Primorski slovenski biografski leksikon

Airey Terence Sydney, angl. general, poveljnik angloamer. vojaških sil in Zavezniške vojaške uprave – ZVU angloamer. cone Svobodnega tržaškega ozemlja – STO, r. 9. jul. 1900 v Holbrooku, Suffolk, u. 26. mar. 1983 v Frittonu pri Norwichu, Norfolk (Vel. Britanija). Kot kadet je obiskoval znano angl. vojaško akad. v Sandhurstu in dovršil generalštabno š. Bil je štabni častnik v Sudanu in nato v Egiptu. Po izbruhu 2. svet. vojne se je 1941 mudil v Abesiniji, potem se je vrnil v Kairo in postal najprej odgovoren za posebne operacije, nato pa načelnik vojaške obveščevalne službe pri tamkajšnjem vrhovnem stanu brit. sil. 1943 se je s činom brigadnega generala udeležil zadnjih vojaških operacij proti silam osi v Tuniziji, operacij ob zavezniškem izkrcanju na Siciliji in operacij ob zasedbi Juž. It. Jun. 1944 je postal generalmajor in služboval kot pomožni poveljnik pri glavnem štabu generala Harolda G. Alexandra. V tem svojstvu se je z amer. generalom Lymanom L. Lemnitzerjem odpravil mar. 1945 v Švico na tajne razgovore z generalom SS Karlom Wolffom v okviru pogajanj za predajo nem. sil v It. Pogovori tedaj niso obrodili sadov, povzročili pa so pri voditeljih SZ precej negodovanja, saj je do omenjenega srečanja prišlo brez njihove vednosti. – Po vojni je A. služboval kot poveljnik glavnega štaba pri vrhovnem poveljstvu zavezniških sil v osrednjem Sredozemlju. Ko je 15. sept. 1947 stopila v veljavo mirovna pogodba z It., ki je mdr. določala nastanek tamponske državice med It. in Jslo, tj. STO, je postal poveljnik tistega njenega dela, cone A, ki je bil pod angloamer. vojaško upravo. Ostali del STO je zaobjemala cona B in je bil pod upravo jsl. vojske. Po sporazumu med vpletenimi stranmi naj bi do imenovanja guvernerja nove države angloamer. čete ostale v coni A, jsl. pa v coni B. Ozračje je bilo na vsem področju napeto, in to tudi zaradi namere jsl. voj. oblasti, da pošljejo v Trst 2 tisoč mož, ki naj bi bili soudeleženi pri zagotavljanju javnega reda. A. je tedaj zagrozil z oboroženim posegom svojih sil in jsl. vojska ni uresničila svoje namere. Kmalu je postalo jasno, da zaradi nasprotij med Vzhodom in Zahodom ne bo prišlo do uresničitve STO. Zah. zavezniki so bili prepričani, da si bo Jsla, ki so jo imeli za najzvestejšega zaveznika SZ, priključila celotno STO, kakor hitro bodo angloamer. čete zapustile cono A. Zato se v Washingtonu in Londonu že proti koncu 1947 niso navduševali nad imenovanjem guvernerja. Trst in cona A STO naj bi zaradi lege tik ob železni zavesi postala trdnjava zah. demokracij in ovira komunističnemu ekspanzionizmu v It. A. je bil zvest izvrševalec te politike, in to tudi potem, ko so se razmere po nekaj mesecih temeljito spremenile zaradi resolucije informbiroja. – Že od vsega začetka je bil A. skeptičen nad življenjskostjo STO. Ko so vlade ZDA, Vel. Britanije in Francije 20. mar. 1948, torej tik pred odločilnimi aprilskimi volitvami v It., predlagale v t. i. tristranski noti, naj se celotno trž. ozemlje vrne rimskim oblastem, je še bolj poudarjal nezmožnost samostojnega življenja STO. V znanih trimesečnih poročilih, ki jih je pošiljal VS OZN ves čas, ko je načeloval ZVU, je vztrajno ponavljal, da je STO neločljivo povezano z It. in da se trž. vprašanje lahko najbolje reši, če se čimprej uresniči tristranska nota. Le v zadnjem, desetem poročilu, ki je bilo sestavljeno na začetku 1951, tik pred njegovim odhodom iz Trsta, je opaziti neko spremembo: STO se mora vrniti It., vendar naj do te rešitve pride s sporazumom »med neposredno prizadetima stranema«. Iz vseh teh poročil je tudi razvidno, kako je ZVU pod A-jevim vodstvom vedno bolj navezovala cono A k It., zlasti v gosp. in uprav. pogledu. Cona A STO je bila npr. vključena v Marshallov plan, vendar prek It. Seveda je vsak ukrep v tem smislu izzval ustrezen protiukrep v coni B, ki se je vedno bolj vključevala v Sjo in Hrv., in kjer je bil že uveden totalitaren režim. – Trimesečna poročila kažejo tudi na odnos najvišjih funkcionarjev ZVU do slov. narodnostne skupnosti. Ti so se zavedali, da so Slov. v coni A diskriminirani v primerjavi z it. večino. Niso pa hoteli odločneje posegati v obrambo manjšine, čeprav so bili nekateri bistveni ukrepi (šolstvo, radio itd.) sprejeti že 1945, da bi ne »odpirali starih ran« in da bi ne izzivali it. večine, ki je bila zelo občutljiva do vsakega koraka v korist Slov. Zelo verjetno je A-jevo zadržanje do teh vprašanj pogojeval njegov pogled na trž. stvarnost. Zanj sta v coni A obstajala dva tabora: vrednotam zah. demokracij naklonjene zmerne it. polit. sile in na nasprotnem bregu komunisti s svojimi organizacijami, katere je podpirala večina trž. Slov. S temi it. silami, ki so zahtevale takojšnjo aneksijo celotnega STO It., je A. imel privilegirane odnose. Pri ZVU so seveda vedeli za nastanek med 1947 slov. demokr. polit. skupin, vendar so ugotavljali, da so številčno šibke. Odkrito jih niso podpirali. – V Jsli je A. videval predvsem predstražo komunističnega sveta, proti kateremu se je treba brezkompromisno boriti. Ko je bila 28. jun. 1948 z resolucijo kominforma izključena iz skupnosti socialist. držav in tako prisiljena, da se približa Zahodu, ni povsem dojel razsežnosti tega dogodka. Trst ni bil več ob železni zavesi in tudi Jsla ni bila več Stalinova postojanka, od koder bi se širila komunistična nevarnost v sosednje države, toda A. je do nje, kot izhaja iz nekaterih dokumentov, več mesecev po resoluciji še vedno gojil »divje sovraštvo«. Resolucija informbiroja je povzročila izredno hud razkol v komunističnih vrstah. Velika večina trž. komunistov, tudi slov., se je izrekla za Stalina, Titovi pristaši so ostali odločno v manjšini. Jsla je za kominformista čez noč postala »leglo nacionalizma in fašizma« in zaradi napačno tolmačenega načela o prolet. internacionalizmu se je precej Slov. odreklo svoji narodnostni identiteti. Razdor na levici je povzročil pri it. aneksionističnih strankah in pri ZVU veliko zadovoljstvo. Ni naključno, da je A. po tem razkolu sklenil sept. 1948 razpisati prve povojne upravne volitve v coni A STO za pomlad 1949. Med pripravami na volitve ni bila ZVU nepristranska, saj si je njen vrh želel močne uveljavitve it. aneksionističnih strank, tako da bi bila opravičena polit. usmeritev, ki je izhajala iz tristranske note. Tudi zaradi tega so volitve postale nekakšen plebiscit glede vrnitve Trsta in njegovega ozemlja It. ZVU je tudi podelila volil. pravico osebam, ki so bile dne 15. sept. 1947 it. državljani in ki so od 31. dec. 1948 dopolnile 21. leto starosti ter imele stalno bivališče v coni A. To je bilo proti določilom mirovne pogodbe z It. in tako so lahko volili tisoči beguncev iz Jsli odstopljenih krajev. Po ostri volil. kampanji so bile volitve 12. jun. 1949 v trž. obč., 19. jun. 1949 pa v okoliških obč. Rezultati so bili za it. aneksionistične stranke zelo ugodni, saj so prejele 62% glasov. Plebiscit za It. je dobro uspel. – Toda angloamer. diplomacija je že vodila novo politiko do Jsle, ker so v Londonu in Washingtonu spoznali, da je spor med Stalinom in Titom nepremostljiv. Jsl. preds. so začeli nuditi pomoč, da bi se obdržal na oblasti. Ob hkratnem zaostrovanju hladne vojne, ki se je ponekod, npr. na Koreji, spremenila v hud oborožen spopad, je trž. vprašanje izgubilo svoj pomen v medblokovski konfrontaciji. Zah. zavezniki so korak za korakom opuščali politiko, ki je navdihnila tristransko noto, in začenjali razmišljati, kako pripraviti pogoje za kompromis med It. in Jslo glede STO. Tem spremembam se je morala prilagajati ZVU z A. na čelu. Toda ta je, kot že rečeno, počasi spreminjal prejšnja stališča, kar je motilo njegove nadrejene. Po drugi strani pa so it. nacionalisti kmalu spoznali, da Angloamer. ne vztrajajo več za vsako ceno pri tristranski noti in da se nagibajo h kompromisni rešitvi trž. vprašanja. Poleg tega je ZVU sprejela nekaj manjših ukrepov v prid Slov., kar je povzročilo precej hrupa. Slov. gledališče je lahko nastopalo v trž. Avditoriju, nadzor nad slov. radijskimi oddajami ni bil več tako strog in sam A. je bil baje pripravljen izročiti Slov. sredstva za izgradnjo kulturnega doma v mestnem središču. Načrt naj bi se ne bil uresničil zaradi odločnega posredovanja it. vlade pri ZVU. Novo zadržanje zah. zaveznikov je vznemirjalo predstavnike it. aneksionističnih strank v Trstu in rimsko vlado. Oboji so vztrajali pri zahtevi, naj tristranska nota ostane v polni veljavi. V tem okviru je rektor trž. U Angelo Cammarata ob odprtju akad. leta 1949/50 postavil tezo o neprekinjeni it. suverenosti nad STO. Po njegovem mnenju se to sploh ni ustanovilo, ker ni bil imenovan guverner. Cammaratova izvajanja niso postala samo predmet razprav na področju mednar. prava, ampak so zadobila globlji polit. pomen. It. uradni krogi v Rimu in Trstu so jih osvojili in začeli od ZVU zahtevati več besede pri upravljanju cone A, npr. v sodstvu. It. vlada je na tem področju na svojo pest imenovala nekaj visokih uradnikov. Proti koncu 1950 je celo Gino Palutan, ki ga je ZVU 1948 postavila za preds. cone A, postal prefekt it. republike. ZVU je v teh dejanjih videla poskus, da bi jo postopno podredili Rimu. Na enostranske it. ukrepe je začela odgovarjati s potezami, ki bi javno pokazale njeno oblast v coni A STO: izdelki s Trž. so morali npr. imeti natisnjen napis »made in Trieste«, ladje, ki so bile registrirane v Trstu, so morale izobešati trž. zastavo, izobešanje it. zastave na javnih zgradbah pa se je omejevalo itd. V tem nekoliko pregretem ozračju je brit. obrambno min. sklenilo mar. 1951 odpoklicati A. in ga zamenjati z generalmajorjem Thomasom J. Wintertonom (PSBL IV, 310). A-jev odhod je bil deloma posledica ne vedno lahkih odnosov med brit. in amer. vojaškimi vrhovi v Trstu, po drugi strani pa so s tem korakom Angloamer. dali razumeti, da bodo vztrajali pri novih prijemih glede reševanja trž. vprašanja in da se bodo v coni A vedli bolj nepristransko v odnosu do It. in Slov. Generalmajor Winterton se je strogo držal novih smernic, ki so prihajale iz Londona in Washingtona, in kmalu izzval odpor v krogih it. aneksionističnih strank. A. je zapustil trž. ozemlje 16. mar. 1951. Ob slovesu je ponovno izjavil, da se mora STO »vrniti matični domovini«, vendar je tudi opozoril na neposredna pogajanja med It. in Jslo. Trž. župan Gianni Bartoli (PSBL I, 41–42) se mu je zahvalil in mu obljubil častno meščanstvo, ko bo Trst vrnjen It. – A. se je iz Trsta odpravil v Pariz, kjer je prevzel mesto pomožnega štabnega poveljnika za obveščevalno službo pri vrhovnem glavnem stanu zavezniških sil v Evropi, ki ga je vodil general Dwight D. Eisenhower. Nato je 1952–54 poveljeval brit. oboroženim silam v Hong Kongu. 1954 se je umaknil iz aktivne vojaške službe. – Bil je nosilec visokih odlikovanj. 1943 je prejel častni naslov Commander of the British Empire – CBE, 1944 je postal Companion of the Order of the Bath -CB, 1951, tik pred odpoklicem, so mu zaradi zaslug pri upravljanju Trsta in pri njegovi povojni obnovi podelili viteški naslov Knight Commander of the Order of St. Michael and St. George – KCMG. Bil je še član amer. Legion of Merit in franc. Lègion d'Honneur ter tudi odlikovan s franc. Croix de Guerre.

Prim.: Demokr. 9., 16. mar. in 6. apr. 1951; CorrTs 13.–17. mar. 1951; GiorTs 13.–17. mar. 1951; PDk 13. –16. mar. 1951; B. C. Novak, Trieste 1941–1954. La lotta politica, etnica e ideologica, Milano 1973, pass.; N. Maganja, Trieste 1945–1949. Nascita del movimento politico autonomo sloveno, Trst 1980, pass.; D. De Castro, La questione di Trieste. L'azione politica e diplomatica italiana dal 1943 al 1954, I, II, Trieste 1981, pass.; A. Brecelj, I gruppi politici autonomi sloveni a Trieste 1949–1952, Trst 1983, pass.; Lieut-gen Sir Terence Airey. Administration of postwar Trieste, The Times, London, 29. mar. 1983 (nekrolog); E' morto il gen. Airey, Picc. 30. mar. 1983; Zapisek po smrti britanskega generala. Major-general sir Terence S. Airey in njegova tržaška tri leta in pol, PDk 3. apr. 1983; J. Pirjevec, Tržaški vozel. O zgodovinskih dogodkih in političnem razvoju v letih 1945–1980, Trst 1985, 18–35; G. Valdevit, La questione di Trieste 1941–1954. Politica internazionale e contesto locale, Milano 1986, pass.

ab

Brecelj, Aleš: Airey, Terence Sydney (1900–1983). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi917620/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 18. snopič Tič-Žvanut in Dodatek A - B, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1992.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine