Primorski slovenski biografski leksikon

Coronini, plemiška rodbina langobardskega izvora, izhaja iz kraja Berbenno pri Bergamu. V listini iz 1168 se v prvo omenja »Johannes de Locadello« (Kapiteljski arh. v Bergamu H, fasc. XV.). »Ser Alexius de Locatellis«, javni notar v Bergamu, kraljevski poslanec (missus regius) in sodnik, si je 1470 privzel naslov »Corona«, odtod ime Coronini. Coroniniji so se proti koncu XV. stol. naselili po Furlaniji in v Gorici (1487). »Johannes Coroninus filius ser. Alexii Coronae de Locatellis« je imel tri sinove: Ciprijana (1540–1610), Orfeja († 1593–94) in Marsilija († 1594), ki so začetniki treh družinskih vej: Coronini-Cronberg (kromberška), Coronini-Rubije-Tolmin (tolminska), ki je izumrla 1959, in Coronini-Oelberg (Monte Oliveto)-Šempeter (šempetrska). Kromberška se je pozneje razdelila v kojščansko (začetnik veje je bil Rudolf, 1589–1648) in v kromberško (ter cerovsko), ki jo je ustanovil Rudolfov brat Ludvik (1602–53). Cesarski diplomi izdani 17. avg. 1630 v Regensburgu in 23. okt. 1687 na Dunaju sta uvrstili Coroninije med barone in grofe sv. rimsk. cesarstva. Cesarski privilegij 1680 je naklonil Ludviku C. naslov »Grof in gospod Kromberka, Prvačine, Gradišča, Sv. Roka, Šempasa, Vitovelj, Ozeljana, Oseka, Šmihela, Trnovega, Lokev in Vogrskega«. C. so bili prišteti med gor. (1604, 1619, 1627), koroške (1634, 1682), štajerske (1697) in kranjske dež. patricije (1705). Coroniniji so imeli gospostva, gradove in posestva širom po Primorski, Koroški, Štajerski in Kranjski. Posest se je stalno množila. Tako je Peter Anton, ki je že posedoval Rubije, Prvačino, Gradišče, Vileš (Villesse) v Furlaniji, gospostva Wernberg, Aichelburg in Dambschach na Koroškem, kupil 1651 od baronov Breunerjev še gospostvo Tolmin; Rudolf je 1630 kupil od grofa Ivana Filipa von Thurn Kojsko. Ko sta izumrli rodbini Rabatta (1796) in Cobenzl (1810), je njihova dediščina pripadla Coroninijem (Kanal, Dornberk, Štanjel, Lože, Predjama, Planina, Logatec, Vrhnika, Hmeljnik, Steegberg). Skupna posest vseh vej je po jožefinski koncentraciji zajemala več kot polovico poknežene goriške grofije, številni člani C. rodbine so dosegli visoke družbene položaje v dež. in drž. merilu: na dvoru, v diplomaciji, v vojski, v upravi, v Cerkvi. Tu omenjamo le vidnejše osebnosti, zlasti tiste, ki so imeli kak delež pri zgodovinskem dogajanju slov. ljudstva na Primorskem. 1. Kromberška veja se začne s Ciprijanom, ki ga je nadvojv. Ferdinand 1596 povzdignil v plem. stan z družinskim grbom. Rodbina je bila 1604 uvrščena med dež. stanove. Ivan Marija (u. 1616) je bil poveljnik trdnjave Marano proti Benečanom. Od Dornberžanov je kupil Loko in Stran (1609). Vladar mu je tedaj podelil sodno pristojnost I. stopnje ter plemiški naslov »von Cronberg«. Ivan Marija je prezidal grad in naselje Stran si je privzelo ime Kromberk. Kromberški grad je bil obnovljen 1936 in ponovno pozidan po zadnji vojni. Danes je v njem Goriški muzej. Ivana Marije najstarejši sin Rudolf je 1630 kupil od grofa Ivana Filipa von Thurn gospostvo v Kojskem in tako postal začetnik stranske kojščanske veje C. Bil je poveljnik v Porpettu, ces. svetnik in katastalni komisar dež. stanov v Gor. Rudolfov sin Ivan Vincenc (1628–94), gor. glavar in ces. svetnik, je uspel omejiti kugo, ki je 1682 morila po Goriškem. Nadvse zaslužen za gor. zgodovinopisje je Rudolf C., politik, zgodovinar, pesnik, r. 10. jan. 1731 v Gor. Rudolfu Petru in Elizabeti Neuhaus, u. 5. maja 1791 na Dunaju. Srednje š. pri jezuitih v Gor., pravo na plem. akad. Teresianum na Dunaju. Prof. Erazem Frolich ga je navdušil za zgodovinopisje. Bil je ces. tajni svetnik, podpreds. gor. grofije, svetnik pri gor. dež. sodišču. Vodilni sredi rimsko-soških arkadov, z imenom »Libanius Crissanteus«, je 1782 zbral na svojem kojščanskem gradu vse člane »Akademije rimsko-soških arkadov«, da so proslavili potovanje papeža Pija VI. skozi Gor. na Dunaj. Sezidal je cerkev v Kojskem (1764) in izdelal načrt za pot preko Predila na Koroško. Spisal je Tentamen genealogico-chronologicum Comitum et Rerum Goritiae (Wien 1752, 2° 1759), ki velja za prvo znanstveno sestavljeno zgodovino gor. grofije. Izdal je še več del, npr. Bellum Petriniense, Miscellaneae ter pesniški zbirki Deliciarum ruralium Carmina in Fastorum Goritiensium libri III. – Ludvik se je odlikoval kot vojaški poveljnik in branil trdnjavo Tabor. Pridobil si je gospostvo v Cerovem in tako postal začetnik cerovske veje C. Karel (1818–1910), ces. svetnik, dež. preds. v Salzburgu, gor. župan 1872–73. Pisatelj in pesnik. Zakonca Ernest in Ivana von Klosenau sta imela sina Alfreda (gl. čl.). Alfredov sin Karel (1870–1944) je zgradil umetniški park ob C.-jevem dvorcu na Cingrofu. Uveljavil se je kot izvrsten slikar, zlasti pokrajinskih slik. Poročil se je z grofico Olgo Westphalen von Fürstenberg. Od njunih otrok zdaj živita v Gorici grofica Nikoleta in grof Viljem, zgodovinar, umetnostni kritik, neutrudni zbiratelj pergamen in zgodovinskih listin, ki pripravlja nadvse temeljito zgodovinsko delo o Goriški. 2. Tolminska veja. Ustanovitelj je bil Orfej, sin Janeza Coroninusa. Orfejevi sinovi Ivan Peter (gen. in ces. svet.), Pompej (trž. škof) Ivan Anton (gener. iztirjevalec gor. grofije) so bili povzdignjeni v »barone v Prvačini in na Gradišču«, Ivan Peter in Ivan Anton sta bila 1626 tudi umeščena v gospostvo Prvačine in Gradišča. Pompej, trž. škof (1631–46), r. v Lj., je študiral v Lj. pri jezuitih in dokt. v Bologni iz filoz., teol. in prava (1607). Prav tam izdal Assertiones politicae de Republica (1607). Služboval je kot stolniški dekan v Lj. in postal 1625 škof v Pičnu in 1631 škof v Trstu. V Trstu je ustanovil zastavljalnico (Mons pietatis). Družina, ki je že poprej posedovala Rubije, Wernberg, Aichelburg in Dambschach na Koroškem, si je pod Ivanom Petrom pridobila 1633 v fevd še Villesse. Njegov sin Peter Anton je kupil 1651 od baronov Breunerjev gospostvo in glavarstvo Tolmin z gradom »Kozlov rob«, s podložnimi vasmi in hišami, pravicami, z nižjo in kriminalno sodnostjo. Da bi okrepil svojo oblast v gospostvu, si je hotel podvreči Nemškorutarje in ukiniti pravice, ki jih je imel na Tolminskem čedajski kapitelj. Sledil mu je 1661 istoimenski sin Peter Anton. Cesar Leopold je tedaj podredil tolminske glavarje goriškim, a zoper to podreditev se je pritožil Petra Antona sin Jakob Anton (u. 1741) in spet dosegel neodvisnost. Po smrti brata in stricev je Jakob Anton združil v svojih rokah premoženje celotne tolminske veje ter bil 1687 (skupaj z bratranci obeh starejših vej) povzdignjen med nemške grofe z nazivom »Coronini-Cronberg«. Doživel je 1713 veliki »tolminski punt«. Upor ni bil naperjen zoper njega, temveč zoper davčnega zakupnika Jakoba Bandeua (gl. čl.), ki je brezsrčno izterjeval davek na meso in vino. Upor, ki se je raztegnil na vso deželo, so zatrli dež. stanovi in ces. namestnik Adam Strassoldo, ki so dosegli poseg tujega vojaštva in ces. komisije. Ta je izrekla smrtne obsodbe nad vodilnimi uporniki. Ivan Ignac je znan po svojih spopadih s Štefanom Goljem, župnikom na Kneži, in s čedajskim kapitljem. Anton, zadnji iz rodu C., ki je gospodoval na Tolminskem, je 1848 prodal Tolmin Alojziju Silveriju Kremerju. – 3. Šempetrska veja. Začetnik veje Aleš (u. 1679). Cesar Ferdinand III. ga je 1656 prištel med nemške barone z nazivom »Von Oelberg« (di Motite Oliveto). Njegov sin Ivan Baldasar je dobil v posest Bukovico. Sorodnik Ivan Krstnik si je s poroko z Magdaleno de Simonetti pridobil Šempeter, Sv. Rok, Štandrež in Vrtojbo. Rodbina je dosegla svoj višek z istoimenskim Ivanom Krstnikom (1794–1880). Vstopil je v vojaško službo in bil od 1836 do 1848 vzgojitelj cesarja Franca Jožefa. Kot generalmajor je v avstr.-it. vojni 1848 branil Tirolsko; v vojni na vzhodu 1854 je kot vrhovni poveljnik poveljeval ob turško-ruski meji in zasedel Romunijo. Leta 1860 je bil poveljujoči general Gornje in Nižje Avstrije, Salzburga, Štajerske in Ogrske. Umaknil se je iz vojske in nato živel v Šempetru. V zgodovini gor. Slovencev je važno vlogo igral njegov sin Franc (gl. čl.).

Prim.: Družinski arh. grofov Coronini v Gor.; Coronini Cronberg Rudolphus, Bellum Petriniense, Goritiae 1779 (z dvema rodovnikoma); Codelli, Scrittori3 82–99; Leupold K. F. B., Allgemeines Adels-Archiv der Oesterreichischen Monarchie, Wien, F. A. Hoffmeister, I. Bd., 206–35; Wurzbach, III, 10–12; Morelli, pass.; Czoernig 1969 pass. (zlasti 654–57); Manzano, Cenni 67–69; Rutar, Tolm. 107–129; Gruden VI, 890, 1049; Gabršček pass.; Gothaisches grafliches Taschenbuch 1841–1941 (zlasti 1854); ŠematTrst 1954, 7, 14; Giuseppe Marchetti, U Friuli. Uomini e tempi. Udine 1959, 462; Genealogisches Handbuch des Adels, Grafliche Hauser, B, Bd. II, 1960, 73–82; Simoniti, 32; [Ludvik Zorzut] Fervidus, Pod rimsko-soškimi arkadami, KolGMD 1974, 162; TolmZb 2, 1975, 286.

R. K.

Klinec, Rudolf: Coronini. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1005500/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. julij 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine