Mikuž, Franc

Mikuž Franc, agronom, selektogenetik, r. 26. nov. 1889 v Idrijskem Logu pri Črnem Vrhu nad Idrijo, u. 31. okt. 1978 v Lj. Oče Simon, kmet, mati Uršula Mikuž, gospodinja. Osn. š. in realko je obiskoval v Idriji (matura 1910). Istega leta se je vpisal na agron. odd. Visoke kmetijske š. (Bodenkultur) na Dunaju ter maja 1915 diplomiral za inženirja agronomije. Od jun. 1915 do konca dec. 1918 je bil v a.-o. armadi. Specializacijo iz genetike in žlahtnjenja rastlin je opravil na Kmet. poskusni postaji v Mrbu, na Semenogojski postaji v Rumi in na Agron. fak. v Zgbu (1919–21). 1921 je bil imenovan za uprav. Semenogojske postaje v Beltincih, 1934 pa za ravn. Kmet. š. v Rakičanu. V tem času je s sodelavci organiziral žlahtnjenje kmet. rastlin; vzgojil je prve domače beltinske sorte pšenice št. 277, 831 in 321 ter žlahtnil domače sorte rži, ječmena, fižola in detelje. V Rakičanu je vodil izgradnjo š. poslopja, internata in pomožnih učnih objektov ter 1938 začel s poukom poljed., kmet. obratoslovja in zadružništva. Že poleti 1941 so M. madž. okupatorji izgnali v Lj. Do osvoboditve 1945 je bil kmet. referent na okraju Lj.-okolica in na Pokraj. kmet. zbornici v Lj.; v obdobju 1945–50 je kot samostojni svetovalec Min. za kmetijstvo LRS vodil odsek za semenarstvo, obenem je predaval na Agron. in gozd. fak. predmet žlahtnjenje rastlin; do izvolitve za rednega prof. 1954 je vodil selekcijsko službo na Kmet. znan. zavodu Sje. Upokojen je bil 1965 kot redni prof. za genetiko in žlahtnjenje rastlin na Biotehn. fak. M. je sodeloval z operativo v akcijah za pospeševanje pridelovanja semen, pri rajonizaciji in selekciji žit ter potrjevanju semenskih posevkov. Zbiral in žlahtnil je avtohtone sorte domače populacije koruze in krmnih rastlin. Bibliografija obsega 22 strokovnih in znanstvenih razprav ter pet knjig.: Žlahtnjenje rastlin (1956); Naše žitne sorte (1957); Žlahtnjenje zelenjadnic (1967); Žlahtnjenje detelj in trav (1973); Koruza v Sloveniji in njeni hibridi (1961). V razpravah obravnava vprašanja kolobarja, rodovitnih koruznih hibridov, postopkov in metod vrednotenja sort in posevkov. Sodeloval je na številnih domačih strokovnih posvetovanjih, na kongresih in simpozijih Evropske zveze selekcionistov Eucarpia v Berlinu (1932), Bgdu (1954), Wageningenu (1956), Gemblouxu (1958), Rimu (1960), Parizu (1962), na Dunaju (1964), v Budimpešti (1971). 1960 je bil odlikovan z Redom dela z zlatim vencem, 1970 pa z Redom zaslug za narod s srebrnimi žarki; 1971 je bil izvoljen za častnega člana Zveze inženirjev in tehnikov Jsl., 1956 pa za častnega člana Eucarpie; 1965 je dobil Zlato inženirsko diplomo Visoke kmet. š. Bodenkultur na Dunaju, 1972 pa je bil promoviran za dr. h. c. na U v Lj.

Prim.: ULjBB I, 169–70; II, 549–50; III, 967–68; Spominski ZbBF 1947–67, 109–10; Spominski ZbBF 1947–82, 263; SodK 1969, 687–88 s sl.; Jsl. poljoprivreda 1939–1968, 351; Kadrovski arh. Bioteh. fak. U v Lj.

Adč.