Slovenski biografski leksikon

Porcia, plemiška rodbina furlanskega porekla (grofi z Brugnare), ki je prišla 1550 v last graščine Senožeče, imela za Valvasorja gradova Prem in Raclek pri Il. Bistrici ter razširila v 17. stol. svojo posest tudi na Koroško (Špital in Zg. Dravograd), Štajersko (Konjice) in Istro (Pazin). Iz nje je izšla vrsta visokih cesar. uradnikov, dežel. glavarjev in kardinal Hieronim (1598 nuncij v Gradcu). Najznamenitejši in tudi za naše dežele pomemben je bil Janez Ferdinand knez Porcia, državnik in prvi minister cesarja Leopolda I., r. 1606 dež. glavarju Janezu P.-i in njegovi ženi Ani Mariji baronici Raunach, u. 7. febr. 1665 na Dunaju. Pod cesarjem Ferdinandom III., s katerim so ga družile prijateljske vezi že izza časa skupne vzgoje na dvoru Ferdinanda II., je postal (1632) komornik in vladni svetovalec (Regimentsrat) v Gradcu, nato poslanik v Benetkah ter bil od 1635–50 dežel. oskrbnik (Landesverweser) na Kranjskem. Kot tak je z grofom Jan. Thurnom in Andr. Barbotom premagal pri Šilentabru na Notr. slabo oborožene kmečke čete in s tem udušil kmečki punt. Ok. 1651 je bil imenovan za vrhovn. dvorn. mojstra in z grofom Fuggerjem vred določen za vzgojitelja cesarjeviču Leopoldu, drugemu sinu Ferdinanda III. Nenadna smrt (1654) starejšega Ferdinandovega sina, Ferdinanda IV., je pomaknila Leopolda, vzgojenega za duhovniški poklic, na mesto prestolonaslednika. Ko je po očetovi smrti (1657) zasedel kot Leopold I. cesarski prestol, si je izbral za prvega tajnega svetnika priljubljenega mu Janeza Ferdinanda P. ter ga še isto leto odlikoval z redom zlatega runa, pač v zahvalo, da ga je rešil regentskega sveta, ki ga je hotel cesarju vsiliti minister Ivan Vajkard knez Auersperg. L. 1658 je cesar imenoval P.-o za dosmrtnega dvornega maršala, 17. febr. 1662 pa za državnega kneza v zahvalo, da je rešil Avstriji pazinsko grofijo iz rok ital. trgovcev. Cesarju je bila všeč P.-eva dvorjanska okretnost in ugodljivost, njegova mirna in dobrotljiva narava, čeprav je P. v delavnosti, nadarjenosti in odločnosti daleč zaostajal za svojim tekmecem, bistrim, a brezobzirnim Ivanom Vajkardom Auerspergom. Veliki vpliv, ki ga je imel P.-a na cesarja, pa ni bil vedno v korist državi. Razburkanim časom, ko je objestnost turških osvojevalcev čedalje bolj naraščala in pretila zajeti avstrij. dežele, pa P. po svoji mehki, neodločni naravi, svoji raztresenosti in pozabljivosti nikakor ni bil kos. Tako je s svojim večnim odlašanjem zakrivil, da so Turki porazili cesarjevega zaveznika Kemenyja na Erdeljskem in zavzeli 27. avg. 1660 trdnjavo Veliki Varadin, ki bi jo bila cesarska vojska lahko rešila, a je prišla prepozno. Ko so se vršili ti usodni dogodki, pa je cesar po P.-evem nasvetu mirno potoval po Notranji Avstriji in Primorskem (7. jul. do 13. okt. 1660) in sprejemal poklonitve dežel. stanov. Tudi v naslednjih letih so se pokazali nasledki P.-eve neodločnosti, tako 1663 ob porazu cesar. vojske pri Parkanju in padcu trdnjave Novi Zamki (Neuhäusl), katerim je sledilo strahovito opustošenje Slovaške in južne Moravske. Tudi ko je cesar. general Montecuccoli dodobra potolkel Turke v sloviti bitki pri Sv. Gotardu (1. avg. 1664), se P. ni mogel odločiti za krepkejši nastop in dopustil, da je prišlo do neugodnega miru v Vašvaru (10. avg. 1664), v katerem je obdržala Turčija vse dotedanje ozemlje. Zaradi teh neuspehov se je obrnilo javno mnenje ostro proti P.-i; tiskali so se številni sramotilni listi o njem in širili med ljudstvom. V politiki z ostalimi evrop. državami se je P. nagibal k Francozom in Benečanom in deloval v nasprotstvu z Auerspergom zoper Španijo. V tem ga je podpiral tajni svetnik Venčeslav Lobkovic, ki je po P.-evi smrti pomagal strmoglaviti Auersperga. — P. je bil eden najbogatejših avstr. velikašev svoje dobe. Graščina Prem je prešla v last njegove rodbine po ženitvi, 1640 pa je kupil ortenburško grofijo na Koroškem in pridobil z njo znamenito palačo v Špitalu. L. 1660 je izplačal benešk. trgovcema Antonu in Jeronimu Flanginiju posojilo 350.000 fl., za katero jima je bil Ferdinand III. zastavil pazinsko grofijo ter tako preprečil »dismembracijo delov stare Kranjske«. V zahvalo za to je Leopold I. poklonil grofijo P.-evi rodbini, vendar je ostala v lasti P.-eve rodbine le do 1665, ko so jo njegovi dediči prodali kranj. dežel. stanovom za 550.000 fl. — P. je bil velik ljubitelj in podpornik umetnosti. Grad Špital na Koroškem je dal docela prenoviti, v svojem gradu v Senožečah pa je imel celo galerijo rodbin. portretov, ki so jih bili naslikali Tizian in drugi sloviti ital. umetniki. Bil je trikrat oženjen. Edini njegov sin Janez Karel P., dežel. glavar na Koroškem, je umrl 2 leti za njim (27. apr. 1667), zapustivši sina Franceta Antona P. Ko je ta 8. apr. 1698 brez otrok umrl, je z njim ugasnila ta najstarejša veja P.-evega rodu. — Prim.: Relazioni del Cav. Giovanni Sagredo, ambasciatore veneto alla Corte Cesarea, 1664 v Archiv f. Kunde österr. Geschichtsquellen Qu XX, 289–304, 318 in v Zieglerjevi izdaji Fontes rerum austriacarum, Wien 1867, XXVII; Valvasor IX, 77, 88; X, 376, 377; XI, 39, 377, 391, 459, 511, 523, 524, 705; Wagner, Historia Leopoldi Magni, Augsburg 1719, I, 88–92; Rinck, Leopold des Grossen, röm. Kaisers, Leben und Thaten, Köln 1713, I, 476; IB 1838, 30, 117; Wurzbach XXIII, 122 (tam rodovnik); Dimitz III, 408; IV, 3, 82, 95; Raić, Južnoavstr. dežele za prvih let vladanja Leopolda I. v LMS 1893, 121–5, 152–3 in LMS 1894, 240–8; Gruden 900-2, 903 (slika), 904–8. Ara.

Andrejka, Rudolf: Porcia. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi450422/#slovenski-biografski-leksikon (19. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine