Šiškovič, Karel (1927–1982)

ŠIŠKOVIČ Karel - Mitko, strokovnjak za manjšinska vprašanja, časnikar, politik, r. 14. apr. 1927 v Črnem Kalu, u. 4. febr. 1982 v Lj. po peraciji, pokopan na Žalah. Oče Albin, mali trgovec, koroški borec, umrl v it. internaciji avg. 942 pri Mantovi, mati Nela Cotič. Osn. š. v Črnem Kalu, it. klas. gimn. v Kopru je po razpadu It. 1943 opustil, ker se je že 16-leten vključil v NOB. Kot part. učitelj je poučeval v Črnem Kalu, Gabrovici in Rožarju. Imenovan je bil za šol. nadzornika in prosv. refer. za rižanski rajon, v katerem je bil tudi član raj. odb. ZSM. V SKOJ je bil sprejet 19. mar. 1944 in bil postavljen za sekret. rižanskega odb. SKOJ ter celice KPS v Črnem Kalu. Konec maja 1944 so ga na domu aretirali Nemci. Zaprt je bil v Trstu, nato v taborišču v Špitalu, od koder je sept. 1944 zbežal in se vključil v Tomšičevo brig. na Štaj. Poslan je bil nato v Brkine, 13. jan. 1945 pa kot mladinski aktivist v Trst. Postal je član mest. odb. OF, mar. 1945 pa tajn. ZSM za Trst. Vstaje v mestu se je udeležil v 5. sektorju (Barkovlje-Rojan). Po osvobod. je bil tajn. slov.-it. mlad. antifaš. organ. v Trstu, član pokraj. odb. Zveze mladine za JK in ur. glasila Gioventù. V Postojni je 1946 maturiral na gimn. Ur. PDk nov. 1947 - jul. 1948. Ob resoluciji Informbiroja se je opredelil zanjo in postal viden predstavnik Vidalijeve KP v Trstu. Na izrednem kongresu 21.-23. avg. 1948 je bil izvoljen v CK KP STO, potrjen je bil na II. (16.-18. sept. 1949), III. (9. febr. 1951; ob Vidaliju je imel temeljno poročilo tudi Š., izšlo v brošuri: Karel Šiškovič, Borba proti titofašizmu, Trst 1951), IV. (27. febr. - 1. mar. 1953) in V. kongresu (6.-8. apr. 1956). Ko je KP Tržaškega ozemlja na VI. kongresu (28.-30. jun. 1957) stopila v KPI in se preimenovala v Avtonomno trž. federacijo KPI, je bil izvoljen v federalni in vodilni komite, na zasedanju CK KPI v Rimu 11.-13. jul. 1957 pa je bil z Vidalijem in Burlom kooptiran v vsedržavni CK KPI, katerega član je bil do febr. 1960. Do 1957 je bil vodilni časnikar pri Delu, ki so ga »vidalijevci« izdajali od 1949 kot »glasilo OF slov. naroda STO«, od 20. jan. 1951 pa kot »glasilo KP STO«. Vanj je pisal še kasneje, objavljal pa je tudi v Ljudskem koledarju (1953: STO, naša edina rešitev). Na I. kongresu avton. trž. feder. KPI (15.-17. jan. 1960) je bil izvoljen v feder. komite, vanj je bil potrjen še na II. (22.-25. nov. 1962) in III. kongresu (16.-19. dec. 1965), ne več na IV. kongresu (20.-22. dec. 1968), ker še je medtem razšel s KPI. V letih 1964–66 je bil član tajništva dežel. komiteja KPI. - Na prvih trž. pokraj. volitvah 27. maja 1956 je bil izvoljen v trž. pokraj. svet, na kandidatnih listah je bil še 1960 za pokraj. svet in 1962 za trž. obč. svet, vendar je medtem že izbral pot znanstv. dela. Vpisal se je na Fak. za polit. vede U v Padovi in 1962 doktoriral z dipl. nalogo iz moderne zgod. Le Province Illiriche 1809–1813 (691 str.). Že od 1959 je bil prostovoljni asistent na Inšt. za moderno zgod., 1962 je bil imenovan za poverjenega asistenta, ker pa so mu iz polit. razlogov trikrat zavrnili prošnjo za mesto rednega asist., se je jan. 1964 odpovedal službi. KPI ga je na prvih dežel. volitvah v F-JK 10. maja 1964 kandidirala v trž. okrožju. Izvoljen je bil z 2.607 preferenčnimi glasovi in ostal na tem mestu do drugih dežel. volitev 26. maja 1968. Za KPI je bil poleg Š. izvoljen še Jožef Jarc v Gor., za SSk pa J. Skerk (PSBL III, 376–77). Ob številnih zahtevah po zagostavljanju temeljnih pravic slov. manjšini (šolstvo, Benečija, podpore slov. org. in tisku, kmetijstvo, upoštevanje slov. potreb pri gosp. in družb. razvoju) je že 24. jul. 1964 zahteval pravico, da slov. dežel. svetovalci smejo v dežel. svetu govoriti v slov. in da se pri predsedstvu dežel. odb. ustanovi poseben urad za vprašanja slov. manjšine, k čemur se je večkrat povrnil. Večkrat je postavil zahtevo po razčiščenju vprašanja dežel. pristojnosti pri urejanju tudi slov. vprašanj (27. jul. 1965), pri čemer je predlagal, naj bi dežela zahtevala od vlade, da izda izvršilne norme za 3. čl. posebnega dežel. statuta F-JK, da se tako zagotovi deželi nemoteno reševanje tudi slov. vprašanj (1. febr. 1966), kar je Rim stalno oporekal. Že pri razpravah o statutu F-JK v parlamentu je v KPI sodeloval pri oblikovanju predloga členov o manjšinskih pravicah. - V času dežel. mandata se je Š. oddaljil od KPI. Razhajal se je v gledanju na vodilno vlogo SZ, v ocenjevanju odnosa KPI do Jsle in zaradi partij. zanikanja vloge subjekta slov. manjšim. Odtlej se ni več ukvarjal z aktivno politiko. Posvetil se je manjšinskemu vprašanju in znanst. delu in se pri tem uveljavil kot izredno razgledan strokovnjak, markantna osebnost, ploden publicist in predavatelj, organizator in mentor. Stopil je v SKGZ in bil od 7. (15. dec. 1968) do 8. zasedanja glavnega sveta (29. nov. 1970) član IO (danes: GO) SKGZ in tudi predsedstva (danes: IO). Skoraj tri leta je živel v Lj., kjer je delal v strok. odborih RK SZDL, 1971–72 pa na INV. V teh letih partij. izkaznice KPI ni obnovil. V spremenjenih razmerah pa je Š. malo pred smrtjo ponovno prosil za vpis v KPI. Odgovora ni dobil, kar so vodilni predstavniki KPI potem obžalovali, dežel. tajnik G. Rossetti pa je izjavil: »V svoji zapletenosti predstavlja Š-ev lik muke tržaške zgodovine..., kjer bosta Š-ev lik in "problem" imela nedvoumno svoje mesto.« Po povratku v Trst je bil na 9. občnem zboru SKGZ 17. dec. 1972 izvoljen v GO, nato še v IO, kjer je kot ena vodilnih osebnosti SKGZ ostal do smrti. Bil je načelnik upravno-polit. komisije (1968–70), referent za zakonodajo in raziskave (1973–74), referent za zakonodajo (1975–77), načelnik komisije za šolstvo (1977–79) in preds. odb. za sredstva množičnega obveščanja (od 1979 do smrti). Za SKGZ je 1969 sestavil Predloge za rešitev vprašanj Slovencev v Italiji, v katerih je poudaril zahtevo po enotnem obravnavanju vse manjšine, ki je celovita in specifična družbena formacija, upoštevanje gosp. vidikov in nujnih stikov z matico. Po vzorcu »južnotirolskega paketa« se je zavzel za spremembe poseb. statuta F-JK z ustavnim zakonom, da bi se deželi zagotovila večina pristojnosti na področjih, ki zadevajo manjšino, in za zakone ter upravne ukrepe glede ostalih področij. V tem smislu je izdelal Osnutek ukrepov v korist slovenske jezikovne skupnosti v avtonomni deželi F-JK (»paket SKGZ«), ki ga je GO SKGZ odobril kot polit. dokument 15. sept. 1971, vendar se je v slov. in it. krogih uveljavila zamisel o »globalni zaščiti« z navadnim vsedržav. zakonom. Ob sprejetju zakona o šol. zbornih organih 1973 se je zavzel za bolj »slovensko« in bolj avtonomno slov. šolo. Š. je bil član pripravljalnega odb. Medn. konf. o manjšinah v Trstu. O slov. problematiki je predaval na pripravljalnem sestanku 15.-17. nov. 1973 v Sesljanu, na sami konf. (Trst, 10.-14. jul. 1974) pa o problemih pravne ureditve za Slov. v It., nastopil pa je tudi na manjšinski konferenci v Gor. (18. maja 1974) in v Vidmu (5.-7. maja 1978). Za trž. konferenco je v okviru referata za raziskave SKGZ poskrbel, da so različni avtorji predložili in razmnožili v Slov. in it. 15 referatov in da so izšle knjige Slovenci v Italiji včeraj in danes (razni avtorji, izdaje v slov., it., angl.), Pravne poti do rešitve problemov Slovencev v Italiji (Š. je napisal uvodno študijo, ki ji sledijo dokumenti, izdaji v slov. in it.) in it. prevod, ki ga je oskrbel Š., znane knjige L. Čermelja (PSBL I, 225–29) o slov. in hrv. manjšini pod fašizmom (Sloveni e Croati in Italia tra le due guerre). Te knjige so izšle že kot izdaje Slov. raziskovalnega inštituta (SLORI), ki se je pod Š-evim vodstvom razvil iz referata za raziskave v samostojno in pomembno ustanovo. Od ustanovitve 21. jun. 1974 do smrti je bil Š. ravn. SLORI. Kot tak je zagovarjal nujnost znanst. poglabljanja slov. narodnega in manjšinskega vprašanja, ideološko širino, interdisciplinarnost, nagovarjanje večinske javnosti. Pod Š-evim vodstvom je SLORI izpeljal posvet o slov. šolstvu v It. (1975), simpozij o socioekonomskih in prostorskih problemih Slov. v It. (1977), posvet o gospodarstvu v Benečiji (1980), odprl podružnici v gor. in videmski pokrajini, izdajal knjižno zbirko Slovenci v zamejstvu - Sloveni in Italia pri ZTT ter Vestnik SLORI, navezal stike z Lj., Clc idr. Kot strokovnjak je bil imenovan v »Cassandrovo komisijo«, ki je po Osimu pri predsedstvu vlade preučevala probleme zakonske zaščite Slov. v It. (1978–80), in v njej na slov. strani gral vodilno vlogo v utemeljevanju zahtev po vsebinsko globalni zaščiti brez diskriminacij glede na število in ozemeljsko pripadnost. V komisiji pa ni prišlo do enotnih zaključkov z it. člani in vlada tudi skupnih spoznanj ni uporabila. Š. je sodeloval pri številnih simpozijih in okroglih mizah, imel predavanja in intervjuje. Razprave in članke o manjšinskem vprašanju, pravni zaščiti, delu Cassandrove komisije, šolstvu, družbenogosp. vprašanjih, Benečiji, zgod. temah, problemih socializma, volitvah v F-JK in It., neofašizmu je objavljal v zbornikih, PDk, JKol, NRazgl, Dan, ZČ, TiP, Večer, Delo, Sdb, PZGD, Sedem dni idr. Izbora Š-evih del sta izšla v posmrtnih knjigah: K. Šiškovič, Znano in neznano o slovenskem vprašanju v Italiji. Pogovori in razmišljanja (Trst 1984, 104 str.) in K. Šiškovič, Znanstveno razmerje do vprašanja narodnosti. Študije, razprave, sporočila (ur. Boris Gombač in Pavel Stranj, Trst 1989, 374 str. s sl.). Š. je bil v ur. odb. NRazgl od jan. 1975 do smrti, od jan. 1977 do smrti je urejal Bollettino d'informazioni degli Sloveni in Italia (ZTT, Trst). Zadnje leto življenja je predaval na FPSN v Lj.

Prim.: Časopisni viri; Biografski arh. pri ZO NŠK; arh. SKGZ; Dokumenti borbe za narodnostne pravice Slov. pod It., JKol 1965–69; Delo Trst 12. maja 1956 s sl.; 20. jul. 1957 s sl.; 1. maja 1964 s sl.; PDk 13. maja 1964 s sl.; Sl. Štoka, Rojstvo avtonomne dežele F-JK, JKol 1965, 88–93 s sl.; Consiglio della Reg. Aut. F-VG, Resconti consiliari, Legislatura I; Slov. Istra, pass.; J. Koren, V Lj. je umrl dr. K. Šiškovič-Mitko, PDk 5. febr. 1982 s sl.; PDk 7. febr. 1982 (o žalni seji); Janko Pleterski, Dr. K. Šiškovič-Mitko, Delo 8. febr. 1982 s sl.; Zadnje slovo od dr. K. Š., PDk 9. febr. 1982; Ob smrti dr. K. Š., PrimN 9. febr. 1982 s sl.; Komunisti smo počastili spomin tovariša K. Š.-Mitka, Delo Trst 11. febr. 1982 s sl.; Un compagno scomodo, Il Meridiano 11. febr. 1982. s sl. in odgovorom Claudia Tonela, Il Meridiano 18. febr. 1982; Ob prezgodnji smrti dr. K. Š., NL 11. febr. 1982; Dr. Druškovič, Dr. K. Š., NRazgl 12. febr. 1982, 67; r+r (Kazimir Humar), Pok. dr. K. Š., KatG 18. febr. 1982; Morto il dott. K. Š. direttore del »Bollettino«, Bolletino d'informazioni degli Sloveni in Italia, 1.-15. maja 1982 s sl.; St. Spetič, Rimski mlini, Trst 1985, pass.; Napredna mladina Slov. Istre 1919–1947, Koper 1985, 143, 268; Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia, Quarant'anni di elezioni nel F-VG, I, Trst 1988, 64; Boris Race, O K. Š., v: Karel Šiškovič, Znanst. razmerje do vprašanja narodnosti. Trst 1989, 7–13; Bibliografija Š-evih del: Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni, Lj.-Koper-Trst 1975, 655–56; Razprave in gradivo št. 11–12, Lj. 1980, 134–37 (izbor 1962–78); Prispevki za bibliografijo dr. K. Š. v letih 1974–1981, v: Karel Šiškovič, Znano in ne-znano..., 88–103; Bibliografski popis, v: Karel Šiškovič, Znanstveno razmerje..., 357–70 (za leta 1962–82).

ij