Slovenski biografski leksikon

Plavec (Plawiz, Plauez, naposled v 19. stol. Plautz), ena najstarejših fužinarskih rodbin v Železnikih, neznanega, najbrž slov. porekla (v urbarjih loškega gospostva 1560 se imenuje med želarji selške županijo na 24. mestu neki Klemen P.). Po rodbinskem izporočilu obratujejo v Železnikih že v 15. stoletju, v virih se prvič omenjajo 1571. Njih najstarejši znani zastopnik je Marko Plawiz (tako zapisan v loškem urbarju 1571/73), ki kupi 1571 od fužinarja Vincenca Lukšiča v Zg. Železnikih (Oberhammer) pravico do enega delovnega tedna in plačuje od nje 29 fl. 2 kr. davka; poleg tega pridobi 1581 od Jurija Amote v Sp. Železnikih (Niederhammer) en delovni dan ter kupi med 1560 in 1600 kmetijo Mihola Mrzigoja na Rudnem. Obrt nadaljuje njegov sin Gašper, ok. 1620 rudarski podsodnik (Unterbergrichter) v Železnikih. – Gašperjevi sinovi Jurij, Karel Anton in Gregor so ustanovitelji treh vej Plavčevega rodu, od katerih se je samo Gregorjev rod ohranil do konca 19. stoletja.

I. Jurij P. (1595–1645), poročen z Jero, sestro fužinarja Janeza Varla, najznamenitejša osebnost Plavčevega rodu, je dvignil očetova podjetja ter pomnožil podedovano premoženje med 1627 in 1645 z nakupom 4 kmetij na Rudnem, tako da je bila več ko polovica vasi njegova. Kot ključar cerkve sv. Antona v Železnikih, takrat še podružnice župne cerkve v Selcih, stopi 1619 na čelo gibanja za izločitev Železnikov iz selške župnije, zgradi to leto okoli cerkve sv. Antona pokopališče, 1623 blagoslovljeno, in izposluje po hudih bojih s Selčani in selškim župnikom, pa tudi z loškim gospostvom, in po neštetih potovanjih v Kamnik, Lj., Gorico in Videm (Udine) od oglejskega patriarha 12. febr. 1622 dovoljenje za ustanovitev samostojne župnije v Železnikih, ki ga prinese, jezdeč v Sori mimo razjarjenih Selc, srečno v rodni kraj. Po pritrditvi dvorne komore 14. marca 1628, ki prevzame deželno-knežji patronat nad novo župnijo, preskrbuje P. prve župnike, dokler se ne sezida župnišče, prenovi ob svojih stroških zakristijo, postavi novo prižnico, daruje cerkvi ciborij, mašne plašče in druge potrebščine. Spomin na njega hrani spominska plošča na zunanji strani žup. cerkve v Železnikih. Njegov sin Janez Peter, r. 29. jun. 1629, ni znal držati očetovega premoženja. Dasi poročen z Uršulo Mazoll, iz bogate rodbine kroparskih fužinarjev Mazollov, je polagoma izgubil, deloma zaradi splošnega nazadovanja fužinarstva v tej dobi, med 1660 do 1680 očetove pridobitve. L. 1680 mora prodati vse fužinarske deleže v Železnikih, pa tudi podedovane kmetije na Rudnem. Njegov rod (sinova Janez Karel, r. 1647, in Janez Jurij, r. 1655) izumre v zač. 18. stol.

II. V 18. stol. je v Zg. Železnikih na novo zacvetela veja Plavčevih, izhajajoča od Gašperjevega sina Gregorja, ki je bil po 1620 rudarski podsodnik v Železnikih. Nositelji tega rodu so v premi vrsti: Matija, r. 18. febr. 1633; Janez Peter, r. 19. jul. 1654; Lenart, r. 6. nov. 1681; Janez Peter star., r. 17. dec. 1721, rudarski podsodnik, poročen 9. nov. 1744 z Marijo Ano Urbančič, in njegov sin Janez Peter ml., r. 4. jun. 1762, u. 17. jun. 1827 v Žel., poročen v prvem zakonu (29. avg. 1785) s Heleno, hčerko loškega mestnega sodnika Jurija Antona Radoviča, v drugič (18. jun. 1792) pa z Elizabeto, hčerko bogatega gruntarja Martina Nastrana na Češnjici v selški županiji. V Jan. Petru ml. se povzdigne Plavčev rod vnovič do velike veljave. V njegovi hiši v Zg. Železnikih št. 119 se shajajo beneški, tržaški in lj. trgovci z železom, v njej se kopičijo dragocene slike in krasno pohištvo ter izbrani izdelki ital. keramičnih in steklarskih tovarn. Jan. Peter P. je s 13 deleži poleg Urbančičevih in Homanovih najmogočnejši fužinar, postane 1802 predstojnik dominija (Dominiumsvorsteher) Železniki ter vodi te posle tudi kot maire za francoske zasedbe (1809–13), nato pa kot nadžupan (Oberrichter) glavne občine Železniki 1813–18. S propadanjem domače železarske obrti v prvi tretjini 19. stol. začno tudi Plavčeva podjetja nazadovati. L. 1822 imajo P.-i še 12 fužinarskih deležev, 1834 še 7, 1844 pa so kot fužinarji že izginili v Železnikih. Izmed 18 otrok Jan. Petra P.-a, ki pa jih je več ko polovica umrla v mladih letih, se obrneta sinova Maks, r. 30. maja 1812, in Janez Nepomuk, r. 21. maja 1815, od železarstva k trgovini in prodata okoli 1840 fužinarske deleže Globočnikovim. Maks Plautz odpre v Železnikih trgovino z mešanim blagom in železnino in podružnico v Kamniku; bil je 1860–6 župan v Železnikih in u. 1868 v Lj. Hišo v Železnikih je zapustil bratu Henriku, ki jo je 1896 prodal Jožefu Demšarju (p. d. Dagarinu). – Janez Nep. Plautz se je preselil v Lj., kjer se je 24. avg. 1840 poročil z Jožefino Julijano, hčerko trgovca Božiča. L. 1841 je kupil od rodbine Haring hišo št. 153 (danes 32) na Starem trgu, kjer je odprl z bratom Maksom trgovino s špecerijskim blagom in železnino pod tvrdko »Brata Plautz « s podružnico v Škofji Loki. L. 1853 je kupil od Riharda Janeschitza še sosedno hišo št. 154 na Starinarski stezi (danes Stari trg 30) in nadaljeval, ko je odšel brat Maks 1859 v Železnike, trgovino sam do 1873. Izmed njegovih 9 sinov, ki so se vsi posvetili trg. poklicu, je izvrševal Ferdinand, r. 14. jan. 1847, por. 1880 z Marijo Peterka, očetovo trgovino na Starem trgu 30, od 1880–90. Po njegovi smrti (5. sept. 1890) jo je nekaj časa še vodila vdova, l. 1893 pa opustila.

Plavčev rod, eden najstarejših domačih fužinarskih rodov, je bil v sorodstvu z mnogimi znamenitimi gorenjskimi rodovi, tako s fužinarji Urbančiči, Homani in Pflegerji v Železnikih, z Mazolli in Rabiči v Kropi, pa tudi z rodbinami škofjeloških sodnikov Fruepergerjev in Radovičev. Marija Ana Plavčeva, r. 14. avg. 1697, hčerka Janeza Petra in Neže, je bila stara mati znamenitega pravnika dr. Antona Pflegerja viteza Wertenau, r. 24. marca 1748 v Železnikih, u. 27. maja 1820 na Dunaju (SBL II, 34).

III. Veja, ki se je preselila pod Karlom Antonom P.-em v Lj., je dosegla 1701 plemstvo (von Plauzhofen), toda kmalu (konec 18. stol.) izumrla. Iz tega rodu sta Katarina pl. Plautz, r. ok. 1695, u. 3. dec. 1768, in Marija Neža pl. Plautz, r. ok. 1695, u. 27. febr. 1797, ki sta bili predstojnici samostana dominikank v Velesovem. – Prim.: I. Viri: Urbarji loškega gospostva 1560, 1568/70, 1571/73, 1577/79, 1581/83, 1584/88, 1604 in 1610; poročne in mrliške matice župn. arhiva v Železnikih 1710–70, krstne matice od 1770 dalje; rodovnik Plavčeve rodbine, sestavljen po vsej priliki od Janeza Petra P.-a ml., danes v lasti ge. Marije Plautz r. Peterka, segajoč do Marka Plavca in vsebujoč še podatke iz krstne knjige, ki je ob požaru 1822 v Železnikih zgorela; Grund- und Satzbuch der Stadt Laibach Tom. II, fol. 209 in 213; zemljiška knjiga Lj. mesto, vložek 175 in 294; trgovski register pri okrož. sodišču v Lj.: Posamezne tvrdke I zap. št. 3/1, 47/1 in 427/1; Provinzial-Handbuch des Laibacher Gouvernements im Königreich Illyrien 1842; Verzeichniss der Gewerbsleute 1844 v lj. mestnem arhivu (št. 96); Gewerbebuch der Stadt Laibach 1850; obrtni register mest. magistrata lj. (proste in rokodelske obrti) 1862 in 1892–1906. II. Literatura: A. Globočnik, Der Berg- und Hammerwerksort Eisnern, Lj. 1867, 6, 14, 20; Schiviz (Krain) s. v. Pluatz, Plauz, Plauzhofen; F. Kos, Doneski k zgod. Škofje Loke in njenega okraja (1894) reg. 101–5, 114, 116, 118–20, 133; A. Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Dunaj 1909, 230–40. Ara.

Andrejka, Rudolf: Plavec. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi432227/#slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine