Primorski slovenski biografski leksikon

Burboni (Bourbons), francoska vladarska družina. Okrog leta 900 so bili grajski gospodje v kraju, ki se danes imenuje Bourbon 1'Archambaud in je znano kopališče z vročimi in mrzlimi vrelci ob reki Allier v departementu Allier. Od preprostih vazalov grofov iz Bourgesa so se povzpeli do vazalov francoskega kralja. Leta 1317 so postali grofi, 1327 pa vojvodi. Beatrika, ena izmed potomk, se je bila namreč poročila z najmlajšim sinom kralja Ludvika X. svetega. Njun sin Ludvik je postal prvi vojvoda in začetnik tiste veje B., ki je izumrla 1833 s Henrikom V., tj. z grofom Chambordom. 1537 se je B. Anton poročil z navarsko kraljico Ivano Albret. Navarra, dežela Baskov, je bila od 9. stoletja dalje samostojna kraljevina z ozemljem na obeh straneh Pirenejev. Henrik, sin B. Antona, je za starši podedoval prestol v Navarri. 1589 je postal tudi francoski kralj kot Henrik IV. Tedaj je od zaokrožene celote odtrgal severni del, južni del pa je prepustil Španiji. B. so postali kralji Francije in Navarre. Druga veja B. je 1683 zavladala tudi v Španiji. Od tedaj govorimo o dveh glavnih rodbinah B.: o španski in francoski. Španska rodbina se je v Španiji sami razcepila v dve veji: v B.-Anjou-Cadix-Séville ter v tako imenovane karliste, ki so pretendenti na španski prestol, še prej pa so iz te španske veje izšli parmski in neapeljski B., ki imajo vsi še živo potomstvo. – Francoski B. so svojo kraljevsko oblast izgubili v julijski revoluciji 1830. Izumrli so v Gorici, kjer so nazadnje živeli v izgnanstvu. V kripti pod frančiškansko cerkvijo na Kostanjevici (Kapeli) v Novi Gorici v Jsl. počiva šest članov te rodbine, in sicer: Karel X., Ludvik XIX. z ženo Marijo Terezijo Šarloto, Henrik V. z ženo Beatriko ter Luiza Parmska. Poleg njih je pokopan vojvoda de Blacas, ki je bil s kraljem in njegovim vnukom Henrikom neločljivo povezan. – Med prvo svetovno vojno je zadnja avstrijska cesarica Zita, vnukinja Luize Parmske, dala zaradi varnosti prepeljati vseh šest krst kraljevske družine na Dunaj. 1932 so jih frančiškani, njihovi nekdanji varuhi, z dovoljenjem vlade avstrijske republike zopet prenesli v Gor. – 1. Karel X. Filip (Charles X.), r. 9. okt. 1757 v Versaillesu, u. 6. nov. 1836 v Gor. Bil je brat kraljev Ludvika XVI. in Ludvika XVIII. Leta 1773 se je poroči z Marijo Terezijo Savojsko, ki mu je rodila dva sina: Ludvika, vojvoda Angulemskega, in Karla Ferdinanda, vojvoda Berry, ki je bil oče Henrika V. Umrla je 1805. Ker je Ludvik XVIII. umrl brez potomcev, je kralj postal 1824 Karel X., ki pa je s samovoljnim vladanjem pospešil julijsko revolucijo 1830. Dne 2. avg. se je odpovedal prestolu. Nato se je s svojo družino umaknil najprej v Edinburgh v Anglijo; od tam je šel v Prago. Ker pa je avstrijski cesar Ferdinand I. sklenil, da se bo dal kronati za češkega kralja, je zapustil Prago in odpotoval v Gor., kjer je komaj 17 dni za tem, ko se je naselil na gradu grofov Coroninijev (na Cingrofu ali Grafenbergu) umrl za kolero, in sicer kot edina žrtev te bolezni v Gor. Zaradi tega so bili tedaj nekateri skeptični glede vzroka smrti. Zgodovinar Vascotti pa o tem ne dvomi, ker je vso dokumentacijo, tudi zdravniško, podrobno preiskal. Po ustnem izročilu v družini Coronini si je kralj izbral Gor. kot novo bivališče, ker tam ni bilo več kolere, ki se je držala še v Lj. in drugih mestih. Gor. ga je mikala tudi zaradi milega podnebja. – 2. Ludvik XIX. (Louis XIX), prvi sin Karla X., r. 6. avg. 1775, u. 3. jun. 1844 v palači Strassoldo v Gor. Ime Louis XIX. je napisano na krsti in na nagrobni plošči; v zgodovinskih knjigah tega imena ni najti, ker ni nikoli vladal. Tam se naziva vojvoda Angulemski ali tudi grof Marnski (duc d'Angouleme, Comte de Marne). Bil je prestolonaslednik, a se je prestolu odpovedal istočasno z očetom. Poročen je bil s svojo sestrično Marijo Terezijo Šarloto, hčerjo Ludvika XVIII. V Gor. je gmotno podpiral gluhonemnico; po njegovi smrti so gojenci pogosto hodili na grob velikega dobrotnika. – 3. Marija Terezija Šarlota (Marie-Thérèse-Charlotte), r. 19. dec. 1778 v Versaillesu, u. 19. okt. 1851 v palači Strassoldo v Gor. Bila je hči Ludvika XVI. in Marije Antoinette, hčere avstrijske cesarice Marije Terezije; oba sta bila med revolucijo 21. jan. 1793 v Parizu giljotinirana. – 4. Henrik V. (Henri V), sin Karla Ferdinanda, ki je bil drugi sin Karla X. in Karoline Ferdinande Luize iz Neaplja; r. 29. sept. 1820 v Parizu, u. 24. avg. 1883 na gradu Frohsdorf pri Dunaju. Za kralja velja samo pri rojalistih (legitimistih). Zgodovina ga pozna pod imenom grof de Chambord ali pa vojvoda de Bordeaux. Ker v življenju ni nosil krone, so mu na krsto položili pozlačeno krono s primernim posvetilom. Med prvo svetovno vojno je krona izginila. Henrik V. je bil zadnji član te veje B. – 5. Marija Terezija Beatrika Kajetana (Marie–Thérèse-Beatrix-Gaétana), r. 14. jul. 1817, u. 25. marca 1866 v palači Lanthierijev v Gor. Bila je žena Henrika V.; nosila je naslov nadvojvodinja Avstrija-Este. Rodbinsko ime Este sega nazaj v dobo mejnih grofov iz 9. stol. v pokrajini Modena. Zato se pogosto imenuje na kratko Marija Terezija iz Modene. Dostavek »Avstrija« spominja na rodbinske vezi s Ferdinandom Avstrijskim v 18. stol. Dve leti pred smrtjo je izpolnila naročilo svojega moža Henrika, naj v kripti pod franč. c. na Kostanjevici uredi zadnje bivališče Burbonov v izgnanstvu ali »Drugi St. Denis«, kot mu pravi Pujo. Krste rajnih, ki so do tedaj ležale posamič v posameznih grobnicah, je zbrala v en sam prostor. Za vsako krsto je dala izdelati kamnit sarkofag iz nabrežinskega marmorja. Tako je urejeno še sedaj. – 6. Luiza Marija Terezija (Louise-Marie-Thérése), sestra Henrika V., r. 21. sept. 1819 v Parizu, u. 1. febr. 1864 v Benetkah. Njeno truplo so v bakreni krsti prepeljali v družinsko grobnico na Kostanjevici. Poročena s Karlom III., vojvodom v Parmi. Po nasilni smrti svojega moža je vladala kot regentinja za mladoletnega sina. Ko sta se Parma in Piacenza vključili v nastajajočo združeno Italijo, je svoje podanike odvezala od prisege zvestobe in se umaknila v zasebno življenje. – 7. Vojvoda de Blacas (Pierre Louis Jean Casimir duc de Blacas, marquis d'Aulps), r. 10. jan. 1771 v Avignonu, u. 17. nov. 1839 na Dunaju. Tudi on počiva v kripti pod cerkvijo na Kostanjevici. Bil je kraljev dvorni minister; vse svoje zmožnosti in sile je uporabljal v prid dinastije B. Opravljal je najzaupnejše državne in dvorne posle. Kralja Karla X. je spremljal v izgnanstvo ter je ostal pri njem do smrti. Na naših tleh je imel v posesti Št. Maver, ki ga je kupil od grofov Neuhausov; od grofov Coroninijev je kupil Kanal, a ti so ga pozneje spet odkupili. Št. Maver sta od njega kupila dva druga posestnika.

Prim.: Vascotti, 127; Cvetje 1883, 315–320, 347–352; 1912, 83–86; ZD 1886, 108 (2.5.); Meyer, Konversations-Lexikon, 4. izd. 1886; 7. izd. Leipzig 1925; Vierer's Konversations-Lexikon, 7. izd. Stuttgart 1888; Venceslav Belè, Ob grobu zadnjih Bourbonov, DS 1909, 507–513, 546–557 s sl. grobnice; EncIt, vol. 7, Roma 19492, 445–453, posebno 448–449 z bibl.; Grand Larousse encyclopédique, Paris 1960, vol. 2, 283–289; Mandel Gabriele, I Borboni di Francia, Milano 1972 (Le grandi famiglie d'Europa, 1), s sl.; Pierre Pujo, Les rois en exil, Aspects de la France, 1973, 24. 5.; Grobnica poslednjih Bourbonov, prospekt Turist. društva v Novi Gorici s sl.; tudi v francoščini (slike vseh pokopanih v kripti); Les Bourbons de France in exil a Gorizia, Turismo, Gorizia 1972 z bibl. (prospekt); StudG 1976; CvF 1885, 1887; Škrabec, CvF 1906, 1911, 1912.

p. Anastazij

Bajuk, p. Anastazij: Burboni. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1003570/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine