Slovenski biografski leksikon

Žmavc Jakob, šolnik, r. 30. jun. 1867 na Rožičkem Vrhu pri Vidmu ob Ščavnici kmetu Janezu in Mariji r. Maguša, u. 10. febr. 1950 v Sevnici. Osn. šolo je obiskoval v Vidmu in Gor. Radgoni, gimn. 1879–80 na Ptuju in 1880–7 v Mrbu, začel 1888 štud. zgod. in zemljepis na univ. v Gradcu, nadaljeval do 1890 v Pragi in končal 1890–2 na Dunaju (tudi slavistiko). Jeseni 1894 je bil prom. z dis. Das Ständewesen Kärntens im MA mit einer Uebersicht der territorialen Entwicklung Kärntens u. jener Krains in derselben Zeit; usposoblj. izpit opravil 1897. V dunaj. dobi je bil 1890/1 član Sje (t. l. predaval: O ideji celokupnosti naše in našega obstanka). 1895 je bil prof. na II. drž. gimn. v Lj., od 1896 v Kranju, od 1905 na I. gimn. v Lj., od 1921 v Mrbu, 1925 upokojen.

Kot dijak se je oglasil s prozo (V 1881, 98–101) in ljudsko pripovedko iz dom. krajev (Kres 1885). V samozal. je izdal brošuro Slovenskemu narodu! Spoznavaj se sam (1908) in repliko K. Hinterlechnerju (Erwiederung auf K. H-s Referat … Dunaj 1913). Kot dopisni član (1902–4, 1908–10) in konzervator I. sekcije (1904–7, 1910–7) pri Centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju je 1903/4 in 1908 izkopaval pri Kranju, o arheol. najdbah poročal v Jb. d. Centralkomm. f. Kunst u. hist. Denkmale (Dunaj 1904, 233–74) in Carn. (1908, 213–4), sicer se docela posvetil šoli. Veljal je za odličnega učitelja, strogega, a skrajno pravičnega. Zunaj šole je deloval predvsem v SM; bil je član zemljepisnega in krajepisnega odseka, po njuni združitvi v zemljepisni odsek postal njegov načelnik. V tem svojstvu je bil zaslužen za pripravo Zemljevida slov. ozemlja (1921). Društvu slov. profesorjev (bil ustanovni član) je predsedoval v najtežjih časih (1917–1919, gl. diplomo iz 1925 v družin. arhivu). Zelo si je prizadeval za poslovenjenje srednjih šol na Slov.; že na prvem rednem občnem zboru (1906) je društvo sklenilo, da »bodi učni jezik za vse predmete (razen nem.) v vseh razredih slov.« (GPD 1930, 512). Ker so se oglašali tudi nasprotniki, je društvo 1912 izvedlo anketo, pri kateri je večina zahtevala sloven. kot učni jezik, Ž. pa je napisal brošuro O slov. učnem jeziku na sred. šolah namenjenih Slov. (1913). Organiziral je 1907–16 pisanje šol. knjig za višje gimn., iskal pisce in založnike zanje, posredoval pri oblasteh za odobritev. Pri tem je imel največjo oporo v knezoškofu A. B. Jegliču, ustanovitelju prve čisto slov. gimn. v Šentvidu pri Lj. V veliki meri je Ž-eva zasluga, da je poslovenjenje srednješol. pouka 1918 v Sji potekalo brez večjih težav.

Prim.: r. matice Sv. Jurij ob Ščavnici (DAS); podatki hčere prof. Stane Ž. (Mrb); zapiski, protokoli, korespondenca (arheol. arhiv NM); Vencajz 115, 117, 118, 119, 135, 153; GJPD 1930, 459–62 (s sliko in spomini), 511–4; J. Jagodic, A. B. Jeglič, Clc 1952, 140, 212; SM 1864–964, 1964, 211. S. K.

Kranjec, Silvo: Žmavc, Jakob (1867–1950). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi906266/#slovenski-biografski-leksikon (23. april 2014). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv., Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine