Zdravljič, Marjan

ZDRAVLJIČ (SDRAULIG) Marjan, zdravnik-pediater, beneškoslovenski prvoborec in rodoljub, r. 27. febr. 1917 v Klodiču (občina Grmek) v Beneški Sloveniji, u. 10. apr. 1987 v Novi Gor., pokop. v Šempetru pri Novi Gor. Oče Josip (Giuseppe), trgovec in gostilničar, mati Marija (Marjanca) Zdravljič, gospodinja. It. osn. š. je obiskoval v Klodiču 1923–28, dva razr. slov. gimn. v Gor., nato v Čedadu, Vidmu in Pordenonu, kjer je maturiral 1937. Študij medicine je začel v Padovi in nadaljeval v Bologni. K vojakom je bil vpoklican 1937, a zaradi univerz. študija je bil začasno oproščen vojaščine. 1941 je bil ponovno mobiliziran v it. vojsko v sanitetno službo in po zasedbi Lj. pokrajine premeščen v it. vojaško bolnišnico v Lj., se na jesen 1942 ponovno vrnil v Bologno, kjer je nadaljeval študij medicine do sept. 1943. Med študijem v Bologni je deloval v naprednem študent. gibanju. Po povratku domov ob kapitulaciji It. se je pridružil narodnoosvob. gibanju in bil med navduševalci in organizatorji prvih oboroženih part. čet in bataljonov sept. in nov. 1943 na območju Klodiča-Sv. Lenarta ter v njih opravljal komisarske in sanitetne naloge. Ob ustanovitvi »klodiške čete« 16. sept. 1943 je bil njen komisar, nato komisar briško-beneške čete v bataljonu Andreja Manfrede, po novembrski sovražni ofenzivi 1943 na območju Matajurja in po organiziranju briško-beneškega odreda je postal v njem sanitetni referent, poleti 1944 s ponovno ustanovitvijo Briško-beneškega odreda pa komisar beneškega bataljona v njem. Nov. 1944 je bil imenovan za komisarja Operativnega štaba za zah. Primor. in to ostal do konca vojne in s svojo enoto prvi vkorakal v osvobojeni Čedad ter navezal stike z anglo-ameriškimi zavezniki. Po umiku part. sil čez Sočo na osnovi sporazuma Aleksander-Tito je bil član štaba JLA v Kanalu ob Soči. Ob povratku iz štaba JLA v Čedad ga je na prijavo nasprotnikov narodnoosvobod. gibanja in pod obtožbo delovanja proti it. državi aretirala zavezniška policija. Zaprt je bil od avg. do nov. 1945 v Čedadu in Tolmezzu (Tolmeču) v Karniji, nakar izpuščen in predan komandi odreda JLA v Opatjem selu. Po odpustu iz vojske s činom kapetana JLA je ostal v Sji in nadaljeval študij medicine na U v Lj., kjer je 1950 diplomiral in nato na U v Bgdu opravil še specializacijo za otroškega zdravnika. Do konca 1956 je služboval na pediatrični kliniki bolnišnice v Lj., nato je prišel v bolnišnico v Novi Gor. (Šempetru) in 1956 prevzel mesto predstojnika pediatričnega oddelka, nekaj let kasneje je bil imenovan za primarija bolnišnice dr. Franceta Derganca v Novi Gor., kjer je ostal do upokojitve 1984. – V času bivanja v Lj. in Novi Gor. je bil v It. vključen kot prvi obtoženec tudi v proces v Firencah proti 59 beneškim rodoljubom, znanim kot proces proti »beneški četi«, pod obtožbo kršitve določb it. kazenskega zakonika in izdajstva domovine. Proces (v njegovi odsotnosti) se je vlekel do 1959. Javni tožilec je za glavna obtoženca dr. Zdravljiča in njegovega soborca in sorojaka Jožka Ošnjaka zahteval najvišjo kazen 24 let zapora. Po intervenciji predstavnikov jsl. organov in takratnega preds. it. vlade Parrija so bili vsi obtoženci deležni amnestije, vendar Z. 16 let ni smel v domače kraje. – V študent. letih v Vidmu in Bologni je bil Z. tudi profesionalni nogometaš v it. C, B in A ligi pri moštvih Udinese, Verona in Bologna ter član drž. študent. reprezentance 1939 na svetovnem prvenstvu na Dunaju. Za medvojne borbene in povojne delovne zasluge je prejel številna odlikovanja, med drugimi Red part. zvezde, Red bratstva in enotnosti 2. stopnje, Red dela z rdečo zastavo itd.

Prim.: Osebna pričevanja piscu vdove po Z. M. v Šempetru (1991) in sestre Else Gardini v Vidmu (1991); Jožko Ošnjak, Pod Matajurjem, Zavod Borec, Lj. 1969; Isti, Velika izguba za Beneško Slovenijo, TV-15, Lj. maja 1987; Isti, Umrl je velik človek, Beneški Slovenec, NRazgl maja 1987; Leopold Kotar, Dr. Mario Zdravljič - sedemdesetletnik, TV-15, Lj. marca 1987; j.k. (Koren), Ob sedemdesetletnici rojstva beneškega rodoljuba dr. Marjana Zdravljiča, PDk marca 1987; Delo 17. apr. 1937 s sl.; in arhiv PDk v Trstu; osebni spomini in zapiski iz let 1943–44.

Koren