Slovenski biografski leksikon

Žebre Demetrij, dirigent in skladatelj, v Ljubljani r. 22. dec. 1912 pravniku Alojziju in Frančiški r. Stroj ter u. 14. mar. 1970. V r. mestu je do 1932 obiskoval klas. gimn., hkrati glasb. šolo pri GM in Drž. konservatorij. Bil je izredno bister in glasbeno nadarjen, imel odličen (»fotografski«) spomin. V glasb. kroge ga je vpeljal oče, ljubitelj glasbe in član pev. zbora GM (nekaj let tajnik zbora). V gimn. je osnoval glasb. odsek dijaškega društva Žar, sestavil in vodil dij. orkester. Po mat. se je fiktivno vpisal na Pravno fak., a nadaljeval študij na konservatoriju (prof. kompozicije S. Osterc, dirigiranja L. M. Škerjanc) in 1934 dipl. 1934–6 se je izpopolnjeval na mojstrski šoli Drž. konservatorija v Pragi (prof. kompozicije J. Suk, dirigiranja V. Talich, kompozicije v četrttonskem sistemu A. Hába). 1936 je postal korepetitor v lj. Operi in 1938 dirigent (debutiral z Verdijevim Rigolettom). Po vojni je bil krajši čas referent za resno glasbo Radia Lj. 1947/8 je bil v Trstu zadolžen za organizacijo slov. glasb. življenja (vodja in mentor orkestra GM Trst, nadzornik njene glasb. šole in sodelavec Radia Trst II), maja 1948 se vrnil v lj. Opero. Jeseni 1949 je prevzel vodstvo mrb Opere, znatno pospešil razmah glasb. reprodukcije, s Ferdom Filipičem ust. mrb filharmonijo in uresničeval ambiciozno zastavljen program stalnih koncertov z deli iz svet., slov. in jsl simf. glasbe; maj–okt. 1951 je bil še glasb. svetovalec mrb studia Radia Sje. Jeseni 1952 je prevzel mesto dirigenta v Operi Hrv. nar. kazališta v Zgbu, razširil svoj operni repertoar in se uveljavil kot ena vodilnih jsl dirigentskih osebnosti. Jeseni 1958 se je za stalno vrnil v Lj. kot dirigent in do 1968 tudi direktor Opere. Dolga leta je bil član žirije mednar. tekmovanja opernih pevcev v Reggiu Emilii; po njegovi smrti podeljuje ta ustanova nagrajencem zlato spomin. medaljo z imenom D. Ž. (prim. Delo 1971, št. 194; GLLjO 1970/1, 14–6). Od 1960 je bil poročen s pevko K. Vidali. 1952 je prejel Prešernovo nagrado za vodenje Opere in filharmonije v Mrbu.

Za Ž-tovo poustvarjalno delo in umetn. vodenje obeh slov. opernih hiš so značilni skrajno profesionalni koncept in odnos do dela, visoka merila v študiju obsežnega repertoarja in poglabljanju interpretacij ter avtoritativen vpliv na delovno moralo ansamblov. To potrjujejo plodne sezone in odmevna gostovanja v tujini, mdr. v Londonu (1952: R. Leoncavallo, Pagliacci; K. Baranović, Licitarsko srce), Moskvi in Kijevu (1964: J. Gotovac, Ero z onega sveta; M. Kozina, Ekvinokcij), Pragi (1966: G. Verdi, Macbeth; M. Kozina, Ekvinokcij; A. P. Borodin, Knez Igor). Z lj. Opero je redno gostoval v Clcu in bližnjih ital. mestih. Za gramof. tvrdko Philips je z lj. ansamblom 1967 (op. ur.: 1956) posnel izvrstno pripravljeno Smetanovo Prodano nevesto.

Povsem drugače pa je tekla Ž-tova ustvarjalna pot. Korenine je pognal v krogu najizrazitejših učencev S. Osterca. Sledil je strm skladateljski vzpon in odmevne izvedbe njegovih del na tujem, zlasti v okviru Mednar. združenja za sodobno glasbo (SIMC). Do odhoda v Prago se je v Lj. večkrat javno predstavil, npr. s Suito za mali ork. (1932), ki jo je tudi sam dirigiral. V Pragi je našel zlasti pri Suku mnogo skupnega v umevanju kompozicijskih vprašanj in se kmalu uveljavil kot pronicljiva skladateljska osebnost. Pomnožile so se krstne ali ponovne izvedbe komornih in orkestrskih del, od katerih so najpomembnejša: Godalni kvartet (izvedba Praga 1935; natis 1979), Tek, simf. pesnitev za ork. (Lj. 1937), Toccata za simf. ork. (Pariz 1937, SIMC), Prelude in caprice za violino in klavir (Buenos Aires 1937), Dan, ciklus pesmi za godalni kvartet v četrtton. sistemu (Praga 1938), Trois poèmes liriques za violino in klavir (Varšava 1939, SIMC; natis 1976), Svobodi naproti (Lj. 1945; natis 1975), Concertino za klavir in ork. (Mrb 1946). Pisal je tudi vokalno-instr., solistično, zborovsko in scensko glasbo. Po 1946 ni več komponiral, o vzrokih je mogoče le ugibati. Polna delovna zasedenost v operni stroki se verj. povezuje z drugimi razlogi.

Skladati je začel v vrtincu novih tokov (danes: zgod. avantgarde) v glasbi in v njem našel iztočnico za svoj način oblikovanja, sledeč moderni zvočni estetiki, vendar nikoli ekstremno. V njegovem kompozicijskem nazoru sta poglavitna pojma tradicionalno skladje prvin v celoti ter nenasilno rušenje melodike in funkcionalne harmonije. Od praških let dalje je postopno opuščal stike s sočasnimi radikalnimi težnjami v evrop. glasbi, povojno novotarstvo pa mu je bilo že povsem tuje. Zdi se, da je sklenil ustvarjalno delo, ko je mislil, da je povedal, kar je imel povedati; morda sta vplivali tudi zgodnji smrti skladateljev Osterca in F. Šturma, s katerima je kljub različnosti imel ustvarjalna stičišča in spodbudo. Izvedbe njegovih del po vojni so postajale vse redkejše in kmalu čisto izostale. Šele od srede 70-ih let ga javnost spet spoznava kot izredno nadarjenega in pomembnega skladatelja in ponovno odkriva njegovo glasbo. U. Krek je med prvimi pregledal njegovo zapuščino, popisal dela in sprožil natis v okviru Edicij DSS. RTV Lj. je 1982 izdala gram. ploščo z orkestr. skladbama Bacchanale in Tri vizije. – Težišče njegove ustvarjalnosti je bila simf. glasba v obliki široko zasnovanih slik oz. pesnitev v slogu klasikov moderne, ki izpričujejo pravcate izvire muzikalne invencije ter virtuozno obvladanje orkestrskega ustroja. V komorni in solist. glasbi izstopa mojstrstvo detajla in celote na soroden način in zrcali mogočen notr. naboj s temperamentom, kar je na videz skoraj v nasprotju z znano Ž-tovo zunanjo zadržanostjo, toda skladno z izjemno pošteno in samohodno držo avtorja.

Prim.: podrobnejši seznam del v arhivu SBL; zapuščina v NUK (glasb. zbirka); SGL; GLLjO: jt (J. Traven), 1958/9, 98–9; S. Samec, 1966/7, 166–7; 1969/70, št. 5 (B. Leskovic, S. Samec, D. Moravec, idr.); – D. Mevlja, GLMrb 1969/70, 410–1 (s sliko); C. Cvetko, Zvuk 1970, 108; U. Krek, Bilten (DSS) 1970, št. 2, 5–6; S. Samec, Delo 1970, št. 74 (s sliko); isti, NRazgl 1970, 206; isti, Delo 1972, št. 347; Ko je ko u Jsli, Bgd, 1970; P. Kuret, Dnevnik 1971, št. 55; A. Rijavec, Slov. glasb. dela, 1979, 353–6 (s sliko); M. Zlobec, Delo 1982, št. 40; Leksikon jsl muzike, Zgb, 1984; Glasbeniki, 1988. Bedina

Bedina, Katarina: Žebre, Demetrij (1912–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893532/#slovenski-biografski-leksikon (24. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine