Vodnik, Valentin (1758–1819)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Vodnik Valentin, pesnik, časnikar in jezikoslovec, v Ljubljani (takrat Zg. Šiška, župnija Šentvid) r. 3. febr. 1758 kot prvorojenec kmeta Jožefa in Jere (Gertrude) r. Pance ter u. 8. jan. 1819 za možgansko kapjo (na svojem stanovanju za franč. c. v hiši Fort. Kerschbauma, danes Miklošičeva 4), pok. pri sv. Krištofu. Nagrobni spomenik z lat. napisom so mu postavili 8. okt. 1827 (gl. IB 1827, št. 41), 1839 ga nadomestili s slov., ki je danes na Navju. — Priimek V. je najti v 17. in 18. stol. na precej širokem področju, od Gorenjske do Hrv. 1693 je neki Jakob V. prodal J. V. Valvasorju hišo v Krškem; pomembna osebnost v franč. redu je bil Simon V., z redovnim imenom Hugo (1715–85), r. v Poljanski dolini nad Šk. Loko; vendar nobeden od teh ni bil v ožjem sorodstvu s šišenskimi V-i. Predniki po Valentinovem očetu so bili kmetje z Ljubljanskega polja (morda okoli Šentjakoba). Ded Jurij (r. 1689) se je febr. 1725 poročil z Uršulo r. Skalar in prišel na ženino domačijo »pri Žibertu« na Trato pri Šentvidu. 1730 se je preselil Na jamo v Zg. Šiško in prinesel s seboj hišno ime pri Žibertu (pozneje se je uveljavilo ime Pri kamniti mizi). U. je 1774. Sin Jožef (r. 1728) se je 6. febr. 1757 por. z Jero (doma z Viča pri Lj.). Od njunih desetih otrok so ob Valentinovi smrti še živeli: Anton, usnjar v šentpetrskem predmestju; Uršula por. Breceljnik, mlinarica na Fužinah; bolehna Jera, živeča pri bratu Antonu. Poleg kmetovanja sta se vsaj praded Miha in ded Jurij ukvarjala tudi s kupčevanjem (prašiči, platno, vino), zlasti po Hrv., oče Jožef pa ne več; ta je imel morda pri hiši gostilno. Med izobraženci v tej generaciji je bil Jožefov brat Matija, frančiškan v Novem mestu, z redovnim imenom Marcel.

Do 10. leta je V. preživljal brezskrbno vaško mladost v Šiški (gl. avtobiogr. iz 1796). 1767 ga je začel »šolmašter« Kolenc poučevati v osnovah branja, pisanja in verj. računanja. Iz avtobiogr. in poznejših omemb v pesmih je mogoče sklepati, da je bil vnet poslušalec dedovih zgodb s potovanj po Hrv., a tudi ljud. pesmi in plesnih viž. Domačin Valentin Černe mu je bil lahko prvi zgled uspešnega kmetovalca v času terezijanskih reform. 1768 so V-a domači poslali v Novo mesto k stricu p. Marcelu, ki ga je pripravljal na gimn., 1769–75 pa je v Lj. obiskoval 6 razr. »latinskih« šol. Ni bil sicer med prvimi učenci, odlikoval pa se je v zgod., lat. in zemljepisu; v 5. in 6. razr. ga je v vseh predmetih učil (gl. IMK 1899, 50–3) Janez Jakob Knauer, ki je učence navduševal za pesništvo in jih navajal k prigodnemu pesnjenju.

1775 je vstopil v franč. red. Razlog za odločitev ni znan, morda so nanj vplivali spori z družino; pritisku, da bi šel za gmotno preskrbljenega duhovnika, je kljuboval tako, da je izbral beraški red. Noviciat je opravil v Nazarjah, 24. avg. 1775 prejel redovno obleko in redovno ime Marcelijan. 1776–8 je v franč. šoli v Nov. mestu štud. filozofijo (opravil tudi neslovesne zaobljube), od jeseni 1778 pa bogoslovje v Lj. (gl. Propositiones ex universa theologia dogmatica, quas … susceperunt R. F. Marcellianus Vodnikh, Seraphici Ord. Min. Strict. Observ. SS. Theologiae Studentes. Praeside P. F. Victore Brattusch… Lj. 1781); bival je v franč. samostanu. 1780 je iz Lj. odšel, do 1781 morda prebival na Sv. gori pri Gor., 1782 pa zagotovo v franč. samostanu na Trsatu nad Reko; višje redove je prejel in bil ord. med 25. mar. in 1. apr. 1782 na otoku Krku. Zatem se je pripravljal za pridigarja, kar je postal 28. okt. i.l. Za 1783 nimamo pobližjih podatkov, verj. je bil pridigar v Lj.

Z dekretom 3. jan. 1784 je postal pomožni duhovnik (subsidiarij) na Sori pri Medvodah in od 10. apr. 1784 do 15. febr. 1785 tu deloval. Odločitev, da je postal posvetni duhovnik, odvezan nekaterih redovnih dolžnosti, kaže, da njegova pripadnost meništvu ni bila trdna in da se je bil v tem času pripravljen približati jožefinizmu, celo janzenizmu. Od 11. marca 1785 do 12. dec. 1786 je bil subsidiarij in od konca 1786 do 17. okt. 1788 kooperator na Bledu. 1787–8 je obiskoval v Lj. katehetsko-pedag. tečaj, opravil izpit in bil od 7. jun. 1788 na Bledu tudi katehet. 31. marca 1787 mu je bil izdan dekret za kaplana v Kranju, a bil najbrž preklican, saj mu je 20. okt. 1788 sledil dekret za kaplana v Ribnico; tu je ostal do 1793 (2. maja 1792 potrjen še za kateheta na ribniški trivialki). Že 4. avg. 1792 je prosil za novoust. lokalno župnijo na Koprivniku v Bohinju; vloga je bila rešena 4. dec., službo župnika na kuraciji Koprivnik pa je nastopil po jan. 1793. Da bi se laže posvetil delu v kult. krogu Ž. Zoisa, mu je ta pomagal k premestitvi v Lj. (1796 je V. prosil za faro v Kovorju, gl. IMK 1899, 53); proti koncu 1795 so zanj imeli v mislih Ježico, nato Trnovo, končno je bil 23. jun. 1796 imenovan za kooperatorja pri sv. Jakobu v Lj., nato še za beneficiata pri cerkvi sv. Florijana, poleg tega pa bil od 23. febr. 1797 dodeljen za pomoč cerkvi sv. Petra (gl. ib.).

V duhovn. službi je ostal do 1798, ko je zaprosil za profesuro na gimn. in jo (po opravljeni prof. skušnji) 17. avg. 1798 dobil (namesto odpuščenega A. J. Penzla). Postal je prof. v 5. razr. (t. i. »poetika«) in za 400 gld letno v njem poučeval vse predmete, razen verouka. Posledica uspešnega dela na gimn. je bilo dokončno slovo od samost. reda, za kar se je odločil po 1800. Ko je 9. jun. 1802 izšla odločba, naj se redovniki iz posvetnih služb vrnejo v samostane ali pa naj prosijo za suspenz, je V. v skladu z jožefin. politiko za takšno dovoljenje prosil in ga 10. dec. 1804 dobil: formalno je bil član reda, a je lahko ostal med svetnimi duhovniki (izpolnjeval samo glavna redovna pravila), opravljal poklic učitelja in pomagal v dušnem pastirstvu. 1803 je bil imenovan za kurata pri lj. meščan. straži. O V-ovem pedag. ugledu govori dejstvo, da je bil po smrti gimn. prefekta Florijana Thannhäuserja imenovan za začasnega prefekta od 21. jul. 1806 do 7. apr. 1807 (nato F. Hladnik). S šola letom 1807/8 se je gimn. razdelila na 6 razr., pouk pa je postal predmeten. V. je odslej bil prof. za zgod. s plačo 500 gld letno, začasno tudi učitelj verouka. 1808/9 je učil zgod. in zemljepis v vseh gimn. razr., neobvezno pa še ital. Pod franc. upravo 1809–13 je bil najprej potrjen za prof. franc. jezika (začasno), a je 1809/10 še veljal avstr. šol. red. Šele 1810/11 so Francozi začeli uvajati spremembe. Zaradi uporabnosti in delaželjnosti je bil V. povzdignjen na pomembnejša, čeprav ne najvišja mesta: 1810 je postal ravnatelj novo urejene gimn., ki se je skrčila na 3 razr.; hkrati je bil ravnatelj lj. osn. šol (écoles primaires) in umetno-obrtnih ali rokodelskih šol (écoles des arts et métiers), učil še zmeraj zgod., zemljepis in neobvezno ital. Ko so 1811/12 spet spremenili šol. sistem in gimn. predrugačili v licej, V. ni bil več ravnatelj, pač pa samo še učitelj 2. humanitetnega razr., v katerem je učil vse predmete. Ostal pa je ravnatelj obrtnih šol, ki so štele 4 razr. in kjer se je v 3. in 4. razr. poleg franc. in ital. uporabljala tudi sloven. Vendar so te šole 1812 prenehale obstajati.

Z vrnitvijo Ilirskih provinc Avstriji okt. 1813 sprva ni prišlo do sprememb, ki bi bile za V-a neprijetne ali usodne. Guverner Krištof bar. Lattermann ga je 6. nov. potrdil na učitelj. mestu (še vedno učil zgod., zemljepis, neobvezno ital.). 1. febr. 1814 so na škof. ordinariatu celo predlagali, naj bo še naprej ravnatelj »normalnih« šol; 28. jun. i.l. mu je dvorna pisarna za to delo priznala letno vsoto 100 gld. Ko se je jeseni 1814 vrnil biv. ravnatelj J. Eggenberger, bi bil V. rad prevzel razpisano mesta za občo zgod. na liceju (dobil ugodno priporočilo gubernija). 24. sept. je zaprosil za novo stolico ital. jezika na gimn., opravil izpit z najboljšimi priporočili in bil začasno nastavljen s 300 gld letne plače; hkrati je mislil tudi na stolico sloven. (katere ustan. je pobudil), ki se je obetala na liceju. Ustan. je bila šele 15. dec. 1815 in jo je 1817 dobil F. Metelko. V tem času je bil V. že izključen iz rednih šol. služb. 19. jul. 1814 je namreč grof Franz J. Saurau predlagal cesarju, naj V-a odstrani iz šole (zaradi pesmi Ilirija oživljena in zvez s prostozidarstvom), 26. dec. pa je cesar Franc I. s posebno odločbo ukazal, naj se hkrati s F. Peeseneggerjem upokoji tudi V. ali pa se nastavi zunaj ilir. dežel, vendar v službi, ki ne bi imela zvez z vzgojo mladine. Ukaz je prišel na gimn. 18. marca 1815, utemeljitve ni vseboval. Razlog je bila seveda pesem Ilirija oživljena (čeprav so celo pristojni dvorni organi menili, da v njej ne gre za izrazito frankofilstvo, marveč za navdušenje nad novimi možnostmi dom. jezika) in prepričanje o V-ovem članstvu v prostozidar. loži (avstr. agentje so poročali o članih lože na Dunaj že v času franc. vladavine in navajali tudi V-a). Polic. poročila si o V-u niso bila edina: prejšnji polic. komisar S. Kremnitzer (dodeljen Lattermannu) je 21. jan. 1814 opisoval V-a kot privrženca Francozov, ki da celo kmete hujska zoper Avstrijo, medtem ko je A. Scheuchenstuel 10. jun. 1815 sodil, da ni znano, ali je imel zveze s tajnimi družbami.

Zdi se, da je dvorna pisarna verjela v V-ovo krivdo; jul. 1815 je V. zaprosil za upok. s primerno pokojnino, gubernij pa mu jo je priznal samo v višini 200 gld (ker ni imel dovolj drž. službenih let). Računali so, da se bo lahko znova uslužbil kje drugje, vendar V. ni hotel iz slov. dežel. Vse kaže, da je poskušal na Dunaju doseči preklic cesar. odloka, najbrž zato sept. 1815 potoval tja, vendar mu je bilo izrecno prepovedano stopiti v stik z dvornimi pisarnami. Po vrnitvi je 8. nov. spet začel provizorno učiti, dokler ni 12. jan. 1816 njeg. mesto prevzel E. Rebič, še zmeraj pa je smel učiti ital. in začasno v 5. razr. tudi gršč. in lat. Zdi se, da je užival podporo dom. prosvetnih oblasti in tudi gubernij mu je bil naklonjen. Ko je v zgoraj omenjeni vlogi jul. 1815 prosil za upok. in predlagal še namestitev za licej. bibliotekarja (gl. Izv. lj. gimn. 1875, 32), je gubernij pač moral upoštevati cesarjevo odločbo, zato službe ni dobil; namesto tega so mu poskušali zvišati pokojnino (ni uspelo), drž. knjigovodstvo pa je še delalo težave pri plači za nazaj, češ da je neupravičeno dobival preveč. S podporo gubernija je končno dosegel, da so mu zvišali prejemke za pouk ital., moral pa je vrniti dolg (do smrti ga je v glavnem izplačal). Pomagal si je s stranskimi zaslužki (prev. uradne odloke). Kljub vsemu je bil deležen priznanja: 14. jan. 1817 je bil imenovan za cenzusnega odbornika KD. Od 1796 bil član Filharm. društva v Lj., za 1817 je ohranjen seznam (gl. Cvetko III, 362).

Pesnik in časnikar

1767 —1779. Slovstvena izobrazba, ki jo je V. dobil v lj. gimn., je bila pretežno rimsko-lat. po načelih takratne šol. poetike in retorike, ki sta pospeševali zlasti posnemanje antičnih vzorcev. Od rimskih pesnikov je temeljiteje spoznal Horaca; tudi pojmi o pesn. zvrsteh, oblikah in načelih so bili v smislu baročno klasicist. poetike oprti na Horacovo pesn. teorijo in prakso. V tem okviru je opravljal obvezne pesn. vaje v lat., kar kaže V-ova poznejša sposobnost prepesnjevanja lastnih verzov v lat. (Ilirija oživljena), medtem ko je moralo biti šol. urjenje v nem. verzih precej skromnejše, saj svojih pesmi v nem. ni prevajal. 1773 se je kot četrtošolec seznanil z M. Pohlinom (samostanskim učiteljem sloven. predvsem za pridigar. namene) in bil v njegovem krožku deležen narodnoprebudnih idej, kakor jih je Pohlin razvijal v uvodu k svoji Kraynski grammatiki (1768), in napotkov za slov. pesnikovanje v smislu verznih in stilnih pravil, dodanih na koncu te slovnice. Od V-ovih pesn. poskusov tega časa se je ohranila samo elegija Mila pesm pejta P. Marku A. D. za odhodno, kader je v lejtu 1775. iz Lublane na Dunej šl; nastala je še pred Pohlinovim odhodom, a bila obj. v Pisanicah (1779, podpis W. V.). Stik med njima se 1775 ni pretrgal samo zaradi Pohlinove premestitve v Mariabrunn, ampak tudi zato, ker je V. stopil v franč. red in živel do jeseni 1778 v glavnem zunaj Lj.

1779 —1793. V-ovo javno, predvsem pesniško delo se začenja 1779. Kot bogoslovec v Lj. je prihajal v tesnejšo zvezo z J. D. Devom, ki je na Pohlinovo pobudo pripravljal I. zv. Pisanic. Poznala sta se že iz Pohlinovega krožka, vendar ni dokazov, da bi po 1775 bila tudi v zvezi. Morda je V. prišel zdaj v stik tudi z B. Kumerdejem, vendar ga v Kumerdejevem krogu ni bilo, niti ne med člani 1781 ustan. Acad. operosorum, kar si je mogoče razlagati tako, da je bil redovnik in še zmeraj brez zvez s posvet. krogi. Ker je Devu izročil za I. zv. Pisanic samo elegijo o Pohlinovem odhodu (izpred 4 let), je možna domneva, da v teh 4 letih ni spesnil ničesar drugega. Po vsebini (elegija) in verzni podobi (eleg. distih) je Mila pesm … prigodnica po vzoru novolat. šol. poezije, kar kaže tudi njena baročna alegorika; verzi so izdelani po Pohlinovih načelih za slov. kvantitativno metriko, a se deloma ujemajo s silabotoničnim tvorjenjem heksametrov. Dasi je začel pesniti, to pot na Devovo spodbudo in tudi pod njegovim vplivom, mu za II. zv. Pisanic (1780) ni dal nič, temveč šele za III. zv. (1781): Prošna na kraynsko Modrino, Kraynske Modrine žaluvanje nad smertjo Marie Terezije premodre cesarice itdr., Zadovolne Kraync, Klek (vse podpis V.). Prvima dvema se še zmeraj pozna šolska novolat. in Pohlinova poetika. Prošnja… je kratka oda na kranjsko muzo (Ateno?) po vzoru Horacovih ód kot prošnja za inspiracijo k slov. pesnjenju; kitica je sapfiška, verz mešano kvantitativen in silabotoničen, hkrati riman, kar kaže na premik od Pohlinove metrike k Devovi verzni tehniki. Tudi Kranjske modrine žalovanje …, spesnjena konec 1780, je še zmeraj po načelih neokretne baročne alegorike. Za poezijo Pisanic in V-ov razvoj pa je bila bistveno nova tretja pesem Zadov. Kranjc, stanovska vložnica po zgledu podobnih nem. (J. W. L. Gleim), oprta na praktične ideje razsvetljenstva, po slogu in tonu ljudska, s svojo lahkotno vedrino nasprotna baroč. klasicizmu in bližja rokokoju (za V-a značilna smer tudi pozneje). Trizložni metrum (vzor Deva idr.) z žen. in moš. rimami je že predhodnik poznejših V-ovih poskočnic. Pesem Klek je »moralična« povestica v verzih s poučnim koncem v duhu razsvetlj. praktične življ. modrosti; pripada zvrsti, ki so jo v nem. poeziji gojili F. Hagedorn, Chr. F. Gellert idr.; verz je trohejski osmerec oz. sedmerec po zgledu romarske pesmi in srednjev. lat. himnike.

Od teh mladostnih pesmi je V. pozneje cenil samo Zadovoljnega Kranjca, podobno tudi Ž. Zois idr. kritiki. V novejšem času se bolj priznava tudi Klek, v obeh pa je mogoče videti prvi vrh slov. razsvet. pesništva, ki je nastal sicer na podlagi Devovih nastavkov, vendar je po snovi, ideji in slogu že samostojen. Preostale tri so primer poznobar. pesnjenja z neizčiščeno metrično podlago, s pogosto vulgarnim besediščem, podobami in stilom, tematska zasnova je neizrazita, brez pravih razsvet. poudarkov. Od zgodnje poezije se ni ohranilo nič drugega, kar pomeni, da je bila ta odvisna predvsem od zunanjih pobud. Po koncu Pisanic in V-ovem odhodu iz Lj. se je vez z Devom pretrgala. Tedaj je dobil prvo javno priznanje, saj ga je obenem z Devom omenil B. F. v. Hermann v II. knj. Reisen durch Oesterr., Steyermark, Kärnten, Krain, … im J. 1780 (Dunaj 1781, 21).

1793 —1809. S prihodom na Koprivnik se začenja V-ovo drugo obdobje ustvarjalnega, kult., pesniškega pa tudi znanstv. dela. Po leti 1793 se je tu najbrž spoznal s Zoisom (star. raziskovalci, npr. J. Marn; F. Levec, F. Wiesthaler: 1788 na Bledu, a ni dokazov), ki je takrat zadnjič obiskal svoje bohinjske plavže in fužine, bil pa je tudi podpornik nove koprivniške župnije. Morda je tega leta prišel V. v Lj., se tu seznanil s Kumerdejem in A. T. Linhartom ter bil sprejet v njihov krog. Na podlagi deleža v Pisanicah, še bolj pa pogovorov na Koprivniku, ga je Zois takoj pritegnil k lit., poljudnoznanstv., jezikosl. in izobražev. načrtom. V. resda po 1780 ni bil več v neposr. stiku s poezijo in pisateljevanjem, 1780–93 je precejšen del časa namenil študiju jezikov, zlasti franc. in ital.; slednjega in shrv. se je bil privadil v hrv.-ital. okolju. S posebnim zanimanjem si je širil tudi znanje zgod., zemljepisa in jezikoslovja (v Ribnici npr. zbiral in zapisoval besedno gradivo) in tako za sodelovanje pri Zoisovih načrtih ni bil nepripravljen. Zveza med njima se je začela z živahnim dopisovanjem (ohranjenih le 9 Zoisovih pisem iz 1794–5 v NM, obj. Vodnikov spomenik 1859), iz katerega je videti, da je Zois pritegnil V-a že na začetku predvsem k pesn. delu (ugodna ocena Zadov. Kranjca), nato pa prevzel vlogo svetovalca in kritika njegovih pesn. poskusov. Zoisova kritika je zadevala predvsem jezikovno, stilno in estetsko stran verzov (logični nesmisli, izrazna vulgarnost), po vsebinski pa ga je od prejšnjih baročno alegor. vzorcev usmerjal k bolj stvarnim, za potrebe preprostega slov. bralca primernejšim snovem. S tem naj bi V-ova poezija koristila razsvetljevanju, pouku in vzgoji v duhu razsvetljenstva. Kot vodilo v lit. vprašanjih mu je svetoval Horacovo poetiko oz. na njej temelječa dela N. Boileau-Despreauxa, Ch. Batteuxa in K. W. Ramlerja. Poleg tega ga je navajal še k drugim nalogam krožka: postal naj bi pisec poučnih, poljudnih, izobrazbenih in vzgojnih, deloma že znanstv. nalog iz zemljepisa, zgod., koledarstva, mineral., naravoslovja in jezikoslovja.

Od tega je 1794 V-a najbolj privlačevalo zemljepisje, a ga je Zois odvrnil od želje, da bi napisal zemljepis Kranjske, in ga usmeril v zemljep., gospodar., poučne, prakt., geološke ipd. sestavke za koledar ali pratiko, ki naj bi postala prva oblika izobraževanja v tej smeri. Po zgledih nem. koledarjev, ki mu jih je Zois poslal, je začel pisati epigrame (= napise na mesece) in pa uganke, ki naj bi bili standarden del takšne pratike. K mineralogiji ga je Zois privajal tudi praktično, saj je zanj V. začel zbirati kamnine po Triglavskem pogorju. Ena od osrednjih nalog, ki se jih je V. lotil 1794–5, je bilo zbiranje gradiva za Kumerdejev slovar, po 1796 slovar polagoma docela prevzel, po 1800 pa ga spremenil v načrt svojega nem.-slov. slovarja.

Ob tolikih nalogah je pesnjenje ostajalo postransko. Iz korespondence s Zoisom je sicer videti, da je znova pesnil, vendar zelo počasi. Popravljal je Zadovoljnega Kranjca (po Zoisovih navodilih), verzificiral (napisi na mesece, uganke). Med pesmimi, ki jih je v tem času dovršil, je bilo poznejše Dramilo; tudi to besedilo je prav tako šlo skozi sito Zoisove in Linhartove kritike. Po smrti slednjega (1795) je mislil na elegijo, ki naj bi počastila Linhartov spomin, nato na zgod. opesnitev ali celo ep in napravil že prve osnutke (gl. Zois V-u 30. nov. 1795, Vodnikov spomenik 52, 61), a ga je Zois pri tem bolj odvračal kot spodbujal; priporočal mu je branje Ossianovih spevov, svaril pred nabuhlostjo prevodov M. Denisa. Epa V. ni napisal, v zasnutkih pa bi lahko videli prve nastavke za poznejšo odo Ilirija oživljena, ki je prav tako alegorično poučna opesnitev zgod., a bolj starih Ilirov kot pa Slov. V zvezi s tem epskim načrtom mu je Zois kritično označil neprimernost alpske poskočnice za resna, elegična ali slavilna, pa tudi epska dela, zaman mu je priporočal laški enajsterec (Zois V-u 4. avg. 1795, ib. 52–3). V. se je v tem času odločil za krajše oblike amfibrahičnega, tudi trohej. verza, ki sta ostala pozneje njegova glavna verzna vzorca, kar dokazuje, da vsem Zoisovim nasvetom ni sledil. 1795 je morda nastal tudi prvi osnutek za odo Vršac; ko je avg. i.l. odšel na ekskurzijo proti Triglavu (z grofom F. Hohenwartom in teologom J. Pinhakom) in pri tem obiskal tudi Savico, je zložil prigodnico na »Velikega Boga« (se ni ohranila).

Od vseh osnutkov je uresničil samo tiste, ki so od 1795 dalje lahko izšli v koledarjih Velika pratika (za 1795–7) in Mala pratika (za 1798 — vsaj za 1806, gl. oglase v LN 15. in 22. septembra 1798; 2. in 9. nov. 1799). Bil jima je edini sodelavec in tudi urednik, čeprav pod skrbnim Zoisovim vodstvom in z njegovo pomočjo. Tiskal ju je v Lj. J. F. Egger, prodajala pa sta se v knjigarni W. H. Korna, gl. knjigotrški oglas z dne 1. nov. 1794: Nachricht, samost. tisk (NM). V 1. letniku Vel. pratike (1795) je obj. sestavke: Hišne opravila za vsaki mejsic, Popisuvanje krajnske dežele, Od spoznanja tiga vremena, Semni krajnske dežele. Najpomemb. je Popisuvanje …, ki je strnjen zemljepisni oris tedanje Kranjske, njenih naravnih oblik, naselij, gospodarstva in deloma kulture. Edina pesem, poznejše Dramilo, je tu obj. brez naslova. Naslednja letnika Vel. pratike sta dala V-u priložnost za še večji razmah. 2. letnik (1796) je prinesel: na pos. listu prigodnico Novu letu se voši, ob koledarju zgoraj epigrame, spodaj pa »vganuvavke«. Sledili so sestavki o vremenu, zemljepisu, računstvu, geologiji, meteorologiji, prakt. nasveti za gospodar. opravila, vmes pa »kratko-časne pergodbe«, t. j. zabavna proza (anekdote, eksempli iz vsakd. življenja), večidel prev. iz nem. koledarjev. Podobno je bil sest. 3. letnik (1797): v koled. delu spet epigrami, uganke, na koncu v novi obdelavi pesem Zadovolni Krajnc. K delu za pratiko spada tudi lastni življenjepis, ki ga je V. 1796 napisal na poseben list (pozneje so ga uvezali v izv., ki vsebuje vse 3 letnike, gl. rkp odd. NUK). Nato je Vel. pratika prenehala izhajati zaradi pomanjkanja kupcev, morda pa tudi zato, ker je 1797 V. začel z bolj zahtevnim delom pri LN. Veliko pratiko je nadomestila Mala pratika (ohranila sta se samo letnika za 1798 in 1803). Za njen I. letnik (1798) je pripravil nekaj proznih »pergodb«, uganke, krajši sestavek Živlenje Človeskiga roda v nekidanih časih (zgod. opis prehrane, bivališč ipd.), na koncu še »pravlovco« Kos inu brezen, ki je prva V-ova basen. Podobni so prispevki za 1803, vendar s spremembami: za vsak mesec je tu štirivrstičen »napis«. Ker drugih letnikov ni, ne vemo, ali ni v njih V. obj. katero od pesmi, ki so pozneje izšle v zbirki Pesme za pokušino.

Toda Mala pratika ni bila poglavitno področje V-ovega dela, veliko več moči je posvetil prvemu slov. časniku. Lublanske novice so bile morda plod Zoisovega prizadevanja, ki si je našlo podporo pri založniku Eggerju. List je izhajal od 4. jan. 1797 (1. št. je imela še poseben naslovni list: Lublanske novice od vsih krajov celiga svejta) do 27. dec. 1800, najprej poltedensko (ob sredah in sobotah), od 1798 št. 46 dalje tedensko (ob sobotah), v velikosti male osmerke, večinoma na 8 str. Izdajal ga je tiskar Egger, po njegovi smrti (od 1799, št. 41) pa njegova žena Marija Terezija; prenehal je zaradi pomanjkanja naročnikov. V. je časnik LN urejal in pisal od začetka do pozne jeseni 1799, sodeloval pa tudi potem, ko jih je ur. J. Sušnik (SBL III, 556–7). Časnik je bil za V-a tudi delna osamosvojitev od Zoisovega vodstva, saj je bil kot ur. prepuščen samemu sebi. Njegov delež je v celoti anonimen. Vesti je večinoma povzemal in prev. iz uradnega nem. časnika WZg, med njimi zlasti tiste o bojih s Francozi, jim dodajal domača obvestila pretežno iz Lj. in Kranjske. Za zabavo so tudi tu skrbele »pergodbe« (= kratka, anekdotična proza). Od poučnih sestavkov, pogosto razsvetl. obarvanih, je najpomembnejše in najdaljše Povedanje od slovenskiga jezika (1797, št. 83 —1798, št. 27, izhajalo neredno), prvi večji prerodni tekst v sloven.; v zgod. delu se je opiral na Linharta, v pregledu jezik. problematike sicer nabral veliko pomanjkljivih in netočnih mest, v celoti pa prinesel koristne informacije in izrazito prerodne ideje. Izjemoma je v svoje LN vnašal tudi priložnostne verze. Večji obseg in pomen ima trikitični predgovor ob zač. izhajanja Je kaša zavrela … (1797, št. 1), ostalo so samo enokitični »napisi« (npr. o padcu Mantove, 1799, št. 34; prev. napisa na H. Nelsona Mih. Denisa, 1798, št. 71). Kot samost. tisk pa je anon. izšla V-ova obsežna (14 kitic) Pesem od Zveličaniga Leonarda iz Porto Mauricio, Mašnika inu mogočniga Pridigarja ordna S. Franciska (s. d. = 1798, 4 str., hrani franč. samostan v Nov. mestu). Sicer ga je delo za časnik usmerilo predvsem v prev. poučne in nabožne snovi. Iz ital. je prev. knj. Gius. Marie de Masserana Kratko popisanje živlenja zveličaniga Očeta Leonarda od Porto Mauritio… (1798); V. se je podpisal: mašnik Franciskanske Provincie na Krainskim. Kuharske Bukve, Iz Nemškiga preslovenjene od V. V. (1799, 1834², 1842³; reprint: 1981, spremna bes. J. Šifrer) so nastale po nem. predlogi, a imajo V-ov izvirni uvod. V njem je na podlagi svoje izkušnje spregovoril o skrbi za čistejšo sloven. in njeno uporabo pri prev. V tem letu je anon. prev. knjižico V. Kerna Nauk od koze stavlenja… (1799); da bi se čimbolj razširila med ljudi, je bila priložena tedniku LN (gl. Dimitz IV, 287). Takrat je tudi postal (in bil do 1804) član komisije za pregled novega prevoda t. i. Japljeve biblije.

Ko ni več urejal LN, se je zmeraj bolj posvečal šol. delu, iz tega pa so mu čez nekaj let nastali prvi načrti za šol. knjige. Hkrati je po ostarelem Kumerdeju začel prevzemati delo za slovar in misliti na samost. pesn. zbirko svojih maloštev. obj. in neobj. pesmi. Vendar mu je na vsakem teh področij delo le počasi napredovalo. Prof. služba ga je povezala z žgočimi vprašanji takratnega šolstva, zlasti s slabim gmotnim in socialnim stanjem učiteljstva, o čemer je na skupščini gimn. učiteljev 11. nov. 1801 kritično spregovoril (gl. protokol prof. posveta, Izv. lj. gimn. 1875, 26), se zavzel za izboljšanje pouka domače zgod. in predlagal, naj bi jo v 5. razr. učili s pomočjo Linhartove knjige. S tega področja je tudi V-ov prvi šol. učbenik. Sept. 1806 se je ponudil (novi učni načrt predvideval najprej pouk domače zgod.) za pripravo rkp, ga pisal o počitnicah 1807, oddal pa 28. okt.; v jan. 1808 so mu ga vrnili, da bi ga razširil — kot je sam predlagal — še s kratkim orisom zgod. Trsta in Gor. Sept. 1808 so rkp predložili vladi, 3. marca 1809 ga je ta odobrila in V-u zanj dodelila 300 gld nagrade. Izšel je anon. z nasl. Geschichte des Herzogthums Krain, des Gebiethes von Triest und der Grafschaft Görz (Dunaj 1809). Na 58 str. daje kratek pregled predvsem polit. zgod. Kranjske brez tehtnejših posegov v nar., socialni in kult. razvoj (razumljivo spričo okvira, v katerem je nastala) ter nadaljuje nekatere tendence Linhartove zgod. Knjiga je prvi učbenik za to področje, bila često ponat. (1812, 1817, 1820, z dodatki F. Richterja 1825). Za veroučne potrebe je prev. mali katekizem (gl. V-ovo vlogo za remuneracijo 1807, DAS; prim. DS 1918, 176), toda izvod do danes ni znan; da bi bil to Mali katekizem s prašanjami inu odgovormi za nar manjši otroke v cesarskih diželah (1805), je samo domneva (Kidrič, Zgod. 457; A. Kržič, PL 1904, 12; V. Steska, SU 1904, 102–3). — Morda je še oskrbel slov. besedila v obredniku Rituale romanum. Usibus dioec. Labac … 1808, v kat. je izjemno veliko sloven. (gl. SN 1925, št. 243).

Precej časa je V. posvečal slovarju. Sodel. je začel 1794, ga zdaj prevzel in nadaljeval. Sprva je zbiral le rudar. besedišče (gl. rkp zv. Krainische Berg- u. Hüttensprache, 1796, NUK Ms 444/2). V nasprotju s Kumerdejem se ni odločil za slov.-nem., ampak le za nem.-slov. slovar. Za teoret. izhodišče si je izbral J. Ch. Adelunga (Grammat.-krit. Wörterbuch … 1774–86) in I. J. G. Schellerja (Ausführl. lat.-dt. u. dt.-lat. Wörterbuch, 1783–4). Čeprav mu je delo teklo vsaj od 1798 in so o njem poročali Patriotisches Tagblatt (Brno, 11. avg. 1802, št. 63), LW (junija 1806, št. 25/6) ter V. sam v anon. prospektu Vorläufige Nachricht von dem krainerischen Wörterbuche d. H. Prof. V. Vodnik zu Laibach (datirano jun. 1806; z biogr. beležko), nato Feliks Lenz v Intelligenzblatt d. Annalen d. Lit. d. oesterr. Kaiserthums (Dunaj, nov. 1807, 193–7) in V. v pismu J. Dobrovskemu (1. jul. 1806, NUK, inv. št. 8/60), s katerim si je od 1806 dopisoval, se tudi pozneje ni mogel približati zaključku.

Pač pa se mu je posrečilo zbrati in izdati svoje pesmi, morda s Zoisovo gmotno podporo: Pesme za pokušino (1806, anon.). Tiskal jih je J. Retzer v Lj. (faksim. 1965), opremljene so z bakrorezom V. Dorfmeistra, ki predstavlja Boh. jezero, slap Savico in Triglavsko pogorje. Knjižica velja za prvo slov. samost. pesn. zbirko (gl. tudi prvi slov. knjigotrški oglas za zbirko: Ankündigung — Oznanilo, 10. febr. 1806, hrani NM; prim. B. Reisp, Kron 1965, 78–83), čeprav bi to lahko priznali že II. zv. Pisanic (1780), sest. samo iz Devovih prispevkov in bolj obsežnemu od V-ovih pesmi. Na 46 str. je zbral skoraj vse, kar je dotlej obj. ali napisal v verzih: 17 pesn. enot, kar opozarja na precejšnjo neenakomernost in občasnost pesnjenja do 1806, ko mu je bilo 48 let. Iz Pisanic je prevzel samo Zadovoljnega Kranjca (v predelani obliki za Vel. pratiko), iz Vel. pratike Pesmo na moje rojake (poznejše Dramilo), sicer pa iz Velike in Male pratike ter LN uvodne novoletne ali voščilne pesmi ter koled. napise za mesece, tako da je to gradivo zavzelo v zbirki celo osrednje mesto. Iz Male pratike je vzel tudi basen Kos inu brezen, iz njenih izgubljenih letnikov pa morda še basni: Sraka inu mlade, Nemški inu krajnski kojn ter »pravlico« o dveh petelinčkih. Verj. prvič so v zbirki izšle: Na sebe, Vršac, Plésar in Star pevic ne boj se peti, ki so pač nastale v zadnjih letih. Ker se kar tri (razen Plésarja) posvečajo pesništvu, pesn. navdihu, izviru in pomenu, bi jih morali razumeti kot vrh V-ovega pesnjenja, saj se je šele v njih odmaknil od zunanjih prigodnih tem in se lotil oblikovanja, ki je presegalo odziv na naključne priložnosti; pozneje jim je enakovredno pridružil še Moj spominik. Zbirka je ustrezno predstavila obseg in težo V-ovega pesništva, njegove vsebinske in oblikovne posebnosti, pa tudi meje. Kaže, da je bilo pesnjenje v V-ovi zreli dobi še zmeraj po količini skromno, po vsebini večidel prigodno, izrazitejše samo v preprosti refleksiji o sebi kot pesniku in o svojem pesn. navdihu. Prav v tem se je izmaknil Zoisovim nasvetom o poučnem pesnjenju po ljud. okusu. To velja tudi za odo Vršac, ki pa je (kljub pritegnitvi narave) ne bi mogli imeti za predromantično, saj je zgrajena po vzorcih evrop. opisnega pesništva narave, ki je bilo po duhu še razsvetljensko. Oblikovno je zbirka omejena na oba temeljna verzna vzorca: alpsko poskočnico in kratki trohejski verz, kar opozarja, da V. ni šel po Zoisovih metričnih nasvetih in je ostal rajši zvest zgledom ljud. poskočnic. Od teh ga ni moglo premakniti niti spoznavanje ljud. pripovednih pesmi, ki jih je zbiral, zapisoval in popravljal že pred 1806. Med njimi je bila npr. pesem o Pegamu in Lambergarju, ki jo je prepustil svojemu učencu I. A. Zupančiču (Suppantschitsch); ta jo je obj. z nem. prevodom v LW (1806, št. 37, brez pripombe, čigav je zapis) in v knjižici Der Turnier zwischen den beyden Rittern Lamberg u. Pegam (Lj. 1807).

Tretje območje V-ovega dela za slov. poezijo po 1800 je bilo ob izvirnem in ljudsko-zbiralskem prevodno. Večkrat se je lotil prev. v verzih, a vsega ni mogoče točno dokumentirati. Ko je Kopitar 1802 prir. igro J. Kotzebueja Der Hahnenschlag (Tinček Petelinček), je V. zanjo sest. kratek epilog v verzih (NUK, Ms 519; obj. F. Levstik, V-ove pesmi, 1869, 92); v tej obliki so jo upriz. 1803 v Lj. Morda je V. prev. tudi Kotzebuejevo igro Die Deutschen Kleinstädter (Malomeščani), a se rkp ni ohranil; o tem J. N. Primic V-u 29. nov. 1811 in 10. jun. 1813 (gl. F. Kidrič, Korespondenca … 1934, 116, 176). Kaže torej, da bi bil V. posegel v ugodnih razmerah tudi v razvoj slov. gledališča. Prepesnil je lat. sekvenco iz rim. misala Dies irae (NUK, Ms 519). Samo domnevamo pa lahko, da je že v teh letih začel prev. iz grškega izvirnika posam. psevdoanakreontske pesmi. V nem. prevodu je to poezijo izdal gimn. kolega F. Peesenegger (Anakreon …. Lj. 1803) in morda je V. kmalu zatem prišel na misel, pripraviti podoben slov. izbor. Vendar ni možno ugotoviti, ali so V-ovi prevodi 14 pesmi iz »anakreontee« nastali v celoti pred 1809 ali šele pozneje. Za zgodnejšo datacijo bi govorilo dejstvo, da je že v zbirki (1806) omenjen Anakreont in da vrsta pesmi kaže na vpliv, ki ni mogel priti samo posredno prek Zoisa. Vsekakor manj značilni za V-a pa so prev. avstr. brambovske poezije, ki jih je izdal tik pred nastankom Ilirskih provinc: Pesmi za brambovce (1809). Nastali so po naročilu in v ozračju priprav na obrambo pred Napoleonom, namenjeni tudi za petje (v NM so tri pesmi opremljene z notami). Knjižica vsebuje pet pesmi; 4 so iz H. J. Collinovih Landwehrlieder (Dunaj 1809: Molitva brambovska, Persega, Estrajh za vse, Brambovska dobra volja), Pesem brambovska, ki zavzema prvo mesto, pa je delo dunajskega pisatelja Jos. Richterja; predg. (po Collinu) je izdatno krajšal, si tu in pri prev. dovolil spremembe. Hitrica (v 1 mesecu), s katero je prevod opravil, kaže, da je bil sposoben naglega prepesnjevanja, ki je precej svobodno in tehn. spretno. Domnevno V-ova je Pesim Krajnskih Brambovcov per Banderskimu žegnanji v Lublani 30. dan maliga Trauna 1809 (samost. tisk na 4 str., v NM; gl. LZ 1889, 447; Veda 1911, 30; Kidrič, Zgod. 438, zanika). Vendar se zdi, da so takšne prev. naloge V-a bolj odvračale od izvirnega ustvarjanja kot pa pritegovale. Dodatno so ga obremenjevali (od Kumerdejeve smrti) še prevodi uradnih (nem. in franc.) razglasov (kurend), za kar je prejel le skromen honorar. Iz 1805-18 se je ohranilo ok. 200 »patentov« v sloven. (delni seznam J. Mal v DS 1918, 179–80; V. Suyer, Starejši slov. prevodi patentov, tipkopis v Etimol. sekciji SAZU). Kot samost. tisk (brez navedbe prev.) sta mdr. izšla: Ign. K. Bourd, Ogovor na soldate, kader so … domu šli (4 str., 31. jul. 1808; gl. DS 1905, 236); V imenu presvetliga cesarja … černa vojska je sklenjena … (1 list, 12. maja 1809; gl. LZ 1886, 220).

Tik pred 1809 so V-a od lit. dela začele odtegovati nove poklicne naloge (sprememba gimn. pouka) in tudi drugačno razmerje do sodobnikov; usodno se je spremenil V-ov položaj v slavist. krogu. Če mu je izid pesn. zbirke potrdil sloves prvega, osrednjega slov. pesnika, pa je težnja, da bi s slovnico in slovarjem dosegel podobno priznanje tudi na strok. področju, ostala neuspešna, ker je to mesto 1809 prevzel J. Kopitar. Ta je sicer že jeseni 1808 odšel na Dunaj, s čimer se je razpletlo večletno (od 1798) napeto razmerje med njima, ko je postal Kopitar Zoisov »hišni slavist«, Zois pa je bil obema mentor in mecen. Kopitar je po 1800 polagoma postajal tekmec V-u, ki se je ukvarjal s slovarjem, pa tudi z načrtom za slov. slovnico. Ko je Kopitar od 1806 naprej ob svojih slov. lekcijah kontesi Evg. Bellegarde snoval znanstv. slovnico slov. jezika, je prišlo med njima do odkritega spora, kajti V. je prav tako pripravljal svojo. Razmerje se je zaostrilo do te mere, da je Kopitar 30. mar. 1808 v pismu Dobrovskemu (z njim si začel dopisovati mimo V-a in zoper njega) naprtil V-u spletkarjenje zoper natis njeg. slovnice, ga opisal kot nestrokovnjaka, monopolista in častihlepneža (gl. ČJKZ 1924, 153 oz. Ist. II, 311–2). Ker je bil Kopitar z rkp slovnice prej gotov, je V. popustil, v nov. 1808 (še pred Kopitarjevim odhodom na Dunaj) sta se vsaj na videz pobotala. Prišlo je do sklepa, da bo V. skrbel za korekture in po potrebi dopolnil tista poglavja (§ 15–8), ki jih Kopitar ni utegnil izdelati (gl. Grammatik 1808, 388–9). Zakaj V-ova slovnica ni izšla pred Kopitarjevo, ni popolnoma jasno; rkp je pripravljal več let. Iz ohranjenih rkp se zdi, da jo je pisal najprej v lat., nato v nem. (gl. več verzij in odlomkov NUK, Ms 537–9, Ms 406), 1807 celo (vsaj po njegovem) spisal v nem. in o tem poročal 28. jan. 1808 Dobrovskemu (NUK, rkp inv. št. 8/60). Da v tej obliki ni izšla, je morda povzročil Zois, ki je verj. dal prednost Kopitarjevemu delu. Tako je V. izdal slovnico šele v svoji »ilirski« dobi, to pot v sloven.

1809–1813. Obdobje pod upravo franc. Ilirskih provinc je po zunanji strani, pa tudi po nekaterih dosežkih, vrh V-ovega življenja in dela. Ko je bil po sklenitvi schönbrunskega miru v okt. 1809 uveden nov drž.-pravni red, je V. pod novo upravo zasedel v šoli pomembnejša mesta, kar bi lahko pomenilo, da se je začenjal nagibati k frankofilstvu (kar so mu pozneje pod Avstrijo očitali), ali da je celo postal član lj. franc.-ilir. prostozidarske lože (Des amis du Roi de Rome et de Napoléon). Se važnejše od šol.-prosvetnih funkcij je bilo, da je spričo pomanjkanja ustreznih učbenikov začel pisati prve slov. šol. knjige za gimn., pa tudi spodbujevati utrjevanje šol. rabe slov. jezika. V ta namen je sest. in priložil svoji slovnici, izročeni 23. jul. 1811 franc. vladi, posebno nem. pisano spomenico (DAS, Zoisov fond; obj. Veda 1911, 321), s katero je pri franc. oblasteh dosegel, da so opustili prvotni namen, po katerem naj bi se za šol. jezik namesto sloven. vpeljala hrv. dalmatinščina. Ni pa mogoče ugotoviti, koliko je bil V. dejansko zadovoljen z vsemi franc. šol. novostmi, spremembami in štev. reformami; v tem pogledu je treba upoštevati, da je 1814 (pod ponovno avstr. upravo) kot svojo posebno zaslugo poudarjal, da si je pod Francozi prizadeval ohranjati šolstvo pri starih avstr. načrtih (gl. V-ovo vlogo 29. jul. 1814, Štud. knjižnica Novo mesto, Ms 239/32).

Glavni dosežek V-ovega dela v ilirskem šolstvu so bili učbeniki, pripravljeni do sept. 1810, izšli pa do jun. 1811. Abeceda za Perve šole (1811, anon.), razširjena z razdelki: Kratki navuk k lepimu ino čednimu vedenju, Kratke perpovédanja, Tkanje. Abeceda ali Azbuka, Das ABC — Buch, L' Abécé (1812, podpisana na koncu trojezičnega predg.). Po izvirniku Ch. F. Lhomonda (Élémens de la grammaire française) je prev. in prir. knj. Počétki Gramatike, to je Pismenosti Francozke … Za latinske francozke šole v Illirii. Prestavil Vodnik (1811). V uvodu citira V. predvsem Lhomonda, na str. 109 pa je dokaj svobodno prev. verze N. Boileau-Despreauxa (Naj pesem umetna …). Verouku je bil namenjen prav tako prev. uradnega cesar. katekizma iz franc. Keršanski navuk za Illirske dežele vzét iz Katehizma za vse cerkve Francozkiga Cesarstva (1811, 1812²). Obsega verski nauk (v obliki vprašanj in odg.), zgodbe sv. pisma, molitve, na koncu pa še »sosednji navuk«, t. j. nauk o dolžnostih do ljudi, družine, domovine in države; tej versko-moralni tvarini je sledil kratek pouk v gospodarjenju, predvsem poljedelstvu.

Najpomembnejša med vsemi pa je bila V-ova slovnica Pismenost ali Gramatika za Perve Šole (1811, podp. v predgovoru), pisana na podlagi prejšnjih, v lat. in nem. zasnovanih rkp, a ne brez vidnega vpliva Kopitarjeve slovnice; v primerjavi z njeno znanstv. zasnovo je V-ova pretežno praktično normativna. Njena posebnost je poskus slov. slovnične terminologije, močneje naslonjene na M. Smotrickega in M. V. Lomonosova. Za predgovorom je na 8 straneh pesem Iliria oživlena, ki je bila nato ponat. v uradnem glasilu Télégraphe officiel (31. jul. 1811, št. 61, tudi nem. izd.) z V-ovim lat. prev.; ob besedilu je opomba v franc., ki opozarja na pesniške in vsebinske odlike. Pesem je nastala v zač. 1811 in je najbrž edini večji V-ov pesemski tekst tega časa. Čeprav je Ilirija oživljena po nastanku, namenu in značaju tudi prigodnica, sprejeta s precejšnjo pozornostjo in celo navdušenjem, je bil že sodobnikom očiten poleg pesniškega zlasti njen nar., socialni in celo polit. pomen. Pozneje je bila (ob domnevnem članstvu v prostozidar. loži) glavni vzrok za V-ovo odstranitev iz šolstva, kar so zagovorniki poskušali preprečiti z razlago, da v odi ne gre za slavljenje Napoleona, marveč za patriot. navdušenje nad povzdigo dom. jezika in kulture. Osrednja misel Ilirije oživljene resda ni samo hvaležnost Francozom za večje upoštevanje sloven. v šolah, ampak tudi poudarjanje polit. pomena slov. dežel v preteklosti in namig na njihovo sedanjost in prihodnost, iz česar je moč sklepati, da V-u, ki sicer ni bil polit. človek, v tem času nikakor ni bilo tuje narodnopolit. mišljenje. S tem je bil v svojem času eden prvih, čeprav ne edini, saj je tudi Kopitar skoraj sočasno razvijal nar. misli v obliki »patriotičnih fantazij«. Razlika med njima je bila predvsem ta, da je V. 1811 najbrž verjel v dolgotrajnejši obstoj Ilir. provinc, medtem ko stvarnejši Kopitar ne. V odi na Napoleona je sicer mogoče videti navezavo na nekdanji V-ov načrt, da bi v spomin na Linharta opesnil slov. zgod., a je zveza le posredna, ker so mu spodbudo za pesem dale predvsem nove razmere v času Napoleonovih vojn in polit. načrtov z na novo osvojenimi ozemlji; na stari načrt bi v odi lahko kazala uporaba alegorije, ki jo je sredi 90-ih let V-u svetoval že Zois, hkrati pa je treba upoštevati, da je alegorijo V. uporabljal v elegijah in odah že v Pisanicah. O metrični obliki Ilirije oživljene pa so že sodobniki (Zois; Kopitar, Ist. II, 215) sodili, da poskočna kitica ne ustreza najbolje slavnostni ideji; očitek so pozneje ponovili M. Čop (IB 1833, 27) idr. raziskovalci (mdr. I. Grafenauer, A. Slodnjak) V-ove poezije.

Zdi se razumljivo, da V. v času Ilir. provinc ni ustvaril več pesmi, saj je tudi v prejšnjih letih pesnil le priložnostno in s precejšnjimi presledki; poleg tega so ga od pesnjenja odvračale druge dolžnosti in naloge. Za ital. učbenik sloven. V. Franula de Weissenthurna Saggio Grammaticale Ital.-Cragnolino (Trst 1811) je za vajo v slov. branju prir. Linhartovega Matička, pregledal slovar in popravil slovnično besedilo (SBL I, 187). Mdr. se je intenzivneje posvetil arheologiji, ki mu že prej ni bila tuja. 1808–9 je zapisoval beležke o najdbah, napisih idr. v pos. beležnico (Itinerarium; gl. MHK 1848, 87–93) in jo dopolnjeval do 1818 (skiciral vrsto rim. nagrobnikov, izmed teh nekaj danes že izgubljenih; gl. ZUZ 1941, 116). Nove arheol. pobude je dobil od franc. vojnega komisarja in poklicnega arheologa E. M. Siauveja, jih razširil še na numizmatiko. Glavno delo (ob šolskem) pa je v teh letih postajal slovar. Naraščal mu je le počasi, tako da so sodobniki med njimi ne zmeraj dobronamerni Kopitar — opozarjali na V-ovo počasnost, drugi — zlasti J. Primic — pa ga spodbujali. Sodelavci (od 1810 F. Bilc, od 1811 U. Jarnik idr.) so mu bili v pomoč tudi pri nabiranju subskribentov za izdajo, do katere naj bi prav kmalu prišlo, a prednaročnikov ni bilo dovolj. Napisal je sicer in samostojno obj. daljše vabilo na prednaročilo slovarja Deutsch-Windisch-Lat. Wörterbuch — Slovar nem.-slov.-lat. (1813; vabilo brez gesel je obj. Télégraphe officiel 27. jun. 1813, št. 51; tudi nem. izd.), vendar ga ni mogel končati, kot je obljubljal. Poskušal se je tudi v drugih jezikosl. vprašanjih. Ko je Dobrovský sept. 1812 poslal Kopitarju in Zoisu delni prepis Brižinskih spomenikov z željo, da bi jih izdali, je tudi V. besedila proučeval, prev. I. in II. spomenik v sodobno sloven, in lat., napravil besedno tabelo in napisal k I. spomeniku kratko lat. razlago (gl. NM). Ta komentar je jun. 1813 poslal Kopitarju. V., ki je sprva dvomil, da gre res za slov. besedila, se je za Brižinske spomenike zanimal predvsem zaradi starega, Kopitarjevemu nasprotnega prepričanja, da so Slov. pisali svoj jezik že pred Trubarjem. Končno spada v to razdobje tudi sodelovanje pri Kopitarjevi črkopisni reformi. V. se je lotil dopolnjevanja novega črkopisa, marca 1810 predlog poslal Kopitarju, ponovno delal na tem po 1813, tako da sodi črkopisno vprašanje tudi v zadnje razdobje V-ovega življenja. Podobno je s popravki k imenom idr., ki jih je V. dec. 1809 v Lj. in okt. 1815 na Dunaju vnesel v svojo kopijo Tabule Peutingeriane v izdaji F. Ch. Scheyba (1753); C. Mannert jih je v novi izd. Tabule (1824) upošteval (prim. J. Kastelic, GMDS 1942, 98–100).

1813 —1819. Zaradi življ. okoliščin v teh letih V. ni mogel najti časa in miru, da bi se lotil novih večjih del. Nadaljeval je s tistimi, ki jih je bil začel že pred leti, a tudi od teh ni nobenega pripeljal do konca. Tako je s pomočjo novih sodelavcev nadaljeval nem.-slov.-lat. slovar. Končal ga ni zaradi čakanja na izboljšan črkopis, v katerem naj bi bil tiskan, pa tudi zaradi pomanjkanja prednaročnikov. V ta namen je sest. nove predloge, vendar z njimi ni prodrl, mdr. tudi zato, ker je novi črkopis namenil samo Slov. in ne tudi drugim Slovanom. Krajša, nadaljevanje obetajoča obj. je Ein Wort an Freunde der Sprachkunde (LW 24. jan. 1817, št. 4; podpis: krainerischer Philologe), kjer V. prizadevnim jezikoslovcem predlaga kompromisna stališča v treh točkah, daje primere in želi ugovore oz. popravke. Vzporedno s slovar. delom se je posvečal raziskovanju rimskih napisov, opise obj. z nasl. Römische Denkmähler in Illyrien (LW 1818; Archiv f. Geogr., Historie, Staats- u. Kriegskunst 1818; gl. Bibl JLZ 9), kar je V-ov zadnji nat. spis. Da je veljal za arheol. strokovnjaka, dokazuje naročilo gubernija jul. 1818, naj pregleda rimski mozaik, najden na Kapucin. trgu v Lj. Dopolnjeval je numizmat. zbirko, jo uredil in opremil z razlago. Prev. je knj. Jana Matouška Babištvo ali Porodničarski Vuk za Babice, I—II (1818). Morda spada v to dobo tudi rkp Berilo greško (NUK, Ms 545), v katerem je najbrž za šol. potrebe prev. izbor iz grških basni, anekdot in zgodb; prev. iz anakreontike so najbrž izpred 1809.

Razmeroma plodno pa je v tem času V-ovo pesniško delo. Verj. se je v pesmi zatekal po neuspehih na zunanjih, šol. idr. področjih. Nobenega novih besedil pa ni obj. V javnost so prišli samo nekateri priložnostni verzi: prigodni pesmi za praznovanje pariškega miru Premagova veselica 1814 in Mirov god 11. dan srpana 1814 (obe vtisnjeni na svilene trakove, ki so jih delili udeležencem slavnostne prireditve, prva natisnjena tudi na pos. letaku). Med ostalimi pesmimi, ki pa jih je težko datirati in so bile nekat. zasnovane morda že v prejšnjih letih, zbujajo pozornost tiste, ki niso bile prigodne oz. pisane za poseben javni namen: Bohinjska Bistrica, Milica milena, Mile, Jeklenice, Vinske mušice, Pomlad, Cvetje, Ilirija zveličana in Moj spominik. Novost so nekat. erotični motivi, a ne kot osebna izpoved, ampak v obliki vložnic, oprtih na ljudske ljubez. pesmi, in pa orisi naravnih in socialnih pojavov, npr. dela (Jeklenice). Takšni motivi so bili povod, da so novejši raziskovalci (npr. J. Pogačnik, JiS 1959/60) videli v V-ovi poeziji predromantične značilnosti. Vendar je mogoče erotične, naravne in delovne motive imeti še za nadaljevanje razsvet. pesništva, t. j. za izraz razsvet. racionalizma, praktičnega empirizma in senzualizma. Čustveni toni v erot. besedilih (Milica milena, Mile) se morejo razumeti kot odmev razsvet. sentimentalizma, ki je bil v slov. poeziji ok. 1810 že močno opazen. Ilirija zveličana iz ok. 1817 (pet različic, a nobena dokončna) je bila poskus rehabilitacije pred avstr. oblastjo, po vsebini in obliki podobna Iliriji oživljeni. Zamislil si jo je kot proslavljanje zveze med Habsburžani in Slov. Napisana je v istem metru in po enakih alegoričnih vzorcih kot hvalnica Napoleonu, po ideji pa je nejasna in zato med V-ovimi najmanj posrečena. Ob Zadov. Kranjcu in Dramilu najpomembnejša, celo najboljša V-ova pesem je Moj spominik, napisana po vzoru Horacove pesmi Exegi monumentum. Kot že v nekat. besedilih v Pesmih za pokušino je tudi tu glavna tema pesništvo, a še ne v romant. privzdignjeni podobi, ampak kot zelo stvaren oris V-ovega pesn. šolanja, vplivov in upanja na posmrtni sloves. — Na splošno se je V-ova pozna poezija motivno in idejno odmikala od zgodnje in zrele, zlasti je stopila v ozadje razsvetl. poučnost, vendar V. ni utegnil izkoristiti vseh možnosti, ki so se mu s tem odprle. V slogu in jeziku (izjema je Moj spominik) je preveč zapleten, včasih težko razumljiv, tako da moremo v teh poznih pesmih videti enega od virov za poznejši slog J. Vesela-Koseskega, ki je bil kot pesnik tudi V-ov učenec, in pa J. Zupana, čigar način in učenjaški epigrami s prisiljeno jezikovno skopostjo spominjajo na pozne V-ove verze.

Zadnja leta je V. mislil na novo zbirko — morda z nasl. Spevnik —, ki bi zajela že obj. pa tudi neobj. pesmi, razen seveda Ilirije oživljene. Rkp je urejal in popravljal, znova predelaval. V zbirki bi upošteval tudi prevode in ljud. pesmi, ki jih je zbral in deloma popravil. Vendar tudi tako zamišljene zbirke, ohranjene v obliki bolj ali manj obdelanih rkp (gl. NUK, inv. št. 10/58), ni mogoče imeti za dokončano.

Ker je V. u. brez oporoke, so zapuščino prodali na javni dražbi; dedovali so brat Anton, sestri Uršula in Jera, nekaj reveži in cerkev na Koprivniku. Na dražbi (gl. Intelligenzblatt zur LZg 1820, št. 12, 14–5, 50) so prodali mineral. zbirko (338 kosov), numizmat. zbirko (362 kosov), knjige (588 zvezkov) in rkp. Rkp nedokončanega slovarja (vsebuje nad 30.000 besed) je po oceni pristojne komisije predstavljal šele delo v pripravi. Pesmi so po oceni iste komisije večidel stare in obj., deloma popravljene, nove naj bi bile samo nekatere. Slovarsko gradivo je odkupil M. Ravnikar, ga pozneje podaril Metelku, ta pa 1848 Slov. društvu, ki si je 1853 pridobilo za obj. denarno pomoč škofa A. A. Wolfa (gl. čl.). Pesniška zapuščina je prišla v last najprej biv. V-ovega kolege in licej. bibliotekarja M. Kalistra, po njeg. smrti 1829 jo je na dražbi odkupil čbeličar M. Kastelic in iz nje v KČ prvič obj. vrsto pesmi, tudi ljudskih. Kastelic je pripravljal knj. izdajo V-ovih pesmi, a ga je prehitel A. Smole, ki pa ni obj. vsega gradiva: Pesme V. V-a (1840). Pozneje je Kastelic pravico do obj. prepustil knjigarju W. K. O. Wagnerju (gl. čl.), ki se je za urejanje dogovarjal s F. Levstikom. Od Wagnerja je po njeg. bankrotu rkp pridobila SM, zanjo je Levstik pripravil knjigo Vodnikove pesni (1869), ki je prinesla tudi obsežen izbor iz neobj. rkp. Toda Levstik je besedila jezikovno in slogovno popravljal tako, da so znanstveno neuporabna. Šele poznejše izd. so uvedle pri obj. strožja merila, bile pa tudi opremljene s strok. komentarjem: Pesmi V. Vodnika (1891, ur. F. Wiesthaler), ID (1935, ur. I. Grafenauer), Izbrane pesmi V. V-a (1958, ur. A. Gspan), ID (1970, ur. J. Koruza). Knjiga V. V-a ISp (1890, ur. Wiesthaler) zajema iz publicistike in prevodov. Do znanstv.-kritične izd. celotnega V-ovega lit. dela pa doslej še ni prišlo.

Pomen. V-a so sodili in označevali še za življenja (uradni akti, mnenja sodobnikov). Iz uradnih spisov lahko posnamemo njeg. fizično, psihično in intelektualno podobo: srednje postave, čokate rasti, polnega, rdečega obraza, modrih oči in pravilnega nosu. V poznejših letih je nosil očala, bolehal (za kilo), sicer pa živel predvsem za študij in delo. Od življ. užitkov je cenil hrano in pijačo, kar je bilo za njegov stan razumljivo. Na to opozarjajo znane Kopitarjeve sodbe, pa tudi Prešernov epigram (Preblečen sim …, vendar prim. tudi pesem V spomin V. V-a), pač satir. pretiravanje lastnosti, ki pa niso presegale običajne meje. Po mnenju obeh je tudi pozneje, ko ni bil več vezan na franč. red, ohranjal nekatere tipične meniške poteze. Predstojniki so cenili njegovo umerjenost do kolegov in učencev, prijaznost, humor, omenjali popustljivost. V uradnih oznakah in Kopitarjevih sodbah se poudarja »nestanovitnost«, vendar ni jasno, ali so mislili njeg. pogosto menjavanje poklica, službenih mest ipd., ali pa pravo značajsko lastnost (morda v nazorskih zadevah). Zois je o V-u sodil, da je počasen (»kein Bonaparte«, v pismu 9. nov. 1808, gl. ZKor I, 49), Kopitar ga opisoval kot »rdečeličnega, dobro rejenega menišiča«, po značaju podobnega Pohlinu, spletkarskega, lenega, ambicioznega (fragment pisma mar. 1808 J. Dobrovskemu, Ist. II, 308–9, 311, 312), mu očital težnjo po monopolu v slavistiki. Kopitarjeve oznake (v avtobiogr. Kleinere Schriften, 1857, 10; v opombah k Čopovemu lit. zgod. gradivu za Šaf., gl. Pisma M. Čopa I, 1986) je treba jemati s pridržkom, prav tako njegovo sodbo, da se je V. iz tipičnega»eks-frančiškana« nazadnje spremenil v epikurejca Helvecijeve šole (Kopitarjeva pril. Čopovemu pismu Šafariku 9. maja 1831; gl. ZMS 1899, 103).

V V-ovem delu, kot ga je ocenila poznejša kult. in lit. zgod., izstopa sicer pomen njegove poezije v tem smislu, da je bil prvi pravi slov. pesnik. Vendar je treba upoštevati, da zavzema pesništvo v celotnem opusu razmeroma majhen delež. V prvi tretjini 19. stol., t. j. v V-ovi zreli in pozni dobi, nato pa še po smrti do izida KČ je resda lahko veljal za osrednjega glasnika še nerazvite slov. poezije. Dejansko pa je njegovo pesništvo nastajalo z velikimi presledki, pretežno iz zunanjih pobud in celo naročil. V primerjavi z Devovim pesnjenjem je po množini skromnejše, pa tudi po obsežnosti posameznih tekstov, spretnosti komponiranja in ustvarjanja večjih celot ostaja pogosto za Devom ali U. Jarnikom. Opazna je zlasti V-ova skromna zmožnost razviti večje miselne sklope; vsebina pesmi se mu praviloma drobi v domislek. Zato mu ustrezata kratki verz in kitica alpske poskočnice. Očitna je tudi prigodniška fiziognomija večjega dela njegove poezije, povezana z zelo vsakdanjimi praktičnimi, utilitarnimi ali celo naključnimi snovmi. V tej smeri je dosegel največ tam, kjer se mu je kot zunanji povod ponudila nacionalno pomembna vloga sodobnih dogodkov (npr. Ilirija oživljena). Pač pa ima pred drugimi sodobnimi pesniki dvoje prednosti, ki sta jih lit. kritika in za njo tudi lit. zgod. dosledno priznavali. V vsebini pesmi je zajeta reprezentativna ideologija tistega časa, t. j. slov. razmeram prilagojeno razsvetljenstvo. Zlasti v Iliriji oživljeni se vsebina povezuje z nacionalno mislijo, ki je tu prvič formulirana tudi na polit. ravni in je začetek slov. nacionalnopolit. poezije. Druga odlika V-ovih pesmi je verzna forma. Alpska poskočnica oz. kratki trohejski verz sicer nista ustrezala vsem temam, vendar sta bila za svoj čas izrazita in izvirno uporabljena, pa tudi primerna začetni stopnji slov. pesniške teorije in prakse. Zato sta vplivala še na poznejše pesnike, zlasti v krogu KČ. Konec V-ove pesniške prevlade je prinesla Prešernova poezija. Zoper Prešerna je poskušal poudarjati poseben V-ov pomen Bleiweisov krog, ki je 1859 v V-ov spomin pripravil veliko proslavo in za tisti čas razkošen dvojezični zbornik Vodnikov spomenik — Vodnik-Album (1859).

V okvir V-ovega pesnjenja gre tudi njegovo zbiranje slov. ljud. pesmi, ki jih je prepisoval in predeloval, s tem pa ohranjal kontinuiteto med prvimi zbiralci v Pohlinovem krogu (Janez Mihelič, o. D. Zakotnik) in sodelavci okrog KČ (M. Kastelic, F. Prešeren idr.), ki so svoje obj. oprli tudi na V-ovo zapuščino. Končno spada po Japlju in Zoisu med prve in pomembnejše slov. prevajalce (sekvenca iz rim. misala Dies irae, psevdoanakreontika, pesem Iskrice po neznanem ital. izvirniku, sklepni verzi v Kotzebuevem Tinčku Petelinčku idr.).

Za pesniškim prav nič ne zaostaja V-ovo delo za razvoj slov. proze, čeprav seveda ne pripovedne v pravem pomenu. Njegove »pergodbe«, t. j. večidel prevodi kratkih anekdot, zgodbic in šaljivk v Veliki pratiki in Mali pratiki ter LN bistveno ne presegajo podobnih pripovednih zametkov pri star. in sodobnih slov. piscih, vendar s svojo številnostjo opozarjajo na počasno približevanje večjim pripovednim oblikam. Za slov. prozo je bilo V-ovo delo odločilnega pomena v razvijanju publicist., časnikarskih, poučnostrok., poljudnoznanstv. in učbeniških oblik. V. je prvi slov. časnikar, urednik in pisec šol. knjig v sodobnem pomenu besede. V tem smislu mu tudi pritiče vzdevek »oče slov. proze«, čeprav njegov prozni jezik zlasti v začetku ni bil čist in si je moral prizadevati, da bi se dokopal do pravilnejše besedne in skladenjske rabe. Kljub temu je pripravil pot M. Ravnikarju in njegovi skrbi za čistejšo ali naravnejšo sloven., v poznejših letih pa je bil najbrž tudi sam pod Ravnikarjevim vplivom. K skrbi za slov. prozo spada tudi V-ova korespondenca; ok. 1810 je bil eden prvih izobražencev, ki je dopisoval v sloven. in s tem dajal zgled drugim. Pomemben je njegov delež k razvoju razl. ved in strok, ki so v 19. stol. šele polagoma postajale del slov. znanstv. kulture. To velja predvsem za njegova jezikoslovna prizadevanja. Opazen je končno V-ov delež pri razvijanju slov. arheologije in numizmatike, kar seveda kaže na izrazito polihistorske poteze njegove osebnosti, pripadajoče verj. bolj 18. stol. kot pa dobi po 1800, v kateri so postajale že izjemne.

Jezikoslovec

V. je bil za svoj čas v zadevah kranjskega in sploh slov. knjižnega jezika »fant za vse«. Bil je najodličnejši obvladovalec slov. besede, mnogim piscem jezikovni lektor in vzor, ne nazadnje pa tudi jezikoslovec v najširšem smislu. Njegova funkcijskozvrstna besedila so raznovrstna: 1. umetnostna: izvirna vezana in prevodna, pa tudi prozna; 2. strokovna raznih zvrsti in zahtevnostnih stopenj: poljudnostna, učbeniška, raziskovalna zlasti v besedoslovju, pedagoška v šolah več vrst in s področja raznih tvarin in ved (jezikoslovne, matematične, upravljalne, naravoslovne, zdravstvene, prehrambene, veroučne); 3. publicistična pratikarska in časniška, pridigarska in strokovnopoljudnostna; 4. praktičnosporazumevalna (sicer niso ohranjena, a od drugih — deloma tudi z lekturo Linhartovega Matička — potrjena).

Osnova za te optimalne značilnosti V-ovega duhovnega obraza je sorazmerno precejšnja nadarjenost, prizadevnost in delavnost. Hkrati je v precejšnji meri tudi posledica njegove zmožnosti za sprejemanje formativnih spodbud iz družbe onega časa: sprva iz Pohlinovega, zatem iz Zoisovega kroga. Pohlin mu je bil uzavestil posebne dolžnosti, ki jih ima izobraženec do ljudstva, iz katerega je izšel, čeprav v drž. okviru ni imelo (npr. nasproti češko, še zlasti pa ne nasproti nemško govorečim) prav ugodnega mesta in tudi ne tako povoljnih razvojnih perspektiv. V tem je V-a spet zganil in še bolj vodil realni in vsestransko kultivirani Zois, sprva z Linhartom ob sebi, na splošno pa tako, da mu je zadajal naloge, ki so ga ene krepile na umetnostnem področju (in sicer tudi zaradi Zoisovih svaril pred rabo iz nem. prevzetih besed, za katere bi morale obstajati domače ustreznice), druge pa ga vodile na nova tvarinska področja, npr. v svet eksaktnih ved (mineralogija, geologija) ter publicistike (pratikarstvo, morda tudi časnikarstvo) in jezikoslovne vede (slovaropisje). Sicer pa je bil V. dovolj pobuden tudi sam. Zanimal se je npr. tudi za področje rudarstva in železarstva, za svet ptic in rastlin vsaj v izrazijskem (terminološkem) pogledu, v manjši meri je bil verj. sam pobuden pri delu na novinarskem področju. Marsikak interes so mu vsilile splošne družbenopolitične razmere in dogodki onega časa, npr. prev. patentov in podobno, brambovskih pesmi, strokovnih knjig, lektorstvo katol. prevoda sv. pisma 1796 ali po tem, jezikovne in jezikoslovne usluge Kopitarju in Franulu de Weissenthurnu, delo za slov. učbenike zlasti za časa Napoleonove Ilirije, interes za vedo o novcih, za starinoslovje; poizkusil se je celo v hrvaških besedilih (rkp Navuka za Lužke Čuvare, NUK, Ms 559). Tudi tujih jezikov se je precej učil samopobudno.

Besedoslovje. Zanimanje za strok. ukvarjanje z besedjem je pri V-u sprva izhajalo iz Zoisove in Linhartove pobude (čeprav je besede zbiral že prej), zlasti da bi bil za Kumerdejev slov.-nem. slovar prispeval besedje nekaj črk (Zois V-u 20. marca 1794). Sčasoma pa se je ogrel za izdelavo svojega nem.-slov. slovarja. V prvi fazi je delal na njem od 1804 in ga na prvo roko skončal dec. 1806, nakar je na podlagi študij Dobrovskega osnutek predeloval, deloma na podlagi obvestil kakih 12 nabiralcev besedja. Slovar je izdeloval praktično do konca življenja, in sicer z nem. iztočnicami in s slov. prevodi (pogosto tudi z lat. ustreznicami), misleč ob tem tudi na poskuse korenoslovne razlage. Delo je v rkp tudi dokončal (ali je vsaj menil, da ga je, saj je o dokončanju slovarja javnost obvestil do 1813 vsaj petkrat). Končni naslov je Slowenisches Wörterbuch — Slovensek Besednjak; starejši naslov je pravilnejši: Slovénski Besednjak, prvotno pa: Slovénsko Besediše — Windisches Wörterbuch (besediše po Pohlinu); končno se je odločil za rusko izposojenko slovár. Ohranjen je v več rkp različkih in z razl. pripravljalnim gradivom, npr. kot Wörterbuch = Besediše (s poimenovanjem iz 1814: Krainische Wörter und Redensarten, t. j. Kranjske besede in reki).

Nemško-slov. slovar (NUK, Ms 437 a) obsega 7 rkp knjig, vsega 95 zv. po 12 listov. Nem. iztočnicam so načeloma povsod pripisane slov. ustreznice; manjka jih le ok. tisoč ob celotnem obsegu 30 000 enot. Primer iztočnice Brot: 1. kruh; feines kruh iz cvetne moke, Bäckerbrot trénta, weisses Brot pogáča, Haferbrot ovsenak, Buchweitzenbrot ajdovnik, ajdovi kruh, Rockenbrot roženák, Gerstenbrot ječmenák, Hirsebrot prosenák, aus gebrühetem Mehl párjenik, nach Brote gehen z trebuham za kruham; 2. die runde Gestalt, und Masse hléb, deminutiv hlébic, hlébčik, ein Brot Zucker hleb cukra, Brot - krušni. Sledijo še druge iztočnice s tem korenom, npr. Brotbäcker krušic, kruhar (pozneje pripisano: pek). Za 30.506 nem. gesel je končno nabral 130.000 slov. ustreznic, in sicer z vsega slov. jezikovnega področja. — Pač na podlagi tega slovarja je nastal (če ni že iz 1803; prim. I. Modic, DS 1909, 500) slov. geslovnik Alphabeticon Vindicum (4 knj., 80 zv. po 12 listov, vsaka stran dvostolpčna; NUK, Ms 437 b). Na 1. str. je zapisal: a, abranek (prvotno abranki), ah, ahá, aj, ako… Na 19. str. zadnjega zv.: čuvaj, čuvajka, čuvajnica, čuvam, čuvajski, čverst, čverstoba… Nem. ustreznic tu ni, pač pa tu in tam pripomba, npr. pri abranki »bei Haselnüssen« (tj. 'pri lešnikih'). — V tiskanem vabilu na naročilo: Deutsch-Windisch-Lateinisches Wörterbuch — Slovar némško-slovénsko-latinski (1813) je za zgled obj. gesla Aal — Abbrechen. Poleg razširitve na lat. opazimo še t. i. oblikotvorni izpis glagola, npr. za Abändern: prenarèjam, prenaredím -di -dil -rejen — muto, immuto. Na prvo mesto je postavil sedanjiško obliko vidske dvojice (za tip s predponskim parom prim. kléstim — okléstim).

Slovar ni nikoli izšel, deloma zato, ker je V. čakal na rešitev vprašanja slov. pisave (s tradicionalno bohoričico se tedaj niso zadovoljevali, tudi ne z od Japlja modificirano Pohlinovo, ki je npr. razločevala ozka in široka e in o ter polglasnik), deloma zaradi neugodnih zgod. dogajanj (npr. prihod Francozov), ali zaradi pomanjkanja denarja za izdajo. Postal pa je bistvena sestavina Cigaletovega slovarja Deutsch-slov. Wörterbuch (1860), saj je Cigale prevzel gotovo več kot 95 % V-ovega besedja (prim. J. Stabej, JiS 1966). Seveda je gradivo zajeto tudi v Pleteršnikovem Slov.-nem. slovarju (1894–5). Poročilo o dokončanju slovarja v LW (junij 1806, št. 25/6) kaže V-ovo zamisel. V nem. iztočnicah se je opiral na Adelunga, dopolnjevalno še na I. J. G. Schellerja (Kumerdej pred tem na Adelunga in K. Fuldo). Od domačih slovarnikov je upošteval Pohlina in O. Gutsmana, pa tudi nekatere hrv. idr. slovanske slovarje in jezik. dela, tudi starocerkvenosl. Za ponazorilo idealne obdelave gesel so bile ob tej priliki natisnjene enote Auf, Schlagen in Stock. Razvidna je široka zastavljenost slovarja, saj gesla — poleg obvestila o naglasu (npr. várvati se, stoparáma, nesti/nósiti) - prinašajo tudi besednozvezno, zlasti frazeološko gradivo. Primer geslo Stock: ob pálici hoditi, stojí ko štor, kamen za okno. Velika pozornost je odkazana tudi slov. izpeljankam za nem. večbesedne opise ali zloženke, npr. štor, knalo, panj, jajčnik, trta. Posebno bogate so besedne zveze pri glagolu. Nem. rekom je znal najti prave slov. ustreznice, vsaj v veliki večini. Slov. glagol za določeno nem. iztočnico načeloma navaja v nedovršni in dovršni obliki, pri čemer se V. sklicuje na P. Schimecka (Programma Etymologiae Slavicae, 1783); s tem je glede glagolskega vida prehitel Kopitarja (tega slovnica izšla šele 1808). Zapisoval si je tudi »grde besede«, seveda večinoma z oznako »nizko«. Besede je pretežno tudi naglasil.

V rkp zapuščini (NUK) je še več zasnutkov slovarja, pa tudi posebnih izrazij, npr. rudarskega (npr. rkp Wocheiner Bergsprache, Krainische Berg- und Hüttensprache; NUK, Ms 444), za nekatere obrti, za sorodniško in prijateljsko drevo, imena »več kot 550 rastlin, mnogih rib, mineralov in vseh v deželi pojavljajočih se domačih ptic selivk, teh čez 220«.

V skladu s tedanjim jezikosl. delom, zlasti Kumerdejevim, je V-ovo prizadevanje, da bi prodrl do osnovnih pomenskih gradbenin jezika, nekakih morfemov, najmanjših glasovnih množic z lastnim pomenom. To sicer pogumno prizadevanje pa na ravni (zlasti slov.) dotedanje teoretične misli oz. zavesti ni moglo dati zaželenih rezultatov, čeprav je deloma prispevalo k razumevanju pomenske zgradbe tvorjenih besed. Izpeljavo jezika iz praglasov obravnava v Versuch einer Ableitung der Sprache aus Urlauten (15 vel. listov; NUK, Ms 555). Sem sodi rkp Etymologici Vindici Deductio ab Simplicissimis originibus Synthetica methodo construi coepta ad diem 1mam 1803; na mapnem ovitku naslov: Vodnik's Etymologicon Vindicu(m) (1800–1803) (NUK, Ms 427). Mdr. vsebuje natančne opise tvorjenja glasov, vendar nima veliko izdelanih gesel. Na listu 156 je velikanska družina iztočnice skakati, ok. 140 enot, marsikatera izmed njih seveda dvoumna. Podobno delo je Primitiva et Radices Linguae Slavo-Carniolicae — Začetne inu máterske besede krajnski-slovénskiga Iezika (v več izvedbah; NUK, Ms 526). Četrto zbirko in »Skrčenje« je opravil 1803 z J. Debevcem. Za primer iztočnica Bęgam/bęgaju 3/bęg — bęžęč; bęgnem (begun: cursor 3); bežim — (begunka: dysenteria 3); bezlàm — bezlaj — bęzèl;φηνη, φυξις, Flúcht, fuga, bęg — φευνω| Bog (kar je z asociacijo beg — bog lahko vplivalo na Prešernov napis, vendar ima to povezavo že Linhart, Poskus zgod. Kranjske … 1981, 257). Rkp iz 1807/8 Rod slovenskih besedi (38 listov vel. formata; NUK, Ms 420) je abecedno ur. seznam besednih družin. Za primer družina Baba — altes Weib: babast, babji, babim, babaría, babež/babjek, babina/babula; babin, babica, babičin, babičvam, babji, babjost, babstvo, babšè — večinoma vse z nem. ustreznicami. — V rkp z zunanjim naslovom Gradivo za besednjak (12 zv.; NUK, Ms 546) so slovarski seznami besednih družin od G (gáber) do Zhutara oz. zhveterim; pripis v lat. pravi, da »vsebuje najmanj 1880 besed«. To je V-ova osnova za slov.-nem. slovar.

Besede je skušal V. zbirati tudi ob pomoči strokovnjakov in drugih za različna področja; izpričani so: Anton(č)ič, F. Bile, Hartman, F. Hladnik, J. J. Ilinić, U. Jarnik, M. Ravnikar, M. Schneider, K. Zois, Jurij Zupan, Franc Zvetko, morda tudi J. Rudež. To in ono slov. ustreznico nem. besedi je V. tudi sam tvoril, »po naliki jezika tako, kakor človek vidi, da se v ljudskih ustih tvorijo iz danih osnovnih besed za nove predmete«, katero besedo pa je vzel tudi iz »širše slovanščine«, vendar pripominja, da je vse iz ljudskih ust neposneto posebej zaznamovano.

V slovaropisje bi nekako lahko uvrstili še rkp Perprava za Pęsme (12 listov; NUK, Ms 548), kar pa je v resnici pretežno zbirka stalnih besednih zvez, npr. ptičje mleko, za nos vodim, Moje poštene ni naprodaj, Me je za besedo prijel, jezik za zobmi deržat. Sem gre tudi rkp Ober-krajner-dialect (NUK, Ms 540/1), v katerem navaja sto gorenjskih posebnosti, pač nasproti dolenjskim, npr. 1. Stoh — kozuc, 2. Rimel — lata, 10. Mlin —Malin, 12. Se jeza — se jezi, 23. Stard — met, 8. Skeden — pod, 96. koj — precej, 98. Si debel — si grob pruti meni, 100. Rute prati — vsake sorte perilu. Tako je V. tudi med prvimi našimi narečjeslovci v širšem smislu. V rkp nem. pisani slovnici loči področje dolenjskega (Dolenjska, Notranjska, Tržaška, Goriška) in gorenjskega narečja (Gorenjska, Koroška, Štajerska). — Končno gre sem, čeprav po nastanku tudi zelo star, še rkp Vsake Sorte zapiranja, inu Napisi (fotokopija v NUK, inv. št. 39/58, varia), čeprav vsebuje sploh vse, kar je zanimivega videl in doživel, torej ne samo jezikovne stvari.

Slovnica je drugo važno V-ovo jezikoslovno področje. Kakor za slovarsko (prim. opombo v Vorläufige Nachricht von d. krain. Wörterbuche, 1806) je imel tudi za slovnično delo predhodnika v Pohlinu (Kraynska grammatika, 1768, 1783²). Pobuda pa je prišla od J. Debevca, ki je slov. jezikoslovnim zainteresiranem razposlal vprašalnik, da bi na podlagi odgovorov nekako normiral slov. (kranjski) knjižni jezik. Ohranile so se 4 variante V-ovega odgovora (NUK, Ms 541) z naslovom Grammatika inu Besediše. Tu je najti tudi V-ove izpise iz Hipolitove izdaje Bohoričeve slovnice (Grammatica Latino-Germanico-Slavonica, 1715), tičoče se neenotnosti pisave (poletí — sodnýk) oz. oblikoglasja (ardezh, muss sein rudezh). Morda se je na slovnično delo pripravljal tudi ob Kumerdeju, o čemer je že 20. marca 1794 poročal Zois (Vodnikov spomenik, 45). Obstaja namreč V-ov rkp Zur Kummerdeischen Krainischen Grammatic (NUK, Ms 556) in rkp Einleitung in die Slavische Sprache (NUK, Ms 543), ki je verj. V-ov ekscerpt (tudi oblikoslovni) iz te slovnice.

Pobuda, da je 1807 napisal slovnico slov. jezika v nem., je morda izhajala iz potrebe pri pouku, kolikor že ne iz Zoisovega prepričanja, sporočenega V-u (20. marca 1794), da v slov. liter. zadevah na najrazličnejših funkcijskih področjih tako dolgo ne bo nič, dokler ne dobimo filoz. kritične slovnice in temu ustreznega slovarja. Poleg tega Kumerdej ni prišel s svojo slovnico nikamor. Vzpodbuda bi lahko bila tudi slovnica, ki je 1806 nastajala Kopitarju. Izpred 1807 obstaja V-ov osnutek lat. pisane slovnice slov. jezika in neki zasnutki v nem. (NUK, Ms 537–9, 406) za izrazno in oblikoslovno stran jezika.

Nem. pisana slovnica ni bila natisnjena. Ohranjena je v več delih in prepisu, ki je bil osnova za prve 3 dele Pismenosti (1811). En del je V. porabil za poglavje o nepregibnih besednih vrstah v Kopitarjevi Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark (1808). Na Kopitarjevo željo, ki je okt. 1808 bil med tem odšel na Dunaj, je podal pregled vrst prislova, predloga, veznika in medmeta, sestavil listo glavnih tiskovnih napak in spregledov, morebiti pa je v določenem smislu vplival tudi na klasifikacijo Kopitarjevih glagolskih razredov v okviru posameznih sedanjiških vrst; lahko pa je bilo tudi drugače, saj je Kopitar rkp svoje slovnice V-u pokazal in mu je ta celo ponudil, da bi zanjo napisal skladnjo. Kopitar se je nato na Dunaju odločil za Dodatek (str. 385–460) k slovnici, tako da bi bil lahko od V-a prispevani del tudi sam dopisal, ko ta verj. ne bi bil že stavljen. Iz V-ovega gradiva so v slovnici tudi Kopitarjevi seznami besedja k posameznim besednim vrstam.

V zvezi s tem delom, morda pa tudi iz misli na kritiko, si je V. v tiskani izvod Kopitarjeve slovnice (NUK, Ms 554) zapisoval pripombe in pomisleke k nekaterim tezam. Mdr. je mislil, da je Kopitarjeva knjiga le slovnica kranjskega, ne pa tudi kor. in štaj. jezika, kakor razodeva njen naslov. Kopitar je z naslovom seveda mislil na veljavno območje slovnice, V. pa na jezikovne značilnosti slovnične strukture.

Čez čas pa je V-ova slovnica vendarle izšla, toda v slov. jezikovni obleki in primerno dognana: Pismenost ali Gramatika za Perve Šole (1811, XVI ┼ 190 str.), s predgovorom in pesmijo Ilirija oživljena na začetku; ves ta uvodni del je bil po vrnitvi Avstrije v Ilirske province iz večine primerkov odstranjen. Slovnica ima poglavja: čerke (glasoslovje), beséde (oblikoslovje), vézanje (skladnja), izobràzenje beséd (besedotvorje), glasovna méra (meroslovje) in prepóne (ločila), nato nekak dodatek Pomén pismenjih beséd po abecednimu rédu (slovarček izrazja, vsega 306 gesel, nekatera s podgesli) in nazadnje še kazavic zapopadka.

V glasoslovju V. nekako ločuje črke in glasovje, loči tonemski naglas, t. i. intonacijo; odkril ga je pred 1807, kar je vedel tudi Kopitar. Nima pa V. jasne predstave in zaznambe za kolikostne razlike (delna zaradi mešanja tonemskih in jakostnih naglasnikov), saj mu kračina in cirkumflektirana dolžina načeloma sovpadata. To mešanje naglasnikov je po Kopitarjevi slovnici hudo nazadovanje; prim. str. 3: »O je dvojni: ó širók, ò tesen; širòk je v besedi tòk (to je to, v kar kaj vtikamo, kakor imajo per sedlu tòke za pištole noter dévati). Deloma se mu mešajo naglasniki Pohlina in Kopitarja, pač ker je bil rkp prvotno, tj. pred izidom Kopitarjeve slovnice, uravnan po Pohlinu.

V oblikoslovju je pri V-u 9 besednih vrst: imé (samostalnik, 4 sklanjatve, po ena za m. in s. spol, dve za ž.), perlóg (pridevnik, mednje šteje tudi vseh vrst števnike), namestimé (zaimek: osebni, nedoločni, (z ne-, ni-, marsi-…), svojilni, kazalni, oziralni, vprašalni — pa še nesklanjavni prislovni), glagol. deléžje (deležnik), predlóg, naréčje (prislov), véz (veznik) in medmèt. Vsem besednim vrstam je označeval slovnične kategorije, npr. pri glagolu naklon in čas, osebo, število, spreganje in deležnost, vid, vrste spregatev, tvorbo časov in naklonov. Obdelal je tudi nepravilne glagole. Glagolskega vida tu ne loči točno od vrste glagolskega dejanja, kakor kažejo že trojice tipa gibam — ganem — gonim (to je vpliv V-ovega korenoslovja).

Pri tvorbi glagolskih oblik na prvem mestu obravnava glagole na -am, nato na -em in -im (po možnosti ob istokorenskih primerih, npr. gìbam, gánem, gónim), in sicer pa zaporedju sedanjik, velelnik, nedoločnik (dolgi in kratki), deležnik na -č, -l, deležja na -č, -aj(e), -ama, -ši, -é, glagolnik, trpni deležnik. Tudi nepravilni glagoli so obdelani v onih treh skupinah. Razporeditev razredov posameznih vrst je po abecedi izglasnih korenskih soglasnikov, kakor pretežno že pri Kopitarju, le pri ustničniških izglasjih glagolov na nenaglašeni -im se pri V-u nakazuje strukturno skupinjenje: na enem mestu so obdelana izglasja b/m/p/v (Kopitar je imel tu na kupu še l/n/r, v opombi pa ob teh še zobne nezvočnike). Kjer to ne zadošča, se k razlikovalni vlogi priteguje glagolska pripona iz nedoločniške osnove (npr. kazati oz. leči h kažem = ležem).

Pri prislovu V. že v Kopitarjevi slovnici loči izpridevniško (danes bi rekli: v glavnem lastnostno) skupino od preostale (lepo — kjé, kód, kólko, kako silno …). V svoji slovnici je V. prislov postavil za deležnik in predlog. Predlog obravnava po vezavnosti za posamezne sklone, sicer pa loči t. i. »nelóčlive« (predponske) in »lóčene/lóčlive« (res predloge), mdr. z rodilniško vezavo tudi t. i. neprave, npr. verh, više. Pri vezniku ne loči prirednih od podrednih, navaja pa jih 9 vrst: vezalne in sorazmerne, t. i. ločevalne (v bistvu protivne in dvodelne dopustno-protivne), pogojne ali ugovarjalne, nasprotovalne, dopustne, vzročne, sklepalne, zaporedne in primerjalne. Medmetov ima 8 vrst, vse so mu izraz »nótrinih občutkov«.

Skladnja je V-u vezanje besed v besedne zveze oz. »vjemanje izrekov in stavkov«, pri čemer izrazno in v zgledih ni zmeraj jasno, katero je stavek in katero poved v današnjem smislu (tu ne pomaga dosti niti poglavje o ločilih, le nekaj bolj seznam izrazja). Deloma jasneje je to določeno v V-ovi rkp Laški pismenosti: tu mu je izrek stavek, t.j. zveza osebkove in povedkove skupine, z nadaljnjimi možnimi določili.

V skladnji besednih zvez V. obravnava zvezo samostalniške in pridevniške besede, rabo števnikov, zaimkov, glagolsko vezljivost, vid, predloge ter prislove in veznike, v skladnji stavka pa navadni in premenjeni besedni red, umetni besedni red in prilagajanje izrekov in stavkov (položaj povedka za veznikom, za vprašalnico). Pri navadnem besednem redu določa zaporedje osebek - povedek, temu pa da sledi vse, kar še »upravlja« povedek, najprej pa je prislov (predmeta tu ne ponazarja). Pri posebnem besednem redu razpravlja o položaju povedka in veznika, ta stoji tudi takoj za vprašalnico (če te ni, pa je sploh prvi), medtem ko naj bi bili velelni povedki ali spredaj ali zadaj. — Za zloženi stavčni člen prim.: o/res/če/kar te tvoje tri lepo pisane pisma. Končno govori o mestu naslonk: ne je pred osebno glagolsko obliko, zaimenske naslonke so za prvo enoto in glagolom ali bom, držijo pa se rade skupaj (npr. mi ga, vendar jo jim). Razpravlja tudi o položaju pomožniške naslonke (ki smo mu, ki bi ji — ki jo je). — Umetni besedni red da se rabi »zavol samiga lepšiga glasa«, npr. mu povém namesto povém mu zaradi tega, da ne prideta skupaj dva m, ali pa za poudarjanje (kjer govori še o podobnosti slov. besednega reda latinskemu). — Pri »vjemanju« (= krčenju) je govor o uveljavljenju istega povedka v več stavkih, v katerih bi se sicer moral ponoviti, ter o tvorbi pridevniških, deležniških, nedoločniških in deležijskih polstavkov; pa še o krčenju večbesedne glagolske zveze v enobesedni glagol, npr. ima navado hoditi k tebi — k tebi zahaja/hódi. Tu je podal tudi spiske glagolov, ki pomenske kategorije izražajo kar s svojo oblikoslovno podobo, namesto da bi jih podajali s posebnimi besedami, npr. légam — léžem — ležím, lezem — lazim, žrem — -žiram, obuvam — obujem, obéšam — obésim, dajem — dam (v glavnem so to t. i. vrste glagolskih dejanj).

Pri skladnji glagola se plaho nakazuje stavčnočlenskost — menda prvič pri nas —in sicer tudi v svoji pomenski določenosti: »Vsaki glagol, kir ni v neokončavnimu zalogu, ima en imenvavni padež per sebi, ktir je ali délavic al terpívic ino ktir odgovarja na prašanje kdo? Po timu imenvavnimu se glagol vselej ravna, kar tiče spol, lice ino število« (str. 125). Stavčni člen predmet je tako tudi že imenovan: »Rodivni padež tudi dajejo svojmu predmetu tisti glagoli, ki pomenijo …« (str. 126). To skladenjsko znanje in pojmovanje je V-u verj. dohajalo iz slovnice romanskih jezikov, vsaj sodeč po tem, da imajo Počétki Gramatike … Francozke (1811) to obravnavano širše (str. 64): »Podseba ali imenvavni padež glagolov klíčemo tisto al osébo al réč, ktira je, ali ktira déla to, kar glagol izrekúje, in ki jo glagol pod seboj ima.« Imenuje ga tudi podsebik (pač na osnovi besede subjekt), iz česar se razvije naš osebek. In podobno za samostalnik v zvezi lubim Boga (str. 65): »beséda Bog je predsébik in se naravnost sklada z glagolam. Ta sklad spoznaš z prašanjam kaj? koga?«. Tak predmet mu je premi (»ravni«), drugo so mu nepremi, ker se v franc. rabijo vedno le s predlogi. Stavčnočlenska skladnja je še bolj obdelana v V-ovi rkp Laški pismenosti, kjer ima npr. prav sodobno (strukturalno) teorijo o zloženosti vsakega povedka, torej ne le tipa je bistra, ampak tudi tipa teče, kar si razlaga z »je tekoča«, ker pač: »Vsak izrek je tedaj zložen iz podmeta, iz glagola … biti, ino iz eniga perdevka« (perdevik je povedkovo določilo).

Poglavje o besedotvorju zlasti še po 2. izd. Pohlinove slovnice (1783) ni bilo posebna novost (Kopitar ga nima), je pa pomembno, ker je zraslo iz V-ovega dobrega poznavanja slov. besedja in iz njeg. obravnav besednih družin. Zlaganje in sestavljanje je V. opravil na hitro, dokaj obširno pa je obravnaval izpeljavo samostalnikov, pridevnikov in glagolov. Posebno draga obrazila so mu -je, -ost, -(st)vo, -(o)ta, -ba/-va, -ik/-ica, -ar, -v/ic, -(v)ka. V 7. Gazeli Prešeren verj. ironizira prav V-ovo tvorbo besed. Na koncu je prikazano še prevzemanje besed, zlasti lastnih: po V-u jih v končnicah domačimo, npr. Cypros — Ciper Cipra, Thetis — Tetida (testamenat), včasih pa tudi v izglasju osnove (Ambrož).

Pri samostalniku so obdelane tvorjenke za »možake« in »ženske«, srednjega spola na -je, izpridevniške, pojmovna imena (devištvo, sladkoba, služba, kovaštvo), za kraj in orodje, deželo …, močnejši zvok, snovi ipd., hrambe, orodja, skupna imena, večalne, slabšalne, zmerjalne, manjšalne besede, prebivalska imena, za vrste vode, družinskost, dovršno dejanje, izdelek, imena za prizadete (rejenka) in še več drugega. Pri pridevniku so obdelane tvorjenke za dejavnost, snovnost, »v se prejemlivost« (npr. vučliv), podobnost, obilico, mnoštvo, posamezno in skupno svojilnost, pri glagolih pa obravnava predpone (pri po- je navedenih kar 9 pomenov).

V poglavju o glasovni méri mu pomeni izraz dolg naglašen, kratek nenaglašen; za drugo so navedeni nekateri tipi naslonk in večina predpon, za prvo pa glede mesta naglasa opozarja na ustrezna mesta v oblikoslovju. Določila glede premičnega naglasa so zelo splošna, pri dvozložnicah naj bi bil naglas na prvem zlogu, sicer pa da se posebej zaznamuje; Kopitar je V-u očital siljenje naglasa na koren.

Poglavje o ločilih obravnava vejico, podpičje, dvopičje, piko, vprašaj, klicaj in oklepaj, že v glasoslovju pa je govor o »znamenju pogoltnenja« (opuščaj), medtem ko deljaj ni poimenovan, pač pa v seznamu izrazja (in v Početkih Gramatike 1811) vezaj (»vezivna čerta«). Pri oklepaju (»medmestju«) loči predklep in zaklep. Predhodnik v tem mu je M. Zagajšek (gl. čl.).

V seznamu strok. izrazov (opomba k njemu je že na predhodni str. Pismenosti: »Vsako delo ima svoje besede in imena, ktire drugi ne znajo, ki niso tistiga dela«) je slov. izrazom pripisoval lat. ustreznice (redko tudi nem. ali franc.), tako da iz njih lahko zvemo za pomen. Za strok je npr. rečeno (v lat.), da je »govor ali perioda oz. izrek iz več stavkov ali členov in na koncu s piko zaključen«; stavik je propositio ali enunciatum, Satz; govor oratio, rečenje dictio, sojmenski je synonymus, zreka dialectus ipd. Od stavčnih členov jih tu navaja več, kot jih je v slovničnem besedilu, npr. perdévk attributum, podséba/podsébik subjectum, predséba/predsébik objectum. Podobno je v V-ovem rkp Laška pismenost.

V-ovo strok. izrazje je (v nasprotju z Zagajškovim) v veliki meri obstalo, čeprav dostikrat morfemsko predrugačeno (niso se mogli prijeti npr. njegovi samostalniško rabljeni pridevniki, povzeti po ruščini: vez, zaklep, toživen, podsebik, zjanje = veznik, zaklepaj, tožilnik, osebek, zev), pogostokrat prilagojeni le v oblikoglasju (permerjam = primerjam). Nekaj je dobilo drug pomen (podpičje je Vodniku pomenilo klicaj), marsikaj pa je seveda tudi odpadlo (náseben, znaden, padež, pravpisanje za absolutus, kunstverständig, casus, orthographia).

V. precej stvari normira, npr. pri rabi trpnika (sklad od + samostalnik za vršilca dejanja odsvetuje in priporoča tvorni način), pa tudi v oblikoslovju in drugje, kar je zlasti zanimivo glede na odstopanja od Kopitarja. V primeri z njim je nekako bolj splošnoslov. tudi tam, kjer Kopitar (podčrtno) ni bil (z bratam/bratom, lepši -i -i/lepši -a -e oz. lepši -i -i -i/lepša -e -i -o, narlepši, vendar naj-, če je že prej kak r). Že pri normiranju V. upošteva tudi lepotni vidik, npr. pri grdoglasjih ali pri ponavljanju ipd. Rad opozarja tudi na pesniške svoboščine: »Smejo večkrat na stran mahniti«, vendar »naj se varvajo samopášnosti«, ipd. V nem. pisani slovnici pravi, da bi se z združevanjem »dospelo k čistemu splošnemu knjiž. jeziku«, saj »izobraženejši Slov. in govornik sledita čistejšemu izgovoru mestnega prebivalca in se trudita prevzeti čistejše in izbranejše izražanje svojega ljudstva«.

Normativno hotenje zlasti v smislu enotnosti zaznamovanja glasov in gorenjskega oblikoglasja ter degermaniziranja razodevajo že V-ovi popravki v Japljevem prevodu Svetega pisma, II (1796); pri zadnjih zv. (3, 6–8, 1800–4) je bil član revizijske komisije in vplival na izboljšavo jezika tako, da je predlagal črtanje določnega člena (v Linhartovem Matičku je črtal tudi nedoločnega), imenovalniških oblik osebnega zaimka, kadar oseba ni poudarjena, ob istih pogojih rabo naslonke namesto naglasne oblike osebnih zaimkov, predlagal je enotno zapisovanje istih samoglasnikov (npr. i ne tudi z y), odpravljal dvojne soglasnike ne na morfemski meji, pisavo ej za jat, zagovarjal slov. besedo namesto nem. prevzete, če je obstajala (ali je mislil, da jo lahko naredi) — kar se je vse pozneje tudi res uveljavilo v slov. knjižnem jeziku. Neuspešen je bil z oblikoglasnimi nega, nemu, ih namesto njega, njemu, jih, z nesklanjanjem tujih imen (Jozue), z us za ves, s končaji -ia nam. -ija ipd., pač pa je sem in tja pravilno odpravljal zev (svetli in temni, tj. j in v).

Zanimiva značilnost V-ovega pisanja je upoštevanje tega, kar bi lahko imenovali lepo (ali vsaj stilno boljše). Že slovnica mu je (kot Joh. C. Gottschedu) znadnost, tj. peritia artis oz. peritia grammaticae, ars grammatica, pismenja znadnost pa mu je »perva stopna k vsim višjim vučenóstam«. »… pismenji navuk bo našo slovénšino zbrusil, zlikal in obogátil« (str. IV). Izrazi, ki jih pri tem uporablja, so dokaj različni in mnogostranski: za pozitivno: lepše, krajše ali lepše, lepši glas, rajši, za pesme skladati, visoka pisavnost, lep glas, lepši glas in prepotis (= poudarek), pridige inu visoki govor, majhina pesmica; za negativno: predolg, preveč siskajočih glasov, nevšečno, premalo navadno, da ne bodo poslušavca ušesa bolele, kar je prehudo zreči, nemšovanje, to ni po naše; nevtralno glede na zvrst: više pesme, visoki govor in še kaj.

Tedaj kot Pismenost so izšla še tri V-ova jezikoslovna dela (učbenik franc. in dva abecednika), v rkp pa je ostal učbenik ital.

Lhomondovi Početki Gramatike… Francozke (1811, 118 str.) so verj. naš prvi učbenik kakega tujega jezika. V. ga ni le prev., ampak tudi priredil in v tem smislu je to tudi protistavna slovnica. Delo je sicer podobno Pismenosti. Pedagoškim napotkom (po Lhomondu) sledi slovnični uvod z obvestili o izrazni strani jezika, nato pa je v 10 poglavjih zajeto oblikoslovje 10 besednih vrst (druga je člen, šesta »deležje«), nakar sledijo »posebne opombe«, in sicer k izrazni strani jezika in k vsem besednim vrstam. V 11. in 12. pogl. sta meroslovje in pravopis. Iz opomb h kategorijam franc. jezika se je v okviru obravnavane tematike protistavno jasno kazala tudi enakost ali različnost med franc. in sloven. (npr. v stavi pridevniških prilastkov). Skladnja besednih vrst je obdelana deloma sproti že v poglavjih deloma pa v »posebnih opombah«, hkrati je tu povedano še kaj drugega. Na koncu meroslovja je V. pod črto prev. Boileaujevo dvovrstično »lepo mero« v svoji štirivrstičnici. Pravopis je zajet nekoliko širše kot v Pismenosti; na koncu je opomba o pravopisnih poenostavitvah: »so zginile tiste velke čéde vejic, tiste kraže, tiste lišpane začetne čerke, in lepotice.«

Druga V-ova slovnica tujega jezika je rkp Laška Pismenost ali gramatika za Latinske Francozke šole v Illirii, Prestavil Vodnik (prvotni naslov: Početki Laškiga Iezika za Latinske francozke šole v Illirskih državah), sorazmerno kratko delce (skupaj 40 str.; NUK, Ms 441). Pretežno obravnava oblikoslovje, v prvem delu tudi skladnjo (Od govorjenja (del Discorso) ino od tiga, kar izobrazi en izrek). Ta del je važen za zgod. naše stavčnočlenske skladnje; v njem se loči že poimenovanje od upovedovanja.

Učbenik Abeceda za Perve šole (1811, 32 str.) prinaša tri črkopise, dvoglasne zloge, nato zloge različne sestave glede na težavnost izgovora (npr. ber — bers — bersh) oz. vsaj pisanja. Sledijo razzlogovane glavne molitve (očenaš, zdravamarija, vera), nato berila za vajo branja (molitve, za moralno vzgojo, mladostniško vzgojna in strokovna). — Druga izd. ima naslov: Abecéda ali Azbuka, Das ABC — Buch, L'Abécé (1812, 16 str.). Je tropisavna, za sloven. spet s posebnima črkama za ozka e in o (é, ó). Slov. razzlogovane besede imajo nem. in franc. ustreznice, npr. ba rov ni ze = die Heidelbeeren = les myrtilles. Očenaš je obj. v sloven. (razzlogovano), nem. in franc., nato sledi nekaj računstva. Imena števk so ništa, eden, dva, tri, štir, pét … V Ogovoru na Vučenike je V. skril agitacijo: »Máterna beséda je otroku narbol znana; perva stopna tedej je, ga v domáčimu jeziku vučiti pisat in brat.«

28 let po V-ovi smrti je izšla v gajici Vodnikova Kranjska pismenost okrajšana za male šole (Trst 1847, 62 str.). Povzeto je, seveda poenostavljeno in v tvarini skrčeno, kar je V. učil v Pismenosti, izrazje je močno ohranjeno.

V rkp je ohranjena še ena vrsta V-ovega zvrstnega pisanja: Števstvo za slovenske šole (več variant za naslov; NUK, Ms 412); oprl se je na franc. predlogo Guillarda in ital. Grossija. Za števke uporablja prav ta izraz (ne cifre), enična znamenja števil pa so mu: enka, dvojka, … šestíca. Ničla mu je prvotno neštevilo, znamenje zanjo pa mu je sprva menda beseda kolo, nato ništa in končno ničla. Misel, da ničla ne bi bila število, mu je kritiziral že Zois (25. jun. 1794; Vodnikov spomenik 49), ko je pregledoval V-ov sestavek za dodatek h kranjski pratiki. V rkp so obdelani tudi izrazi za razne mere.

V. je bil znan gojitelj lepe, predvsem pa slov. besede (oz. slovanske prevzete, kadar slov. ni bilo). Omenjeni so že bili V-ovi popravki enega zv. sv. pisma, kar je imelo ugodno posledico ob reviziji tega prevoda (Škrinar), in Linhartovega Matička. Da je imel smisel za kulturo jezika, potrjujejo mdr. Kopitarjeve prošnje za »prevode« v pravo sloven. nekaterih starejših slov. besedil, npr. Hipolitovih (prim. Kopitar, Grammatik, 95). Kopitarjevi nazori, da se je namreč Hipolit »pri tem prevodu veliko preveč suženjsko držal nemškega besedila in je že s tem — tudi ne glede na deloma nepotrebno nemčevanje in deloma ne zmeraj pravilno izrazje — svoje delo napravil nekranjsko«, so tudi V-ovi.

Znana je tudi njegova pomoč V. Franulu de Weissenthurnu, ko mu je za »praktični del« njegove prireditve Kopitarjeve slovnice za Italijane (Franul je izpustil Kopitarjevi obširni uvodni poglavji in Dodatek z zgod. razgledi v naše pismenstvo in s filozofijo, kako bi se bilo negativnostim izogniti), namreč Saggio Grammaticale Italiano-Cragnolino (Trst 1811), priredil Linhartovega Matička (str. 200–301), tj. »popravil po modernem pravopisu in očistil tistih germanizmov, ki so modernejšim piscem zoprni«. Poleg oblikoglasnih sprememb gre tu predvsem za odpravljanje Linhartovih germanizmov, deloma pa tudi za stilistične (ne zmeraj najboljše, npr. v ločilih) spremembe. (Za prim. aktih, gartnar, advokat, šribar, lakaj = djanjih, vertnar, besédnik, pisar, zapléčnik.) Skoraj gotovo je bila V-ova roka tudi pri Zbirki besed in rekov kranjsko-ital., vsebovanih v Matičku (str. 302–347) — to je neke vrste slovarček posameznih prizorov igre —, ter pri Dodatku (str. 348–349) poimenovanj najpomembnejših letnih izrazov.

Glede besedja se je V. sčasoma razvil v človeka, ki zlepa ni po nepotrebnem zapisal germanizma, če se ga je le zavedal in če ga je le mogel nadomestiti (v Matičku npr. besed kanclir in špegel ni imel s čim zamenjati). Tako ga je še na Koprivniku začel vzgajati Zois, opozarjajoč ga na nepotrebno rabo zlasti germanizmov. V tem smislu je potem V. sistematično iskal slov. (in tudi slovanske) ustreznice za iz nem. prevzete besede (tudi s pripisovanjem novega pomena že znanim slov. besedam), in sicer ne le v praktičnosporazumevalnem jeziku, ampak tudi v strokovnem (prim. uvod v Kuharske bukve, Babištvo in tudi sicer). Pri tem je odkrival različnost že v gorenjščini sami, še bolj pa med gorenjščino in dolenjščino; zadnja mu je najbolj »sama na sebi«. Gorenjec po V-ovi misli sicer rad nemčuje, Notranjec pa naj ne bi postal »napol Lah«. Torej »mormo eden drugimu podati, kar ima sledni dobro čistiga«. Videl je tudi veliko razliko med slov. mestno in podeželsko, kmečko vaško govorico; slednja mu je bila veliko manj odtujena sama sebi in torej primerna za vzpostavitev pristnega slov. knjižnega jezika, vendar nekako »v ustih« meščana. Kadar za nem. prevzeto besedo na Slov. ni našel ustreznice, je bil pripravljen poseči k drugim Slovanom (Hrvatom, Rusom) in tudi k (stari) cerkveni slovanščini, seveda prilagojeno jezikovnim značilnostim sloven. Tak je torej njegov purizem.

Posebej se je trudil za slov. strokovno in public. izrazje in stil. Izrazja so mu posebni deli jezika, navadnemu človeku (nestrokovnjaku) nerazumljivi. Na strok. področju smo bili tedaj še zlasti ponemčeni. V. je iskal in nahajal slov. izrazje za rudarstvo in fužinarstvo, jedilstvo, obrtništvo, zdravstvo, jezikoslovje, računstvo itd., npr. za naravoslovje sploh. Res se je večkrat naslonil tudi na sorodne slovanske jezike, zlasti na ruščino, ker se mu je zdela sloven. najbližja. Marsikateri izraz je bilo treba tudi ustvariti, dati zanj slov. predlog, ki naj bi ga nato strokovnjaki sprejeli ali zamenjali z boljšim (primer kuharskega izrazja). Kopitar se je bal V-ovega delanja besed, a je bilo sumničenje vendarle tudi koristno opozorilo V-u pred neustreznim ravnanjem.

V. je na jezik gledal tudi z družbenega vidika. Pesem Nemški in kranjski konj prispodobno velja za slov. jezik: tudi ta bi bil lahko zasičen, rejen, igriv in ponosen, vendar ga »tepejo po glavi« in mora »lačen stati v mlaki«, t. j. zapostavljen (npr. že kar v šolstvu). Slovanski rodovni ponos se skriva v poudarjanju sorodnosti sloven. z ruščino in v misli, da je slovanščina izrazilo mogočnega ljudstva, katerega jezikovne prvine lahko nadomestijo, kar je prevzeto iz nem. Poudarjanje nem. jezikovne superiornosti nad slovansko (še zlasti slov.) se mu kaže kot votlo. Razglašena nem. jezikovna nadmočnost nad sloven. mu je le prazno opravičevanje tudi za jezikovne odpadnike (t. i. nemškutarje). Sicer pa po V-u glede prevzemanja besed Nemci niso na boljšem od Slov., le da si besede jemljejo iz franc. Prevzemanje besed (ne le v sloven., ampak v tistem času v Evropi sploh) je »spačena navada inu v bukvah ne sme biti, temuč bukve se morejo v čistim jeziki pĭsat«. S temi besedami se tudi V. (za Gutsmanom) odkriva kot purist. V tem je gotovo vplival tudi na mlajšega Kopitarja, kateremu je bilo V-ovo prizadevanje za besedno slovenskost deloma celo pretirano (gl. Kopitarjeva pisma). Gotovo predvsem zaradi družbenega položaja slov. jezika je V. znal ceniti osvobajalni pomen franc. dobe za Slov. in je kot prvi med nami za svojo zvesto službo interesom slov. skupnosti po zopetni vzpostavitvi avstr. oblasti tudi plačal visoko ceno, bil oropan zasluženega družbenega priznanja in potisnjen v slabe gmotne razmere vse do smrti. Težave so bile nato celo z njegovim nagrobnim spomenikom.

V. si je prizadeval tudi za reformo slov. črkopisa. Že v Povedanju od slovenskiga jezika (LN 1897–8) je za slovenščino (v primeri z lat.) ugotavljal potrebo po črkah za glasove z, s, ž, š, č. Pozneje je odlagal natis svojega slovarja tudi zaradi črk. Na podlagi Popovičevih črkovnih modifikacij v glavnem latiničnih črk za zaznamovanje slov. glasov č, s, ž, z, š, ń (gl. SBL II, 452) je V. prek Kopitarja predlagal Dobrovskemu marca 1810 za šumevce, tudi za šč ipd., ustrezne cir. črke, za glas z cirilski Ӡ, sicer pa še h, nj in ſs (zadnje za glas s); Dobrovský je bil s predlogi kar zadovoljen. Kopitarju je take predloge posredoval V. še 1815 in 1817. 1815 npr. črke c, jat cirilski oz. epsilon za ozki e, omego za široki o, cirilska š in x (zadnje za ž), z za z, cirilski črki za č in šč in še kaj. Tako je bil na svoj način udeležen pri preoblikovanju bohoričice, kar se je nato dovršilo v 40-ih letih.

V. je v nekem smislu tudi zgodovinar slov. jezika in jezikoslovja. Glede prvega se je pretežno opiral na Linhartovo delo Versuch einer Geschichte von Krain … II (1791). To svojo vednost je podal predvsem v Povedanju od slov. jezika, nekaj pa tudi v svoji Gesch. des Herzogthums Krain… (1809). Nagibal se je k misli o avtohtonosti južnih Slovanov in sprva nasploh imel dokaj nenatančnih podatkov, npr. o glagolici in cirilici, o resničnih zač. slov. knjižnih besedil in rabe jezika. Odkritje Brižinskih spomenikov ga je podprlo v veri o starem slov. pismenstvu. Njegova zavest o slov. jezikoslovju sicer zajema Bohoriča in Hipolita, zlasti pa Pohlina in Kumerdeja, tudi Debevca. Ob Pohlinu je bil V. zrasel, a se nato od njega tudi oddaljil zlasti na podlagi svoje misli o potrebi upoštevanja tudi starejšega slovničnega izročila in knjižne besedilne prakse. Ni odobraval Pohlinove misli, da je prvi slovenski slovničar, češ da je Pohlin v svojem lj. samostanu spoznal Bohoričevo in Hipolitovo slovnico, v čemer pa V. ni imel prav, saj se iz uvoda Pohlinove slovnice (str. 13) vidi, da je ta svojo Kraynsko grammatiko, izšla sicer 1768, napisal že pred prihodom v Lj., namreč 1762; Pohlin je verj. poznal samo rkp lat. izpisa Hipolitove izdaje Bohoričeve slovnice kot predloge za izdajo v nem. 1858. Končno je v V-ovem obzoru tudi Kopitarjeva slovnica (1808), pa tudi Kopitarjev v bistvu pogosto podcenjevalni odnos do njeg. dela, tako da je V. moral svoje jezikoslovno delo tudi že braniti pred ne zmeraj utemeljenimi Kopitarjevimi očitki. Omeniti je treba tudi, da je V. poznal slovnici M. Smotrickega in M. V. Lomonosova, slovanske idr. slovarje, kakor razkriva seznam knjig, ki si jih je sposojal iz Zoisove knjižnice. Važne so bile tudi V-ove zveze z Dobrovskim ali z J. N. Primcem. Po Dobrovskega posredovanju je izpričano proučeval I. in II. Brižinski spomenik, deloma skupaj z J. Zupanom, k posameznim besedam (npr. glagolite, redka, Bože, sel) pa je napisal tudi lat. komentar; menil je, da jim je bil pisec »Ital«, sicer pa »ljubitelj čudovite slovanske čistosti«. Ta komentar naj bi bil objavil Kopitar, a ni bil dokončan. Nasploh je bil znan tudi kot dober latinec; vse do smrti je razvozlaval ohranjene lat. napise.

Gledano v celoti, je V. kot jezikoslovec velik v raznovrstnosti svojih interesov in v sposobnosti, vse to tudi primerno zajeti v pisano besedo. Posebno zaslužen je zaradi besedil z razl. funkcijskih področij, še zlasti kot prev. (deloma je imel svojo teorijo prevajanja). »Pojo ga« torej ne le pesmi, ampak tudi strok. in drugozvrstna besedila ter sploh besedilno in besedijsko naorana mnogovrstna funkcijska področja. Bil je najboljši praktični obvladovalec tedanjega osrednjega slov. knjižnega jezika. Kakovostno zaključuje obdobje 2. pol. 18. stol. in postavlja zdrave temelje za razvoj jezika in besedil v naslednjem, 5. obdobju, t. j. 1. pol. 19. stol.

Prim.: r. in m. matice ž. Šentvid (ŠkALj); por. matice ž. Lj.—Vič (ž. urad sv. Peter, Lj.); Juventus Labac. 1770–5; osebni dokumenti in akti: Štud. knjižnica M. Jarca (Novo mesto), DAS in MALj; rkp in korespondenca: NUK (gl. Katalog rkp) in NM; A. Ingolič, Pretres lit. o V-u (do 1935), prof. naloga, tipkopis v Kidričevi zapuščini (SAZU). — V-a obravnavajo vse domače in tuje zgod. slov. slovstva in osrednjega slov. knjižnega jezika od Šafarika naprej, enc, in leksikoni od Pohlina dalje, upoštevan je v večini antologij slov. poezije. Izbor druge važnejše lit. (popolnejša bibl v arhivu SBL): Ist. I., II.; Kidrič, Dobrovský; Prijatelj, Borba; isti, Profili; Trstenjak; Wollman; F. X. Richter, IB 1819, št. 4 in Horm. Ar. 1819, 49–50 (nekrolog); B. F. X. v. A (ndrioli), Car. 1824, 53–6, 57–9; isti, IB 1828, št. 2; A. B. Smonikar, Denkwürdige Ereignisse, New York 1840; Danecki (= J. Kosmač), N 1844, 139–40; I. Navratil, Vedež 1848, 154 6, 162–5; K. Dežman, Koledarčik slov. 1854, 29–37; Zois pa V., N 1854, 330–1, 334; MHK 1858, 44 (V-ova koresp.); P. Hicinger, O izd. V-ovih pesem, N 1858, 43, 51–2; Vodnikov spomenik - Vodnik-Album, 1859 (E. H. Costa, Biograph. Skizze; P. Petruzzi, V. und seine Zeit; H. Costa, V's letzte Stunden; F. Malavašič, V. in sloven.; F. Metelko, V. V. slov. pisatelj; P. Hicinger, Pregled V-ovih pesem; J. Bleiweis, V-ove Novice; A. Dimitz, V. als Archäolog und Historiker; A. Jellouschek, Valvasor und V.; Briefe des F. S. Zois an V.; M. Cigale, Nekoliko besed zastran slov.-nem. slovarja; faks. V-ove avtobiografije; idr.); MHK 1860, 106 (V-ova in Kopitarjeva koresp.); Seb. Brunner Sternkalender 1860 (gl. N 1860, 52–3); A. Dimitz, Zwei Briefe Dobrovsky's an V. V. 1806 u. 1808, MHK 1861, 9–11, 17–9; 16, 23 (o Primičevih pismih); P. Radics, Geschichte Krain's, 1862, IX–XV (razmerje Zois - V.); MHK 1863, 20 (Jakob Dežman V-u); 1864, 33–4 (numizmatik, naročniki nem.-slov.-lat. slovarja); A. Dimitz, V. und Prešern, BK 1865, 18; isti, V-k's Coresp. mit Siauve, ib. 114 6; Tinček Petelinček, N 1865, 20; F. Levstik, O V-ovem rkp, Z 1870, 300 4, 318–20, 334–6; M. Pleteršnik, V. učitelj lj. gimn., Jber. d. Obergymn. Laibach 1875, 25–33 in SN 1876, št. 26–7; V. (= F. Levstik), V-ova pesen Boh. Bistrica, SN 1876, št. 38; F. Levec, Z 1879, 3–6, 17–22; Kopitarjeva spomenica, 1880; J. Scheinigg, Jarnikova zapuščina, Kres 1883, 375, 473–7, 530–84; I. Vrhovnik, V-ov epigram, LZ 1883, 268 (Od Beljaka …); F. Levec, V-ovi pesmi Premaga in Mirov god, LZ 1885, 418–24; Fr. L(evec), V-ov napis iz 1814, ib. 508; V-ova pismo, DS 1888, 195 (1797 neznancu); F. Levec, Listine in pisma iz V-ovega življenja, LZ 1889, 393–418; LZ 1889 763 (Kopitarjevo pismo neznancu 1831); Nova slika V. V-a, LZ 1890, 60–1; P. Radics, Eine Zeitgenöss. Kritik …, Argo 1893, stolpci 23–4, 25–7 (Müllnerjeva ocena V-ovih pesmi); J. Benkovič, Slov. koledarji in koledarniki, DS 1895, 86–90; I. Vrhovnik, Nekaj V-ove ostaline, IMK 1895, 105–10; K. Štrekelj, Neizdana V-ova pesem, LMS 1895, 247–50 (Planšar); F. Orožen, V. kot turist, LZ 1895, 541–5 in PV 1895, 95–104, 115–9; Fr. V(idic), Ilirija oživljena v franc. prevodu, LZ 1896, 194; I. Vrhovnik, O stoletnici V-ovih Lubl. Novic, 1897; I. Vrhovec, Franc. ljudska šola na Kranj., LMS 1897, 147–61; I. Kunšič, Donesek k abec. vojski, LZ 1898, 316–7 (Kitajska mačeha …); I. Vrhovnik, IMK 1899, 50–8 (biogr. drobec); F. Vidic, V-ov anakreontizem, LZ 1899, 562–4; F. Orožen, O V-ovem Vršacu, PV 1899, 24–7; I. Kunšič in F. Levec, Doneski k zgod. knj. zveze med Čehi in Slov., ZMS 1899, 212–4; F. Vidic, V. V., der slov. Dichter, AslPh 1901, 386–462, 1902, 74–103; L. Pintar, Ein Brief Primitz's an V., ib. 1901, 637–8; F. Vidic, V. in Kopitar, LZ 1901, 678–88; F. Ilešič, K V-ovemu življ., LZ 1902, 708–10; L. Pintar, Iz pozabljenih rkp, ZMS 1902, 232–9 (Pesmi za brambovce); A. Aškerc, V-ovo šolsko poročilo 1812, LZ 1903, 342–4; isti, Slov. akti v MALj, IMK 1904, 108–9 (3 V-ovi nem. akti 1813–4); J. Šlebinger, Pisanice, Izv. III. drž. realne gimn. v Lj. 1904/5, 3–32, 1905/6, 3–30; I. Šašelj, V-ova in Čopova slika, IMK 1908, 78; F. Vidic, V. V. und die Nachillyrische Periode in Krain, Zbornik u slavu Jagića (Berlin) 1908, 630–5; I. Modic, V. kot jezikoslovec, DS 1909, 414–21, 446–53, 495–500; I. Grafenauer, Iz Kastelčeve zapuščine, 1911, 80–5; F. Kotnik, Pesmi za dež. bran, ČZN 1911, 80–6; F. Ilešič, V-ova Ilirija oživljena, Sn 1911, 227–30; I. Prijatelj, Sloven. pod Napoleonom, Veda 1911, št. 1–6; isti, V-ovo pismo A. Rudežu, ib. 386–7; N. Omersa, V-ove pesmi, Izv. drž. realke v Idriji 1911/2, 5–31; I. Poboljšar (= I. Vrhovnik), V. in Prešeren člana Kazine, LZ 1912, 167–8; Achtzehnhundertneuner Nachlese, Zft f. österr. Gymnasien (Dunaj) 1912, 1–22 (prev. brambovskih pesmi); L. Pintar, AslPh 1914, 611–2 (izjava dvorne komisije o V-u 1808); F. Kidrič, Franc.-ilirska loža prijateljev kralja rim. in Napoleona v Lj., Sn 1914, 102, 58–60, 84–7; F. Ilešič, Evropa z liro, LZ 1915, 171–4; H. Bren, V. V. kot frančiškan, Č 1917, 31–7, 213–9 (dopol. I. Grafenauerja ib. 141–2); I. Grafenauer, V-ova Ilirija oživljena, DS 1917, 84–7; isti, O V-ovi pesn. zapuščini in o dosedanjih izd. njegovih pesmi, ČJKZ 1918, 179–92; J. Mal, Doneski k V-ovemu življ., DS 1918, 174–89, 1919, 46–7; I. Grafenauer, V. V. pesnik, KK 1918, 104–69; I. Lah, V. V., LZ 1919, 49–56; J. Mal, Ob stol. V-ove smrti, DS 1919, 46–7 (kraj smrti); F. Ilešič, Slov. pjesnik V. V. i Napoleonov katekizam, Bulićev zbornik (Split) 1924, 615–33; J. H., V. V. v bohin. gorah, S 1926, št. 54; I. Prijatelj, Nekaj V-ovih pisem Kopitarju, ČJKZ 1924, 147–67; isti, Koresp. med V-om in Kopitarjem, ib. 1926, 121–43; A. Furlan, Pisatelji franč. ČZN 1926, 41–2; V. Burián, Dva dopisy V. V. J. Dobrovskému, Slavia (Praga) 1926, 123–7; N. Omersa, Psevdonim B. E. v Pisanicah, ČZN 1927, 77–81; A. Breznik, Japljev prevod sv. pisma, ČJKZ 1928, 77–106; F. Kidrič, Dvoje Čopovih pisem Kopitarju, ib. 173; F. Zwitter, GMDS 1931, 48–50 (seznam frankofilov …); Staroslav (= I. Vrhovnik), J. Trdine komentar V-ovih pesmi, ŽiS 1931, knj. 9, 516–7; A. Žigon, Erjavec in Levstik, DS 1932, 138–49, 231–40; isti, Levstik o V-u, ib. 298–307; J. N(ovak), V. V-a predniki, S 1933, št. 28; P. Skok, Napoleonov katekizis u Iliriji, Pravda (Bgd) 1934, št. 10567/70; F. Kidrič, V-ovi neobj. verzi, LZ 1936, 484–6, 590–7; I. Grafenauer, Prepisi V-ovih pesmi izpred čbelične dobe, SJ 1938, 171–2; isti, V-ov delež pri Kopitarjevi abec. preosnovi, ib. 119–24; L. Legiša, Slov. poezija od V-ovih Pesmi za pokušino do priprav za KČ, ib. 63–112; isti, Odkod snov za V-ovo basen Sraka ino mlade, SJ 1939, 233, 1940, 184; A. Gspan, V-ova Mala pratika 1798, SR 1948, 276–80; B. Merhar, Glose o V-u pesniku, NSd 1958, 716–24; L. Legiša, V-ovo izročilo, NRazgl 1958, 68–9; J. Pogačnik, Predromantični elementi v pesmih V. V-a, JiS 1959/60, 134–9; F. Vatovec, Slov. časnik 1557–1843, 1961; D. Voglar, V-ovo spoznavanje Horaca, SR 1961/2, 60–87; V. Schmidt, Sloven. v naših šolah … 1962; J. Stabej, Nekaj ugotovitev ob popolnem izpisu V-ovega rkp nem.-slov. slovarja, JiS 1966, 42–4; K. Gantar, V. V. in grška poezija, SR 1969, 85–92; F. Petrè, V-ov Zadovoljni Kranjec kot primer iz poezije razsvet., JiS 1969/70, 65–76; J. Koruza, O zač. slov. pesništva, ib. 1971/2, 222–9; J. Kos, V-ov Vršac in opisna poezija narave, SR 1973, 389–412; J. Koruza, Pisanice od lepeh umetnost, 1977; L. Legiša, Pisanice, 1977; J. Stanonik, Smolnikar in V. V., SR 1977, 205–232; I. Andoljšek, Naš zač. bralni pouk in učbeniki zanj, 1978²; J. Dular, O jeziku 1. slov. časnika, Obdobje razsvet. v slov. jeziku, književnosti in kulturi, 1980, 183–94; J. Koruza, Starejše slov. posvetno pesništvo, Seminar slov. jezika … 16, 1980, 79–92; isti, V-ov Zadovolne Krajnc, JiS 1982/3, 161–9.

Upodobitve: Portret J. J. Grunda 21. sept. 1804 (namenjen za zbirko Pesmi za pokušino, a ne obj., zamenjala ga slika slapa Savice), velja za izgubljenega. Poznejše slike so le posnetki tega portreta, npr. M. Langus (?), tempera, papir, 1838 (NM); L. Blau, litografija ok. 1838 (3 izvodi v NM, obj. Bleiweisov Kol slov. za 1854); neznani avtor, olje na kovinski ploščici, podaril 1851 F. Pustavrh Licejki (rkp odd. NUK); temu močno podobno, če ne enako, je olje na platnu (last družine Kersnik na Brdu pri Lukovici, fotogr. v NarG); A. Karinger, litografija 1859 (obj. Vodnikov spomenik); J. Šubic, olje na steno (v avli NM); A. Koželj, črna kreda (NarG, s skico); S. Pengov, freska 1958 (Skupščina SRS); B. Jakac (gl. kartograf. zbirko NUK; F. Kidrič, J 1925, št. 221). - Plastika: F. K. Zajec, patiniran mavec, doprsni ok. 1858 (NM); A. Gangl, bron, spomenik 1889 (Vodnikov trg v Lj.); isti, mavčni model (NarG). Kos + Trč.

Kos, J., Toporišič, J.: Vodnik, Valentin (1758–1819). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi797061/#slovenski-biografski-leksikon (11. april 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine