Slovenski biografski leksikon

Zupan (Suppan) Jakob Frančišek, skladatelj, r. 27. jul. 1734 v Schröttnu pri Hengsbergu (okraj Wildon, Zgornja Štajerska) kot drugi od desetih otrok kajžarju Hansu in Benigni r. Höllerin, u. 11. apr. 1810 v Kamniku. Priimek kaže na rod slov. korenine, slov. živelj se je nekoč v večjem obsegu priseljeval v te kraje iz Haloz in Slov. Goric. Osnove izobrazbe je Z. dobil od učitelja in organista v Hengsbergu Andreasa Dämba, pod njegovim vodstvom pel na cerkvenem koru in najbrž na njegovo pobudo, domnevno s štipendijo, ki jo je ustanovil nekdanji hengsberški župnik Rupert Brenner, 1749 odšel na univerzo v Gradcu, kjer je imatrikuliran kot »Suppan Jacob, plebejus Hinspergensis«. Kdaj je prišel v Kamnik, ni natančneje ugotovljeno, gotovo pa pred 1757. Sprva je bil pomočnik učitelja in organista Valentina Götzla in zdi se, da se je s strokovnim znanjem in uglajenim nastopom hitro uveljavil. 1757 se je oženil z Götzlovo hčerko Jožefo, 1760 pa postal njegov naslednik kot ludimagister in regens chori ž. cerkve na Šutni. 1762–5 je bil glasbeni vodja in učitelj v deškem semenišču, ki ga je 1760 ustanovil v Komendi P. P. Glavar. Tu je z vokalnoinstrumentalnimi mašami, deloma z lastnimi, zbudil tako pozornost, da so ljudje iz bližnje in daljne okolice trumoma prihajali v komendsko cerkev. Kot skladatelj je menda že v tem času posegel tudi na področje posvetne glasbe. Ni pa jasno, ali je v Komendi le zapolnil vrzel, ki je nastala zaradi triletne odsotnosti češkega učitelja Matija Jellineka, ali pa ga je Glavar hotel imeti v svojem vzgajališču za stalno.

Vsekakor se je po treh letih (1765) vrnil na staro delovno mesto v Kamnik; kamniški meščani so mu bili pripravljeni, da ga dobe nazaj, dvigniti organistovsko plačo na 310 gld. letno in Z., ki se mu je po sinovih Jožefu in Janezu Nepomuku rodila še hči Cecilija, je njihovo ponudbo sprejel. Dejaven je bil tudi v Accademische Confoederation Stae Caeciliae, o kateri ne vemo kaj več kot to, da je gojila glasbo in ob praznikih ali vsaj enkrat na mesec izvedla vokalnoinstrumentalno mašo v ž. cerkvi. Društvo je bilo morda odsev lj. Accademiae philharmonicorum, bolj verjetno pa prvo meščansko glasb. združenje na slov. tleh, zraslo iz kulturne tradicije, ki je nastala v Kamniku za župnikovanja L. Raspa. Za to, da bi bil Z. ustanovitelj društva, ni nobenega dokaza, gotovo pa je bilo njegovo delo v njem tako po skladateljski kot izvajalski strani zelo pomembno in je nagrado zanj prejemal iz mestnega špitalskega zaklada. Že pred 1770 je, morda po Glavarjevem zgledu, ustanovil zasebno šolo, v kateri je poleg otrok, ki jih je imel na hrani in stanovanju, učil branja, pisanja, računstva in glasbe tudi druge meščanske otroke. 1787 so mu oblasti šolo prepovedale in ga napotile na učiteljsko preskušnjo, ki jo je uspešno opravil, o čemer mu je 4. nov. 1787 izdal zelo dobro spričevalo ravnatelj kamniške glavne šole p. Cahej Rape, potrdil pa 15. nov. i. l. kot okrožni šol. komisar A. T. Linhart, nakar je bil imenovan za učitelja 1. razreda na glavni šoli. Čeprav je bil na glasu sposobnega in celo zaslužnega učitelja, se mu je gmotni položaj z leti občutno poslabšal. Oblasti so prepovedale, da bi se stroški za delo Društva sv. Cecilije še krili iz špitalskega zaklada, organistovski dohodki pa so se mu zmanjšali, ko so se od kamniške fare ločile Mekinje, Stranje, Rova in Vranja Peč. Z-u so zato sicer dodelili službo in dohodke cerkovnika, vendar to njegovih gmotnih razmer ni izboljšalo, pritožbe, ki jih je pošiljal v Lj. in Gradec, pa niso bile ugodno rešene. Vse to mu je verj. jemalo voljo za skladateljsko delo. Pridružile so se še težave z zdravjem, 1801 je že tako oslabel, da so njegovo učiteljsko službo morali opravljati namestniki. U. je osem let za svojo ženo.

Z., po Pohlinu »Ludi et Chori Magister Kamnecensis, egregius Compositor et Musicus«, je skladateljsko pomemben predvsem kot avtor prve slov. opere Belin, »prepevne preže« v treh »nastopjih« za pet »pojočih peršon«. Komponiral jo je na libreto J. D. Deva, obj. 1780 v Pisanicah; 306 stihov obsegajoči tekst izraža v alegorični obliki radost ob rojstvu domače posvetne poezije. Z. je pobudo za to delo morda dobil iz Zoisovega kroga ali pa v spominu na predstave jezuitskega gled., ki jih je videl med študijem v Gradcu. Žal se opera, kratka mitološka »festa teatrale«, ni ohranila, tudi ne vemo, ali je bila izvedena. Ne povsem jasen Pohlinov zapis dopušča domnevo, da so jo uprizorili v Kamniku. O tem, kakšna je bila glasba, lahko le ugibamo. Sodeč po libretu bi lahko bila še baročna, a če sodimo po času, v katerem je nastala, in po slogu drugih Z-ovih kompozicij, je precej verjetno, da je vsaj deloma že bila v stilnem risu zgodnjega klasicizma.

Ohranjeno (nekaj le delno) je nad 20 Z-ovih skladb. Te Deum za soliste, zbor in ork., eden od dveh najstarejših rkp kora lj. stolnice, nekoč last stolnega vikarja M. Redeskinija. V glasb. arhivu novomeškega kapitlja: Missa in C za dvoglasni zbor in ork. ter (lavretanske) Litanije in Regina coeli z alternativnim besedilom Salve regina za soliste, štiriglasni zbor in ork. V glasb. zbirki franč. samostana v Novem mestu: dueti za dva ženska glasova in ork. Egregie Doctor Paule, Jesu dulcis memoria, Maria gustum sentio, O gloriosa virginum sublimis, O Jesu care, Regina coeli, Sacris solemniis iuncta, Salve Jesu, pastor bone, Salve regina, Stabat mater, Mutter der Lieblichkeit, Nichts ist treuer auf dieser Erden ter – večinoma sopranske – arije s spremljavo ork. Regina coeli, Salve regina, Ergiesse mein Mund, Maria, wer dich kennet, Sei gegrüsst, du Brunn der Gnaden, Soll ich dich der Sonn' vergleichen. V glasb. arhivu franč. samostana v Klanjcu na Hrvaškem: dve maši za zbor in orgle, od teh ena anonimna in je Z-ovo avtorstvo vprašljivo, ter skladba z oznako Allegro (št. 72) v kodeksu orgelskih kompozicij več avtorjev, deloma neimenovanih. Verj. je Z-ova še katera od anonimnih kompozicij v arhivu novomeških frančiškanov in mogoče je tudi, da se bo kaj njegovega še kje našlo, kajti slov. glasbeni arhivi niso do kraja raziskani. V Komendi je nekoč menda bilo več not z Z-ovim imenom, gotovo tudi njegovih skladb, vendar ni danes za njimi nobenega sledu.

Z-ov kompozicijski stavek je preprost in lahko pregleden, ob ostankih baročnega sloga – npr. v Te Deumu – kaže dovolj jasno razvidne stilne prvine zgodnjega klasicizma. Polifonije v njem ni, akordika je prozorna, instrumentalna spremljava pevskih glasov skromna, omejena na tkim. cerkveni trio, ki ga sestavljajo dve violini in orgle kot basso continuo, temu je včasih dodan par rogov ali par clarinov (visokih trobent), viola ali timpani le povsem izjemoma. Lat. dueti so v rudimentarni zgodnjeklasicistični sonatni obliki, prav tako tudi skladba za orgle, ki je v slov. glasb. literaturi prvi primer sonatno oblikovane kompozicije za instrument s klaviaturo. Najmočnejša stran Z-ove glasbe je pač njena prikupna melodika. Dobri primeri zanjo so nemške arije Sei gegrüsst, du Brun der Gnaden, Maria, wer dich kennet in zlasti še Ergiesse mein Mund; po njih si je nemara mogoče predstavljati, kakšne so bile arije v Belinu. Preprostost in poljudnost postavljata Z-ovo glasbo v bližino tistega, kar je v strok. literaturi včasih označeno kot franč. slog, zato tudi ni presenetljivo, da se je pretežni del njegovih kompozicij našel prav v glasb. arhivih tega reda. Ob mlajšem Janezu Kr. Novaku je Z. osrednja glasb. osebnost slov. preporoda in prvi pomembnejši slov. skladatelj, ki je deloval na naših tleh ter tu ustvaril glasb. opus večjega obsega, ki se je v glavnem tudi ohranil.

Prim.: Novakovo gradivo; Cvetko; EJ; Pohlin; SGL; L. Stiasny, Kamnik, 1894, 161–70; J. Benkovič, DS 1899, 294; S 1938, št. 24, 44; J. Lovše, Kamniški zbornik, 1963, 45–52; J. Höfler, Kron 1967, 138–41; isti, Tokovi glasb. kulture na Slov., 1970, 104–9; D. Cvetko, Južni Slovani v zgod. evropske glasbe, 1981, 146; R. Flotzinger, v zborniku Slov. opera v evropskem okviru, 1982, 20–41; Leksikon jsl muzike, Zgb, 1984. – Liter. upodobitev: I. Pregelj, Zapiski gospoda lanšpreškega (pogl. Moja krivda …), ID, 4, 1964 (komentar F. Koblarja na str. 384–5). Pokorn

Pokorn, Danilo: Zupan, Jakob Frančišek (1734–1810). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi880527/#slovenski-biografski-leksikon (11. april 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 15. zv. Zdolšek - Žvanut. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1991.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine