Slovenski biografski leksikon

Zagoričnik Franci, pesnik in prevajalec, r. 16. nov. 1933 v Dugi Resi (Hrv.) tkalskemu mojstru Francu in Ani r. Pesko, živi v Kranju. Osn. šolo in nižjo gimn. je obiskoval 1940–8 v Kranju, 1948–66 bil tu tkalec oz. skladiščni delavec v tovarni Tekstilindus. Z-ov vstop v književnost je bil nevsakdanji, ker je šlo za pesnika delavskega porekla, bil je nekako sočasen z uveljavljanjem revije Perspektive, v kateri je obj. prve pesmi (Golobi, 1960/1; Po smrti, Destrukcija, Odstopanje jutra, 1962/3). Odtlej sodel. s poezijo v štev. listih, npr.: Dialogi, NRazgl, Problemi, Sd, Tribuna. Iz neposrednega kroga najvidnejših sodelavcev Perspektiv je povzemal nekatere aktualne teme, zlasti tiste, vezane na klasiko od antike do F. Holderlina in T. S. Eliota. Prav tako je v njegovi poeziji odmeval eksistencializem, sorazmerno zgodaj se je priključil še avantgardnemu formalizmu, ki je prav v njem dobil vztrajnega oblikovalca. Tako se je na eni strani loteval bivanjskih problemov in ustvarjal adekvatna pesniška besedila, po drugi strani pa je težil v nihilizem in destrukcijo.

V prvi zbirki Agamemnon (1965; ocene: M. Kravos, Zaliv 1966, 161–3; J. Snoj, Delo 1966, št. 68; H. Vogel, Tribuna 1965/6, št. 19; T. Kermauner, Problemi 1967, št. 55/56, 1010–51; F. Vurnik, Sd 1967, 553–4) je izpostavil eksistencialno problematiko širokih razsežnosti (J. Pogačnik). Vključil se je v takrat najbolj popularno angažirano poezijo (vodilna pesnika D. Zajc in V. Taufer), ki se je spopadala z antagonizmi v družbenem življenju in znotraj lastnega subjekta, se soočila s kriznim stanjem in s stopnjo nemoči. Zlasti pesmi Agamemnon, Variacije na Hölderlinovo temo, Dajla in Sveder so utemeljevale Z-ov način sporočanja in oblikovanja, ki pa nikakor ni enotno, prej močno razsrediščeno. Ta proces se je nadaljeval v zbirkah V risu (1967; oceni: H. Vogel, Objave 1968, 99–100; F. Vurnik, Sd 1968, 424–9) in Obsedno stanje (1969; oceni: V. Klabus, NRazgl 1969, 538; D. Poniž, Prostor in čas 1970, 200–1), ko se je Z-ov pogled približal identifikaciji z obstoječim svetom, s tem pa tudi zanikal vrednostni kriterij, se prepuščal goli predmetnosti in pojavnosti, vzporedno pa sprejemal elemente ludizma in lingvizma. Zaradi tega se je njegova poezija znašla sredi poetološkega relativizma, pred dilemo lastne avtentičnosti. Že ko je skupina OHO obj. zbornik Eva (1966; v njej je Z-ova pesem Rej pod lipo), se je odločil za vizualno izražene forme, ki v njeg. celotnem pesn. delu vzpostavljajo stanje ambivalentnosti. Pesnik se giblje po dveh ravneh, kar pomeni, da se na prvi ni odpovedal osebnemu reflektiranju, tradicionalnemu pesniškemu sporočilu, na drugi pa je radikalno sprejemal neliterarne sestavine konkretne poezije, vse skupaj pa podaljševal še v konceptualizem. Dvojnost Z-ove poetološke prakse je bila izredno dinamična in je prehajala z nivoja na nivo, s tem pa povzročila hibridnost besedil z ene kot druge strani.

Dvojnost struktur se je v razl. razmerjih pokazala v zbirkah Fondi Oryja Pála (1970; ocene: N. Grafenauer, Delo 1971, št. 76; J. Škulj, Knjiga 1971, 187–8; D. Poniž, Prostor in čas 1971, 691; H. Vogel, NRazgl 1971, 241–2; V. Gajšek, Dialogi 1972, 58–9), Leto in dan (1972; ocene: D. Poniž, Prostor in čas 1972, 702–6; M. Švajncer, Večer 1972, št. 189; H. Vogel, NRazgl 1972, 667–8; F. Vurnik, Dnevnik 1972, št. 272) in To je stvar ki se imenuje pesem (1972; spremna beseda T. Kermauner; oceni: V. Gajšek, Večer 1972, št. 215; H. Vogel, NRazgl 1972, 667–8), medtem ko je del njeg. publikacij stremel za avantgardističnimi kvantifikacijami, kakor v knjigah Navodilo za uporabo (1972; ocena: H. Vogel, NRazgl 1972, 667–8) in Naime — namreč — nämlich — namelijk — namely (1978; ocena: D. Poniž, Problemi 1978, št. 182/3, 77), a vse v smislu provokativne nonšalance. S takšno teksturo je Z. brez dvoma zapolnil nekatera neizrabljena območja, ni pa odkril izrazitejših estetskih novosti, posebej pa je ob vsem mogoče postaviti vprašanje organičnosti Z-ovega lit. ustvarjanja, ker znotraj njeg. poetološkosti ni vsebinskega zaporedja. Tako Opus nič (1967, samozaložba) oz. Opus zero (Brescia 1971; ocena: S. Turconi, La battana, Reka, 1972, št. 25) ni ukinil le racionalne komunikacije na ravni pomenskosti, ampak tudi besedo, celo besedo kot znak. Vsebinska in formalna vzporedja Z-ovih publikacij so poznala še druge kombinacije. — Za pregled Z-ovega pesn. dela je pomembna antologija Sveder (1983; pesmi in vizualno gradivo izbral ter spremno besedo napisal N. Grafenauer; oceni: T. Perčič, JiS 1984/5, 161–6; I. Antič, Nova revija 1986, 447–50).

Sorazmerno zgodaj so se začeli pojavljati Z-ovi prozni teksti. V zbirki Fusnota (1973; ocene: D. Jančar, 7 dni 1974, št. 23; M. Dolgan, Sd 1975, 281–2; A. Inkret, NRazgl 1975, 96–7) je delež proznih besedil že močno prerasel druga, pesniška in konkretistična. Med 1964–71 je nastajal tekst o tekstu Bistveni udarec mojstra An'ana (1978, spremna beseda T. Kermauner; ocene: S. Simčič, Dnevnik 1979, št. 237; F. Šrimpf, Večer 1979, št. 163; D. Poniž, NRazgl 1980, 102), poskus približati se reizmu, hkrati pa izrabiti skušnje avtomatičnega pisanja. Besedilo teži v skrajne razstavitvene postopke, zato v njem ni več simbolike ne emblemike, izločena je iluzija, onemogočena konvencionalna identifikacija, besedilo je obrnjeno vase, v skrajni avtorjev avtizem.

Pesniški in pisat. eksperiment je dopolnjeval s samostojnimi razstavami vizualne poezije, ki jih je priredil v več mestih, npr.: Novi Sad (1971), Bgd (1972), Zgb (1973), Kranj (1977, 1980–1), Nova Gorica (1978), Lj. (1982), Samobor (1983). Zasnoval je široko razvejeno mednar. avantgardno skupino WESTEAST (1978), ki razstavlja (Kranj, 1978, 1982–3; Reka, 1978; Škofja Loka, 1978; Li., 1979; Piran, 1980; Sisak, 1981; Zgb, 1981; Bgd, 1982; Kočevje, 1982; Vrbas, 1982; Trstenik, 1983) in objavlja (npr. antologija Westeast, avant-garden-party, 1978).

O svojih pogledih na ustvarjanje in umetnost je napisal več esejist. komentarjev, npr. Uvod v nenapisano poezijo (Perspektive 1963/4), Pisatelj in poetika (Problemi 1968), Tekst o vizualni poeziji (Problemi 1971), Naslov avantgardne poezije (Problemi — Literatura 1978), Opus nič opus vse (Dialogi 1985). Izbor člankov o lastnem delu je izšel pod naslovom Nihilizem je humanizem (1985; ocene: M. Crnkovič, Večer 1985, št. 287; M. Pušavec, Delo 1986, št. 24; D. Poniž, Dnevnik 1986, št. 68).

Prevodi Z-ove poezije so obj. v razl. listih in antologijah (prim. Le livre slovène 1971, pos. št.; 1975, št. 3/4) in samostojnih knjigah: Agamemnon (Kruševac 1976, prev. Lj. Đidić), Majstori pjevači konji (Čakovac 1977, prev. Lj. Stefanović), Ahimsa-ghita (Neapelj 1983), Pesme (Bgd 1984, prev. D. Poznanović). Sam je prev. v shrv. novejšo slov. poezijo, predvsem E. Kocbeka, I. Geistra, M. Jesiha, M. Krambergerja, E. Fritza, K. Koviča. V sloven. je prevajal (večinoma v Problemih 1966–) novejšo hrv. in srb. poezijo (D. Despotov, A. Majetić, D. Matić, B. Miljković, M. Ristić), prozo (M. Bulatović, T. Cvejin, V. Radovanović) in dramatiko (S. Šnajder, Shocking, 1976; I. Brešan, Hudič na filozofski fakulteti, 1977; upriz. Mest. gl., 1982). Knjižno so izšli romani: O. Davičo, Pesem (1977), R. Smiljanić, Nekdo je očrnil Hegla (1977), M. Alečković, Otroci iz zadnje ulice (1979). — Bil je gl. ur. Problemov (1974–5), ur. je in napisal uvod k antologiji hrv. avantgardne poezije Ubili so ga z opekami (1981).

Hči Ifigenija (r. 24. marca 1953 v Lj.) je študirala v Lj. primerjalno književnost in slov. jezik, 1978 dipl. Z lir. poezijo se je predstavila v Tribuni (Spomini, 1967/8, št. 6), samostojno pa je obj. zbirke: Postopna razbremenitev (1972), Te pesmi (1976), Drevesa so se takrat premikala in sem pomešala njihova imena (1977), Krogi in vprašanja (1981). Za njeno poezijo, ki je velikokrat oblikovana po zgledu očetovih pesniških načel, je značilno iskanje novih načinov izražanja, predvsem v smeri konkretne oz. vizualne poezije, tematsko pa v njej prevladuje erotika. Mladini je namenjena knj. Kaj je kdo rekel in česa kdo ni (1984).

Prim.: osebni podatki; Moder, SLNP; SBibl; B. Paternu, Slov. književnost 1945–65, 1967 (s sliko); T. Kermauner, Na poti k reči in niču, 1968; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, 8, 1972; F. Pibernik, Prostor in čas 1973, 287–308 (dopisovanje); M. Kramberger, Oblačila slov. cesarjev, 1982; Slov. književnost, 1982. — Intervju: Nova revija 1983, 1291–302 (s sliko). — Slika: arhiv SBL. Pibernik

Pibernik, France: Zagoričnik, Franci (1933–1997). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi851261/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine