Novi Slovenski biografski leksikon

Rodbina je dobila ime po gradu Attems v Furlaniji (Ahten pri Nemah), ki leži na slovensko-romanski etnični meji, severovzhodbno od Vidma (Udine) oz. jugovzhodno od Humina (Gemona). Prve omembe gradu segajo v začetek 12. stoletja, njegovi začetki pa so še starejši. Nekateri zgodovinarji prve Attemse povezujejo z nemškimi grofi Montfort, nekoliko oprijemljivejše sledi pa pustijo Attemsi šele v 13. stoletju, ko se razcepijo na liniji Attems-Orso in Attems-Trident. Za slovensko zgodovino je pomembnejša slednja, saj iz nje izhajajo tiste veje, ki so do 20. stoletja živele in delovale na ozemlju nekdanje habsburške monarhije. V njihovem grbu so tri srebrne konice v rdečem ščitu.

Vzpon rodbine Attems je tesno povezan s prehodom goriške grofije pod habsburško oblast po letu 1500. Frideriku Attemsu (1447–1517), ki je zasedal visok položaj dvornega kanclerja že pod zadnjim goriškim grofom Leonardom, je novi goriški deželni knez, cesar Maksimilijan, malo pred njegovo smrtjo ponudil mesto vladnega svetovalca. Na ta način se je začela tkati tesna vez med Attemsi in habsburškimi deželami. V prvi polovici 16. stoletja so Attemsi živeli pretežno še na svojih furlanskih in goriških posestih ter tam zasedali visoke položaje kanclerjev, svetovalcev in deželnih glavarjev. Na Goriškem je bila njihova pomembna posest Sveti Križ (danes Vipavski Križ) v Vipavski dolini, ki ga je od grofov Thurn-Valsassina 1605 kupil Friderikov pravnuk Herman Attems (1564–1611). Tega leta je bil Herman tudi povišan v baronski stan in dobil predikat, ki je vključeval njegovo svetokriško posest (25 let kasneje je njegova vdova Uršula skupaj z otroki prejela še grofovski naziv). Tako se je osnovala linija, ki se še danes uradno imenuje Attems-Heiligenkreuz. Na ta način se razlikuje od druge, prav tako še obstoječe linije Attems-Petzenstein, ki je nastala sredi 16. stoletja, ko je Hermanov mrzli stric Andrej Attems (1527–97) zgradil palačo v Peči (nem. Petzenstein, danes Peci v bližini Mirna, na italijanski strani meje). Nadvojvoda Karel je podelil pečanski palači pravico do azila, Andreju Attemsu pa predikat Attems-Petzenstein. Oba gradova, ki sta dala ime različnim linijam Attemsov, sta danes ruševini, v Vipavskem Križu pa še stoji kapucinski samostan, ki so ga Attemsi dali zgraditi 1634.

1582 se je Friderikov vnuk Jakob Adam Attems (1526–90) na povabilo nadvojvode Karla preselil v Gradec in s tem svoji družini odprl nov življenjski prostor – Štajersko. Za štajersko zgodovino eden najpomembnejših Attemsov je bil Ignac Marija (1652–1732), ki je svojo posest razširil na velik del južne Štajerske. Z dobrim gospodajenjem je postal eden najpremožnejših štajerskih plemičev. Kapital je pametno vlagal v nepremičnine. V njegovo posest so tako ob prelomu iz 17. v 18. stoletje prešla gospostva in gradovi Štatenberg, Podčetrtek, Hartenštajn in Pilštanj, Brežice, Slovenska Bistrica ter Brestanica, s katero je združil Turn pod Brestanico, kupil je tudi gospostvo Gösting pri Gradcu z uradom Aigen, njegova druga žena Kristijana grofica Herberstein pa je v zakon prinesla še Vurberk. Svoje nepremičnine je Ignac Marija spreminjal v arhitekturne umetnine (npr. viteška dvorana v brežiškem gradu). V ta namen je najemal priznane arhitekte in slikarje in s svojimi umetnostnimi naročili usmerjal in zaznamoval baročno produkcijo na Štajerskem. Pred smrtjo je iz svoje posesti ustanovil še dva različno velika fidejkomisa.

Zgledu so sledili tudi potomci Ignaca Marije. Vnuk Jožef Tadej (1727–72) je velikopotezno preuredil dvorec Dornava, ki je dolgo veljal za enega najlepših na spodnjem Štajerskem; sin Ernest Amadej (1694–1757), ki je bil v obdobju 1743–57 ljubljanski knezoškof, pa je gradbeno vnemo pokazal v preureditvi škofijskega dvorca v Ljubljani ter obsežni predelavi dvorca Goričane. Čeprav je znal slabo slovensko, je svoje duhovnike spodbujal k učenju in uporabi tega, na Kranjskem najbolj razširjenega jezika.

Pravnuk Ignaca Marije Ferdinand (1746–1820) je bil štajerski deželni glavar in pobudnik ustanovitve graškega Joanneuma. Pomemben je tudi za zgodovino Rogaške Slatine, saj je ponovno oživil tamkajšnje zdravilišče in tako poskrbel za razvoj zdraviliškega turizma. Po njem se je dolgo časa imenoval eden od vrelcev (Ferdinandov vrelec, zaprt 1952), nanj pa še danes spominjata bronast doprsni kip in portret v zdraviliški Kristalni dvorani.

Mesto štajerskega deželnega glavarja je zasedal tudi Ferdinandov sin Ignac (1774–1861), čigar pomembna zasluga je bila preusmeritev južne železnice preko prelaza Semmering na Gradec in Maribor. V zgodovini umetnosti je znana tudi njegova hči Marija (1816–80), amaterska slikarka, ki je ustvarjala imenitna tihožitja s cvetjem in sadjem. Svojemu možu, pesniku Anastasiusu Grünu (Anton Aleksander grof Auersperg), je dala ob smrti (1876) postaviti mavzolej ob gradu Šrajbarski turn v Leskovcu pri Krškem. Ignačev vnuk Edmund (1847–1929) je bil zadnji štajerski deželni glavar pred razpadom Habsburške monarhije.

Grof Ferdinand (1885–1946) je kot zadnji lastnik štajerskih družinskih posesti (poleg gradu v Slovenski Bistrici, kjer je živel z družino, je posedoval še Podčetrtek, Brežice in Olimje) po prvi svetovni vojni prevzel jugoslovansko državljanstvo in bil v stalnih stikih z jugoslovansko kraljevo družino. Med drugo svetovno vojno je bil vpoklican v nemško vojsko, kjer je kot član naborne komisije pomagal marsikateremu slovenskemu naborniku, zato je bil s tega položaja razrešen. Kljub temu je bil neposredno ob koncu vojne skupaj z ženo in dvema sinovoma aretiran ter zaradi veleizdaje obsojen na prisilno delo, izgon in odvzem celotnega premoženja. Z ženo sta bila nekaj časa zaprta v kazenskem taborišču v Bresternici, od koder se je junija 1946 za njima izgubila vsaka sled. Sodba je bila razveljavljenja šele leta 1993.

Iz rodbine Attems izhaja tudi nekaj visokih in pomembnih cerkvenih dostojanstvenikov. Poleg grofa Ernesta, ki je bil ljubljanski knezoškof, sta visoko cerkveno politiko krojila tudi grof Jožef Osvald (1679–1744) kot lavantinski škof, znan po skoraj pregovorni skromnosti, in grof Otokar (1815–67) kot sekovski škof, ki je leta 1862 vodil pogrebno slovesnost za Antonom Martinom Slomškom. Najpomembnejši med njimi pa je gotovo grof Karel Mihael iz linije Attems-Petzenstein (1711–74), prvi goriški nadškof. Njegovo dobo opisujejo kot zlato dobo goriške nadškofije, saj je bil kot nadškof zelo angažiran in priljubljen. Poživil je versko življenje na Goriškem, ustanovil več novih župnij, v Gorici je odprl semenišče in prvo tiskarno. Imel je zelo razvit socialni čut, bil je izobražen in je govoril vse deželne jezike, tudi slovenščino, v kateri je občasno pridigal. Užival je veliko naklonjenost tako papežev kot cesarice Marije Terezije.

Linija Attems-Petzenstein je bila znana tudi po veličastni palači v Podgori pri Gorici, od katere se je do danes ohranilo le nekaj kamnov in nekdanji vhodni portal. V palači je ob prelomu stoletja živel grof Sigismund Attems (1840–1910), po materi Antoniji član znamenite kranjske družine baronov Erbergov iz Dola pri Ljubljani. Sigismund je bil v dobrih odnosih s slovenskimi sosedi, na volitvah leta 1885 ga je slovensko društvo Sloga celo kandidiralo (sicer neuspešno) kot zastopnika furlanskih veleposestnikov za poslansko zbornico. Bolj kot politiki se je posvečal vodenju svoje posesti, znan pa je bil tudi po tem, da je imel vzorno urejeno veliko knjižnico in družinski arhiv z bogatim gradivom za deželno zgodovino, ki sta bila dostopna za številne raziskovalce. Attemsova palača v Podgori se je 1915 znašla na sami frontni liniji in je bila tako skupaj s praktično celotnim inventarjem popolnoma uničena.

Danes Attemsi živijo predvsem v Italiji in Avstriji, z zakonom o denacionalizaciji pa so dobili nazaj tudi nekaj nekdanje posesti na slovenskem Štajerskem.

Viri in literatura

  • PSBL.
  • Enciklopedija Slovenije.
  • Franz Ilwof: Die Grafen von Attems : Freiherren von Heiligenkreuz in ihrem Wirken in und für Steiermark, Graz, 1897.
  • Johann Baptist Witting: J. Siebmacher's Großes Wappenbuch, Band IV, 7. Abteilung, Steiermärkischer Adel, Nürnberg 1919–1921, stolpec 103–131.
  • Ulrike Frank, Ferdinand Šerbelj: Kratka zgodovina grofov Attems, Zbornik občine Slovenska Bistrica, II, 1990, 144–161.
  • Dejan Zadravec: Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem, Zbornik občine Slovenska Bistrica, III, 2009, 100–114.
Preinfalk, Miha: Attems. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi131599/#novi-slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 1. zv. A. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013.

Primorski slovenski biografski leksikon

Attems, ena najuglednejših goriških plemiških rodbin, izhaja po ugotovitvah resnih zgodovinarjev iz znane družine nemških grofov Montfort iz Kostance. Ime samo je vezano na grad Attems (danes: Attimis, Ahten pri Nemah), ki se prvič omenja leta 1106. Salzburški škof Bertold Mosburški je tedaj daroval svoj del gradu Attems sorodniku Konradu. Pozneje je grad postal last oglejskega patriarha Ulrika II., ta pa ga je 1170 daroval bratoma Henriku in Arbonu Montfort (s pravico mejne grofije). Rubeis trdi, da je isti patriarh drugo polovico Ahtena daroval štajerski družini Perneck (Barnegg?), imenovani »Orso«. V Ahtenu se pojavita dve rodbini, ki skupno posedujeta lastnino in sta članici furlanskega parlamenta: rodbina Attems-Orso (grb: črni medved na srebrnem polju) in Attems-Tridente (grb: srebrno trizobje na rdečem polju). Prva se je razširila po ozemlju beneške republike; druga, ki je proglašala Henrika Montforta za svojega početnika, po Furlaniji in po Avstrijskem: razdelila se je v videmsko, čedadsko in goriško vejo. Friderik Attems se je namreč 1473. preselil v Gorico in njegova sinova sta bila začetnika še drugih dveh podvej: sin Hieronim svetokriške veje (Heiligenkruez, di S. Croce) in sin Ulvin Volfgang petzensteinške (von Petzenstein, Peč pri Mirnu, grofje pečanski). Obe veji sta se pozneje razdelili na več stranskih vej in se razširili po Avstrijskem in po Nemškem. Številni Attemsi so se odlikovali kot visoki državni uradniki, dvorni svetovalci, deželni oblastniki, generali, cerkveni dostojanstveniki. Glavni predstavniki goriške veje: Friderik Attems, r. leta 1447, se je 1473 preselil v Gorico in prevzel službo notarja in kanclerja pod goriškim grofom. Cesar Maksimilijan ga je 1517 imenoval za vladnega svetovalca in ga povabil v Graz. Hieronim Attems (u. 1556) je nasledil očeta Friderika v službi kanclerja pod zadnjim goriškim grofom Leonhardom in kasneje pod cesarjem Maksimilijanom. V odsotnosti glavarja grofa Ortenburškega je kot namestnik upravljal grofijo in se izkazal kot cesarjev delegat pri pogajanjih z Benečani v Tridentu (1533). Leta 1540 je podaril vrh Skalnice stavbišče za postavitev Marijine božjepotne cerkve na Sv. gori. Hieronimov sin Adam Jakob je kot jurist uredil goriške konstitucije in vnuk Herman (1564–1611) je odkupil od grofa Henrika Matije Thurna (1605) grad in gospostvo Sv. Križ na Vipavskem. Nadvojvoda Karel ga je tedaj povzdignil v stan barona (Herman lib. bar. de Attems, Dominus Sanctae Crucis), da si je mogel uradno privzeti vzdevek »Svetokriški«. Postal je tudi dvorni svetnik v Grazu. Hermanov sin Friderik Ivan je dal zgraditi 1634 v Sv. Križu kapucinski samostan in dozidati lepo cerkev (1643). Attemsi so obnovili svetokriški grad (1740), dobili sodno oblast nad vso okolico vštevši črniško župnijo in tako vtisnili poseben pečat mestu in celi srednji Vipavski dolini (grad je bil porušen leta 1864). Friderikov drugorojenec Ulvin-Volfgang velja za začetnika veje Attems-Petzenstein. Ta naslov je 1580. podelil nadvojvoda Karel njegovemu sinu Andreju. Baroni »Petzenstein« (pečanski) so zagospodovali nad Podgoro – tu so si sezidali dvorec z obsežnimi vrtovi in sadovnjaki in dobili od cesarja Ferdinanda sodno oblast (1626) – nad Ločnikom, Vipolžmi, Spodnjim Cerovim, Jazbinami. Med najbolj odlične člane rodbine Attems-Petzenstein sodijo: Karel Mihael, Sigismund in Ludvik. Karel Mihael Attems je l. 1752 postal prvi goriški nadškof in 1766 knez sv. rimskega cesarstva. Sigismund (1708–1758) je bil dvorni tajni svetnik, glavarjev namestnik in predsednik sodišča v Gorici; dal je zgraditi Attemsovo palačo v Gorici (1740) in poletni dvorec v Podgori (sezidan 1748 in porušen med prvo vojno 1917); bil je v stikih z vidnejšimi literarnimi ustvarjalci takratne dobe (Metastasio), član goriške arkadije »Arcadi Romano-Sonziaci«; pustil je v rokopisu zgodovino oglejskega patriarhata in goriške grofije ter pomagal p. Rubeisu pri sestavi zgodovinskega dela »Rerum Foroiuliensium«. Ludvik se je odlikoval v vojaškem življenju. Številni člani Attemsove rodbine so postali cerkveni dostojanstveniki; med štirimi škofi slovi ljubljanski škof Ernest Attems (1743–1757), ki je dal sezidati cerkev in škofovsko palačo v Gornjem Gradu in grad v Goričanah. Za Slovence je pomemben tudi grof Henrik Attems, nekdanji deželni predsednik v Lj., ki je marca 1901 iz Celja prišel v Gorico kot vodja okrajnega glavarstva. Udeleževal se je slov. prireditev, ob začetnih zasedanjih gor. dež. zbora je kot vladni komisar pozdravljal tudi v slovenščini (21. septembra 1904). Junija 1911 je bil imenovan za podpredsednika pri namestništvu v Trstu. Plemiška rodbina Attems je posegala s svojim vplivom v življenje slovenskega človeka na Goriškem, saj je poleg svojih gospostev v Sv. Križu, Podgori, Ločniku, Spodnjem Cerovem, Vipolžah in na Jazbinah imela sodno pristojnost tudi v Bovcu in Doberdobu ter posestva v Krminu, Grgarju, Prvačini in na Gradišču. V gor. pokr. arh. v Attemsovi palači sta ohranjeni dve olji na platnu z rodovnima drevesoma rodbine A., delo neznanega avtorja iz okoli 1700.

Prim.: G. Guelmi, Storia genealogico-cronologica degli Attems austriaci, Gorizia 1783; E. Attems, I castelli e la famiglia d'Attems, Udine 1892; A. Jacobi, Degli Attems austriaci, L'eco del Litorale, 4 luglio 1917; F. Ilwolf, Die Grafen von Attems Freiherren von Heiligenkreuz in ihrem Wirken für Steiermark, Graz 1867. M. V. Attems-Pallavicino, Il vero autore della »Storia degli Attems austriaci«, Gorizia 1930; E. Attems, Gli ecclesiastici di Casa d'Attems, Udine 1907; C. L. Bozzi, Un nobiluomo goriziano del '700, Gorizia 1930; R. M. Cossar, Lettere erudite di Sigismondo d'Attems, Gorizia 1960; M. V. Pallavicino-Attems, Ministoria della famiglia Attems, 1970; Czoernig 1969, str. 553–57; Morelli, III, 258–285; IV, 301 Gruden, V., 962; Stanko Stanič, Zgodovinske drobtinice iz Podgore, Gor. 1927, str. 7; Klinec, Marija, str. 60, 70; Gabršček II, 5, 72, 361; Prim. list 1911, 26 (28. 6. 1911); Marjana Cimperman-Lipoglavšek, Iluzionistične poslikave gradov v lasti rodbine Attems na Slovenskem Štajerskem (z rodovnikom veje Attems-Heiligenkreuz), ZUZ, N. v. IX, 1972, str. 51–76.

Češč.

Češčut, Marija: Attems. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi131599/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 1. snopič A - Bartol, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1974.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine