Slovenski biografski leksikon

Zavadil Antonín, publicist in leksikograf, r. 15. jun. 1866 v Loukovu na Moravskem (pri Bystřici nad Hostýnem), u. 14. jan. 1920 na Dunaju. Osn. šolo je obiskoval v dom. kraju, gimn. v Přerovu, kjer je na liter. nadarjenega Z-a vplival njegov prof., liter. zgod. F. Bílý, mu postal prijatelj in »dušni dobrotnik«. Bogoslovje je od 1886 štud. v Mrbu (sodeloval pri semeniškem listu Lipica), 1890 ord., nato kaplan v krajih: 1890–1 Slov. Bistrica, 1891–2 Šmartno na Pohorju, 1892–5 Pilštajn, 1895–7 Gorenje na Poh., 1897–8 Remšnik. Potem je do 1901 živel v okrevališčih usmiljenih bratov v Algersdorfu in Eggenbergu pri Gradcu, 1902–3 delal v uredn. SN v Lj., obiskal je Bosno (vstopil za 3 mesece k trapistom), a se spet vrnil v Sjo. 1904 je bil kaplan v Jurovskem Dolu, avg. i. l. suspendiran. Odpotoval je v Prago, nato v Švico, od koder je jeseni 1910 prišel za prefekta v deško semenišče v Mlado Boleslav (Češka), a vzdržal le do pomladi 1911. Potem se je preživljal 5 mesecev s hlapčevskim delom na kmetih, od 1912 bil v Pragi korektor v uredn. Politike in v tiskarnah. 1915 je šel k vojakom, služil mdr. kot vojni kurat na ruski fronti (Poljska, Romunija), 1917 zbolel za malarijo, marca 1918 zapustil vojaški stan in se vrnil v duhovskega (že od 1915 se potegoval za duhovn. rehabilitacijo) in se ustalil na Dunaju.

Bistvo Z-ove publicistike je bilo približati Slovencem češko kulturo in umetnost, Čehom pa slov. Začel je pri listu Ska z leposl. bajko Slovenka (1897, št. 26), orisal češ. pisateljice z nasl. Album čeških žen (1898–1900, 1902: E. Krásnohorská, Z. Podlipská, B. Němcová, K. Světlá idr.), v Sn igralko O. Sklenářovo-Malo (1902/3). Etnološke narave so čl. Iz narodove duševne zakladnice (DS 1899), Partl v Miklavževem spremstvu (N 1902, št. 48–9), Jabolko v nar. pripovedkah … (DP 1913). V SN je opisal A. Jiráska in A. Dvořáka (1901, št. 199 in 282), v Sn N. Aleša, J. Arbesa, J. Husa (vse 1902/3) in J. S. Macharja (1903/4, 1915), upodobitve Jude Iškariota (1903/4). S slovan., zlasti češ. sveta je poročal o novih knjigah, glasb. dogodkih, razstavah, uprizoritvah (npr. A. Jirásek, Gero, Sn 1904/5), jubilejih (npr. DS 1900–4) idr., ali o svojem potovanju po Bosni (N 1902, št. 33–4). Za LZ 1902 je prevedel črtici S. Čecha Blaznik in Nikotina, razpravi J. Voborníka o Čechu in J. Vrchlickem, za N pa prosto Čechovo črtico Slavija (1902, št. 50–1), za Dm črtico B. Němcové Divja Barbka (1916, št. 47–1917, št. 8). Jeseni 1910 je želel prev. Kurenta in Hlapca Jerneja I. Cankarja (gl. Z-ovo pismo iz Švice, ZbD XXVII, 474), med vojno je prev. R. Murnika in I. Tavčarja; da bi bilo kaj izšlo, ni ugotovljeno.

Čehom je želel kar najširše predstaviti Slovence in vneto pisal v češko časopisje. Leta je pripravljal knj. Slovinská čítanka, v kateri bi opisal spoznanja o slov. življenju, delu in literaturi. Obj. je le odlomke v dnevnem in revij. tisku, mdr. Obzor (Brno 1890), Slovácké noviny (Uh. Hradiště 1908, št. 46–9, 54–8), Svět zvířat (1915, št. 2, slov. živalski pregovori). Štev. je Z-ov drobir (avtobiogr., popotni) npr. v Neděle (1908, 157–8), Niva (Brno 1914, 313–4); v brošuricah so izšli Obrázky z Bosny (Praga 1911), Obrázky ze Švýcarska (ib. 1911).

Ker je pri svojem delu pogrešal primeren slovar, je sestavil: Československi slovar (Praga 1908, motto: Ite bonis avibus), kmalu zatem še prvi Slovenskočeški slovar (ib. 1910; prim. J. Šlebinger, LZ 1910, 373). Zajemal je iz tedanjega standardnega slovarskega besednega zaklada, zlasti iz Pleteršnika (1898). Pri izboru je uveljavljal načelo diferencialnosti, mednar. tujk v večjem obsegu ni upošteval. Izposojenke iz nem., ki spadajo v pogovorno skupino besed, je označil z (germ.), večpomenske besede pa s črkami a), b), drugih oznak (stilne lastnosti, besedni pomen) ni dajal. V slov.-češkem slovarju je pri iztočnicah, ki imajo kakorkoli zapletenejše oblikoslovje, v oklepaju dodal podatek o pregibanju, sicer je slovničnih podatkov razmeroma malo; z ostrivcem je naznačil mesto naglasa. Slovarja sta manjšega tipa; češko-slov. obsega ok. 20.000 besed, slov.-češki pa ok. 30.000. Vsebujeta krajše sezname osebnih in zemljepisnih imen, pri važnejših besedah je tudi nekaj frazeologije. F. Bradač je pri sestavljanju svojega češko-slov. slovarja (1929) mdr. uporabljal tudi Z-a. — Že pred vojno je Z. sestavil tudi konverzacijski češko-slovenski priročnik, katerega rkp je I. Lah ugodno ocenil (gl. koresp. NUK Ms 895, inv. št. 9/77), a se je v povojni poštni dostavi moral izgubiti.

Psevd.: A. Z., A Z-l., -dil, Anton Divazal, i + a, Z. — Prim.: pisma F. Bílému (Památník nár. písemnictvi, Praga-Strahov; kopije arhiv SBL); I. Lahu, I. Prijatelju in J. Šlebingerju (NUK); J. Žičkarju in F. Lampetu (koresp. DS, ŠkALj); Službeni list (ŠkAMrb); šematizmi lavant. škofije 1887–99, 1904, 1920; šematizem sekavske škofije 1901, 96; Bibl JLZ; A. Beg, SN 1938, št. 86 (jubilejna); O. Berkopec, Česká a slov. literatura, divadlo … v Jsli, Praga 1940; Pisma F. Govekarja, II, 1982, 240. N. P. +Novak

Gspan-Prašelj, N., Novak, F.: Zavadil, Antonín (1866–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi858318/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine