Slovenski biografski leksikon

Vratuša Anton, politik in slavist, r. 21. febr. 1915 v Dolnjih Slavečih (Prekmurje) kmetu Antonu in Ani roj. Bokan, živi v Beogradu. Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, gimn. v Murski Soboti (1927–31) in Lj. (1931–7, I. realna), kjer je nato študiral slavistiko na Filoz. fak. in bil 27. jun. 1941 promoviran. Po fašistični okupaciji Sje se je maja 1941 vključil v OF in avg. 1941 v delo borbenih grup v Lj. Pri njihovi akciji ga je ital. policija 20. febr. 1942 zaprla in 30. apr. 1942 odpeljala v konc. taborišče Gonars. Tam je bil član vodstva OF in voj. ref., nato ref. za org., agitacijo in prop. v odboru OF v taboriščih Treviso, Padova, Visco in Rab. Po osvoboditvi internirancev na Rabu 9. sept. 1943 in ustanovitvi Rabske partiz. brigade je postal namestnik njenega komandanta. Sept. 1943 so ga sprejeli v KPS. Naslednji mesec ga je glavni štab NOV in POS poslal v Italijo, da je vzdrževal zvezo z ital. partizani. Najprej je v Vidmu (Udine), Trstu, Vicenzi in Bologni imel zvezo s tamkajšnjimi org. KPI in tudi s CK KPI, od pomladi do jeseni 1944 kot »profesor Urban« ali »Umberto Zorzutti« z glav. poveljstvom garibaldinskih oddelkov in poveljstvom korpusa dobrovoljcev svobode za okupirano Italijo (CVL). Udeležil se je tudi nekaj sej Odbora narodne osvoboditve za severno Italijo (CLNAI) v Milanu in 16. jul. 1944 v imenu POOF za Slov. primorje sklenil z njim sporazum o org. sodelovanju. Vmes je ob potovanjih skozi Trst pri OK KPS za Trst opravljal tudi funkcijo inštruktorja obl. kom. KPS za Slov. primorje. Tudi v zač. 1945 je bil v Italiji. Marca 1945 je prek Barija pripotoval v Bgd. Zaposlili so ga kot namestnika načelnika oddelka v UDV, od 1949 je bil nam. načel. 2. uprave generalštaba JA, 1952–3 načelnik oddelka – pooblaščeni minister v zunanjem min. FLRJ, 1953–65 kot drž. podsekretar šef kabineta podpreds. zvezne vlade oz. (od 1963) preds. zvezne skupščine E. Kardelja. 1965–7 je bil direktor Inštituta društvenih nauka v Bgdu, 1967–9 stalni predstavnik SFRJ pri OZN v New Yorku ter nekaj časa izr. in poobl. veleposlanik SFRJ na Jamajki, 1969–71 nam. drž. sekr. za zunanje zadeve, 1971–8 podpreds. zvezne vlade, 9. maja 1978–16. sept. 1980 predsednik izvr. sveta Skupščine SRS, od 1982 delegat za Skupščino SFRJ, 1982–3 predsednik zveznega zbora Skupščine SFRJ, 1982–4 vodja delegacije SRS v zveznem zboru Skupščine SFRJ.

Široko znanje, znanje tujih jezikov, delovna vnema in vestnost ter natančnost so ga usposobili za delo v zunanji politiki in na zelo odgovornih mestih v državni, deloma tudi v republiški upravi. Na te funkcije se je vezala obsežna dejavnost: na pariški mirovni konferenci, zasedanjih generalne skupščine OZN, konferencah UNESCO in UNCTAD (svetovna konferenca za trg. in razvoj), sestankih s tujimi drž. delegacijami, mednar. seminarjih, predavanjih itd. Bil je predsednik jsl dela jsl-indij. komiteja za gospodarsko sodelovanje in tripartitne komisije za gospod. sodelovanje z Indijo in Egiptom. Kot šef kabineta E. Kardelja je vodil skupino raziskovalcev za več področij. Bil je predsednik zveznega sveta za vprašanja družbene ureditve in 1974–82 preds. sveta Medn. centra za podjetja v družbeni lasti v drž. v razvoju (Lj.). Od 1969 je redni prof. na bgd Fak. za polit. vede (predava predmet Teorija in praksa samoupravljanja) in od 1974 na lj. Fak. za sociol., polit. vede in novinarstvo. – Ima spomenico 1941, drž. odlikovanja: red zaslug za narod z zlato zvezdo (1945, 1954), bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1946), partiz. zvezde s srebrnim vencem (1948), za hrabrost (1948), dela z rdečo zastavo (1961), republike z zlatim vencem (1974), jsl zastave z lento (1975); več tujih odlikovanj. 1978 je postal dopisni član SAZU in 1985 redni, 1979 častni doktor lj. Univerze.

1936–41 se je ob študiju uveljavljal v jezikoslovju, lit. zgod. in kritiki, pokazal veliko raziskovalne nadarjenosti, pronicljivosti in prepričljivosti. Uspešno delo v tej smeri je pretrgala vojna. Začel je kot 8-šolec s kronol. povzetkom Levstikovih pisem (Mentor 1936/7), nato pregledno orisal Slovenstvo prekm. pisateljev (Mladi Prekmurec 1938/9), ocenil Aškerca M. Boršnik (DS 1939), Slovenski verz A. V. Isačenka (Sd 1940) in časopis SJ (ib.). V razpravah je kritično upošteval dotedanje izsledke in pritegoval nove vire: Korš-Volynski-Aškerc (LZ 1940), Doneski k poznavanju Slov. med Rusi do 1900 s posebnim ozirom na Prešerna (DS 1941), Korš in prešernoslovje (ib.). V dis. Levec in LZ (1941; oc. F. Jesenovec, DS 1941, 349–52) je podrobno obdelal prvo Zvonovo desetletje in urednikov delež, upoštevaje obsežno korespon. gradivo. V jezik. spisih je obravnaval prekm. govore, tako v oc. Izbora prekm. slovstva V. Novaka (LZ 1937; odgovor ib. 293–4), posebej pa v seminarski nalogi o goričkem govoru (1939; neobj., prejel svetosavsko nagrado lj. Univerze) ter razpravah Jezikovne razmere v sev. Prekmurju in slov. Porabju (SJ 1939; ponatis: Panonski zbornik 1966; prim. Sd 1940, 30–9) in Jezik Nuovoga zákona in Svéti evangyeliomov (Zbornik Š. Küzmiča, 1974; napisano 1940 za ČZN, ki pa zaradi okupacije ni izšel). Ocene slov. leposlovja (B. Kreft, M. Kranjec, A. Slodnjak, I. Vašte) in upriz. dram v Lj. je obj. v Č, DS, LZ, MP in Mladem Prekmurcu. Pozneje se je k prvotni stroki vrnil le priložnostno in zlasti s kulturno polit. gledišča, npr. uvod v antologijo Zlato črnih celin (1963), govor na Prešernovi proslavi v Lj. (Delo 1979, št. 32), O jeziku, jezikoslovju in lit. vedi (SR 1980; govor na IX. kongresu Zveze slav. društev Jsle, Bled 1979).

Publicistično delo po drugi svetovni vojni je bilo tesno zvezano z njegovimi vsakokratnimi nalogami. Precej časa je posvetil predvsem mednar. politiki in vlogi nove Jsle v svetu. Pogosto je seznanjal jsl javnost z mednar. dogodki, npr. delom OZN, zlasti s 3. in 4. zasedanjem gen. skupščine OZN, 3. konferenco UNCTAD, konferencami šefov neuvrščenih držav, jsl zunanjo politiko, jsl-it. in jsl-grškim sodelovanjem, lokalno samoupravo v afriških državah, položajem neuvrščenih držav v OZN. Za tujino je pisal o poglavitnih vprašanjih jsl notranje in zunanje politike, npr. delav. samoupravljanje, nacionalno vprašanje, komuna, ustavni amandmaji, gospod. reforma, neuvrščenost. Precej njegovih člankov in razprav so prevedli v delovne jezike OZN. Vmes, kolikor je ob delu pač imel priložnosti, v poslednjih 10 letih pa precej več, se je posvečal tudi raziskovanju temeljnih vprašanj notr. politike v Jsli. Pisal je o zakonu o združenem delu, samoupravnem sistemu in družbenih dogovorih, svobodni menjavi dela, družbeni samozaščiti, stalni konferenci mest, politiki opiranja na lastne moči, Jsli in novem mednar. ekon. redu itd. Z referati je sodeloval na štev. mednar. znanstvenih posvetovanjih in seminarjih, npr. o mnogonarodni skupnosti (Lj. 1965), človekovih pravicah (London 1965), upravljanju podjetij v družbeni lasti (Lj. 1976), samoupravljanju in političnem sistemu (New Delhi 1971), profilih neuvrščenosti (Georgetown 1976). Objavljenih je bilo tudi nekaj njegovih referatov in ekspozejev, ki jih je imel kot podpredsednik Zveznega izvr. sveta in predsednik Izvr. sveta Skupščine SRS.

Med večjimi obj. razpravami so npr.: Le prospettive dello sviluppo economico e sociale della Jugoslavia (Bgd 1955; slov. prevod Perspektive ekon. in družbenega razvoja v Jsli, 1955), Le prospettive della collaborazione italo-jugoslava nel quadro della politica europea (Rim 1956; slov. Perspektive jsl-ital. sodelovanja v okviru evropske politike, 1956), The sociologists and the policy-markes in Yugoslavia (Washington 1962), Faktori jedinstva u društveno-političkom sistemu Jsle (Bgd 1962), Socijalistička demokratija kao društveno politička suština i oblik polit. sistema Jsle (Bgd 1964), The multinational society (Lj. 1965), Profiles of non-aligment (Georgetown 1978; špansko Bgd 1979; slov. Profili neuvrščenosti, 1980; shrv. Bgd 1980, maked. Skopje 1980), Neuvrščeni in novi mednarodni ekonomski red (1979), Ostvarivanje zakona o udruženom radu (Bgd 1980). Mdr. je bil član ur. odbora Enciklopedije samoupravljanja (Bgd 1979), od 1982 je glavni ur. Kardeljevih ZbD.

Prim.: osebni podatki; Zgod. arhiv CK ZKS (osebni podatki, poročila iz Italije 1943–5); arhiv SAZU, I. r. (z bibl); podatki Komisije SRS za odlikovanja; EJ; F. Zadravec, Panonski zbornik 1966, 357–9 (s sliko); Ko je ko u Jsli, Bgd 1970; Delo 1975, št 48; 1978, št. 34; 1985, št. 44; Večer 1975, št. 46; LSAZU 1978– (letne bibl); NRazgl 1982, 143 (s sliko). T. F. + Munda

Ferenc, T., Munda, J.: Vratuša, Anton, akademik (1915–2017). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi817825/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine