Slovenski biografski leksikon

Weisbach Augustin, antropolog, r. 17. jul. 1837 v Chomutovu (Češka) vodju zemljiške knjige Augustinu in Josefi r. Proschke, u. 17. apr. 1914 v Gradcu. Gimn. je obiskoval 1847–55 v r. kraju, medicino študiral 1855–61 na Dunaju, kjer je bil 1861 prom. za doktorja splošnega zdravilstva. Služboval je 1861–8 kot višji zdravnik 80. pešpolka (ital.) na Dunaju, 1869–86 delal v bolnišnici v Carigradu, 1887–90 bil štabni zdravnik v 1. dunaj. garnizijski bolnišnici, od 1891 višji zdravnik in šef sanitete XV. armadnega korpusa v Sarajevu, 1900 je bil upokojen kot generalštabni zdravnik in se preselil v Gradec. – Bil je dopisni član antropol. društev v Berlinu, Londonu, Münchnu, Parizu in Stockholmu, častni član dunaj. antropol. društva in antropol. sekcije naravoslovnozgod. društva v Gradcu, ki jo je ustanovil skupaj s prof. R. Hoernesom, ko je že upok. živel v Gradcu. – Odlikovan je bil z železnim viteškim križcem in več medaljami.

V gimnaziji se je posebej zanimal za naravoslovje in imel veliko zbirko rastlin, med študijem medicine pa ga je pritegnila osteološka zbirka, zlasti številne in različne lobanje, kar je bilo odločilno za njegovo usmeritev. Zaradi nesistematike in rasnih predsodkov, ki so vladali na tem področju, so ga kolegi skušali odvrniti od antrop. raziskav, vendar se je W. lotil dela načrtno in sistematično, na obširnem materialu in z enostavnimi metodami. V pomoč mu je bila tudi vojaška služba, saj je imel velike možnosti zbirati antropološke podatke s pregledovanjem in merjenjem rekrutov. Ukvarjal se je z medicinsko, s fizično in tudi historično antropologijo. Pozimi 1867/8 je kot prvi predaval o antropologiji kolegiju dunaj. univerze.

Med službovanjem na Dunaju je objavil prve izsledke svojih raziskovanj oblike lobanje in medenice: Beiträge zur Kenntnis der Schädelformen österr. Völker (Mitt. d. med. Jb. d. Ges. d. Ärzte, Dunaj 1864 in 1867), Die Becken österr. Völker (ib., 1866), Vier Schädel aus alten Grabstätten in Böhmen (Archiv f. Anthropologie, Braunschweig, 1867). – Premestitev v Carigrad je z veseljem sprejel, ker je pričakoval, da bo raziskoval različna ljudstva. Vendar je sprva lahko meril le kosti iz mohamedanskih pokopališč (kajti imeli so ga za čarovnika) in pisal čisto medicinske članke o možganih in lobanjah, npr.: Der Wassergehalt der Gehirne nach Alter, Geschlecht und Krankheiten (Med. Jb. d. Ges. d. Ärzte, Dunaj, 1868), Gehirngewicht, Kapazitet und Umfang des Schädels (ib., 1869), Die supraorbitalwindungen des menschlichen Gehirnes (ib., 1870). Šele po dolgem prepričevanju je lahko začel z meritvami živih oseb in 1873 najprej poročal o obliki lobanj Turkov Die Schädelformen der Türken (Mitt. d. anthrop. Ges., Dunaj), 1874 pa o obliki lobanj Slovanov Bemerkungen über Slavenschädel (Zft f. Ethnologie, Berlin). Prvič je ljudi različnih narodnosti razvrstil po telesnih merah in s tem osvetlil razmerje, v katerem se rase mešajo, v delu Körpermessungen verschiedener Menschenrassen (Berlin 1878). Najbolj poglobljena in uspela študija je Die Serbokroaten der adriatischen Küstenländer (ib. 1884); opisuje rasne karakteristike naših ljudi iz Dalmacije, Hrv. in Istre. Pomembnejše razprave s tega področja so še: Vorschlag für ein einheitliches Messverfahren lebender Menschen (Mitt. d. anthrop. Ges., 1889), Die Deutschen Niederösterreichs (Dunaj 1892), Die Bosnier (Mitt. d. anthrop. Ges., 1895), Prähistorische Schädel von Glasinac (Wissen. Mitt. aus Bosnien und Herzegovina, Dunaj, 1897), Die Slovenen (Mitt. d. anthrop. Ges., 1903; skrajšano obj. MMK 1904), Die Serbokroaten Kroatiens und Slavoniens (ib., 1905), Die Schädelformen der Slovenen (ib., 1912). Za nas sta najpomembnejši razpravi, ki obravnavata Slovence. Telesno višino ter dolžino in širino glave je izmeril pri 2481 slov. rekrutih, starih 21–25 let, ter jim določil tudi barvo kože, las in oči. Slovence je uvrstil glede na tel. višino med srednje velike do velike (najnižji so s Kranjske, najvišji iz primorskih dežel), po barvi las, oči in kože jih četrtina sodi med svetle, le nekoliko manj med temne, ostali pa med mešane tipe, glede glave pa sodijo med kratkoglavce. Te njegove ugotovitve drže še danes, seveda ob upoštevanju sekularnega trenda (akceleracije), kar velja še zlasti za tel. višino.

W-ova dognanja so pritegnila veliko pozornost znanstvenikov in vzpodbudila živahne razprave med najbolj znanimi kraniologi tedanje dobe (npr. J. Engel, H. Virchow). Bil je namreč med prvimi, za naše ozemlje sploh prvi, ki so se ukvarjali s sistematičnimi antropološkimi raziskavami. Njegove metode merjenja se uporabljajo še danes, nekatere nespremenjene (npr. merjenje višine zgornjega in spodnjega dela obraza z drsečim šestilom; glej Rudolf Martin in Karl Saller, Lehrbuch d. Anthropologie, Jena, I, 1928, 184, 190), nekatere pa z manjšimi dopolnitvami. Pomen njegovih raziskav je tudi v tem, da je s številnimi meritvami oseb in klasificiranjem njihovih karakteristik (npr. barva kože, las in oči) prišel do ugotovitev, ki so pomagale odpravljati rasne predsodke, ker je značilnosti za določene skupine ljudi (rase) postavil na znanstveno osnovo.

Prim.: EJ I, 129; NE; Wurzbach; F. Khull-Kholwald, Mitt. des Naturwissenschaftlichen Vereines für Steiermark, Gradec, 1915, 8–16 (s sliko); N. Županič, Et 1926/7, 161–2 (s sliko); A. Pogačnik in V. Brodar, Antropol. bibl o Jsli, Bgd 1963; Glasnik Antrop. društva Jsle, Bgd, 1971/2, 173; 1977, 6; M. Pavčič, Godišen zbornik na Medicinskiot fakultet vo Skopje, Skopje 1983, 153–4. Pavčič

Bögel, Metka: Weisbach, Augustin (1837–1914). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi834532/#slovenski-biografski-leksikon (16. julij 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine