Vurnik, Ivan (1884–1971)

Vurnik Ivan, arhitekt, v Radovljici r. 1. jun. 1884 podobarju Janezu ml. (gl. čl.) in Tereziji r. Ažman ter u. 8. apr. 1971. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, klas. gimn. 1895–1904 v Kranju in 1905–7 Lj., po mat. se vpisal na arh. oddelek TVŠ na Dunaju. Njegova učitelja C. König in K. Mayreder sta bila klasicistično usmerjena arhitekta, edino M. Fabiani ga je seznanjal z modernejšimi tokovi in ga proti koncu študija 1911–2 za tri sem. vpeljal v mojstrsko šolo O. Wagnerja na AUU. Po 9 sem. in II. drž. izpitu je študij končal ter s štipendijo (izposloval K. Mayreder) odšel poleti 1912 za 3 mesece v Rim, kjer je proučeval predvsem antične in renesančne spomenike in sploh dela ital. umetnosti (gl. ohranjene skicirke). Po vrnitvi na Dunaj je bil 1913–5 pomožni arh. v biroju, ki je vodil zidavo novega cesar. dvora (Hofburg). 1915 se je vrnil v Radovljico in bil vpoklican k vojakom: soška fronta, Tirolsko, 1917–8 je urejal avstr. vojaška grobišča v Srbiji (Aleksinac, Leskovac, Niš), Febr. 1919 se je za stalno naselil v Lj. in bil maja imenovan za honor. predavatelja na tehn. visokoš. tečaju, 1920 za docenta za stavbeništvo na Tehn. fak. Univerze v Lj., 1921 za izr. in 1929 za rednega prof. Zaslužen je za ustanovitev odd. za arhitekturo na Tehn. fak. 1920. Zavzemal se je, da bi pridobili še M. Fabianija (tedaj v Gor.) in J. Plečnika (tedaj na Umetnoobrtni šoli v Pragi). Fabiani je vabilo odklonil, Plečnik 1921 prevzel predavanja iz kompozicije in nauka o slogih, V. pa večino ostalih predmetov (razvoj arhitekture, nauk o zgradbah, o gradnji mest ipd.), tako da je študij arhitekture na lj. univ. normalno stekel. 1925 je V. prevzel vodstvo tega odd. (i. l. se formalno razdelil na V-ovo in Plečnikovo šolo = seminar) in ga obdržal do 1946, ko so mu ga vzeli in ga poslali na štud. dopust (1946/7), da so lahko neovirano izvedli nove namestitve. Po vrnitvi je sicer svoj seminar kot redni prof. za kompozicijo ohranil, možnosti za realizacije pa so bile bistveno manjše. 1957 je bil upok. in se umaknil v Radovljico. – Med 1931–40 je sodeloval kot referent v razsodišču natečajev za drž. zgradbe v Bgdu, vsako leto študij. potoval, dobro poznal zah. in sev. evropsko arhitekturo in urbanistiko. Udeleževal se je redno medn. kongresov (npr. 1933 v Milanu, predaval o vzgoji arhitektov) in razstav: 1925 Pariz (dekorativna umetnost), 1931 Berlin (z načrti za Bled, Hrastnik, gimn. v Bangkoku, gl. Wasmuths Monatshefte, Baukunst u. Städtebau, Dunaj-Zürich 1931, 418–22 s slikami maket; S 1931, št. 114), 1939 New York (ureditev slov. vasi = Štepanja vas), 1959 Oslo (sodobna jsl arhitektura, obšla vrsto evrop. mest). TVŠ na Dunaju mu je 1957 omogočila retrosp. razst., tedaj imel tudi predavanje o bistvu arh. – Bil je od 1954 častni član Zveze arh. Jsle in častni preds. Društva arh. Sje (od ustan.). – Odlikovanja: 1954 red dela I, 1961 Pechtlovo odlikovanje (Dunaj), 1966 Prešernova nagrada (gl. NRazgl 1966, 58).

Samostojno načrtovati je začel na Dunaju, sprva predvsem umetnoobrtna dela: 1912 Božji grob za ž. c. na Bledu, 1913 marmor. oltar za kapelo nadškofa A. Karlina v Trstu, 1913 glavni olt. za ž. c. v Starem trgu pri Ložu, 1915 orgelski omari za c. na Dovjem in v Žireh. 1918 se je ukvarjal z načrti za razl. cerkve (odlikuje se ž. c. Čatež) in z natečajnim osnutkom za nagrobnik J. E. Kreka. Po prihodu v Lj. 1919 nastajajo dela v t. i. nar.-romantičnem duhu: poslikava in oprema presbiterija c. sv. Katarine v Topolu nad Medvodami (s sodel. žene Helene; prim. Iz. Cankar, DS 1921, 112–8; slika M 1933, 54), Anatomski inšt. v Lj. (Zaloška c. 1919–20), sanatorij na Golniku (1920–1), Zadružna gospodar. banka v Lj. (Miklošičeva 8, 1921–2), Nar. dom v Kranju (1922–3, danes podrt), Sokolski dom na Taboru v Lj (1923–5). Hkrati je postavljal spomenike padlim v 1. svet. vojni (Boh. Bela 1920, gl. sliko M 1929, 407; Trbovlje 1922) in snoval štev. manjša umetnoobrtna dela (z ženo Heleno), npr. slavnostni ornat za nadškofa A. B. Jegliča (1919–24). Oblikoval je ovitke in zaglavja za knjige in časopise (npr. DS 1917, 1920). V seminarju nastane načrt pozneje izvedene kapele v Vratih in ureditev okolice (1925) ter monumentalni vhod v Tivoli (Lj.) z nekakšnim vhodnim objektom, razst. paviljonom in pravosl. cerkvijo (1926). Svoje ves čas navzoče težnje po uveljavitvi sod. izvirne slov. arhitekture tudi zunaj naših meja je izrazil z udeležbo svoje šole na natečaju za poslopja Zveze narodov v Ženevi (1927).

1928 je že pomembno posegel v slov. urbanizem z načrtom za delavsko naselje v Mrbu (Betnavska c., 150 hiš), ko je stroko pomaknil iz sfere čistega oblikovanja v področje socialnega, kar je značilno za funkcionalistično usmeritveno stopnjo v urbanizmu. V-ovi urban. načrti (tedaj zvečine imenovani regulacijski) se odtlej kar vrstijo: Bled, Grosuplje, Hrastnik, Trbovlje (1929–31, vsi nerealizirani); k temu delu je pritegnil (kot že prej) študente svojega seminarja. Podrobno so obdelali zlasti Bled (1931), za nekatere ključne objekte na sev. bregu jezera in za kompleks na Otoku izdelali tudi makete. Podobno so obdelali še projekt za pokopališče in c. v Hrastniku (1931). Brez pričakovanega obrata k funkcionalist. estetiki pa je še naprej vztrajal pri nekdanjem dekorativizmu na področju umetne obrti. V tem duhu nastajajo orgelske omare za cerkve v Bgdu (1927), Kočevju (1927) in Goričici pri Domžalah (1928); spomeniki padlim v Srednji vasi pri Boh. (1927; slika M 1929, 407), Šmartnem pri Kranju (1928; slika ib. 408) in Lj.-Črnučah (slika ib. 417), nagrobnik za družino Pollak v Lj. (slika M 1933, 422), v Radovljici družinski grobnici V-ovih in Vidic-Resman. Med zasnovo vratic za tabernaklja v Ribnici (1924, slika M 1935, 229) in Radovljici (1932) ni opaziti bistvenih razlik, četudi je med njima skoraj 10-letni razkorak. Ok. 1933 je nastalo nekaj kelihov po V-ovih načrtih (gl. M 1935, 220, 221). Sicer se je poskusil v vseh tehnikah od vezenine do mozaika, pri čemer je bila vselej pomembno udeležena tudi žena Helena.

Na V-ovo pobudo in po njegovih načrtih so v Radovljici postavili športno kopališče (1932), ki je vrh njegove funkcionalist. faze. Znamenja te usmeritve nosi tudi nova, preprosta piramida nad zvonikom c. na Pungartu v Kranju (1931, gl. Žontar, Kranj 60; danes predelano) in projekt za bolnišnico v Kranju (1932), ki pa ni bil izveden. Sledilo je razgibano obdobje, ko je poskušal nekatera starejša izhodišča v dekorativizmu združiti z novimi načeli, o čemer priča še vedno sporna preureditev pročelja baročne c. sv. Petra v Lj. (1937/8; gl. LZ 1938, 186–8).

Funkcionalist. vodila so ga vse bolj prevzemala, poskušal jih je uveljaviti v načrtih o urejanju Lj. idr. slov. mest ter v pritajenem, a že tudi povsem odkritem tekmovanju s Plečnikom (gl. V-ovo brošuro: Vseučilišna knj. lj., 1934, kjer obj. svoj načrt, ki se zoperstavlja Plečnikovemu iz 1933). Manjša dela (npr. vel. oltar za ž. c. Kranj, 1934) so postala vse redkejša, njegova glavna pozornost je veljala urbanist. snovanju načrta za t. i. Veliko Lj. (o tem predaval na Ljudski univ.). 1935 je izdelal prvi urbanist. načrt (posebej še načrt za poglobitev žel. proge), 1936 generalnega, v njem podrobneje obdelal področje Muzej. trga (danes Trg nar. herojev) z novo banovinsko palačo, Kongresni trg (danes Trg osvoboditve) in novi glavni kolodvor (1937). Ob ponovnih razpravah o potrebi po novem urbanist. načrtu je mesto Lj. razpisalo 1940 natečaj; V. je predsedoval ocenjevalnemu razsodišču, se vprašanja lotil tudi sam (v natečaju ni sodeloval) in, kot že običajno, vzorčno izdelal Kongresni trg (1942, nanj postavil vladno palačo); načrtoval in izvedel pa Kemični inšt. v Lj. (1939–40, Murnikova ul.). 1937 je izdelal novi urbanist. načrt za Kranj, ga spet povezal s posamičnimi načrti (most čez Kokro, kopališče), kar pa ni bilo izvedeno. Snovanje je širil še na podeželje in na osnovi tez o modernem zadružništvu načrtoval idealno ureditev vasi (Štepanja vas pri Lj., 1939). Tedaj je začel tudi urbanist. načrt za Radovljico in ga 1941 končal; načrt so le deloma upoštevali.

Med okupacijo se je pripravljal na delo s študenti po vojni. Kljub bridkim presenečenjem (mdr. odvzem predstojništva odd.) je po vojni izdelal s študenti vrsto načrtov: sindikalni dom ob morju (1948), opera za manjše mesto (1950), centralna ambulanta za TBC na Mirju v Lj. (1952) ipd. Med temi neizvedenimi lj. načrti zbujajo pozornost: opera na Trgu revolucije (1953), hotel in opera v središču Lj. na območju Ajdovščine (1953) ter spomenik borbeni Lj. v osi Jakopičevega sprehajališča v Tivoliju (1954). Ti načrti in pa neizvedeni načrt za novo cerkev v Kranju (1957) kažejo, kako se je na V-ov funkcionalizem zlahka cepila umirjena klasicist. oblika. Z veliko vnemo je nadaljeval in izvedel urbanist. načrte za Prebold (1955), Zreče (1956) in stanov. sosesko Lj.-Dravlje (1955). Iz zadnjega obdobja je njegova kapela sv. Frančiška Asiškega na Brezjah (1967, z ženo Heleno), medtem ko je projekt uršul. samostana in cerkve v Rimu (1967–8) ostal le v načrtih in maketi.

Znal je prijeti tudi za pero. Strok. članke je obj. v DS (1917, 1925, 1927–8), Naši moči (1918/9, št. 15, 16), S (1927, št. 269; 1928, št. 71, 77; 1933, št. 293), KMD (1928), J (1931, št. 297), Tehn. listu (Bgd 1937). Po upok. in vrnitvi v Radovljico pa je postalo močno prizadeto pisanje (o sebi, bistvu arhitekture, zgodovini odd. za arhit., razmerju do Plečnika in njegovih učencev, sporih z načrti za NUK, Fabianiju, Wagnerju) njegova poglavitna zaposlitev. Poskušal je celo prev. arhitekturno literaturo. Vse je ostalo neobjavljeno.

V. sodi ob Fabianiju in Plečniku med pionirje in utemeljitelje moderne arhitekture pri nas. Po ustan. odd. za arh. na lj. Univ. sta s Plečnikom, seveda vsak s svojih, pogostoma povsem nasprotujočih si izhodišč, razvila nekaj temeljnih konceptov arhitekturnega in urbanist. oblikovanja, ki so se izkazali za pomembne in plodne. Razvoja v času med obema vojnama in tudi po 1945 si ni moč misliti brez Plečnikovega koncepta arhitekture čiste vizualnosti (modernizem izražen z neklasično rabo klas. in modernih arhitekt. prvin) kot tudi ne brez V-ovih zamisli: najprej v duhu nar. romantike, kjer se dekorativnost pojavi v funkciji modernist. zanikanja klas. tektonike in poznejših funkcionalist. postulatov v stiku z aktualnim arhitekturnim tokom v Evropi. Vsa ta načela, morda le z izjemo dobesednega razumevanja nar. romantike, ostajajo ne glede na razl. predelave, bogatitve in formalne izpeljave vse do konca 70-ih let v jedru najpomemb. povojnih tokov slov. arhitekture in urbanizma. V-ova vloga in pomen se izrisujeta v treh poglavitnih smereh: 1. v poskusu oblikovanja slov. nar. sloga (čas t. i. nar. romantike, aktualno pri vrsti evrop. narodov), 2. v zgodnjem vnašanju sočasnih konceptov funkcionalizma v slov. prostor (pomen družbenih vidikov), 3. v pedagoškem delu, usmerjenem v seminar. delo in poduk arhitekt. kompozicije, ki je vsebinska in metodična alternativa Plečnikovemu. Za prvo smer, ki se navdihuje v dekorat. bogastvu, racion. ureditvah secesije pa hkrati v nekat. prvinah ljud. okrasja, sta značilni c. v Topolu nad Medvodami (svojevrstno zanikanje pravil tektonike) in Zadružna gospod. banka v Lj., ki jo opredeljuje arhitekturnoplastična izraznost mimo čisto dekorat. prvin, hkrati z moderno organizacijo notranjega prostora in malone eksotično poslikavo tvori neposredno vzporednico ekspresionizmu v drugih umetnostnih zvrsteh na Slov. Ko je ob razst. dekorativne umetnosti v Parizu 1925 spoznal, da se pot v tej smeri konča, je začel iskati v drugi: športno kopališče v Radovljici je V-ov funkcionalist. zenit, medtem ko kar drzni načrti za Bled, NUK, Kranj in Lj. iščejo predvsem cilje v funkcionalnosti ne oziraje se na okolje, v katerem se pojavljajo, a kažejo tudi na kompromise s klas. oblikami. V drobnih umetnoobrtnih izdelkih, nagrobnikih in cerkv. opremi pa je ostal še na povsem prvotnih stališčih dekorativizma. V-ov funkcionalizem tedaj ni bil radikalen, marveč kar tipično uravnan z reduciranimi ali kako drugače predelanimi zgod. oblikami, ki naposled gladke funkcionalist. arhitekturne oblike »kvalificirajo« za umetnostne (Kemični inšt.). Strpnost do uporabljenih oblik znotraj ali na površini funkcionalno dognanih rešitev mu je 1945 odpirala poti do umirjenega klasicizma, ki v resnici ni izzvenel deklamatorsko. Prav na starost se je celo vrnil k dekorativizmu (brezjanska kapela) in do konca iskal ideal v združitvi klasičnih, celo monumentalnih poudarkov in svobodno razvijajočega se stavbnega bloka v prostoru (uršul. samostan v Rimu).

Poročen je bil s Heleno r. Kottler (gl. čl.) in od 1965 z Mileno r. Perušek. V prvem zakonu sta se mu r.: 28. sept. 1916 na Dunaju hči Mira por. Žumer, rentgenologinja, ki živi v Lj. (gl. ULj, II, III/2) in 24. jan. 1923 v Lj. sin Ivan Niko, ki je kot srednješolec in član VOS 12. apr. 1942 padel v Lj.-Tivoliju (Popaj v romanu B. Zupančiča Sedmina, 1957, in v istoimen. filmu M. Klopčiča, 1969).

Prim.: osebni podatki; zapuščina (načrti, risbe, korespondenca, zapiski idr.) od 1984 v Arhitekturnem muzeju (Lj.); Steletovo gradivo; M. Ivančič, dipl. naloga (Fak. za gradb. in geodezijo Lj.); D. Podgornik, dipl. naloga (odd. za umetn. zgod. Fil. fak. Lj.); ELU; ULj, II, III/l; F. Stelè, Oris. zgod. umetn. pri Slov., 1924, 124–6 (s slikami); Zgod. slov. Univ. do 1929, 312, 330, 475, 532; J 1931, št. 252; M. Mušič, Arhitekt 1954, št. 14, 4–7; F. Šijanec, Slov. sod. lik. umetnost, 1961, 420–3; M. Ivančič, Arhitektura i urbanizam (Bgd) 1964, št. 27, 37–8; isti, Arhitektov bilten 1964, št. 1, 2–4; S. Sedlar, Delo 1964, št. 147 (s sliko); M. Ivančič, ib. 1971, št. 103 (s sliko); 50 let slov. Univ. v Lj.… 1969, 396 in 399 (s sliko); Družina 1971, št. 15; Oesterr. Hochschulzg 1971, št. 13, 6; S. Sedlar, NRazgl 1971, 274–5; isti, Sinteza 1972, št. 23, 25–7; KMD 1972, 172–3; Slov. lik. umetnost 1945–78, I, 1979, 218; P. Krečič, NRazgl 1984, 393. – Slika: arhiv SBL; A. Sever, portret v mavcu, 1909; B. Pečar, karikatura. Kčč.