Werner, Anzelm

WERNER Anzelm (krstno ime Otto Raphael), benediktinec, arhitekt, r. 9. apr. 1875 v Cannstattu pri Stuttgartu, u. 19. (20.?) sept. 1938 v Sankt Matthiasu. Oče Raphael, pleskar, mati Agnes Kriesmann. Osn. š. in prve razr. gimn. je obiskoval v Cannstattu, nato je študiral v Stuttgartu. 1889 mu je p. Stephen Waldner kot odličnjaku nudil možnost nadaljevanja študijev na višji š. Emaus v Pragi, kjer je W. ostal do 1890, ko se je preselil v Sekovo (Seckau) na Štajerskem in 1894 dokončal klas. gimn. v tamkajšnjem samostanu. 10. sept. i. l. je vstopil v noviciat in prejel ime sv. Anzelma. Leto kasneje je napravil prve redovniške obljube in začel študirati filoz. in bogosl. vede. Zaradi šibkega zdravja je prekinil redne študije in se šolal privatno pod vodstvom nekaterih sobratov benediktincev. 12. sept. 1898 je opravil slovesne redovniške zaobljube, 3. sept. 1899 je vstopil v diakonat. Naslednje leto je zaključil teol. študije in bil posvečen v mašnika 16. jun. 1900. – W. je že v zgodnjih letih kazal zanimanje in nadarjenost za gradbeniško umetnost ter se najprej sam, nato pa s pomočjo sobratov izpopolnjeval v tehničnem risanju in načrtovanju. Pater Paul Sauter iz samostana Sv. Ottilie, ki se je mudil 1900 v Sekovem za popravilna dela na glavnem oltarju (slovesno ga je odprl in blagoslovil i. l. gor. kardinal Missia, PSBL II, 442-45) in koru samostanske c., ga je imenoval za sodelavca, ga pobliže seznanil z gradbeniškim poklicem in mu bil učit. še mnogo let. – W-evo prvo samostojno delo je privatna dekliška š. v Sekovem (1900). Med njegova prva dela sodi tudi Villa Oppen na sekovškem Zellenplatzu. Opat Ildefons Scheber ga je poslal v Tutzing na Bavarsko (1902–04), kjer sta delovala znana arhitekta Kurz in Ostenrieder. V njuni družbi se je W. izpopolnil pri gradnji velikega samostana za misijonske sestre ob jezeru Starenberg in se nato ves posvetil gradbeništvu. Med 1904 in 1906 je bil zaposlen pri gradnji dekliškega vzgojevališča v Maria-Ettalu, med 1907 in 1912 pa je deloval predvsem na Primorskem: na Trsatu zraven Reke, na Reki, v Trstu (S. Cipriano), v Iki, v Klani, v Lj. (jezuitska c. sv. Jožefa). Ko je gor. nadšk. F. Borgija Sedej (PSBL III, 319–23) hotel uresničiti želje svojih prednikov in sezidati novo malo sem., je v jan. 1908 poveril izdelavo načrta W., ki mu je že v jun. predložil kar dva načrta. Komisija, ki so jo sestavljali nadšk. sam, mons. J. Wolf (glej tam) in Brumat ter salezijanski ravn. Scaparone, je izbrala drugi načrt, ki ustreza približno sedanjemu, toda brez levega krila in brez kupole, ki po prvi svet. vojni ni bila obnovljena. Dne 30. nov. 1908 je bil postavljen prvi kamen bodoče zgradbe. Jul. 1909 so se začela zidarska dela pod nadzorstvom samega patra W., ki se je dal upodobiti v doprsnem kipu na pročelju desnega krila kot atlant. Med gradnjo je W. bival v palači gor. nadšk., ki mu je začasno poveril tudi službo šk. tajnika, dušnega pastirja in ceremoniarja. Jun. 1910 je bila stavba prekrita, naslednje leto pa je bila gradnja dovršena in 6. okt. 1912 so novo sem. slovesno odprli. Ko se je mudil na Gor., je W. pripravil tudi načrt za batujsko ž. c., ki ga je hranil žpk I. Leban (PSBL II, 263). Po tem načrtu je Leban po vojni c. podaljšal in preuredil. Med 1912 in 1915 je W. deloval na Koroškem, pri gradnji samostana in c. v Harbachu pri Celovcu in pri gradnji c. v Mittelburgu in Kunzelsauu. Ko se je med vojno prekinilo vsako gradbeniško delovanje, se je mudil na Južnem Tirolskem v samostanu Siebeneich pri Griesu kot administrator in dušni pastir tamkajšnjih benediktinskih redovnic. Jul. 1920 je odpotoval v Brazilijo, kjer je postal prior samostana (in bližnjega svetišča Sv. Marije na hribu Serrato) v S. Bento pri Santosu. Tu se je začel spet baviti tudi z gradbeništvom. V Santosu je restavriral samostan karmeličank, v Jundiakyu je sezidal š. (1921), v Paryu c. za frančiškane, v Sorocabi š. za redovnice iz Tutzinga (1922–23), v Itapetingi samostan in zavod. Zaradi nastalih težav je bil 1925 priorat razpuščen in patri so se razpršili po raznih samostanih v Braziliji ali pa se vrnili v Evropo. W. se je odpravil v Evropo, obiskal Rim in potoval po Avstriji in Nemčiji, kjer se je mudil nekaj časa v opatiji Sankt Matthias pri Trierju. Naslednje leto se je vrnil v Brazilijo in se spet posvetil delu. S. Paolo, Pary, Sorocaba, Itapetinga, Rio Preto, Jundiaky, Braganca, Victoria, Paranagua, Rio de Janeiro in Curityba predstavljajo glavna področja njegovih gradbeniških posegov v letih do 1929, ko se je vrnil v Evropo na vabilo svojega opata, ki mu je poveril izvedbo nekaterih gradbenih načrtov v Trierju. – Telesno izčrpan in bolan se je W. kaj kmalu moral odpovedati vsakemu in delu in drugemu opravilu, tudi pastirskemu, še posebej po jun. 1933, ko ga je zadela možganska kap. Zadnja leta je preživel v samostanu Sankt Matthias, kjer je umrl v noči med 19. in 20. sept. 1938. Prirojena nadarjenost za arhitekturo je W. omogočila, da se je brez rednega študija arhitekture samostojno uveljavil v tej stroki. Navezan na klasično tradicijo in obenem nezaupljiv do skrajnih modernističnih tokov v arhitekturi, se ni omejil na golo kopiranje. S samostojnimi pogledi je povezoval lepoto s funkcionalnostjo; ustvarjal je dovršena in v okolje vključena dela. Uporabljal je sodobne gradbene tehnike in materiale ter zahteval največjo natančnost pri izvajanju del. Še posebno se je izkazal pri načrtovanju cerkev, šol, samostanov in semenišč. Njegove mogočne gradnje v raznih srednjeevropskih deželah in v Južni Ameriki pričajo o njegovi sposobnosti in nadarjenosti.

Prim.: L'Idea del Popolo maja 1939; KolGMD 1940, 81; Sem. v gor. nadšk. v Nadšk. sem. v Gor. ob petdesetletnici ustanovitve 1912–1962, Gor. 1963, 9–16; A. Lojk, Il riuso dell'ex seminario minore di Gorizia per due facolta universitarie, Trst 1986/87 (dipl. naloga) in tam navedena literatura.

Vh