Vilhar, Miroslav (1818–1871)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Vilhar Miroslav, pisatelj, skladatelj in politik, r. 7. sept. 1818 v Planini (pri Rakeku) poštnemu uradniku Francu (iz rodu Wilicherjev, ki se je poslovenil) in Ivani r. Obreza, u. 6. avg. 1871 na gradu Kalec, pokopan v Knežaku. Osn. šolo je obiskoval v Postojni, gimn. v Šentpavlu na Kor. (verjetno 1829 do 1833), licej (1833–5) in filozofijo (1835–7) v Lj. Potem je dokaj neredno študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, opustil študij ter 1843, po poroki z Jožefino Dejak, hčerjo graščin. oskrbnika v Senožečah, prevzel očetovo gospodarstvo na Kalcu. Tu se je zelo zbližal s tamkaj. kmeti, z nar. zavednimi izobraženci pa se je sestajal v Senožečah, kjer je ustanovil nar. stražo (1848) in se tako izognil sovraštvu, ki so ga čutili kmetje do zemlj. gospode. Ker je imel 8 otrok (4 hčere in 4 sinove), je 1858 sprejel za dom. učitelja Fr. Levstika, ki je močno vplival na V-jevo nar. zavest in na pesn. delo, vendar je (zaradi nesoglasja med njima) 1861 odšel v Trst, V. pa se je kot poslanec kranj. dež. zbora (od 1860) in zaradi šolanja svojih otrok i. l. preselil v Lj. Tu je vneto sodeloval v čitalnici ter na kult. in družab. prireditvah. 1863 je izdajal polit. list Naprej; zaradi Levstikovega članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (št. 14 do 16) je bil sodno preganjan ter 6 tednov zaprt, list pa ukinjen (gl. ib. št. 49, 78; N 1867, 31, 174, 189, 248). Po obsodbi je izgubil poslan. mandat, se zagrenjen vrnil na Kalec, sprejel za dom. učitelja J. Alešovca, polit. pa deloval kot župan v Knežaku. Gospodarstvo je vodil zelo neuspešno, še posebej proti koncu 60-ih let, ko je zbolel. — Za njim je prevzel posestvo prvorojeni sin Evgen, a ga je po smrti edinke Ljudmile (7. maja 1896) prodal kmetom in se preselil v Lj.; grad Kalec je bil po 1. svet. vojni zapuščen, danes je v razvalinah. Evgenova žena Marija r. Skvarča (1855–1911) je v oporoki volila 100 000 kron CMD in nekaj za reveže v Knežaku (prim. SN 1911, št. 10; KCD 1912, 25–33).

Pesniti je začel V. v nemšč. med študijem v Gradcu, kjer se je morda seznanil z Vrazom in D. Trstenjakom. Tedaj je napisal kaki 2 dejanji besedila za romant. opero Ana von Gösting (ostala nedokončana), pozneje pa še nekaj nem. pesmi, mdr.: po Prešernu povzeto Soldatenlied (IB 1849, 161) in Die Königin (ib. 261–2). Prva obj. pesem pa je bila slov. Predčutki (N 1845, 33). Po nasvetu voj. kurata N. Žica se je odločil, da bo pesnil samo v slov. jeziku. Objavil je štev. domoljubne, podučne, idilične, šaljive in polit. pesmi, večinoma z manjšo lit. vrednostjo, npr. v listih: N 1845 do 1864 (Vodila pridnim kmetovavcam, 1849, 101; Vodniku, ib. 195; Vesoljnimu svetu, 1850, 55; Sveta gora, 1851, 125; Moj vrtič, ib. 131; Kitica, ib. 137; Postojnska jama, 1852, 169; Župan, 1860, 61; Bistri možje, 1861, 46; Hrast in lipa, ib. 402; Našim vojakom, 1862, 193); SB (Topol, 1852, 2–3), SG (Ljubezen, 1859, III, 71), Naprej (Stari novi duh, 1863, 186), v svojih kol (Slov. kol 1851, Sloga 1863, Koledarček 1867). 1860 je izdal Pesmi, pri katerih je na izbor in obliko odločilno vplival Levstik. Te pesmi ga kažejo v boljši luči in v vseh njeg. značilnostih: zgledoval se je pri Vodniku, rad uporabljal njeg. poskočno štirivrstičnico in, najbrž pod Levstikovim vplivom, posnemal tudi srbsko nar. pesem. Poleg splošne domoljubne in idilične vsebine izražajo očitne notranjske posebnosti. V Zgbu je 1865 (kot spomin na polit. zapor) izdal knjižico humorist. in zbadljivih verzov Žabjanke (Žabe, Raki, Ribice). Ko je bil poslanec, a tudi pozneje, je pisal slov. in nem. epigrame na poslance kranj. dež. zbora. Sprva so krožili v prepisih, 1865 in 1867 pa jih je dal V. litografirati. Postumno sta jih objavila F. Levec (Soča 1880, št. 21, 22; vse) in A. Prevec (Z 1880, 123–4; izbor), ki pa jih je zmotno pripisal S. Jenku (prim. Z 1880, 137–9).

V dramatiki se je skušal uveljaviti s tipičnimi čital. igrami, od katerih jih je 6 izdal kot Vilharjeve igre, I–VI, 1865 do 1866. Izvirne so Detelja, Župan in Poštena deklica, druge — Filozof, Igra Pike in Servus petelinček — so prirejene po tujih predlogah. Med dramske spise sodijo mdr. še: kupleta Frak in surka (Naprej 1863, 230) ter Srce in trebuh (ib. 246), po nem. izvirniku prirejena To sem bil jaz! (1868) in burka Vsakemu svoje (Soča 1871, št. 10). V zapuščini, ki jo je hranil sin Franjo Serafin (gl. čl.), so ostali rkp: Daniela (izvirna žaloigra v 3 dej.), Kdor prej pride prej melje (izv. šaloigra v 2 dej.), Korčovski (dvodejanka), Na kmetih (izv. šaloigra v 2 dej.). Ker imajo vse 4 igre geslo, je verjetno, da so bile namenjene za natečaj Dram. društva (1870). Tako kot pesmi so bile tudi njeg. igre izredno priljubljene v čitalnicah.

Z glasbo se je ukvarjal kot samouk. Najprej je 1842 napisal zvezek skladb, ki jih je posvetil svojim kolegom pravnikom, nato pa so na njeg. pesn. in glasb. ustvarjanje močno vplivali polit. dogodki 1848. Opus obsega 25 samospevov, 12 zborov in 8 klavir. skladb ter 1 spevoigro. Živio-polko in Polko-Slovenko je 1848–9 izvajala godba lj. nar. straže. Valčki za klavir Zvezdice, Slovenske okroglice ter samospeva Vesoljnimu svetu in Slave dom so izšli 1850. Pesmi Miroslava Vilharja (5 zv. samospevov in zborov. skladb) je objavil postopoma: zv. 1/2 (1852), 3 (1861), 4/5 (1862). Polke Naprej, Polka française, Polka-mazurka, Slovenski mladini in Sokolova potnica (posvečena Južnemu Sokolu) so izšle samostojno 1863–4. Več njeg. uglasb. pesmi je ponarodelo, mdr.: Na jezeru (N 1860, 76), Planinarica (Sloga 1863, 12–3), Pri luni, Žalost in Napitnica (Koledarček 1867). Izvirno domorodno igro s pesmimi Jamska Ivanka (I, besedilo; II, skladbe za petje in klavir) je izdal 1850, posvetil pa Slov. društvu v Lj. in mu podaril 500 izvodov, da bi krilo stroške za uprizoritev ter izplačalo dvoje nagrad: za spis o slov. zgodovini in za 2 lirični pesmi (prim. N 1850, 78). Do uprizoritve ni prišlo in Jamska Ivanka, povzeta po nedokončanem libretu Anne von Gösting (snov iz obdobja križarskih vojn, kraj dogajanja v okolici Jamskega gradu in Kalca), je bila prvič delno uprizorjena (3 odlomki) na koncertu Filharm. društva 1851, v celoti pa 30. marca 1871 v lj. čitalnici; RTV Lj. jo je predvajala 1969.

Kot politik V. ni mogel uspeti. V razglasu Dragim Primorcem (Sja 1849, št. 15) je zavračal ošaben odnos Italijanov do Slov. primorja v vseh obdobjih, vendarle pa predlagal mirno sožitje s tujci, zlasti z Ital. V dež. zboru ni mogel dosledno izpolnjevati obljub, ki jih je dal volilcem. Glede upoštevanja slov. jezika v javni rabi se je zavzel predvsem za to, da bi bil enakopraven z nemščino, to pa je pri volilcih zbudilo odpor. V-jevo najpomembnejše polit. dejanje je bilo izdajanje lista Naprej, v katerem je slov. nar. in demokratično misel dosledno uveljavljal dejanski ur. Levstik, medtem ko ga je V. vsestransko podpiral (na sodni obravnavi ni izdal pisca spornega članka, zaradi katerega je moral v zapor; javno je zavrnil časopisno vest, da bi bil prosil za novo obravnavo in pomilostitev — gl. N 1864, 189). 1869 je predlagal in organiziral notranjski tabor na Kalcu, kjer so govorniki Jos. Nolli, Ant. Domicelj in K. Lavrič zahtevali ustan. Zedinjene Slovenije, obrambo slov. zemlje, uporabo slovenščine v šolah in uradih (gl. N 1869, 143, 151, 155, 163; SN 1869, št. 55, 56). V Planini so mu 1888 na r. hiši odkrili spominsko ploščo in 1930 kip, delo I. Sajevica. V Postojni so mu na glavnem trgu 1906 postavili spomenik (osnutek I. Jager, kip A. Repič), ki pa so ga Ital. po 1. svet. vojni poškodovali, 1926 prenesli za cerkev in 1941 uničili. — Psevd.: Miroslav, Miroslaw.

Prim.: r. matice Planina pri Rakeku (ŠkALj); Album academicorum, 232, 247 (NUK); Bibl JLZ; Cvetko; EJ; Glaser; Grafenauer II, 174–184; isti, Kratka zgodovina … 175–6; Levstikova pisma, 334 do 335; Levstik ZbD; Lončar 19, 29, 35; Marn XXIV, 79–82; MuzE; NE IV; Prijatelj, SKSZ; SGL; Zssl II; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 131–33; Juventus Labac. 1834–5; N 1860, 189; 1862, 117; 1871, 259; SG 1860, 22–25, 189; 1865, 156–7; SN 1871, št. 92–3; 1882, št. 218; 1890, št. 219–223; 1896, št. 106; 1915, št. 78; 1918, št. 203; Soča 1871, št. 9/10 (priloga); LZ 1893, 508–9; 1906, 574–5; S 1890, št. 219–223; DS 1899, 388; 1906, 571, 573 (s sliko); Notranjec 1906, št. 32–3; J. Tominšek, Spomenica o M. Vilharju, 1906; Sn 1917, 154–5, 158; ČZN 1919, 11–2; RDHV 1925, 121–9; Levstikov zbornik 1933, 154–167; Nova Gorica 1950, št. 26; GL Mest. gl. 1953/4, št. 5; Delo 1963, št. 332; 1968, št. 238; M. Turel, Skladatelj M. Vilhar, 1963; PDk 1967, št. 224; 1978, št. 256; R. Savnik, SIK 1969, 164–7 (s slikami). — Slika: ASK 22. Kr.

Koblar, France: Vilhar, Miroslav (1818–1871). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790108/#slovenski-biografski-leksikon (17. oktober 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine