Vitezić, Dinko

VITEZIĆ Dinko, politik, pravno-finančni strokovnjak, odvetnik, r. 24. jul. 1822 v Vrbniku na otoku Krku, u. 25. dec. 1904 v Krku. It. osn. š. v Krku, nem. gimn. v Molku in na Dunaju, it. v Zadru, pravo na Dunaju in v Padovi, kjer je 1847 doktoriral. 1848 je postal finančni uradnik v Zadru, 1851 je bil pristav, 1855 svetnik, 1865 začasni upravitelj, šele 1882 nadsvetnik finančne prokurature v Zadru. 1884 so ga nenadoma upokojili, od tedaj do smrti je bil odvetnik v Krku. - V Dalmaciji se je vključil v krog hrv. narodnih preroditeljev M. Pavlinovića in M. Klaića. Sodeloval je pri ustanovitvi Matice dalmatinske in hrv. prerodnega lista Il Nazionale (poznejši Narodni list) in pri otvoritvi zadrske čitalnice. Zdi se, da ga je brat Ivan Josip, krški škof in zastopnik v Istrskem parlamentu, seznanil s poreško-puljskim oz. tržaško-koprskim škofom Jurijem Dobrilo in vpeljal v polit. življenje Istre in Kvarnerskih otokov. Ker ni bilo primernega kandidata za vzhodne kmečke občine, se je Dobrila dogovoril z A. Karabaićem, ured. prvega hrv. lista istrsko-kvarnerskih Hrvatov Naša Sloga v Trstu, da se na prvih neposrednjih volitvah za dunajski parlament predlaga V. (čeprav je živel in delal v Zadru). Medtem ko je v zah. Istri Dobrili manjkalo nekaj glasov, je V. premočno premagal italijanaško-italijanskega kandidata v Kastavščini, Pazinščini, Liburniji in na Kvarnerskih otokih, vključno s severovzh. deli slov. Istre. Ta uspeh je ponovil leta 1879 in 1885. V. se je torej v zrelih letih polit. aktiviral v rodnem kraju in je svojo sistematičnost izkušenega finančnega strokovnjaka prenesel na to polje, s čimer je polit. gibanje Hrv. in Slov. Istre prešlo v višje, organizirano obdobje. - V dobi Dobrilovega postopnega umikanja proti koncu 70. let je V. izstopal kot prvak Hrv. v Istri in na otokih in za takega so ga imeli do konca 80. let. Istočasno se je sam imel tudi za predstavnika Slov. Istre, s katerimi je ozko sodeloval, prav tako s tistimi iz Goriške in Tržaške. Kot edini hrv. zastopnik v dobi 1873-91 je V. s svojo prisotnostjo na Dunaju demantiral trditve, da na polotoku ni Hrv. Že 1873 je v parlamentu zahteval, da se prisega bere v hrv. jeziku. V zelo aktivnih javnih nastopih v dunajskem parlamentu in zunaj njega je zahteval reševanje polit., gospod. in kult.-prosvet. problemov Istre v celoti, a Hrv. v njej posebej. V tem delu je sklenil tesne zveze z javnimi delavci iz raznih krajev monarhije (zlasti s Strossmayerjem, Jagićem, Nabergojem, Smičiklasom idr.). - Čeprav se V. ni izšolal v narodnem duhu, pa je zaradi porekla iz starodavnega hrv. Vrbnika izrazit pripadnik prve generacije hrv. preroditeljev Istre (Dobrila, Karabaić, Ujčić, Feretić, Jurinac, deloma Bastian idr.), ki se je razvila na tradicijah ilirskega gibanja. Kot tak je ostal do konca življenja strossmayerjevec, jugoslovansko narodno idejno usmerjen. V tem smislu je treba presojati njegovo pripadnost konservativni desnici, sodelovanje v poskusih ustanovitve slovanskega oz. jugoslovanskega poslanskega kluba na Dunaju in borba za narodni obstoj Hrv. in Slov. v Istri. Ker je živel dovolj dolgo, je postal (kot eden redkih uglednih zagovornikov Strossmayerjevih idej od 80. let dalje) nujna povezava med svojo in drugo, pravaško, starčevičansko generacijo politikov (Laginja, Spinčić, Mandić, Dukić, Stanger, bratje Trinajstić idr.); pozitivno je vplival, seveda z nujnimi spopadi, na njihove vsiljene poskuse radikalizacije, ki je bila neprimerna v istrsko-otoških razmerah v začetku 80. let. - Po Dobrilovi smrti 1882 je bil V. pod vplivom mladih pravašev bojevitejši. Italijanaško-italijanski vladajoči krogi v Istri so ga skušali tedaj s pomočjo avstrijske vlade nevtralizirati: 1884 so ga upokojili (kot pozneje Spinčića). Kar ni uspelo tem združenim silam, to so dosegli slabšanje vida in lastni, mladi soborci. 1891 se je bil prisiljen umakniti iz poslanskega življenja, še naprej pa je obdržal ugled enega izmed prvakov hrv. Istre in Kvarnerskih otokov. - V. je postal ob koncu stol. prvi preds. vplivne prosvetno-polit. Družbe sv. Cirila i Metoda. Potem se zdi, da se je s Strossmayerjem boril proti prihodu dr. A. Mahniča za krškega škofa, ker je bil prepričan, da bodo s tem italijanaško-italijanski nasprotniki dobili kontrolo nad Kvarnerskimi otoki (strah je bil neutemeljen). V. je v Vrbniku osnoval pomembno Biblioteko »Vitezić«, ki ima med desetinami tisočev zvezkov tudi raritete. - V. je objavil veliko število govorov in drugih tekstov; važnejši so: Poslanica, Trst, I, 1885; II, 1891; La Questione sui confini fra le comuni censuarie di Verbenico e Bescavalle, Trst 1888; Parbeni spisi u prieporu Nika Hriljca proti Dinku Viteziću radi naknade štete, Sušak 1897; Zaklade koje ustrojiše braća Ivan i Dinko Vitezić, Krk 1901, in Govor narodnog zastupnika Dinka Vitezića održan 4. III. 1884 u Carevinskom vieću u Beču, Trst 1884.

Prim.: A. Barac, D. V. (Jedno poglavlje nacionalne borbe u Istri), Nova Evropa 6, Zgb 1922; O djelatnosti istarskog političara D. Vitezića (U drugoj polovini XIX. st.) na področju morskog ribarstva, Morsko ribarstvo 7-8, Pula 1966; Dopisivanje D. Vitezić-JJ. Strossmayer (1874–1904), Vjesnik historij. arhiva u Rijeci i Pazinu 14, Rijeka 1969; Počeci organiziranog polit. pokreta Hrvata u Istri u XIX. st., Jsl istorijski časopis 4, Bgd 1969, in Istarski mozaik 6, Pula 1970; Primorci 1897 i jugoslavensko pitanje. U povodu 75–godišnjice »Narodne misli«, Dometi 5–6, Rijeka 1972; Demarin, Vitezić i »O povijesnom razvitku hrv. školstva i prosvjete u Istri, Istarski mozaik 5, Pula 1969; EJ 8, Zgb 1971 in tam navedena liter.

Strčić