Straub

Straub, rodbina umetnikov iz Württemberškega, ki je delovala v 18. st. na Štaj. Prvi tu delujoči Filip Jakob, kipar, sin Janeza Jurija in Barbare, je bil kršč. 30. apr. 1706 v Wiesensteigu na Württemb., pok. 26. avg. 1774 v Gradcu. Šolal se je pri Krištofu Maderju in na dunaj. Akad., prišel 1733 v Gradec, postal pomočnik J. J. Schoya (SBL III, 242) in se i. l. por. z njeg. vdovo ter prevzel delavnico; bil je kipar dež. stanov in komorni kipar ter sodil med vodilne štaj. umetnike. L. 1751 se je kot vdovec por. v Mrbu z Ano Duhn, hčerjo mest. sodnika Desiderija, in imel 1752–69 deset otrok. Od 1752 je vodil graško umetniško konfraterniteto. — V štiridesetletnem bivanju na Štaj. se je S-ovo delo markantno vtisnilo v umetnost te pokrajine. S. je ustvarjal za cerkv. in posv. naročnike v vsej deželi, zlasti pa v Gradcu (Eggenberg, Kalvarija, St. Leonhard), Birkfeldu, Weizu, Breitenauu, Ehrenhausenu (Ernovž) itd. Med zgodnjimi deli so pomembni kipi Janeza Nep. v Weizu in na graški Kalvariji (1734); v Gradcu oltar in fasadna plastika za c. Marije Pomočnice (ok. 1742–5) in dva oltarja za stolnico (1744); veliki oltar za c. sv. Lenarta (1746); veliki oltar, Nepomukov oltar in korne klopi za mest. ž. c. v Gradcu (1748–52). V najplodnejšo dobo sodijo vrtne plastike v Eggenbergu pri Gradcu (1764–5); kánonske table v Weizu (1766) in oltar Rožn. venca v Birkfeldu (1768). Od pripisanih del so zelo pomembna: plastike v Maria Lebingu, oltarji v Ebersdorfu, portalna plastika v Weizu, kipi angelov v Ernovžu (Ehrenhausen), veliki oltar v graški Italijanski c.; vsa kažejo še z vrsto drugih očitne make S-ove šole, ki sta z njo povezana tudi brata Jožef in Janez Jurij ml. Na Hrv. in slov. Štaj. je ugotovljeno S-ovo delo: veliki oltar na Trškem vrhu nad Krapino (ok. 1760). Pripisujejo mu še za čas med 1740–50: Križev oltar v Jarenini in oltar Žalostne M. B. v proštijski c. v Ptuju, prižnico v ž. c. v Slovenj Gradcu (ok. 1760), plastike vrtnih portalov v Dornavi pri Ptuju. — Njegova dela označuje izredno temperamentno kiparsko podajanje, ki se zrcali v robustnih, drastično razgibanih in patetično nadihnjenih človeških likih. Dinamične oltarne kompozicije in izrazit poudarek na figuraliki so značilni za vse S-e, za Filipa Jakoba je posebej še značilna nekakšna ekspresivna predelava akademijskih napotkov, ki jo je po njem prevzel tudi brat Jožef. S-ovo delo je vneslo v štaj. umetnostno sredino novo razpoloženje, ki je tako postalo ena izmed bistvenih potez štaj. baročnega kiparstva. — Njegov prvi brat Janez Krstnik (1704–84) je bil gojenec dunaj. Akad. in pozneje dvorni kipar v Münchnu. — Drugi brat Jožef, kipar, r. 1712 v Wiesensteigu na Württemb., pok. 25. marca 1756 v Mrbu, je preživljal mladostno dobo verjetno v očetovi delavnici z ostalimi brati; nadaljeval je svojo kiparsko pot na jugu tedanje Avstrije (sodeč po stilnih sorodnostih), najbrž, a arhivsko neizpričano, v Gradcu pri bratu Filipu Jakobu. Določneje je S-ovo bivanje v Lj. pri kiparju Mihaelu Löhru (SBL I, 679), kjer je delal od 1736 kot pomočnik in se kmalu sprl s svojim cehom, ker je samovoljno sklepal delav. pogodbe. Prispel je neznano kdaj, verjetno ok. 1743, v Mrb, ko je tu na Glavnem trgu postavil kužno znamenje. Tu se je tudi 27. jun. 1746 por. s trgovčevo hčerjo Marijo Jožefo Cowalter in imel 6 otrok, od katerih so štirje u. 1757 po nenadni bolezni, za kat. je morda u. tudi sam. Vdova Marija Jožefa se je že 1756 vnovič por. z lasuljarjem Jožefom Wollmacherjem in u. 1805. — V nasprotju s skopimi življ. podatki je S-ovo obsežno umetniško delo. Še v lj. dobo se uvrščajo plastike velikega oltarja ž. c. v Štanjelu na Krasu (1741). Prvo delo na Štaj. je Marijin spomenik-kužno znamenje v Mrbu (1743), sledijo pomembnejše stvaritve S-ovega viška: 1750 veliki oltar v c. sv. Jožefa v Studencih — Mrbu, oltarji v Vidmu pri Ptuju, Podlehniku; 1752 veliki oltar, oprema oltarjev in prižnice v minoritski c. v Ptuju, oba stranska oltarja v Jarenini v Slov. goricah (1755). S-u pripisana dela: oltarji za minoritsko c. v Celju, frančiškansko v Čakovcu, Selnico ob Dravi, sv. Areha na Pohorju, Sp. Polskavo, Rogatec; plastike za Sladko goro (orgelska omara), Mozirje (prižnica), Ormož in Ptujsko goro (na stopnišču pred ž. c.). Po vsej verjetnosti sta njegovo delo tudi dva stranska oltarja v Novi Kaniži na Madž. — S. sodi med najmočnejše umetniške osebnosti slov. baroka. Njegovo delo prežema svojstvena življenjskost in rezbarska spretnost. Kakor brat Filip Jakob je oblikoval izrazito figurativne kompozicije; človeške like odeva epska monumentalna pojavnost, posvetna uglajenost. Po stilnih značilnostih ugotavljamo vzore, sprejete pri akademsko šolanem bratu v Gradcu, h končni umetniški fiziognomiji pa je verjetno prispevala tudi Lj. z deli F. Robbe (SBL III, 111–2), s katerimi kažejo S-ove plastike ponekod pomenljive sorodnosti. Po S-ovi smrti je nadaljeval v njegovi smeri Jožef Holzinger; z njim pa se je s-ovska bučna kiparska govorica že prelila v umirjenejše, intimnejše umetniško pričevanje. — Tretji brat Janez Jurij ml., kipar, r. 1723 v Wiesensteigu na Würtemb., u. 1. febr. 1773 v Radgoni, je bil še 1751 pomočnik v delavnici brata Filipa Jakoba v Gradcu, 29. jan. 1753 pa se je por. v Radgoni z Marijo Terezijo Nast in imel do 1771 deset otrok. Čeravno je S. živel čez dvajset let v Radgoni in nedvomno delal za mesto in bližnjo okolico, ni dokumentarno izpričano nobeno njeg. delo; pripisujejo mu na naših tleh dva stranska oltarja v ž. c. v Negovi v Slov. goricah. Verjetno je delal z bratoma v Gradcu in Mrbu. — Njihova sestra je bila por. z Messerschmidtom, njen sin Franc Ksaver Messerschmidt pa je bil eden vodilnih avstr. kiparjev 18. st. — Prim.: za Filipa Jakoba: Nagler, Neues Künstlerlexikon XVII; Wastler 165; A. Stegenšek, LKU I/1914, 217; W. Suida, Die Landesgallerie in Graz. 1923, 72; – za Jožefa: G. R. Puff, Marburg in Steiermark. 1847, II, 182; MMK 1890, 135; S. Vrišer, 7 dni 1956, št. 26; M. Stelè-Možina, Umetnost baroka na Slov. 1957, 19; Fr. Stelè, Zgod. narodov Jsle. 1958/II, 788; Fr. Šijanec, ELU I (1960), 269; za vse S-e: Thieme-Becker XXII, 167–8; A. Stegenšek, VBV 1911, 329, 333–4 (popravi smrtno letnico); Pax et bonum 1939, 110, 135, 140; R. Kohlbach, Steirische Bildhauer. 1956, 203–9, 417, 453–4; S. Vrišer, ZUZ 1957, 84–96; isti, Baročno kiparstvo na slov. Štaj. 1963, 82–96, 167, 175; isti, ČZN 1967, 1441–56 (z reprod.) Všr.