Vodopivec, Janez

VODOPIVEC Janez in Franc, brata iz Petelinj na Pivki, po njima poimenovana osnovna šola v Pivki (prej. Št. Peter na Krasu). Oče Miha, kmet in Jožefa Požar sta skušala svojih enajst otrok vzgojiti v krščanskem in narodnem duhu. Janez-Ivo, r. 28. sept. 1911 v Petelinjah, u. dec. 1941 v Zagrebu, osn. š. v Št. Petru na Krasu (sedaj Pivka) 1918–23. Izučil se je za mehanika in ključavničarja. 1931 je ušel v Jslo, da se je izognil it. vojaški službi. V Zgbu se je zaposlil v ključavničarski delavnici. Tu je spoznal brezposelne delavce, ki so iskali rešitev v KP. Po značaju odkrit, preudaren in komunikativen se je hitro vživel v novo okolje in se z mladostnim idealizmom posvetil delavskemu gibanju. 1934 je postal član KPH. Poleg dela se je ob knjigah sam izobraževal. Njegovo stanovanje je postalo shajališče delavcev komunistov (Rado Končar, Zvonko Deserman, Marija Jordan) in javka, kamor so prinašali in odnašali ilegalno literaturo. Bil je tudi aktiven član URS (Udruženje radničkih sindikata kovinarjev). Po razpadu jsle se je pridružil odporniškemu gibanju, zbiral je orožje in organiziral prve sabotažne akcije proti Nemcem. Dec. 1941 so ga na poti k partizanom zajeli ustaši. V zaporu je padel v roke ustaškemu zločincu Maksu Luburiću (»ustaški Eichmann«), ki ga je po hudem mučenju ubil.

Podobno življenjsiko usodo je doživljal dve leti mlajši brat Franc-Ciril, r. 27. avg. 1913 v Petelinjah, u. 13. jul. 1942. Po petletni osn. š. v Št. Petru na Krasu se je izučil čevljarske obrti. 1934 se je tudi on umaknil v Jslo. Najprej je bil eno leto v Mrbu, nato je prišel v Kranj. Zaposlil se je kot čevljarski pomočnik. Splošna gosp. kriza in stiska brezposelnih delavcev je tudi njega nagnila, da se je kmalu pridružil delavskemu gibanju v KP. Kakor brat Janez se je tudi Franc poleg dela sam izobraževal, bral dela domačih in tujih pisateljev, obiskoval kult. prireditve. 1936 je postal sekretar partij. terenske organizacije v Kranju. 1939 je šel za eno leto v Zgb k bratu Janezu in delal kot član stavkovnega odbora čevljarskih delavcev v Zgbu. Naslednje leto se je vrnil v Kranj. Tam se je zaposlil v čevljarski delavnici Marije Peklenik in se posvetil revolucionarnemu gibanju. Organiziral je več stavk v sodelovanju s herojem Stanetom Žagarjem. Po zlomu Jsle je ostal na terenu z nalogo, da organizira skupine za oborožen upor. Sredi jul. 1941 je bil na Vodiški planini na Jelovici posvet vodilnih komun. Gorenjske, vodil ga je St. Žagar. Na njem so Franca V. imenovali za sekretarja vojno-revoluc. komiteja za kranjsko okrožje. Po njegovi zaslugi je bil prve dni avg. 1941 ustanovljen Kranjsko-tržiški bataljon. – Leto kasneje je 13. 7. 1942 odšel Franc V. s tov. Mihom Bizjakom in Borisom Ručigajem na pot k enotam Kokrškega odreda. Prišli so v nemško zasedo in vsi trije so v boju padli. Mesto Kranj je postavilo Francu-Cirilu v spomin več obeležij: Na Bašeljskem sedlu je v strminah Storžiča vzidana spominska plošča, kjer je padel. Druga spominska plošča je na hiši, kjer je bival in delal. V mestu samem nosi ena ulica njegovo ime – Vodopivčeva ul. In delavski kult. dom se imenuje Dom Franca Vodopivca. – V roj. župniji Št. Peter na Krasu - Pivka so na novi šoli odkrili ploščo z napisom: »Osnovna šola Bratov Vodopivec« – Pivka 23. apr. 1968.

Omenimo še tretjega brata iste družine. Miho Vodopivca, r. 12. sept. 1909 v Petelinjah, u. 9. dec. 1936. Po petletni osn. š. se je izučil za mizarja. Kot narodnjak se je pridružil tigrovcem, pozneje je postal član KP v skupini Pinka Tomažiča. Večkrat je ileg. prešel drž. mejo med It. in Jslo, ko je vestno opravljal naložene naloge. Udeleževal se je tudi ilegalnih sestankov v Trstu in Istri. Sredi dela ga je pobrala španska bolezen.

Prim.: Osebni podatki Pepce Vodopivec: Nekaj spominov na mojega moža Janeza Vodopivca, Spomini na revolucionarja Franca Vodopivca–Cirila; Peklenik Marija, Janez in Franc Vodopivec – revolucionarja iz Petelinj na Pivki, T V – 15 z dne 15. apr. 1970 s fotografijo obeh bratov.

T. P.