Primorski slovenski biografski leksikon

Formentini (Formentino) gor. plemiška rodbina. Prvi gotovi podatki o bivanju te družine v naših krajih se nahajajo v notarskih listinah iz začetka 14. stol. Simon Porcachio, imenovan tudi Formentino, je bival 1308 v Čedadu v bližini Porta Broxana. Ker je večkrat omenjen kot de Versia, nekateri zgod. sklepajo, da družina izhaja iz furlanske vasi Versa. Po mnenju drugih zgod. (Jacopo di Valvasone, Czoernig) so F. v zgodnjem srednjem veku prišli iz Madžarske, vendar je ta domneva brez vsake trdne podlage. Po drugih virih (Freicherr Taschenbuch 1857) začetnik rodbine naj bi bil Ivan Porcar(i)o (iz južnotirolskega mesta Trento?), grof sv. rimsk. cesarstva, kateremu je ces. Friderik Rdečebradec 2. jul. 1184 v nem. mestu Meinz podelil diplomo s priznanjem za njegove zasluge. Okoli 1214 se je lvan Porcar(i)o oz. njegov sin Porcarino naselil v Čedadu, kjer je začel novo vejo. Omenjeni Simon Porcachio iz Čedada je po vsej verjetnosti njegov potomec. Oglejski patriarh Peter Gerio (Gerra) je 1300 podelil Simonu in njegovemu bratu Tomažu bogate investiture, 1307 je Tomaž pridobil fevd Soffumberg, 1315 je gor. grof Henrik II. potrdil fevde Tomaževemun sinu Formentinu, ki je bil sprejet 1341(2) med čedajsko plemstvo. Simon je imel štiri sinove: Ivana, Formentina, Nikolaja in Leonharda. Oglejski patriarh Bertrand je potrdil Formentinu, Leonhardu in Nikolaju fevdalne pravice, ki so jih F. pridobili 1342 v Sovodnjah v Benečiji, 1353 jim je patriarh Nikolaj podelil še druge investiture. Ces. Karel IV. je 20. okt. 1357 v Melnichu podelil naslov grofov sv. rimskega ces. in fevdalne pravice bratom Ivanu, Leonhardu ter Nikolaju. Veji, ki sta izhajali iz Simonovih sinov Ivana in Formentina, sta bivali v Čedadu in sta kmalu izumrli. Veja, ki je izhajala iz Leonharda, je tudi bivala v Čedadu in je izumrla v prvi polovici 17. stol. Njen zadnji predstavnik je bil Jernej. Po drugih virih, ki se hranijo v arh. družine F., pa je izumrla komaj v 19. stol. Med predstavniki te veje se je odlikoval Herman, ki je bil med čedajskimi poslanci v državljanski vojni 1. 1381 in je sodeloval pri gradnji obrambnih naprav na gradu Gronunberg, 1990 pa je bil v Padovi kot poslanec patriarha Ivana pri Francescu da Carrara. Tudi Leonhardov brat Nikolaj, imenovan Zuglies, Zuies, Zuges, Zuis v listini iz 1403, je bival v Čedadu. Njegovi sinovi Nedone (Nodingo), Tomaž (Fisico) in Adam so 1372 pridobili od patriarha Markvanda mdr. fevde v Tapoljanu in v Črnem Vrhu v Benečiji. Že proti koncu 14. stol. so F. omejeni med pripadniki društva plemenitih grajskih »varuhov« v Tolminu. Nedone in Tomaž, načelnika tolminskih plemičev, sta omejena kot branilca tolminskega gradu med vojno 1. 1381. Tomaž je bil tudi prisoten 1382 kot zastopnik patriarha Filipa d'Alencon pri pogajanjih za mir s predstavniki Beneške republike, i. 1. je pridobil od patriarha fevdalne pravice v Landarju in jih ohranil do 1388, ko jih je patriarh podelil družini Savorgnan. Nikolaj je bil začetnik več vej. Njegov sin Adam je omenjen 1419 med branilci Čedada pred napadi Ogrov. Adam je od Ivana Guberta de Gubertinija kupil 27. jul. 1431 grad Cusano, njegov sin Nedone pa je pridobil 1437 grad Gronumberg in začel novo vejo. F. so postali člani furlanskega parlamenta kot gospodje Cusana. Iz te veje so izšle druge manjše veje. Ena je bivala v Huminu, kjer je izumrla v začetku 17. stol. Druge so izumrle v teku 18. stol. Zadnji predstavnik čedajske veje je bil Horac in fevd je po njegovi smrti prišel v last plemiške družine Remondini iz Bassana (znameniti tiskarji). Iz drugega Adamovega sina Bonina, oz. njegovega sina Adama, sta izšli dve veji. Ena, katere začetnik je bil Hijeronim, je bivala v Čedadu in je izumrla ob koncu 19. stol. Iz nje je izšla v 16. stol veja ki se je naselila v Gradcu in tam izumrla ob koncu 19. stol. Hijeronim se je 1509 odlikoval pri obrambi Čedada pred ces. vojsko. Adamov sin Feliks je imel več sinov. Med temi Panfil(i)a, ki je u. v Lj. in je bil pripadnik tevtonskega reda, in Vincinguerra sta začetnika številnih vej, pripadniki katerih so se v tekijstol. naselili v Roraiu pri Pordenonu, v Argentini in v Gor. grofiji: v Tolminu, Števerjanu in Gor. Vincinguerra je začetnik števerjanske veje, ki je izumrla v zadnjih 1. 18. stol. Panfil(i)o pa je začetnik gor. veje, ki še obstaja. Zadnji predstavnik števerjanske veje, Jožef Ignac, ki je bil nekaj časa lastnik gospostva Mokronog in je bil brez potomcev, je podaril 1790 grad in posestvo Francu Ignaciju in Jožefu Frideriku, sinovoma Pavla Emilija, ki je izhajal iz gor. veje in je bival v fevdu Cusano zraven Pordenona. Njegovi potomci so sedanji lastniki števerjanskega gradu. Predstavniki gor.-pordenonske-argentinske veje še živijo v Porciji zraven Pordenona in v Buenos Airesu. Kot lastniki sodne oblasti v Tolminu so F. postali 1541 člani gor. plemstva. Vincinguerra je 1520 kupil grad v Števerjanu, ki je bil prej last plemiške rodbine Ungrispach, ga popravil, povečal in dal sezidati novo c. Gor. veja je 1606 dobila investituro sodne oblasti v Biljah, 1. sept. 1623 je ces. Ferdinand II. podelil tolminskemu glavarju Gašperju, sinovom in vdovi njegovega brata Karla: Ludviku, Ferdinandu, Elisabetti in Aurori iz gor. veje naslov baronov sv. rimsk. ces. s predikatom »Tolmina in Bilj«. Beneška republika je 27. avg. 1718 uradno priznala Ludviku Jožefu grofovski naslov in poskrbela za vpis v plemiško knjigo, 12. avg. 1857 pa je ces. Franc Jožef I. priznal in potrdil grofovski naslov predstavnikom gor. veje. Tudi it. drž. jim je potrdila naslove 6. mar. 1927, 28. jan. 1929 in (bratom Bennu, Egonu in Vincinguerri iz Števerjana) 24. jun. 1941. F. so globoko posegli v življenje slov. ljudi v krajih, kjer so izvrševali sodno oblast. Poleg že omenjenih članov te rodbine so še številni drugi dosegli visoke časti in službe. Še posebej so se odlikovali kot vojaški poveljniki in drž. uradniki. Virgil je odkril 1497 rudnik živega srebra v Idriji, Ivan in L. Manzano, načelnika tolminskih plemičev, sta prepričala Tolmince (1508), da branijo Beneško republiko proti vsakemu sovražniku. Friderik in Pavel sta branila 1509 Kozlov rob pred vojsko grofa Brunswicka in sta padla v roke Avstrijcem. Gašper, komornik, dvorni svetnik, tolminski glavar (1598–1606?), je prišel večkrat navzkriž s Tolminci, ki so se pritožili v Gradec zaradi davkov in dosegli, da ga je vlada opozorila, naj ravna pravično s podložniki. Leonhard in Franc sta bila pripadnika tevtonskega reda; prvi je postal 1570 Veliki mojster tega reda, drugi pa 1588 glavar v Gradišču ob Soči, kjer je s svojim trdim ravnanjem povzročil nerede in spore med podložniki in oblastjo; 1585 je bil med patriciji, ki so po naročilu ces. Ferdinanda izvajali fiskalne reforme na Gor. Jožef je bil gor. arhidiakon, ces. namestnik pri patriarhu Grimaniju v Akvileji, ki ga je 1565 poslal v Rim k papežu Piju IV., da bi rešil sporne zadeve med papežem in patriarhom. Karel, komornik in dvorni svetnik, je bil general v ces. vojski, se je udeležil 1601 obleganja mesta Kanisza in je peljal 1605 200 konjenikov iz Gor. na Hrvaško v vojno proti Turkom. Aurora je bila dvorna dama ces. Marije Ane in se 1632 poročila z grofom Ivanom Batthyanyem. Po ljudskem izročilu je Aurora peljala s sabo na Madžarsko števerjanske kmete, ki naj bi uvedli v tiste kraje gojenje briške trte sorte tokaj. Ludvik je skupaj z G. A. Mo-rellom, po ukazu ces. Leopolda I. iz 1696, zbral v eni sami mestni četrti vse gor. judovske prebivalce, 1707 je na Dunaju skušal preprečiti prodajo obč. zemljišč v gor. grofiji, 1708 je podprl pri ces. ustanovitev nadšk. v Gor., 1711 pa ga je knez della Mirandola poslal na zborovanje Diete v Ratisboni. Franc Ignac je bil komornik in poveljnik v Gradcu, Pavel Emilij praporščak v vojni s Prusijo. Jožef Florjan (1832–94) je 1869–74 re-stavriral in opremil grad v Števerjanu, 1882 se je v njem stalno naselil, se posvetil kmetijstvu, še posebej vinogradništvu in pridobil zlato kolajno za domače pridelke na Kmetijski razstavi 1884. Med prvo in drugo svet. vojno je bil grad porušen. Njegov sedanji lastnik Mihael Karel, advokat, r. 1929 v Gor., poročen 1956 z baronico Alicijo Taxis Bordogna Valnigra, ga je delno re-stavriral. V njegovih pritličnih prostorih je odprl tipično restavracijo, v dveh bližnjih poslopjih iz 16. stol. hotel visoke kategorije in Muzej vina. Ustanovil je tudi golf club s potrebnimi športnimi napravami, se bavi z vinogradništvom in občasno objavlja članke o vinu v specializiranih revijah (mdr. La denominazione di origine controllata dei vini, Economia Isontina 1970, št. 8). Njegovi sinovi Leonardo, Isabella in Filippo so aktivno vključeni v dejavnosti očetovega agriturističnega podjetja. Filippo se ukvarja s kmetijstvom in s športnimi dejavnostmi. Leonardo je aktiven član Konzorcija za ohranitev zgod. gradov v naši dež., skrbi za restavracijo, se bavi z založništvom in je izdal nekaj knjig, kot La Contea di Gorizia e Gradisca illustrata dai suoi figli (Gor. 1984) in Memorie goriziane fino all'anno 1853 (Gor. 1985) omenjenega Jožefa Florjana F., ki se hranijo v rkp. v druž. arh.

Prim.: Osebni podatki (Filippo F. in druž. arh., zlasti E. del Torso, Genealogia della nobile famiglia de Formentini, rkp.); Morelli, I–III, pass. ; Manzano, Annali V, pass.; Rutar, Gor., pass.; Isti, Tolm., pass.; Spreti, Enciclopedia III, 230–32; B. Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, Lj. 1962, 287; di Crollalanza I, 423; R. Bednarik, Števerjanski grad in njegovo podložništvo, M(Trst) 1968 (XII); B. Marušič, Veliki Tolminski punt, Trst 1973; A. Cattalini, Il castello di San Floriano (in tam navedena bibliografija), Videm 1978; T. Miotti, Le giurisdizioni del Friuli orientale e la Contea di Gorizia (Castelli del Friuli /3), Udine; M. Smole, Graščine na nekdanjem Kranjskem, Lj. 1982, 300–302, 605; M. Terpin, Števerjan (in tam navedena bibliografija), Števerjan 1984, pass, (zlasti 30–33); C. Giovanella-S. Rasman, Formentini, tradizione modernità (s sl.), Picc. 1. jun. 1986; Czoernig 1987, pass, (zlasti 690–1); S. Cosma, Il castello di San Floriano (in tam navedena bibliografija), Gor. 1992.

Vh

Vetrih, Jožko: Formentini. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1009590/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 19. snopič Dodatek B - L, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine