Slovenski biografski leksikon

Zajec (Zaic, Saiz) Franc Ksaver, kipar, r. 4. dec. 1821 v Sovodnju kmetu Primožu in Gertrudi r. Kavčič, u. 8. febr. 1888 v Ljubljani. 1843–7 se je učil pri podobarju L. Čeferinu v Idriji, nato štud. kiparstvo na dunajski akademiji (prof. J. Kähssmann), a je moral Dunaj 1848 zaradi nemirnih časov zapustiti in se je vrnil k Čeferinu. Od 1851 je obiskoval münchensko akademijo (prof. M. Widnmann); preživljal se je predvsem z delom v zasebnih kiparskih delavnicah. 1853 se je vrnil in delal v podobarski delavnici M. Tomca v Šentvidu pri Lj. 1854 se je preselil v Lj., kjer so mu občinski možje sicer dovolili opravljanje kiparskega poklica (takrat bil edini kipar v Lj., ki se je akad. šolal), niso pa mu dali domovinske pravice v lj. mestu. Razstavljal je že 1853 (v razst. prostorih Redute na trgu sv. Jakoba v Lj.), vendar postal znan šele 1856 z velikimi kipi Emona, Pravica, Modrost, Postava idr., ki jih je izdelal za slavnostno okrasitev lj. mesta ob cesarjevem obisku. Za enako priložnost 1883 je izdelal velika kipa Carniolia in Angel miru. Veliko je delal s kamnosekom Ignacijem Tomanom ml. in nato s Feliksom. Bil je prijatelj J. Bleiweisa, J. Wolfa, F. Kurza v. Goldensteina, Jurija Šubica idr. Z Goldensteinom sta 1862 pobudila postavitev Kalvarije v Lj. (ni bilo realizirano). V Z-čevi kiparski delavnici so se učili njegova sinova, A. Progar, F. Jontez, J. Žnider idr., v njegovem gospodinjstvu sta živela tudi podobarski pomočnik J. Grošelj in kipar J. Urbanija. 1880 je skušal ustan. kiparsko šolo. Sprva je imel veliko naročil, nato vedno manj, tako da je moral prodati hišo in se preseliti. Z revščino se je otepal pravzaprav celo življenje.

Z. je bil naš prvi akademsko šolani kipar 19. stol. in ne le podobar, ki so mu zaupali tudi večja dela (do tedaj domena tujih kiparjev). V času narodne prebuje je ustvaril pravo galerijo slov. znamenitih mož in nam jih izročil kot dokument svoje dobe (dober portretist, natančen v zvesti upodobitvi sočasnih oblačil). Kot učenec münchenske akademije ter z vplivi berlinske in dresdenske kiparske šole je v prehodu od neoklasicizma k realizmu oblikoval nekaj odličnih portretov: J. Toman-Turnograjska (1858, doprsje, mavec, Gorenjski muzej v Kranju), A. A. Wolf (1860, doprsje, marmor, stolnica v Lj.), A. M. Slomšek (1878, cela postava v naravni velikosti, marmor, stolnica v Mrbu), J. Legat (1882, doprsje, marmor, ž. c. v Naklem in kapuc. c. na Montuzzi v Trstu). Drugi važnejši doprsni portreti: V. Vodnik (1858, neznano kje), F. Prešeren (1865, nadnaravna velikost, neznano kje), J. Bleiweis (nadnaravna velikost, neznano kje), I. Knoblehar (1867, reliefno doprsje. ž. c. Škocjan na Dol.), P. Hitzinger (1875, glava, marmor, pokop. c. Postojna). Serijsko je izdeloval celopostavne (ok. 45 cm) ali doprsne portrete v mavcu, ki jih je po želji prevlekel s stearinom, bronom ali rumenkasto barvo: F. I. Baraga, Bleiweis, E. H. Costa (posnel tudi posmrtno masko), Knoblehar, papež Pij IX., Prešeren, Slomšek (tudi 3 portreti glave za spomenik), J. Stritar, J. J. Strossmayer, L. Toman, J. V. Valvasor (tudi na vodnjaku v Višnji Gori), Vodnik, A. A. Wolf (prim. reklamna obvestila v tedanjih časnikih).

Oblikoval je štev. posamezne cerkvene kipe (običajno so v olt. nastavkih Ign. ml. in zlasti F. Tomana in dopolnjujejo Wolfove slike), kjer je mnogokrat ponavljal vzorce, povzete zlasti iz visokorenes. kiparstva. Delal tudi po slikarskih predlogah. Monumentalno zasnovanim likom je včasih dodal realistični izraz. Kipi v ž. c.: Zavodnje pri Šoštanju: kipi na treh o. (ok. 1859); Trnovo v Lj.: kipa za zvonik (zdaj na cerkv. vrtu), kipi na vel. o. (1859) in na dveh stranskih (1871); Velike Lašče: 4 kipi na dveh str. o. (1861); Stara Loka: apostoli v ladji (1865, peščenec), Zadnja večerja na vel. o. (1867, les) idr.; Zali Log: kipi na vel. o. (1866); Ribnica na Dol.: kipi na vel. o. (1871, mavec) in na dveh str. (1873, mavec); stolnica v Lj.: na fasadi sv. Mohor in Fortunat (1872, peščenec); Horjul: kipi na vel. o. (1876) in na stranskem (1882); Breznica pri Radovljici: skupina Pieta in 2 kipa na vel. o. (1878, kamen); Suša pri Šk. Loki: kipa na vel. o. (1878); Železniki: kipa na vel. o. (1880, kamen) in trije na fasadi (1884, kamen); Raka: 4 kipi na dveh str. o. (1883, les); Motnik: kipi na str. o. (1884); Vel. Štanga pri Litiji: 9 kipov na vel. o. (1886, kamen); Črnuče v Lj.: 4 apostoli na vel. o. (les) in kipi na dveh stranskih o. (kamen, ok. 1887).

Izdelal je tudi veliko druge cerkvene plastike (le deloma datirana), mdr. za ž. c.: lesena skupina Marijina smrt in vnebovzetje na vel. o. (ok. 1856–8, Zg. Tuhinj in Nova Štifta pri Ribnici), lesena skupina Marijino kronanje (Polje v Lj., vel. o.), angeli na vel. o. (1876 Krašnja, 1880 Zagorje ob Savi, 1885 franč. c. Novo mesto), kamniti relief Zadnja večerja (1881, Naklo, vel. o.), marmorni okras prižnice (1867, sv. Jakob v Lj.), Križani (1863 na Rožniku v Lj., 1877 Radovljica, kapela sv. Krvi v ž. c.). Cerkveno opremo je redkeje izdeloval, in še to vedno s kipi, npr. p. c. Kapla pri Žalcu (1870, stranski o.). Prenovil je o. sv. Križa v lj. stolnici (1861) in stranski o. v Gorenju pri Šmartnem ob Paki (1871) idr. Tudi cerkv. plastiko je izdeloval serijsko (imel zanjo modele in kalupe), npr. Immaculata, Ecce homo, Pieta, sv. Mohor in Fortunat, sv. Ciril in Metod. Tovrstnih del se je ohranilo po Slov. veliko (mdr. v kapelicah), verj. tudi po Hrvaškem in v Istri.

Od nagrobnikov so važnejši: uršulinkam (morda predstojnici A. Petrič) z reliefom sv. Uršule (ok. 1858, danes na Žalah v Lj.), F. S. Cimpermanu s portretnim reliefom (1874, danes na Navju v Lj.), F. Pircu s portr. doprsjem (1880) in redovnicam Vincencija Pavelskega (1881). Poleg teh so bili pri sv. Krištofu v Lj. še štev. drugi nagrobniki in nekaj na pokop. v Kamniku. Z. je posegal na vsa kiparska področja (znano je tudi zasebno naročilo skupine Amor in Psihe v marmorju), delal v lesu in kamnu, v zadnjih letih pa veliko risal (prim. reprod. v Um 1944/5, 56 in v NarG). Nekaj njegovih del hranijo v Lj. NarG, NM in Mestni muzej, nekaj se jih je izgubilo ob smrti, ko so vso zapuščino razgrabili in razprodali. Grob je na lj. Navju (slika Um 1944/5, 59).

V umetnost sta se usmerila tudi Z-čeva sinova Ivan (gl. čl.) in Franc Ignac (v Lj. r. 6. jan. 1865 in u. 8. marca 1886). Edino Francevo rezbarsko delo je relikviarij s 7 lesenimi kipci kršč. kreposti za o. sv. Frančiška v lj. franč. cerkvi, ki pa so ga 1895 podarili avstr. cesarju. Risbe (npr. dve alegoriji, reprod. Um 1944/5, 60–1) kažejo nadarjenost.

Prim.: r. matice Nova Oselica (ŠkALj); dopis Akademie d. bildenden Künste, München, 17. febr. 1986 (arhiv SBL); S. Žitko, Slov. kiparstvo ob prelomu stol., 1977, 3 (tipkopis, mag. delo, Fil. fak. v Lj.); ELU; Thieme-Becker; Wurzbach (Saiz); N 1853, 192; 1855, št. 79, Oglasnik; 1856, 375–6, 380; 1858, 309–10; 1859, 191, 332; 1865, 394; 1866, 51; 1872, 192; 1875, 214; ZD 1856, 135; 1860, 162; 1861, 76, 193–4; 1862, 12, 21; 1863, 181; 1865, 152; 1867, 101, 215, 260; 1871, 258; 1872, 192; 1875, 56, 307; 1877, 311, 356; 1878, 203; 1879, 212; 1880, 277, 355, 407; 1881, 286; 1882, 256; 1883, 372; 1884, 333; 1885, 315; 1886, 317; 1887, 292; 1892, 163; 1900, 282; S 1880, št. 110; 1886, št. 182; 1888, št. 38; SN 1881, št. 292; 1929, št. 157; Zora 1875, 32; LZ 1882, 123; 1883, 470; A. A(rko), LZ 1888, 189–90; LZg 1888, 290; J. Kržišnik, Zgod. horjulske fare, 1898, 131, 133; I. Zajec, Sn 1904/5, 306–8; LKU 1914, 16; J. Novak, Šmarna Gora, 1928, 87–8; ČZN 1931, 75–6; I. Vrhovnik, Trnovska ž. v Lj., 1933, 324, 328; LZ 1935, 551–2; P. Urankar, Zgod. trga Motnika, 1940, 71; I. Zajec, Um 1944/5, 55–9; E. Cevc, Slov. umetnost, 1966, 157–8; J. Curk, Topogr. gradivo, 1967, II, 39; Č. Zorec, Snovanja 1968, št. 1, priloga; ZUZ 1978/9, 277, LXXVI; S. Stražar, Črni graben, 1985, 296. — Za Franca Ignaca še: r. in m. matice ž. sv. Jakob v Lj. (ŠkALj). Žitko

Žitko Durjava, Sonja: Zajec, Franc Ksaver (1821–1888). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi852992/#slovenski-biografski-leksikon (23. april 2014). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv., Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine