Morassi, Antonio

MORASSI Antonio, umetnostni zgodovinar in kritik, r. 10. jan. 1893 v Gor., u. 30. nov. 1976 v Milanu, pokopan pri Sv. Ani v Trstu. Oče Giovanni, trgovec, mati Luigia Castelliz. Licej je dokončal v rojstnem kraju, umetnostno zgod. pa je študiral na dunajski U, kjer je bil učenec M. Dvoraka in J. Schlosserja. M. sodi v isti rod umetnostnih zgod. kot med Slovenci F. Stelè, Iz. Cankar in V. Molè, ki so tudi študirali na Dunaju. S Stelètom je M. strokovne stike ohranil tudi kasneje, saj ga je S. večkrat cit., npr. v knjigi Umetnost v Primorju (Lj. 1960), sodeloval pa je tudi v M-jevem zborniku, ki je izšel pri založbi Alfieri v Benetkah 1971. M. se je v Rimu izpopolnjeval pri A. Venturiju, 1920 pa je prišel v Trst, kjer je postal vodja urada za spomeniško varstvo. Na tem mestu se je takoj znašel pred odgovorno nalogo obnavljanja umetnostnih spomenikov, poškodovanih med prvo svet. vojno, prišel pa je tudi v stik z gradivom na slov. etničnem ozemlju. V Trstu je postavil prve razst. starejše umetnosti in zanje osebno sestavljal katal. V začetku raziskovalne poti se je M. posvečal predvsem domačim spomenikom, zlasti na Goriškem, že zgodaj pa je segel tudi v Soško dolino (gl. npr. čl. Monumenti d'arte in Val d'Isonzo v Atti della Società italiana per il progresso delle scienze, Roma 1922, in prispevek Gorizia nella storia dell'arte v publikaciji Gorizia nella storia, nell'arte, nell'economia, Gorizia 1925). Napisal je nadalje razpravo Chiese gotiche in Val d'Isonzo (Architettura e arti decorative, Roma 1923. V strok. reviji Ballettino d'arte del Ministero della pubblica istruzione je poročal o novih odkritjih in restavriranju fresk v Julijski krajini (prim. konservatorska poročila v II. knjigi, Milano-Roma 1923–24, 419–32, pod naslovom Restauri e scoperte di pitture nella Venezia Giulia). V teh objavah je slov. gradivo pravično vrednotil, kar velja tudi za čl. Pittura popolare in Val d'Isonzo (Le Vie d'Italia 1923). V isti reviji je 1924 objavil razpravo Pitture popolari dell'Istria. Istega leta je organiziral I. gor. umetniško razst., na kateri so poleg Italijanov nastopili še Slovenci I. Čargo, V. Pilon, L. Spazzapan in M. Peternelj, ter sestavil katal. za vodnik Gorizia con le vallate dell'Isonzo e del Vipacco (Udine 1930) je napisal prispevek L'arte nel Goriziano, v katerem sega tudi na slov. ozemlje. M. je spomeniško gradivo na Gor. razlagal podobno kot slov. umetnostni zgod. F. Stelè in je njegovo vrednost utemeljeval kot dosežek posebnih zatičnih kulturnogeografskih pogojev, kjer je prihajalo do vplivanja različnih stilnih tokov, tako s Severa kot z Juga. V času službovanja v Trstu je raziskoval tudi freske v oglejski stolnici, po preselitvi v Trident pa se je poleg organizacije spomeniške službe posvečal predvsem raziskavam tamkajšnjega srednjeveškega slikarstva. 1928 je odšel v Milan in postal ravn. gal. Brera, 1931 svobodni docent na Univerzi, 1936 pa na katedri za zgod. umetnosti U v Pavii. V svojih univ. predavanjih se je poglabljal zlasti v umetnost beneškega Settecenta ter Giorgioneja in Tiziana, raziskoval pa je tudi lombardsko umetnost. 1939 je odšel v Genovo in tam prevzel nadzorništvo ligurskih gal. Tu se je v vojnem času ukvarjal predvsem z zaščito umetnin, ogroženih zaradi bombardiranj, po vojni pa je organiziral več temeljnih slik. razst., med drugim A. Magnasca. M. je ligurijske gal. vodil do 1949, ko se je popolnoma posvetil raziskovalnemu delu, zlasti študiju beneškega Settecenta. Napisal je več del, posvečenih G. B. Tiepolu. Sodeloval je pri pripravah razst. starejše umetnosti v Benetkah in Vidmu, v Gor. pa pri razst. J. Tominca (1966), L. Perca (1972), beneškega slikarstva 18. stol. (1973–74), V. Bolafifia (1975), 1971 pri retrospektivi G. B. Tiepola v Passarianu. 1975 je imel uvodni referat na srednjeevr. kult. srečanju v Gor., ki je bilo posvečeno slikarstvu v sred. Evropi od 1890 do 1930. 1976 je bil s pesnikom B. Marinom in prevajalcem E. Pocarjem imenovan za častnega meščana Gor. M. je »človek in znanstvenik, ki je izšel s stičišča več različnih kultur ter se je kot umetnostni zgodovinar in kritik srečal tudi s slovensko umetnostjo«, njegova zasluga pa je, da je v okoliščinah, ki temu niso bile naklonjene, z njo objektivno seznanjal tudi it. kult. svet.

Prim.: Žup. matice stolne cerkve v Gor.; Matični urad mesta Milano; Studi di storia dell'arte in onore di Antonio Morassi, Alfieri, Edizioni d'arte, Venezia 1971 (z bibliografijo od 1914 do 1971); Picc 22. maja 1975; 18. dec. 1975; 24. apr. 1976; Vocel 7. avg. 1976; Picc. 2. dec. 1976; Vocel 4. dec. 1976; Picc. 7. dec. 1976; NL 9. dec. 1976; PDk 15. dec. 1976; StudG 1976, XLIV, 7, 17–22, in 1977, XLV, 27–38 (z dopolnjeno bibliografijo od 1955 do 1976).

M. V.