Slovenski biografski leksikon

Petschacher, slovenski rod, ki je dobil ime pač po nem. obliki slov. krajevnega imena Peče (Petschach), bil v 15.–17. stol. veljaven med Slovenci, kjer so bile Peče n. pr. v moravški fari na Gor. ali pri Podkloštru na Kor. (prim. Kos, Gradivo V, 704: Pecchac), ter imel vsaj v 15. stol. predstavnika, ki se je z nekim ponosom štel za Slovenca. Že v dobi, ko beležijo prve ohranjene listine njihovo ime, sta bili menda 2 panogi P.-jev, meščanska in plemiška, ki jih je deloma težko ločiti, ker so dobivali deželnoknežje in druge fevde tudi meščani, ne da bi to že pomenilo pomaknitev v stan viteškega plemstva (MMK 1905, 51).

V sred. veku so bili P.-ji ne samo na Kranjskem, ampak tudi na Koroškem, kjer so pa veljali že proti koncu 15. stol. Unrestu za izumrl plemeniti rod (ed. Hahn, Coll. mon. vet. I, 535). Na Kranjskem, kjer so bili deloma bogati meščani, deloma plemiči, jih je do 1530 izpričanih 10. O Nikolaju, zavednem Slovencu, glej članek. Primož (Preym) in Martin, ki sta se morala udeležiti 1446 splošne deželne oborožitve proti Ogrom osebno na konjih in v spremstvu slug, sta pripadala viteškemu stanu (Valv. XV, 349; Dimitz I, 270), a ime posestva, ki sta ga imela kot fevd, ni znano. Gašpar je bil kamniški meščan, a obenem 1453 fevdnik Nikolaja, »Burggrafa zu Luencz und Lueg«, ker je dobival desetino od raznih kmetij v Škofji Loki in Poljanski dolini (MMK 1866, 255–6). Kamniški meščan iz iste dobe je bil tudi Lenart: istoveten je pač s kamn. meščanom Lenartom, ki je 1428 dobil od staršev svoje žene Ane r. Solza, 1428–32 gospodarjev na dvoru Zgornje Perovo pred Kamnikom, za doto desetino od 6½ kmetije v Rodici v mengiški fari, a po tastovi smrti kupil od tašče desetino v Cirkušah v tuhinjski dolini, ki mu jo je Friderik Tirolski, kot varuh Friderika ml. vladar slovenskim zemljam, 17. maja 1432 prepustil kot fevd (LMS 1883, 415). Vsaj že 1453 je imel od Nikolaja Luegerja fevd o desetini 62 kmetij v župniji Sv. Vida nad Lj. (MMK 1866, 256). Vsaj že 1458 je bil gospodar v dvoru Zgornjem Perovem pri Kamniku (Valv. XI, 426; Stelè, Kamnik I, 130), ki ga je bil podaril dež. knez Friderik Starejši (Tirolski) 17. maja 1432, pač zaradi smrti Lenartovega tasta Janeza Solze, kamniškemu meščanu Jakobu Achneru (LMS 1883, 415), a Lenartu P.-ju kot fevd pač naklonjenost Friderika Mlajšega, od 1435 vladarja na Štaj., Kranjskem in Kor. Na Perovem je ustanovil 1458 za starše, zase, svojo ženo Ano in potomce bratovščino presv. Trojice in sv. Lenarta; patronat je pridržal sebi in potomcem, a beneficiata je zavezal, da mora vsak za ustanovitelje 5 krat na teden maševati (Stiasny, Kamnik 101). Lenartov sin in naslednik v Perovem je bil Ahac (Valv. XI, 426). Jakob P. s Črešnjic in njegov sin Jurij Schuester (čevljar?) v Moravčah sta imela desetino od 4 zemljišč v Podrečah v dobski župniji, ki sta jo 1464 prodala (IMK 1896, 136). Erazem, sin Ahčev (Valv. XI, 426), je bil 1477 meščan lj. (IMK 1896, 137), a obenem kakor oče gospodar v Perovem, kjer je 1477 imenoval beneficiata (Valv. XI, 426), in lastnik 2 zemljišč v kamniški fari, ki jih je istega l. prodal (IMK 1896, 137). Boltežar, ki ga omenjajo listine 1502–16 kot kamniškega meščana (MMK 1905, 54, 60, 65, 69), je imel hišo v Kamniku (1503, 1516), bil nadzornik za ogled mer in cenilec mesa (1503), vodja kamn. bolnice (1510), zapriseženec mestnega sveta (1511) in ključar župne cerkve (1511 do 1512) ter je stalno množil svojo lastnino z novimi nakupi hiš in zemljišč (1510–3). Felicijan, ki je bil 1520 obenem z Ulrikom Werneckerjem, glavarjem kostanjeviškim, izbran, da odpotuje s pritožbami kranjskih stanov k vrhovni vladi v Augsburg, užival ugled tudi pri stanovskih odposlancih ostalih notranjeavstr. dežel (Valv. XI, 333, 593; Dimitz IV, 84 sl.), a po 1542 bil izvršitelj testamenta, ki ga je ostavil pl. posestnik v Stegbergu pri Ložu na Notr. (Valv. XI, 560), je pripadal pač viteški panogi P.-jev s posestvi morda na Notr. Podoba je, da je ž njim ali kmalu pozneje panoga onih P.-jev, ki so se že v sred. veku povzpeli med viteze, izumrla.

V desetletjih verskih bojev po 1530 so izpričani menda samo taki P.-ji, ki so bili meščanskega porekla: Janez, svetni duhovnik, kaplan in varuh bratovščine naše ljube Gospe v Kamniku, je imel zemljišče v Paloviču, ki ga je z dovoljenjem kamniškega sodnika prepustil 1552 bratoma Remuš (IMK 1896, 143); drugi Janez je bil 1561–2 meščan in svetovalec v Škofji Loki (IMK 1892, 11); Andrej, ki ga omenjajo listine 1563–5, je še imel sicer Zgornje Perovo kot fevd (Valv. II, 437; XI, 426), vendar ostal to, kar so bili njegovi predniki Erazem, Ahac in Lenart: kamniški meščan (Dimitz IV, 8); Lovro je bil 1583 meščan v Škofji Loki (IMK 1892, 12). S protest. stranko je potegnil vsaj Andrej: 26. febr. 1565 so ga izvolili protest. kranjski stanovi poleg 5 plemičev in lj. svetovalca Andreja Hrena v poslanstvo h Karlu, da bi Trubar še smel ostati v deželi (Dimitz, III, 8); najbrž ga je protest. miselnost tudi pomagala nakloniti, da je Lenartovo ustanovo 1565 izpremenil v eno tedensko mašo (Valv. II, 437; XI, 426; Stiasny 101). Za domnevo, da bi se bili protest. P.-ji rekatolizaciji posebno upirali, pa ni opore.

V stoletju zmagujoče protireformacije se je nova meščanska panoga P.-jev povzpela med viteze (Mittheil. des Inst. f. österr. Gesch. XVI, 635); v viteškem stanu je bila vsaj že 1640, ko je začela opazljivo vplivati na zgodovino freisinške gospoščine v Škofji Loki (Kos, Doneski k zgod. Š. Loke, str. 351; grb v Valv. IX, 113). Sedaj je dobila 1652 tudi kranjsko deželanstvo, in sicer je vpisana kot »P. von Schöffart« (Schiviz, Krain). To je dosegla najbrž škofjeloška meščanska panoga, dočim tudi najstarejše ohranjene kamniške matice iz 1640 ne poznajo več P.-jev. Posestniški oslon za dosego deželanstva je bil dvorec Šefert (= Schiffahrt, radi prevažanja s čolnom čez Soro) v Poljanski dolini (glej sliko v Valv. XI, 42 in prim. DS 1894, 182 in Tavčarjeve Zbrane sp. V, 408), ki je bil menda že 1629 v posesti te rodbine. Ob sprejemu med kranjske deželane 1652 so predstavljali rod plemenitih P.-jev 3 moški: Marks P. de Schäffarth st., ki je imel menda že 1629 dvorec Šefert, pozneje postal glavar briksenskega škofa na Bledu in vzel blejsko graščino menda tudi v zakup, a u. 1656 in bil pokopan v Stari Loki, kjer je spomenik z njegovo podobo in plemiško-nadutim napisom še ohranjen (DS 1894, 182, 535); Marks P. de Schöffarth ml., prejšnjega sin, ki je bil očetov naslednik na šefertskem dvorcu in na blejski graščini, a 1651 nekak komisar, ki je imel na skrbi nastanjevanje vojakov in kaznovanje upornih kmetov po soriški županiji in selški dolini (Kos, 351); Janž P. de Schöffarth, Marksa ml. brat (Kos, str. 167), ki je kupil 24. jul. 1659 od Mihaela Paplerja grad Staro Loko (Polec, Spominu E. in K. Strahla, sep. iz ZUZ 1930, 6). Ti P.-ji so pripadali sicer nižjemu plemstvu, a bili upoštevani: Marks P. se je udeležil 1651 dedne poklonitve Ferdinandu IV. ter zavzemal med 125 mesti 91. (Dimitz III, 426); naslednje leto je Janž P. nastopil v Lj. v neki viteški igri (Valv. XV, 597); menda isti Janž je imel 1660 ob poklonitvi Leopoldu I. v eni izmed 4 kompanij kranjskega viteštva šaržo vahtmajstra (Dimitz IV, 8); posojali so denar Freising. škofom (Kos, 351). Izmed njihovih žen je ugotovljena Doroteja Sidonija P. iz rodu Sigesdorferjev, oskrbnikov, žitničarjev itd. v Loki (Kos, 342,344), ki je 1648 kumovala v Lj. (IMK 1900, 216). V kumstvu so si bili P.-ji med drugim s Scarlichiji, ker je Janž P. de Schöffarth 1669 v Šk. Loki kumoval Francu Lud. Scarlichiju (DS 1894, 535). Vsaj Janž je imel tudi nekaj kulturne ambicije, ker je nabavil za starološki grad sliko sv. Hieronima in morda še kaj (Polec 6). Sodobnik omenjenim 3 P.-jem in morda iz njihovega rodu je bil benediktinec Benedikt P. iz samostana St. Lambrecht na Zg. Štaj., 1667–73 profesor sholast. teologije in 1673 do 1681 rektor v Solnogradu, kjer je izdal razne teol. traktate: De incarnatione (1673), De sacramentis (1675), De restitutione (1676), v Gradcu pa De Deo uno et trino (1698). U. je veliki petek 1701. Solnogr. prof. Odo Guetrath je P.-jeve že natisnjene in še ne natisnjene traktate izdal v 3 folijantih: Theol. universa speculativo-practica (Salisb. 1743; Hoff III, 130; Dimitz IV, 123; Hurter, Nomenclator litterarius IV3, 643). Na Kranjskem je poslednji ugotovljeni P. menda omenjeni posestnik starološkega gradu Janž P., medtem ko je rod veljal 1689 že za izumrlega (Valv. IX, 112–3; Dimitz IV, 88). V posesti so bili njihovi nasledniki v Šefertu Scarlichiji (DS 1894, 182), v Stari Loki na osnovi fevdnega pisma s 4. jul. 1686 Janez Goth. Lukančič (Polec, 6). Kd.

Kidrič, Francè: Petschacher. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi421106/#slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine