Zupet, Franc (1939–)

Zupet Franc-Krištof, slikar, v Ljubljani r. 30. okt. 1939 horjulskemu organistu in občin. tajniku Alojziju ter Ani r. Lončar, in tu živi. 1952–8 je obiskoval lj. klas. gimn., 1958 se vpisal v Lj. na odd. za arhitekturo Fak. za gradbeništvo in 1960 na umetn. zgod. Fil. fak. (obakrat vztrajal po en semester), 1961–7 štud. 8 semestrov na AUU (prof. F. Mihelič, M. Sedej, G. Stupica). 1963 je zbolel za shizofrenijo in se s prekinitvami do 1978 zdravil v psihiatrični bolnišnici Polje pri Lj. Dela v svobodnem poklicu, od 1987 ima status samost. kult. delavca. Študijsko je 1962 potoval na Dunaj, 1971 in 1989 v Rim, 1974 v Pariz, 1976 in 1980 v Firence. – Od 1976 je član DSLU. 1985 je prejel Župančičevo nagrado (za slikarske dosežke). – Od 1960 podpisuje svoja dela dosledno z imenom Krištof, ki mu ga je dal I. Mrak; duhovna razsežnost njunega razmerja (mojster-učenec) in likovna zapuščina velike vzornice Karle Bulovec-Mrak sta odločilno zaznamovala zorenje Z-ove osebnosti ter oblikovala njegov umetn. nazor.

Riše pretežno z ogljem, slika v olju, akvarelu in pastelu, od 1985 tudi v tehniki fresco buono. Osrednja tema je portret, npr.: avtoportreti (1958–89, trinajstkrat, risbe in olja), ciklusi risb iz bolnišnice Polje (1963, 1965, 1966–76, 1977–8). Štev. so portreti znancev, domačih, prijateljev, zlasti kult. in javnih delavcev, povečini v oljni tehniki, mdr.: M. Baloh (1987), Karel Brišnik (1970–87 šestkrat), A. Capuder (1979), Z. Ciglič (1979, 1985 dvakrat), T. Kermauner (1969 risba, 1976–82 trikrat), Marijan Lipovšek (1987), I. Mrak (1977–87 šestkrat), P. Ramovš (1981), Marijan Štancar-Monos (1968 gvaš; 1981, 1987 olje), D. Švara (1981), A. Trstenjak (1981), J. Vidmar (1969 risba; 1981, 1987 olje), Nada Vidmar (1987), F. Zalar (1982). Naslikal je nekaj pokrajin, cvetličnih tihožitij in večjih kompozicij z relig. vsebino, npr. olt. sliko Janeza Krst. (1982) za cerkev v Ajdovščini. Prva freska je nastala 1985 za znamenje sv. Cirila in Metoda na Slapu pri Vipavi. 1987–9 je poslikal v fresco buono tehniki 14 kapelic križevega pota na Gradišču pri Vipavi (Delo 1990, št. 69; PDk 1990, št. 20).

Samostojne razstave: Horjul 1960 in nato redno ob Prešernovih dnevih (1987 odprli v osn. šoli stalno razst. Z-ovih del), Kranj (1969), Lj. (1970, 1979, 1981, 1985 Polje, 1986 s katalogom, 1988), Grožnjan (1976, 1980), Braslovče (1977), Gor. (1982), Šk. Loka (1982 s kat.), Tinje na Kor. (1983), Sežana (1986 s kat.). Skupinske razstave mdr.: študenti jsl AUU (Bgd 1963), z DSLU (od 1976 dalje), Jsl gledal. portret 1945–80 (Tuzla in N. Sad 1980), 1. mednar. bienalni festival portreta – grafika in risba (Tuzla 1980), Umetniki in spremljevalci (Lj. 1981).

Svoj odnos do umetnosti, velikih vzornikov in temeljnih vprašanj bivanja izpoveduje tudi v pisani besedi. Krajše sestavke, utrinke premišljevanj o vélikih temah (pogosto v obliki dnevniških zapisov) je obj. npr. v Tribuni (1966, št. 23), reviji 2000 (1978, št. 10; 1979, št. 13; 1987, št. 37–9; 1988, št. 42–3). Precej zapisov je posvetil Karli Bulovec (2000 1977, št. 7; 1978, št. 8–9; 1980, št. 15/16; Tretji dan 1984/5, št. 2 in 7; Likovne besede 1987, št. 3). Najpristnejši je v avtobiogr. izpovedi in spominskih pričevanjih o I. Mraku v KMD (1988) in v knjigi Sončnice za Ivana (1988; oc. P. Kolšek, Delo 1988, št. 215).

Prim.: r. matice Lj.-bolnica (ŠkALj); osebni podatki; dokumentacija ModG; T. Kermauner, Zdrobljena zrcala, 1981, 112–33; isti, Likovne besede 1985, št. 1 in 1988, št. 6/7; Umetniki in spremljevalci, 1981. – Intervjuji (vsi s sliko): Družina 1976, št. 9 (bp); Dnevnik 1984, št. 132 (B. Vrhovec), 1986, št. 190 (M. Dekleva); Delo 1986, št. 188 (F. Horvat); Ognjišče 1990, št. 4 (F. Bole, z reprod.). – Slika: arhiv SBL. Gspan