Novi Slovenski biografski leksikon

Starejša babenberška dinastija je bila vplivna rodbina 9.–10. stoletja na Vzhodnem Frankovskem, imenovana po gradu Babenberg (kasnejši Bamberg). »Mlajši« Babenberžani v Avstriji so bili domnevno genealoško povezani z njimi ter z bavarsko vojvodsko dinastijo Liutpoldingov, vendar njihov izvor še ni zadovoljivo pojasnjen (sredi 12. stoletja jih je za Babenberžane prvi poimenoval član družine in zgodovinar Oton Freisinški).

Knežja dinastija, ki je dvestosedemdeset let vladala Avstriji, se v virih pojavi v času po bitki pri Augsburgu 955 (dokončen poraz Madžarov), ko je na jugovzhodu cesarstva potekala organizacija novih obrambnih mejnih krajin. Leopold I. (umrl 994) je bil od 976 mejni grof (marchio) bavarske vzhodne marke, ki je bila 996 prvič imenovana Ostarrichi (Avstrija). Leopold in njegovi nasledniki (Henrik I., Adalbert, Ernest) so bili pomembni zlasti zaradi širjenja marke proti vzhodu, kjer so bile ob spopadih do srede 11. stoletja dosežene meje na rekah Litva, Morava in Thaya proti Ogrski in Moravski. Z agrarno kolonizacijo vladajoče rodbine, plemstva in Cerkve ter notranjo organizacijo pokrajine (gradovi, mreža župnij) so bile konsolidirane tudi posvetne in cerkvene razmere.

V boju za investituro med cesarstvom in papeštvom (1075–1122) se je rodbini pod Leopoldom II. (umrl 1095) in njegovim istoimenskim sinom uspelo dvigniti med vodilne v državi. Zlasti obdobje Leopolda III. (umrl 1136) je pomenilo pravi vzpon moči Babenberžanov in obenem postavitev trdnih temeljev deželnoknežje oblasti v Avstriji. V investiturnem sporu je 1105 odkrito podprl bodočega kralja Henrika V. in se 1106 poročil z njegovo sestro Agnes (v zakonu se je rodilo sedemnajst otrok). Sorodstvo z vladarjem in bogata dota sta rodbini prinesla izjemen ugled. Leopold je postavil rezidenco v Klosterneuburgu, pridobil gospostvo nad Dunajem ter ustanovil prvi cistercijanski samostan v Avstriji Heiligenkreuz (1133). Zaradi podpore Cerkvi je bil priljubljen med ljudstvom in klerom ter 1485 celo kanoniziran (velja za deželnega patrona Spodnje Avstrije).

Leta 1136 je nastopil njegov sin Leopold IV. (umrl 1141). Kot polbrat novega nemškega kralja, Staufovca Konrada III., je bil močno vpleten v spopad med Staufovci in Welfi, najmočnejšima dinastijama cesarstva. Od vladarja je 1139 pridobil Welfom odvzeto vojvodino Bavarsko, ki je ostala pod oblastjo Babenberžanov do 1156. Njegov naslednik Henrik II. (umrl 1177) se je skupaj z bratom Otonom Freisinškim pridružil kralju Konradu III. na drugi križarski vojni (1147–49), ki je za rodbino pomenila velik diplomatski uspeh – Henrik se je poročil s Teodoro, nečakinjo bizantinskega cesarja Manuela Komnena. Nastop novega vladarja Friderika I. Barbarose je 1152 pomenil zasuk v razmerjih med Welfi in Babenberžani glede Bavarske. Kralj je po dolgotrajnih pogajanjih Bavarsko vrnil Welfu Henriku Levu, mejna grofija Avstrija pa je bila 1156 ločena od Bavarske in povzdignjena v dedno vojvodino z nekaj izjemnimi pravicami za dinastijo (privilegium minus). Te so Babenberžanom omogočile v Avstriji dokončno oblikovanje učinkovite deželnoknežje oblasti. Henrik II. je prenesel sedež iz Klosterneuburga v novo rezidenco Dunaj in tam ustanovil kulturno pomemben samostan irsko-škotskih menihov (Schottenkloster). V odnosu do sosedov – Ogrske, Češke in Štajerske – je začel voditi samostojnejšo, od Bavarske neodvisno politiko (z odvetništvom nad samostanom Admont od 1169 je prvič dobil možnost vpliva tudi na Štajerskem).

Sredi 12. stoletja sta člana dinastije ustvarila bleščeči cerkveni karieri. Oton Freisinški (umrl 1158) je bil eden največjih srednjeveških zgodovinopiscev. Šolal se je v Parizu, 1133 vstopil v cistercijanski samostan Morimond in bil 1138–58 škof v Freisingu. Njegovi glavni deli sta svetovna zgodovina, običajno imenovana Kronika, Historia de duabus civitatis ter sodobna zgodovina do prvih let vlade cesarja Friderika Barbarose Gesta Frederici. Brat Konrad (umrl 1168) je bil škof v Passauu (1148–64) ter nadškof v Salzburgu (1164–68) in je imel v času shizme (1159–77) veliko vlogo kot nasprotnik cesarja Friderika (s hudimi posledicami za nadškofijo).

Obdobje med 1177 in 1230 je pomenilo višek babenberške dinastije. Leopold V. (umrl 1194), poročen s hčerjo ogrskega kralja Geze II., je zavladal v času pomiritve med papežem in cesarjem (mir v Benetkah, 1177). Leta 1180 je razdor med cesarjem Friderikom in Welfom Henrikom Levom, vojvodo Bavarske in Saške, doživel epilog, ki je pripeljal do temeljitih sprememb v državi. Henriku sta bili odvzeti obe vojvodini – Bavarsko je vladar podelil dinastiji Wittelsbach, štajerski mejni grof Otokar IV. pa je bil povzdignjen v vojvodo. Štajerska je bila s tem dokončno odvezana vseh nekdanjih vazalnih vezi z Bavarsko (oz. Koroško) in je postala Avstriji enakovredna kneževina; popravili so se tudi odnosi med prej pogosto sovražnima deželama. Štajerski vojvoda, brez potomcev in neozdravljivo bolan (gobavost), je 1184 začel pogajanja o prepustitvi vojvodine sorodnim Babenberžanom. 1186 je na Georgenbergu pri Ennsu prišlo do končnega dogovora, ki je s slavnostno listino (Georgenberški privilegij) zagotavljal pravice štajerskega plemstva (ministerialov) tudi po prehodu vojvodine pod Babenberžane. Obe deželi naj bi bili združeni v personalni uniji pod babenberško dinastijo, vendar vsaka s svojim deželnim pravom. Do uresničitve privilegija je prišlo že 1192 po smrti Otokarja IV., kar je Babenberžane prvič pripeljalo v neposreden stik z današnjim slovenskim ozemljem (posesti štajerskega vojvode so zajemale Podravje s središčem v Mariboru ter gospostvo Laško vključno z Žalcem). Še pred tem se je Leopold V. udeležil tretje križarske vojne, na katero je 1190 odplul iz Benetk (vojska Friderika Barbarose je že 1189 potovala po kopnem preko Avstrije in Ogrske) in sodeloval pri obleganju ter osvojitvi Akkona v Palestini. Po sporu z angleškim kraljem Rihardom Levjesrčnim se je konec 1191 vrnil, leto kasneje (decembra 1192) pa je uspel v Avstriji ujeti angleškega kralja, ki se je vračal iz Svete dežele (del njegovega spremstva so v Gorici zajeli grofje Goriški, v Brežah na Koroškem gospodje Ptujski). Rihard je bil 1193 izročen cesarju Henriku VI., ki je zanj izterjal ogromno odkupnino – del je dobil avstrijski vojvoda, ki je sredstva namenil za utrjevanje Dunaja in drugih mest, vzpostavitev nove kovnice dunajskih pfenigov ter graditev novo ustanovljenega Dunajskega Novega mesta (Wiener Neustadt, 1194). Po prevzemu Štajerske je Leopold 1192 sklical slavnostni deželni zbor v Gradcu, potrjeval in podeljeval privilegije štajerskim samostanom (tudi žičkemu), vendar je že konec 1194 umrl zaradi poškodb ob padcu s konja. Na Štajerskem ga je nasledil mlajši sin Leopold VI., v Avstriji pa starejši Friderik I., ki se je 1197 udeležil križarskega pohoda cesarja Henrika VI. v Palestino, vendar je naslednje leto med povratkom umrl. Leopold VI. je 1198 samostojno zavladal obema deželama.

Vlada Leopolda VI. (1198–1230) je bila zlata doba Babenberžanov. Ugled dinastije dokazuje njegova poroka s Teodoro, vnukinjo bizantinskega cesarja Izaka Angela (v zakonu so se rodili štiri hčere in trije sinovi). Težišče Babenberžanov je bilo v Avstriji – dunajski dvor je postal pomembno središče kulture in umetnosti –, vendar je bila tudi Štajerski namenjena precejšnja pozornost. Vojvoda je razvil uspešen fiskalni sistem, zasnovan v času očeta (podeljevanje donosnih deželnoknežjih uradov – mitnine, kovnice, sodišča – v zakup), ki mu je omogočal razpolaganje z ogromnimi finančnimi sredstvi (kupovanje gospostev, ustanavljanje in dotiranje samostanov, npr. cisterce Lilienfeld, 1206). Tako je uspešno zaokroževal deželnoknežje posesti (pridobitev Linza 1211, Welsa in Lambacha 1216, Freistadta 1217). Poleg tega je uspešno uveljavljal pravico do deželnemu knezu zapadlih posesti izumrlih rodbin ter jih priključeval svojemu dominiju. Spodbujal je razvoj mest – razširil je Dunaj, podelil oz. potrdil mestne pravice Dunaju (1221), Ennsu (1212) in še nekaterim mestom. Vzpostavitev cerkvene samostojnosti z ustanovitvijo škofije na Dunaju 1206–08 ni uspela (Avstrija je ostala še naprej podrejena škofiji Passau). V okviru cesarstva je Leopold veljal za enega najvplivnejših knezov. V sporu za nemški prestol (1198–1208) je podpiral staufovskega kralja Filipa Švabskega proti Welfu Otonu IV. in se zgodaj priključil bodočemu cesarju Frideriku II. (1212), katerega zaveznik je ostal do konca življenja (1225 poroka hčere Margarete s cesarjevim sinom Henrikom VII.). Ob razdoru med cesarjem in papežem Gregorjem IX. (1227–30) je skupaj s petimi knezi z jugovzhoda države (vojvodi Bernard Koroški in Oton Meranski, oglejski patriarh Bertold, salzburški nadškof Eberhard, regensburški škof) 1230 odigral bistveno vlogo v pogajanjih, ki so pripeljala do sklenitve končnega miru v San Germanu (tu je julija 1230 umrl). Že za časa življenja je veljal za uglednega vojskovodjo in križarja – 1212 se je udeležil albižanske vojne proti Katarom v južni Franciji in pohoda proti muslimanom v Španiji, ter 1217–19 pete križarske vojne v Egipt kot eden vodij (množična udeležba štajerskega in avstrijskega plemstva). Njegova slava je našla odmev tudi na Slovenskem, v pesmi o vojvodi Leopoldu VI. (Gesta ducis Leopoldi), ki jo je ok. 1261 v Jurkloštru spisal menih Sifrid. Gre za eno najstarejših in vsebinsko najbolj zanimivih latinskih pesmi, nastalih v srednjem veku na naših tleh.

Leopold VI. je bil prvi Babenberžan, ki je v svoje politične načrte intenzivno vključil današnje slovensko ozemlje. Poleg Maribora, ki ga je obiskal 1195, 1207, 1209, 1213, 1224 in 1227, je bilo pomembno vojvodsko središče Laško (1227 prvič izpričano kot trg – forum). V bližini je obnovil propadli kartuzijanski samostan Jurklošter ter ga obdaril s posestjo in dohodki (ustanovna listina 1209; gotska spominska plošča iz kartuzije je ohranjena v Laškem). Do 1227 je bila zgrajena reprezentativna samostanska cerkev, posvečena s strani bamberškega škofa Ekberta Andeškega vpričo vojvode Leopolda, sina Friderika, mejnega grofa Henrika Andeškega ter elite štajerskega in avstrijskega plemstva. Vojvoda je imel odvetništvo (pravice, dohodki in možnost političnega vpliva) nad Jurkloštrom, samostanom Žiče ter benediktinci v Gornjem Gradu. Njegovo jasno politično vizijo kaže tudi graditev kamnitega mostu čez Savo v Zidanem Mostu, ki je bil dograjen 1224 skupaj s kapelo sv. Egidija in obdarjen s pravicami in dohodki (ok. 1228–29 upodobljen na vojvodovem novcu). Most je povezal Leopoldove posesti ob Savinji s tistimi onstran Save (Radeče, Žebnik) in napovedoval prodor na Kranjsko. Do tega je prišlo še pred njegovo smrtjo, ko je 1229 odkupil freisinške fevde na Dolenjskem, ki jih je prej posedoval umrli Henrik Andeški (trg Gutenwerd ob Krki z okoliško posestjo). Še večji uspeh je bila istega leta poroka sina Friderika II. s Henrikovo nečakinjo Agnes, hčerjo meranskega vojvode Otona VII. Andeškega, ki mu je za doto prinesla večji del andeško-višnjegorske dediščine na Kranjskem (v ta namen se je ločil od Bizantinke Zofije Laskaris, hčere nikajskega cesarja Teodorja). O načrtni ekonomski politiki – ob razcvetu tranzitne trgovine med Italijo in Ogrsko – priča tudi skupna kovnica breških novcev vojvode in salzburškega nadškofa na Ptuju, ko sta si po pogodbi iz 1222 delila dohodke od trgovine in prometa. Od 1229 (1230) so Babenberžani kovali novce še v bivših andeških kovnicah v Gutenwerdu in Kamniku. Friderik II. (umrl 1246) je kot tretji sin nasledil očeta (starejša brata sta prej umrla). Od 1232 je poleg naziva vojvode Avstrije in Štajerske kot prvi začel uporabljati naslov gospod Kranjske (dominus Carniole), kar odraža tako njegove politične pretenzije kot dejansko obvladovanje skoraj polovice Kranjske, kjer je bil najmočnejši dinast. T. i. babenberški urbar iz časa 1230–46 izpričuje, da je na Kranjskem posedoval gospostva in mesta z mitnicami Kranj, Kamnik, Mengeš, Višnja Gora, Gutenwerd, Mehovo z Belo krajino, Vipava ter salzburški fevd Krško (po 1242). Verjetno je že 1230 prvič obiskal Kranjsko (privilegija za Zidani Most in špital v Kamniku); njegova prisotnost v slovenskem prostoru je izpričana še 1235 (Ptuj), 1240 (Maribor) in 1241 (Kamnik). Večjo dejavnost na jugu so mu preprečile težave v Avstriji. Krepitev deželnoknežje oblasti njegovih predhodnikov je pripeljala do nasprotovanja različnih krogov v deželi. 1231 je prišlo do upora avstrijskih ministerialov (uspešno zatrt) in v naslednjih letih do pogostih spopadov s sosedami (Ogrsko, Češko, Bavarsko). Stalne finančne stiske so povzročile pritisk na plemstvo, mesta in Cerkev in zmeraj večjo nepriljubljenost kneza ter končno privedle do pritožbe na vladarja (1235). Cesar in vojvoda sta se maja 1235 sestala v Neumarktu na Štajerskem, kjer je prišlo do razdora. Na zboru v Augsburgu junija 1236 je bil nad vojvodo izrečen državni preklic, odvzeti so mu bili državni fevdi (Avstrija, Štajerska), ki so pripadli cesarstvu; pozno poleti se je začel vojni pohod cesarjeve koalicije proti vojvodi (oglejski patriarh Bertold in bamberški škof Ekbert Andeška sta zasedla Kranjsko in Štajersko). Konec 1236 je iz Italije v Avstrijo prišel cesar Friderik II. in do aprila 1237 bival na Dunaju (vojvoda se je utrdil v Dunajskem Novem mestu). V babenberških deželah je nastavil svoje namestnike, na Kranjskem pa je 1237–39 prevzel glavno vlogo patriarh Bertold, ki je utrjeval položaj zlasti na nekdanji andeški rodbinski posesti, mdr. je 1237 neuspešno poskušal ustanoviti škofijo v Gornjem Gradu). Po cesarjevem umiku je vojvoda Friderik postopno ponovno pridobil Avstrijo in po pomiritvi z vladarjem decembra 1239 zasedel Dunaj. Sledila je utrditev na Štajerskem (obisk Maribora avgusta 1240) in Kranjskem (obisk Kamnika maja 1241; privilegij za hospic v Špitaliču 1242). 1241 so na Ogrsko vdrli Mongoli in jo po zmagi v bitki na reki Sajó aprila 1241 opustošili. Friderik je izkoristil stisko ogrskega kralja, od njega izsilil prepustitev treh obmejnih komitatov ter jih načrtno oplenil. Nevarnost mongolskega vdora v Avstrijo (poleti obleganje Dunajskega Novega mesta) je bila zavrnjena ob pomoči čet oglejskega patriarha in koroškega vojvode Bernarda.

Nove napetosti med cesarjem in papežem (od 1239) so pripeljale do izboljšanja odnosov z avstrijskim vojvodo. Ta je bil brez potomcev (1243 ločitev od Agnes Andeške), zato je cesar nameraval prevzeti babenberške dežele za lastno dinastijo. 1245 skovani načrt bi imel daljnosežne posledice za vzhodnoalpske dežele: vladar naj bi se poročil z vojvodovo nečakinjo Gertrudo, Avstrija in Štajerska bi bili povzdignjeni v novo kraljestvo, Kranjska pa v njegovo vojvodino. Do uresničitve v Veroni junija 1245 ni prišlo zaradi nasprotovanja in odsotnosti Gertrude. Spomladi 1246 je ogrski kralj Bela IV. izvedel vojni pohod proti Babenberžanu zaradi dogodkov iz leta 1241. Bitka na obmejni reki Litvi junija je pomenila avstrijsko zmago, vendar je vojvoda v njej padel (pokopan je v samostanu Heiligenkreuz; grob krasi izjemna reliefna nagrobna plošča).

Z izumrtjem Babenberžanov v moški liniji se je začel boj za njihovo dediščino – Friderikovi dedinji v Avstriji in na Štajerskem sta bili sestra Margareta in nečakinja Gertruda, na Kranjskem pa bivša žena Agnes Andeška kot nosilka andeško-višnjegorskih posesti (dominium Carniole). Cesar Friderik II. je smatral babenberške teritorije za cesarstvu zapadle fevde in je postavil za Avstrijo, Štajersko in Kranjsko svoje namestnike (za zadnji dve je bil od poletja 1248 pristojen goriški grof Majnhard III.). Po več letih bojev in vrsti kandidatov za nasledstvo (ter smrti cesarja 1250) je v Avstriji konec 1251 s podporo plemstva in papeža zavladal moravski mejni grof (od 1253 češki kralj) Otokar II. Přemysl, ki se je poročil z Margareto Babenberško. Ni pa se mogel uveljaviti na Štajerskem – po spopadu z ogrskim kraljem Belo IV. je 1254 prišlo do sklenitve miru v Budimu. Štajerska je za šest let (do 1260) prišla pod oblast ogrskega kralja (razpolagal je tudi z Laškim in Žalcem; princ Štefan je 1258–59 rezidiral na Ptuju). Na Kranjskem pa je 1248 prišlo do poroke med Ulrikom III., sinom koroškega vojvode Bernarda Spanheima, in Agnes Andeško. To mu je omogočilo, da je združil spanheimsko posest (Ljubljana, Kostanjevica) z andeško-višnjegorsko dediščino (Kamnik, Kranj, Višnja Gora idr.). S tem je nadgradil uspehe svojih andeških in babenberških predhodnikov in postavil trdne teritorialne temelje novi deželi Kranjski, za ustanovitelja katere ga lahko razumemo (od 1251 se je po zgledu vojvode Friderika II. imenoval dominus Carniole). Babenberžani so bili poleg Habsburžanov najpomembnejša dinastija, ki je v srednjem veku vladala nad velikim delom slovenskega ozemlja in je tu zapustila trajno dediščino. Ta je poleg kartuzije Jurklošter in mostu v Zidanem Mostu zajemala zlasti Maribor (urbana naselbina že pod Otokarji pred 1192), ki je v pol stoletja babenberške oblasti kot deželnoknežje središče doživel cvetoč urban razvoj (1254 prva omemba kot mesto – civitas). Tudi urbane začetke Laškega (1227 omenjen kot vojvodov trg) in Žalca (1256 prva omemba meščanov) lahko pripišemo avstrijski dinastiji. Z umetnostnozgodovinskega vidika je pomemben vpliv arhitekture nove cerkve v Jurkloštru, katere poznoromanski elementi (križni rebrasti obok) so pomenili noviteto v slovenskem prostoru in so očitni še pri vrsti cerkva laškega gospostva (t. i. laška skupina): sv. Martin v Laškem, sv. Egidij v Zidanem Mostu (porušen), sv. Helena v Loki pri Zidanem Mostu, sv. Peter v Radečah (porušen).

Viri in literatura

  • ES.
  • Lexikon des Mittelalters I, IV, V, München-Zürich, 1980, 1989, 1991.
  • Karl Lechner: Die Babenberger : Markgrafen und Herzoge von Österreich 976–1246, Wien-Köln-Weimar, 1976.
  • 1000 Jahre Babenberger in Österreich : Niederösterreichische Jubiläumsausstellung im Stift Lilienfeld, Wien, 1976.
  • Miloš Rybář: Laško gospostvo v dobi Babenberžanov, Časopis za zgodovino in narodopisje, 47, 1976, št. 2, 210–230.
  • Kajetan Gantar, Sifridova pesem o vojvodu Leopoldu VI. Gesta ducis Leopoldi, Časopis za zgodovino in narodopisje, 47, 1976, št. 2, 231–243.
  • Das babenbergische Österreich (976–1246), Wien, 1978.
  • Erich Zöllner: Geschichte Österreichs : Von den Anfängen bis zur Gegenwart, Wien-München, 1990.
  • Österreich im Hochmittelalter (907 bis 1246), Wien, 1991.
  • Heinz Dopsch: Die Länder und das Reich : Der Ostalpenraum im Hochmittelalter, Wien, 1999.
  • Andrej Komac: Od mejne grofije do dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, Ljubljana, 2006.
  • Karl Brunner: Leopold der Heilige : Ein Portrait aus dem Frühling des Mittelalters, Wien-Köln-Weimar, 2009.
  • Georg Scheibelreiter: Die Babenberger : Reichsfürsten und Landesherren, Wien, 2010.
  • Mija Oter Gorenčič, Kartuzija Jurklošter in Leopold VI. Babenberžan, Acta historiae artis Slovenica, 17, 2012, št. 2, 25–43.
Kosi, Miha: Babenberžani. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1016550/#novi-slovenski-biografski-leksikon (28. marec 2017). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 2. zv. B-Bla. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2016.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine