Slovenski biografski leksikon

Volkmer Leopold, ljudski pesnik in skladatelj, r. 13. okt. 1741 v Ljutomeru čevljarju Antonu (priseljenemu ok. 1730 iz poljskega mesta Glatz-Kłodzko) in domačinki Mariji Ani r. Ebenreich (vdovi po J. Senčarju in F. Millerju), u. 7. febr. 1816 na Destrniku (prej Sv. Urban v Slov. goricah). Oče (1759–60 ljutom. župan) je jul. 1751 po uničujočem požaru v Ljutomeru prišel kot prošnjik v stik s cesarico Marijo Terezijo, ko je inspicirala vojsko na Ptujskem polju. Verjetno je kot Šlezijec po rodu zbudil njeno zanimanje (saj so Prusi iztrgali Avstriji Kłodzko šele 1742) in ni izključeno, da je cesarica z izdatnejšo pomočjo pogorelcem vplivala tudi na življ. pot mladega V-ja. Oče ga je 1753 vpisal na gimn. v Varaždinu, kjer je 1759 končal 6 razr. Filozofski in teol. študij je do 1765 opravil v Gradcu, 22. sept. 1764 bil ord. Po letu dni prakt. pouka v graškem semenišču je 1765 postal kaplan pri sv. Ožboltu na Ptuju. Uveljavil se je kot deški vzgojitelj in verj. so ga zato 1769 premestili k ptujski mestni župniji, kjer je vodil zasebno šolo (nekako normalko in niž. gimn.), 1773–84 pa bil kurat Golobovega beneficija in bolnišnice. 1784 je odšel za kaplana na Destrnik, 1789–99 bil tu provizor, febr.-jun. 1799 provizor v Vumpahu (župnija Vurberk), nato do 1808 kaplan v Dvorjanah (Sv. Martin), kjer je ostal tudi kot upokojenec (200 gld letno) do 1812, ko se je vrnil na Destrnik in nadaljeval z dušnim pastirstvom, vzgojiteljstvom in pisanjem.

Kot pridigar ter nabožni in posvetni pisatelj je deloval predvsem vzgojiteljsko, verj. brez zveze z osrednjim slovstvenim gibanjem, čeprav ne brez umetniških nagibov. Prva knj. izdaja je prevod nem. terezijanske cerkv. pesmarice Pesme k tem opravili te svete meše, s toj pesmoj pred predgoj, is nem. na slov. prestavlene za fare Optuiske dehantie (Gradec 1783), v prleškem narečju z mnogimi izposojenkami. V ta čas gredo njegove rkp razlage evangelijev in pridig, ki so jih širili s prepisovanjem. Tudi knjižica Der Messgesang — Mešna pesem (Gradec 1789) je prevod iz nem. cerkv. pesmarice. Od cerkvenih pesmi je še prev. (rkp v Univ. knjiž. Mrb): Pesem ped nai Svetešem Zakramenti iz lat. sv. Tomaža Akv. prestavlena (1809), Pange lingua (1813), Concio pro Gesto Transfigurationis D. N. J. C., Concio pro Gesto Dedicationis, Expositio Evangelii pro D'nca 5ta post Pascha. Po cerkvah ptujske okolice pa so prepevali tudi njegove prevode himen Stabat Mater, Dies irae in Te Deum (slednji nat. v Ptuju, gl. ČZN 1932, 225). Rkp pesmarica Pesme k božji službi vu rimski katoliški cirkvi vekši tal iz nemškega ino latinskega na slovensko prestavlene (1805, Univ. knjiž. Mrb) vsebuje 73 nedeljskih in prazničnih, 20 Marijinih in 17 svetniških pesmi. V prvem razdelku je vsem besedilom dodal napeve, v drugem in tretjem nekaterim ne. Samo ena pesem je menda izvirna, druge so prevodi, a prav dobri, ker se odlikujejo po soglasjih med besednimi in muzikaličnimi prvinami. S temi napevi je V. omogočil popolno rabo domačega jezika v podežel. cerkvah na Vzh. Štajerskem.

Da bi vzgajal in morda ugajal, je vsaj od 1795 pisal tudi posvetne verze. V rkp prepisih sta bili 1795 znani besedili Pesem od kmestva (v Ahacljevi zbirki Pesme po Kor … 1833 zmotno pripisana J. Vodovniku) in Druga pesem od tobaka, ki sta izšli v tisku z nasl. Hvala kmetičkega stana ino tobačie trave v dveh pesmah zapojene v leti 1807. Njima sorodne so Tolžba enega vencerla, Sodba krez dekle pri domlatkih in Moistrie ali levi žep. Iz njih je razviden V-jev pogled na slovenjegoriškega človeka: temelj življenju daje gruntar (kmet), ki je garač, vendar se vdaja pijači, kartam in prevarantstvu. Viničar je lenuh, ki se smili samemu sebi, ženska služinčad je dobra, ostali vaški ljudje pa so smešni, celo nekoliko bedasti. Dasi ne taji graje in kritičnosti, ki izvirata morebiti iz šlezijskega rodu in trške domačije, je V. Slovencem prizanesljiv in dober. Tudi jezik njegovih, večinoma šestvrstičnih kitic iz trohejskih osmercev in sedmercev ter osemvrstičnih kitic iz jambskih osmercev je čedalje bolj domač in čist. — V kaligrafično izdelani rkp zbirki (Univ. knjiž. Mrb) Zmes za pevca, I. del, pisano v farofi sv. Verbana pri Ptui 1814, je zapisal 37 svojih posvetnih pesmi.

Prvi se je lotil izdaje njegovih pesmi A. Murko: Leopolda V-era, pokojnega duhovnika Sekavske škofije Fabule in Pésmi … (Gradec 1836); tu je izšlo 75 besedil (61 fabul = basni in 14 pesmi). Drugi je bil J. Pajek, ki je obj. 81 V-jevih posvetnih verzifikacij (povzetih iz rkp. Zmes za pevca, Murka in prepisov J. Košarja): L. V., veseli pesnik Slov. goric (P 1885, tudi p.o.; oc. F. Wiesthaler, LZ 1885, 758–60). Pajek je skušal ugotoviti tudi V-jeve vire v basnih antičnih in novejših pesnikov. Besedila imajo razl. estetsko in etično vrednost, od obtožujoče Pravde ali turske pravice do reakcionarne Sivec ali srečna podložnost. Prva je kritika štaj. sodišč, češ da so podkupljiva; druga, ki ji je Pajek odkril vir v basni J. Gaya oz. v prevodu J. Gleima, pa uči, da je podložništvo božja ustanova. Čeprav je hotel V. z basnimi (= fabulami) bičati napake svojih župljanov (skopost, lenobo, lahkomiselnost, nepotrpežljivost, prilizovanje, upornost itd.), je nekajkrat spregovoril tudi o sebi in namignil na vprašanja časa. V pesmi Lipa ali slatka krčma je opeval pomladno prebujanje lipe z ljubečo besedo, v kateri je skoraj premagal didaktičnost. V odi Hrast ali žalostno ločenje pa je upodobil kraljevsko veličanstvo drevesnega velikana, vabečega v senco tako kmeta na polju kakor njega iz tihe sobice, da bi pod njim pisal pesmi. Toda nenadni padec tega velikana, ki bi se naj zgodil istočasno kot Napoleonova katastrofa v Rusiji (1812–3), je spremenil V-ju ódično zamisel v elegično. Tudi obe zdravici (Stari ali negdašno veselje in Ters ali priazni napitek) zazvenita mestoma lirično, brambovska motiva (Hvala landverov in Zaničevanje landverov) pa sta političnokritična; v drugem obtožuje slov. brambovce, da so 1809 pri Trbižu z begom odprli Francozom pot v sredino Avstrije.

Nerazumljivo je, da ni podatkov, da bi V. sodeloval pri sestanku 9 duhovnikov na Destrniku 1803 (svetourbanska akad.) za ureditev pravopisnih in slovničnih pravil za vzhodnoštaj. duhovniški krog. Tudi glede vprašanja, kdaj in iz kakšnih pobud so nastajala V-jeva posvetna rimana besedila, bi po poročilu sodobnika S. Povodna in učenca M. Slekovca sklepali, da iz vzgojnega; saj je v pesn. traktatih o kmečkem stanu in o tobaku (Od kmečkega stana in Od tobaka) z grobim, dasi ne banalnim realizmom očrtal življenje slovenjegoriškega gruntarja oz. opisal slast tobaka ter ostro opomnil pred tihotapsko strastjo. O njegovem vzgojiteljstvu bi najzgovorneje pričala V-jeva zbirka znanstv. in leposlovnih knjig na Destrniku, ki si jo je z leti nabral in zapustil naslednikom, če je ne bi bili Nemci med okupacijo 1941–5 odnesli (sporočilo župn. urada na Destrniku). Iz delnega opisa J. Pajka so bila v njej poleg verskih knjig tudi dela Buffona, Klopstocka, Wielanda, svetovnih zgodovinarjev in potopiscev, naravoslovcev, pravnikov in nekaj »krasnih in velikih« zemljevidov. Mnoga so izšla v izdaji založnika J. G. Trasslerja v Opavi, kar bi kazalo, da je V. imel zveze z domovino svojega očeta. Tako so evropska nasprotja segala iz bogate knjižnice in iz prisluškovanja dogajanju doma in po svetu konec stoletja tudi v vzgojna in verska prizadevanja skromnega »večnega kaplana«. Kljub vdanosti Bogu in ljubezni do človeka so ga silila, da je moral spregovoriti o pojavih, o katerih se ni smelo razpravljati, Čeprav je vsa V-jeva skrb usmerjena v nravstvenost ovčic, ne more mimo preživelega fevdalstva in korumpiranega sodstva. V ljudskem jeziku je slavil verske skrivnosti, učil nravnost in se nekajkrat celo izpovedal, a žal s tiskanimi deli ni prodrl v ljudstvo, iz katerega je izšel kljub delno tujemu pokolenju. Pač pa so se njegove verzificirane fabule in pesmi močno razširile v prepisih ali ustno, celo prevajal. vajam v nem. so rabile (gl. ZMS 1905, 134); s temi dolgoveznimi, a ne brez vsakršne poetične mikavnosti pisanimi traktati se začenja tradicija na Slovenjegoriškem, dotlej liter. malo plodnem ozemlju. Motivno je ostal V. v mejah, ki so godile ljud. okusu, bile večkrat primitivne, banalne, bliže bukovnikom in vaškim pevcem kot pa umetni poeziji. To in narečje so bili verj. povod, da je njihova prva izd. (1836) izzvala tako ostro kritiko F. Prešerna (sonet Izdajavcu V-jevih fabul in pesem ter epigram z istim naslovom).

Prim.: Pajkovo gradivo (s Slekovčevimi izpiski iz por. in r. matice); S. Povoden, Bürgerl. Lesebuch I (1821), 209–10; II (1825), 120–4 (rkp v Univ. knjiž. Mrb); M. Slekovec, koncept za kroniko Trg in župnija Ljutomer 1799–809 (kopija v Pokraj. arhivu Mrb); Glaser II, 83, 223; Kidrič, Dobrovský; isti, Zgod.; Macun 68–71; Marn XXIII, 7–9; SNP III, 820; IV, 306; Zssl I; A. Slomšek, Drobt. 1853, 107–26; J. Glazer, ČZN 1939, 120–2; J. Matl, Studia slovenica Monacensia (München) 1969, 74–80; A. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva II, 1979, 225–36, 423–9; A. Slodnjak, Serta Balcanica-orientalia Monacensia (München) 1981, 81–4; Leksikon jsl muzike, Zgb 1984. Sk.

Slodnjak, Anton: Volkmer, Leopold (1741–1816). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi809856/#slovenski-biografski-leksikon (16. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnostiZnanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine