Slovenski biografski leksikon

Žolger Ivan, pravnik, r. 22. okt. 1867 na Devini pri Slov. Bistrici kmetu Ivanu in Ani r. Marušek, u. 16. maja 1925 v zdravilišču Lassnitzhöhe pri Nestelbachu na Štaj., pok. na Dunaju (Hütteldorf, grobnica žene Elizab. Friedmann). Osn. šolo je obiskoval v Slov. Bistrici, gimn. 1880–8 v Mrbu. 1889–94 je štud. pravo na univ. v Gradcu in Parizu (ves čas šolanja se sam vzdrževal z inštrukcijami), 1895 bil v Gradcu prom. »sub auspiciis imperatoris«. Od febr. 1894 je bil konceptni pripravnik pri polit. upravi za Štaj. (okraj. glavarstvo Ptuj) in pri namestništvu v Gradcu, od 1898 koncipist pri min. za uk in bogočastje na Dunaju, od 1902 v min. predsedstvu: min. podtajnik, 1905 tajnik, 1908 sekcijski in 1911 min. svetnik, 1915 sekcijski načelnik. Tu je osnoval in vodil nov državnopravni (t. j. ustavnopravni) odd. Ko se je po majniški deklaraciji avstr. vlada hotela približati Jslnom v monarhiji, je bil Ž. kot najviše stoječi Slov. v drž. upravi 30. avg. 1917 imenovan v uradniški vladi Ernesta Seidlerja za min. brez listnice s posebno nalogo, da pripravi ustavno reformo v smislu nar. federalizacije avstr. polovice monarhije; 6. maja 1918 je s položaja odstopil (premoč velenemškega vpliva in osebna nasprotja s Seidlerjem). – 1900 se je habilitiral za priv. docenta na pravni fak. univ. na Dunaju, bil od tedaj do 1918 član izpraševalne komisije za državoslovni drž. izpit, 1918 dosegel naziv rednega univ. prof.

Ob prevratu 1918 je JDS predlagala Ž-ja (kot rojaka na najviš. položaju v drž. upravi in zmernega klerikalca) za preds. nar. vlade za Sjo, vendar ga je SLS odklonila, češ da je bolj na liber. stran, preveč birokrat in ne več dosti okreten (Janko Brejc v dnevniku A. B. Jegliča, Nova revija 1988, 1094). Nov. 1918 se je vrnil v Sjo in se dal Nar. vladi na razpolago; ta ga je 10. nov. postavila za preds. upravne komisije v odd. za notranje zadeve. V tem svojstvu je predložil načrt začasne ustave in uprave za Sjo (izdelan že pred meseci na Dunaju ob sodel. slov. min. uradnikov). Vlada je skoraj nespremenjen načrt obj. 14. nov. 1918 (Ur. list št. 111/1: Ž-jeva naredba). Čez 4 dni je postal še vodja pisarne za okupirano ozemlje. Podpreds. vlade Kraljevine SHS A. Korošec je namesto sebe predlagal Ž-ja za glavnega slov. zastopnika na mirovni konferenci v Parizu (jan. 1919–jun. 1920), kar je naletelo na odpor pri antantnih delegatih, zlasti Italijanih (še vedno videli v Ž-ju min. premagane Avstrije); bil je zastopnik Kralj. SHS na prvi skupščini Društva narodov (Ženeva 14. nov.–22. dec. 1920). Že 31. avg. 1919 je bil imenovan (v prvi skupini) za red. prof. novoustan. Pravne fak. v Lj., a zaradi diplomatskih obveznosti šele 16. marca 1921 opravil nastopno predavanje (Novo meddržav. pravo, SP 1921), hkrati bil preds. izprašev. komisije za državoslovni drž. izpit. Diplomat. udejstvovanje in profesura sta Ž-ju prinesla članstvo pri Stalnem meddrž. razsodišču v Haagu. – Odlikovanja: viteški križec avstr. Franc Jožefovega reda (1904), red avstr. železne krone III (1910) in I (ob odstopu maja 1918), 1911 red srbskega belega orla III, 1912 vitez avstr. Leopoldovega reda, 1912 bolgar. veliki oficir križa za graždan. zasluge, 1917 povzdignjen v viteško plemstvo, 1918 tajni svetnik.

Prvo znanstv. delo Oesterr. Verordnungsrecht (Innsbruck 1898; gl. SP 1898, 84), na podlagi katerega je dosegel tudi habilitacijo, je obj. na pobudo svojega prof. L. Gumplowicza. Obdelal je izdajanje uredb tudi z upravnopravnega vidika (dotlej le z ustavnopravnega), zajel ne samo uredbe centralnih organov, marveč še nižjih, drž. in samoupravnih. Razprava izkazuje dozorelega znanstvenika in sodi med njegova najboljša pravna dela. Nadaljnji spisi so nastali po preselitvi na Dunaj in v zvezi s službo; L. Pitamic pravi, da je znal »… snovi, s katero se je prakt. bavil na odg. mestih, tudi teoret. izobličiti ter jih v izpopolnjeni in poduševljeni obliki položiti na oltar znanosti« (ZZR 1925/6, 1). S področja šolstva so knj. Kommercielles Bildungswesen in England (Dunaj 1903), … im Deutschen Reich (ib. 1905), … in Italien (ib. 1908). Zaradi trenj med obema polovicama monarhije se je poglobil v avstr.-ogrsko nagodbo iz 1867, v avtentičnost tako nem. kot madž. besedila, se zato učil madž. jezika in se celo (zaradi vaje v jeziku) naselil v Debrecinu. Nastala je knj. Der staatsrechtliche Ausgleich zwischen Oesterreich u. Ungarn (Dunaj 1911, ocena: Š. Sagadin, Veda 1911, 401–8; F. M(ohorič), SP 1911, 157–60), s katero si je utrdil velik ugled v znanstv. in polit. svetu. Manjšega obsega in rezultat vojnih razmer je knj. Die Wehrmacht Oesterreichs (1916). Najobsežnejše delo iz dunajske dobe pa je Der Hofstaat des Hauses Oesterreich (1917; ocena mdr. Š. Sagadin, SP 1917, 87–96), v katerem je hotel pokazati, kakšen položaj ima dvor skupne dinastije na podlagi nagodbenih zakonov v dualist. monarhiji. Toda »dober del vsebine te knjige ni važen samo za biv. Avstrijo, temveč tudi za vse tiste države, ki so se iz vladarjevega absolutizma razvile v moderne monarhije s posebno patrimonialno organizirano dinastijo« (L. Pitamic, Č 1924/5, 246). Zadnji dve knj. sta prispevali, da je bil Ž. izvoljen za red. prof. dunajske univ.

Po vrnitvi v Sjo je napisal razpravi: Kršitev mednar. obveznosti in njena pravna posledica (mednar. krivica, ZZR 1921/2) kritizira obstoječe teorije in s pozitivno konstrukcijo podaja novo in moderno teorijo o mednar. deliktu; Da li je naša kraljevina nova ili stara država (SP 1923) zagovarja stališče, da je Kralj. SHS v pravnem oziru nova država; sledila je polemika z O. Rybářem (gl. Arhiv za pravne i društv. nauke 1923). Razprave je še obj. v SP (1901: Jamstvo za poškodovanje ob uporih; 1914: O sistemu skupnih zadev v avstro-ogrski državnopravni nagodbi), Zentralblatt f. öffentl. Recht (1916: Die staatsrechtlichen Grundlagen d. Wehrmacht Oesterr.-Ungarns), Jb. d. öffentlichen Rechtes d. Gegenwart (1922: Die Verfassung Jugoslaviens), Č (1923: Reparacijski problemi in zasedba Poruhrja) in KMD (1923: Liga narodov). Strokovno je podprl knj. izdajo listin Gustava Turbe, Die pragmatische Sanktion … (Dunaj 1913).

Ž-jevo področje je bilo javno pravo, do prevrata predvsem državno (ustavno), po njem pa meddržavno. Habilitacijo, usmerjeno v potrebe bodoče slov. univ. v Lj., zaradi tedanjih narodnostnih razmer niso hoteli vzeti na univ. v Gradcu niti v pretres. Zato je na pobudo odvetnika D. Majarona in po prizadevanju poslanca A. Ferjančiča prišel v min. na Dunaj in tam dosegel habilitacijo. Kot minister je bil Ž. prvi in edini Slov. (in tudi Jsln) na takem položaju v Avstro-Ogrski. Četudi je do njega prišel kot visok uradnik in ne kot politik, se je vendar moral ukvarjati s polit. vprašanji in tako je ob pisarni Jsl kluba v dunaj. parlamentu tudi Ž-jev min. kabinet postal središče polit. gibanja Jslnov, kjer so zbirali gradivo, nanašajoče se na jsl narode habsb. monarhije. Na Ž-jevo zahtevo je nastala posebna ces. komisija, ki je preiskovala nasilja zoper Slovence med vojno. V odnosu do cesarja Ž. ni klečeplazil, ni izbiral besed in tudi ni prikrival neprijetnih dejstev. Tako je šefu ces. kabineta grofu Arthurju Polzer-Hoditzu 17. okt. 1917 pisal: »Iz dneva v dan raste število tistih južnih Slovanov, ki od Avstrije in njenih birokratskih voditeljev ničesar več ne pričakujejo in svoje upanje že usmerjajo na antanto oz. mirovno konferenco« (A. Polzer-Hoditz, Kaiser Karl, Zürich 1928, 494–5). Ž-jevo ministrovanje je bilo sicer kratko, vendar je vplivalo na njegovo nadaljnjo kariero, prišel je na mirovno konferenco v Pariz. Diplomat. delo v Parizu in Ženevi ga je usposobilo, da se je na lj. univ. preusmeril od ustavnega prava v meddržavno, a ga je zaradi zgodnje smrti predaval le nekaj več kot tri leta. To področje javnega prava pri Slov. skoraj ni bilo obdelano (saj nismo imeli lastne države), Ž. je oral ledino in mdr. ustvarjal tudi slov. terminologijo. – Svojo bogato strok. knjižnico je podaril lj. Pravni fak. ter Študij. knjižnici v Mrbu.

Prim.: por. matica 1906, fol. 106 (Wien-Gumpendorf); m. matica knj. VIII, p. 209 (Nestelbach, Avstr.); uslužbenska mapa (arhiv Univ. Lj.); D. Reichenauer, Dr. I. Ž., 1982 (sem. naloga, Pravna fak., Dunaj); Pol stoletja 128–33, 194–201; R. Andrejka in D. Majaron, SP 1917, 165–7; Straža 1917, št. 51; Neue Freie Presse (Dunaj) 1918, št. 19290; Slov. družina 1918/9, 40–1 (s sliko); ob smrti 1925: L. Pitamic, Č 1924/5, 244–8; Cillier Zg št. 42; J št. 116 (s perorisbo); Prager Presse št. 23 (s sliko); S št. 112, 117, 124; SN št. 113, 119; SP 130–3; M. Pirc, Tabor št. 112; – L. Pitamic, ZZR 1925/6, 1 (s sliko); L. Ehrlich, KMD 1926, 106–7 (s sliko); Zgod. slov. univ. v Lj. do 1929, 126, 295, 297 (s sliko reliefa); Kron 1936, 138; B. Krizman in B. Hrabak, Zapisnici sa sednica delegacije Kralj. SHS na mirovnoj konf. u Parizu 1919–20, Bgd 1960, 403; Ivo John Lederer, Yugoslavia at the Paris peace conf., New Haven & London 1963, 351. – Slike: IS 1925, št. 23; Kron 1934, 152; T. Kralj, marmorni relief v knjižnici Pravne fak. Lj. Ry.

Rybář, Miloš: Žolger, Ivan, vitez (1867–1925). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi909172/#slovenski-biografski-leksikon (28. maj 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine