Primorski slovenski biografski leksikon

Broili, zvonarska družina v Furlaniji. Da je bilo zvonolivarstvo v Vidmu že zgodaj razvito, priča ohranjeni zvon iz 1. 1300 (reprodukcija v brošuri o podjetju B., navedeni pod prim.) iz livarne družine Franchi (tudi Juretig Franchi; Bernard, Peter, Hieronim, Ivan Jožef, Franc; glej SBL I, 185), katerim je po približno pet sto letih sledila firma B., ustanovljena 1808. Poleg B. so bili v Vidmu tudi zvonarji Polis (Poli, de Polli). Obe sta se v prvi polovici prejšnjega stoletja združili in okoli 1860 (po Clariciniju »di recente«, se pravi okoli 1869) sta Sebastiano B. in Giambattista Poli postavila livarno zvonov v Gorici v bližini južne postaje. Giambattista Antonio de Poli je poleg tega v bližini postavil še svojo livarno. Da sta odprla v Gor. svojo podružnico, ju je k temu silila potreba, da bi lahko zadovoljevala naraščajoče potrebe po zvonovih na avstroogrskih tržiščih, medtem ko sta zvonove za italijansko kraljestvo in ves ostali svet pošiljala iz Vidma. Vendar je bila kasneje, v letih pred prvo svet. vojno ta podružnica opuščena, zadnji njen lastnik je bil Francesco Broili, ki jo je vodil od 1894. B.-jeva zvonolivarna je dobavila veliko število zvonov tudi slovenskim cerkvam, posebno v Slovenskem primorju, Istri in Beneški Sloveniji, in to posebej v razdobju med obema vojnama. Veliko število cerkva je bilo porušenih in uničeni so bili seveda tudi zvonovi. Po prvi vojni je posebna ustanova (Opera di soccorso per le chiese rovinate dalla guerra) plačevala vojno škodo, povzročeno na kulturnih objektih. Tako je podjetje B. samo v letih od 1920 do 1926 dobavilo zvonove cerkvam v naslednjih krajih: Ajdovščina, Ahten, Avče, Banjšice, Batuje, Breginj, Bovec, Cepletišče, Mašeri, Nabrežina, Name, Nozno, Novaki, Osek, Pevma, Peč, Podbrdo, Planina (3 cerkvam), Platišče, Pliskovica, Ponikve, Črniče, Čepovan, Cerkno, Dornberk, Draga, Fojda, Gabrovica, Humin, Gorica (Sv. Rok, Usmiljeni bratje), Gradišče nad Prvačino, Idrija (5 cerkvam), Kal, Kanal, Komen, Klana, Hrušica, Lig, Lokavec, Pregarje, Prem Prosek, Rezija, Rezijuta, Velike Žablje, Štandrež, Sv. Križ pri Trstu, Št. Lenart, Neblo, Šmartno, Šempeter pri Gorici, Špeter Slovenov, Trst (Sv. Rok), Šempas, Slavina (14 podružnicam), Slivje, Solbica, Srednje, Šturje, Subit, Sveto, Trnovo pri Ilirski Bistrici, Šembije, Podstenje, Harije, Dobrepolje, Berce, Topolec, Zerčje, Bistrica, Jasen, Vrbovo, Jablanica, Koseze, Velika Bukovica, Mala Bukovica, Trnje, Dolnji Zemon, Gornji Zemon, Ustje (2 cerkvama), Veliki Dol, Vipava, Zgonik. B. je ulil več zvonov za znana svetišča na Sv. gori pri Gorici (4 zvonovi, 11.113 kg), za Staro goro pri Čedadu, za vrsto cerkva po Istri (Mune, Buje – 3 cerkvam, Koper – 2 cerkvama, Novi grad, Tinjan, Umag). Poleg tega pa za Novi Sad (15 zvonov), za Zagreb (84 zvonov), za Beograd (90 zvonov). B.-jevi proizvodi pa so šli tudi po svetu: v Buenos Aires, v Kairo, v Varno ob Črnem morju. Do prve svetovne vojne je tvrdka na svojih izdelkih označevala svoje podjetje v jeziku narodnosti, od koder je določeno naročilo prihajalo, kasneje tudi v latinščini. V slovenščini se je to glasilo: »Odlikovana livarna Franca Broilij-ja v Gorici«. Ob litju zvonov za Piran (1893) se je primerilo, da so ti nosili označbo tvrdke v slovenščini, kar je spodbudilo nacionalistične kroge v Istri, da so dvignili prah v dnevnem tisku. Med drugo svet. vojno, ko so 1942 ital. oblasti rekvirirale po Primorskem dve tretjini celokupne teže zvonov, so bili ti prepeljani deloma v livarno B., da bi jih prelili v vojaške namene. Vendar se to v celoti ni zgodilo. Zvonovi so doživeli različno usodo, nekatere je bilo moč najti še po vojni. Tudi v obdobju po zadnji vojni so iz livarne B. prišli zvonovi za nekatere slov. cerkve na Primorskem, tako v It. kakor tudi v Jsli. Podjetje se je v zadnjem času preimenovalo v B.R.O.I.L.I.F. s sedežem v Povolettu pri Vidmu in svoje izdelke spet oglaša v slov. (jugoslovanskem) tisku (prim. Družina 1973, št. 34, str. 7; 35, 15). Zvonove livarne B. so kot škofijski kolavdatorji cerkvenih zvonov kolavdirali Ivan Mercina, Ivan Trinko, Albin Martinčič. Trinko je npr. kolavdiral zvonove za Sveto goro in za videmsko stolnico.

Prim.: Ditta Francesco Broili, Udine (Italia), Premiate antiche fonderie di campane, Esportazione mondiale, Casa fondata nel 1808, Udine [po 1926] 24 str. ilustr., izšlo tudi v nemščini; Illustrazione italiana 1921, 11(13. mar.); 1922, 16 (16. april) s sliko pošiljke za Goriško, ok. 80.000 kg; Rutar B.-ja le omenja; Claricini 401; Cossar 84–5; Anton Gnirs, Alte und neue Kirchenglocken, Karlsbad und Leipzig 1924 (prva izdaja Wien 1917); I. Šašelj, Doneski k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem, Carniola 1912, 223–31; Italo Barcagno, I cinque delle campane B.R.O.I.L.I.F. v: L'Artigianato del Friuli-Venezia Giulia 1972, 1, 7–14.

Brj.

Brecelj, Marijan: Broili. Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi1003340/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. december 2017). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 3. snopič Bor - Čopič, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1976.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine