Volarič, Ivan

VOLARIČ Ivan, psevd. Feo, pesnik in kulturni delavec, r. 4. sept. 1948 v Sužidu pri Kobaridu, živi prav tam kot svobodni umetnik. Oče Alojz, kmet, mati Ana Fon. Osn. š. v Kobaridu, gimn. v Novi Gor. (matura 1968). Na lj. U je študiral najprej arheologijo, kasneje primerjalno književnost, študija ni končal. Preživljal se je z mnogimi opravili (pastir, nočni portir, prodajalec srečk, turistični vodič). Na gimn. je pod mentorstvom prof. M. Urbančiča (gl. čl.) s sošolci P. Zgago, S. Špikom in Novakom obnovil šolsko glasilo Človek in v njem začel objavljati avantgardno poezijo. V Lj. se je družil s pesnikoma Matjažem Hanžkom in Blažem Ogorevcem ter bil aktiven v skupinah OHO in WESTEAST. Poezijo in članke je objavljal v Problemih (1974 izbor 24 pesmi) in Tribuni; v obeh publikacijah je bil nekaj časa sour., eno leto pa kult. ur. v Mladini. V Čačku, kjer je služil vojsko (1975–76), je bil sour. Disovega Glasnika, sodeloval pa je še pri novosadski reviji Polja, v somborski reviji Dometi in v splitskih Vidikih. Kot študent je nastopal na literarnih večerih z B. Ogorevcem in F. Zagoričnikom. Vrsto pesmi je objavil v antologijah konkretne poezije in skupaj z Markom Brecljem kot Duo zlatni zubi nastopal na literarno-muzikalnih večerih (igral na orglice in kitaro). – Po Šalamunovem vzoru je tudi V. nastopil z destrukcijo in ironizacijo utrjenih literarnih in drugih mitov. Najprej je z destrukcijo pesmi Svoboda je zlata zbudil odpor politikov in ZB NOV. V Gregorčičev mit je dregnil z ironizacijo Ujetega ptiča tožba in Nazaj v planinski raj, v Kosovelov z Balado, v Bevkov z Bevskanjem in v Kosmačev z Balado o trobenti in oblaku. Prizanesel pa ni ne Prešernu (Sin), ne Levstiku (Četrto potovanje iz Litije do Čateža), ne Aškercu (Sejm bil je živ), ne Cankarju (Fant ni videl). – Pri Študentski založbi je objavil knjigo avantgardne poezije Desperado Tonic Water (1975; poročila: J. Novak, Dnevnik 18. jun. 1975; Denis Poniž, NRazgl 16. jul. 1976, 375–76), uvod mu je napisal P. Zgaga. Predvsem v prvem razdelku Desperado je V. zgled tehnične gradnje poetičnih besedil šalamunovske poetike ironizacij, izpisov, komentarjev, nevsakdanjih metafor in metonimij, dvoumnih ali namerno vsakdanjih tem, amerikaniziranega jezika, nasprotij in na raven poetičnega dvignjenih predmetov, dogodkov itd. (Poniž). Posebno pesem Prisilni zakol, ki je nastala po vzoru etnoloških anket, je med najboljšimi v slov. konkretni poeziji. Razdelek Tonic prinaša vizualne pesmi; uspešnejše so tiste, kjer pesnik ustvarja s pomočjo črk, manj pa tiste, kjer se poslužuje risbe. Tretji razdelek Water zajema kratke pesmi, ki se bližajo haikuju. – Drugo pesniško zbirko Oj božime tele dolince (Koper 1986) sestavljajo pesmi vizualnega značaja, del pa so haikuji. Uredništvo ugotavlja, da poezija razkriva pretanjen posluh za jezik, lupi in išče njegove skrite pomene, možnosti novih, svežih, še neizrabljenih povezav, ki bralca najprej presenetijo s svojo paradoksalnostjo, potem pa pritegnejo z notranjim izžarevajočim lirizmom. – Tretjo zbirko Četverovprega za njene sanje (1990) je uredila Julijana Uršič, uvod je napisal Marko Krumberger. Le-ta ugotavlja, da je V-ova poezija v nenehni igri na robu patosa, v igri na tistem robu poezije, ki jo kot poezijo sploh konstituira. Dražljivost patosa je utrujajoča in V-eva poetična gesta je v nepričakovanem zdrsu iz igre v polje realnega, v presežni izpovedi, ki razživlja dogodek v dejanje, igro v strast in vibracijo v ton. – V. je pripravil 7 samostojnih razstav vizualne poezije, grafitov in etnografitov. Nastopil je kot igralec v filmih Francija Slaka Krizno obdobje in Butnskala. Slak pa je še posebej posnel o njem polurni dokumentarec. V-evo poezijo so prevajali zlasti v nekatere antologije slov. poezije v srbohrvaščini, madžarščini in nemščini.

Prim.: Osebni podatki; D. Poniž, Poezija besed in likov, Problemi 1977, št. 170–71, 24–28; J. Štucin, Tak dan, ta otožni dih (Pogovor z Ivanom Volaričem-Feom), Dialogi 1989, 74–75.

Dolenc