Slovenski biografski leksikon

Vesel Jovan-Koseski, pesnik in prevajalec, r. 12. sept. 1798 v Spodnjih Kosezah pri Moravčah premožnemu kmetu Martinu in Mariji r. Cerar, u. 26. marca 1884 v Trstu. Prva 2 razr. normalke je 1808–10 obiskoval v Lj., nato 5-letno gimn. 1811–5 v Celju, 1816 do 1818 filoz. na lj. liceju. 1818–20 je študiral pravo na Dunaju in 1820–3 v Gradcu, kjer je študij dokončal. 1823–5 je bil konceptni praktikant pri polic. ravnateljstvu v Lj., 1826–32 uslužbenec pri finan. ravnateljstvu za Primor. v Trstu, Tolminu in Gorici, 1832–52 pri isti ustanovi finančni svetnik; upokojen je bil 1852 zaradi bolezni. Bil je dokaj bogato oženjen, imel 2 sina in 5 hčera, a so se potujčili; eden od vnukov (sin hčere Julije) je bil Julius Kugy. Zaradi nespretne operacije tura na licu je V. 1852 tako zbolel, da so mu otrpnili udi; po zdravljenju v toplicah Abano (It.) 1856 si je telesno sicer opomogel, duševne moči pa so mu hudo opešale. — 1848 je bil nekaj mesecev predsednik trž. Slavjanskega zbora, ki je nastopal proti Italijanom, a ker je sprejemal sklepe, s katerimi se V. ni strinjal, je kmalu odstopil (gl. LMS 1909, 155). S člankoma Moje misli (N 1848, 83) in Potrebne besede (ib., 88) se je izjavil proti slov. zastopstvu v Frankfurtu ter poudaril zvestobo Avstriji. Častni član SM je postal 2. sept. 1869.

Po pričevanju celjskega prijatelja A. Žuže se je z verzi ukvarjal že v gimn. in se navduševal predvsem za Schillerja. V javnost je prvič stopil s hvalnico J. Strassoldu Ode auf die Ankunft Sr. Excellenz des Herrn Landes-Gouverneurs (LW 1817, št. 3), ki so ji sledile mdr.: balada po Valvasorju Franz Plassman von Oedengratz (ib., št. 25); romanca Erasmus Lueger (LW 1818, št. 18–20); sonet v nemšč. in sloven. Potažba — Der Trost (ib., št. 24; prvi slov. sonet), o katerem se je posvetoval glede naslova z Vodnikom, medtem ko je bil čop, po V-ovi izjavi, vesel sonetne oblike (gl. LMS 1909, 100–2); balada Kurth von Roseck (ib., št. 31; Der Aufmerksame, Gradec 1821, št. 45); Die Tanne auf Rauheneck (Der Aufmerksame 1820, št. 51). Ko je jeseni 1818 odhajal na Dunaj, mu je prof. matem. na lj. liceju L. Gunz dal priporočilo za dunaj. prof. filoz., pozneje zdravnika, L. Rembolda, v katerem ga je predstavil kot Vegovega (gl. čl.) ožjega rojaka ter enega izmed treh pesnikov, s katerimi se ponaša lj. »fizika« (LZ 1909, 703). Zakaj je poslej vse do 1844 molčal, je težko razložiti. Mogoče je čutil, da mu slov, pesniški jezik povzroča preveč težav in zato ni iskal zveze s slov. pesniškimi prizadevanji pa tudi ne z IB, ki je bil naslednik LW. Pesnil ni niti nemško v duhu Schillerjevem, iz katerega si je prej rad izposojal mota za svoje epske pesmi. Da je dvomil o svojih pesn. zmožnostih in težko premagoval ovire, je razvidno tudi iz njeg. pisma 3. nov. 1845 Bleiweisu (ZMS 1909, 88), ki pa ga je tako močno spodbujal k pisanju, da se je V. končno res s peresom v roki postavil po robu omalovaževanju slov. jezika. Iz pisem Bleiweisu (1845–52) je mogoče razbrati, kako sta se posvetovala o jeziku in kako je V. branil svoje posebne oblike zaradi ritma in rime ter da je kolikor toliko poznal tedanje slov. slovnice, zlasti Metelkovo.

2. obdobje svojega pesništva je začel z odo v distihih, ki je vzbudila največ navdušenja: Slovenja presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Lj. (N 1844, št. 36, pril.); v njej zajema psevdozgod. veličino iz Vodnikove Ilirije oživljene in jo spaja s staroslov. in slovan. zgodovino. Za njo je objavil več bolj ali manj izvirnih pesmi, npr.: miselna parabola Zima (N 1845, 25, verj. izvirna); Legenda (ib., 41; po L. Kosegartnu); Raj zgubljen (ib., 141–2, verjetno izvirna); Vojaška (ib., 181; uglasbil B. Ipavec); Bravcam h koncu leta v spomin (ib., 209); Kdo je mar? (N 1846, 121, uglasbil K. Mašek) povzdiguje kreposti, pogum in nadarjenost domačega človeka ter budi narodni ponos; Pohlep oslepí (ib., 133, 137, 141); Novice bravcam ob novim letu (N 1847, 1), s katero kliče na delo za izobrazbo in napoveduje lepšo nar. prihodnost; Začarana puška (ib., 117, 121, 125); Naprej, slavenski Jug! (N 1848, 171) je bojna pesem proti Madžarom; Nemškutar (Sja 1848, 96) napoveduje sramoto nar. odpadnikom; Viribus unitis (Jadran. Slavjan, 1850, 45; N 1850, 88) pa je oda, napisana ob cesarjevem prihodu v Trst. Iz Bleiweisovega pisma 13. jun. 1845 (ZMS 1909, 246–7), ki ga je policija prestregla, je razvidno, da je V. snoval tudi večje delo o Janu Sobieskem; Bleiweis sodi, da bo to drugi Osman. Po bolezni 1852 je v javnosti ponovno umolknil, tokrat za 16 let, vendar pesniti ni prenehal. Preden je zbolel in še nekaj časa potem se je ukvarjal z mislijo, da bi napisal nekakšno verzificirano mitologijo in zgodovino človeštva: Jabelkobranje in Golobnjak.

V. je veliko prevajal iz svet. poezije. Ta vnema je gotovo imela namen, da Slov. približa tuje zglede in širi obzorje, zato je prevodom sam ali Bleiweis večkrat dodajal pojasnila. Še najbolj je uspeval pri Schillerjevih pesmih, zlasti na začetku: romanca Grof Habsburški (N 1844, 149), Hoja na plavž (N 1845, 113, 117), Vodotop (ib. 197), Pesem o zvonu (N 1846, 37–8, 41–2, 45–6), Bor z Drakonam (ib. 65–6, 73), Rokavica (ib. 89), Vrednost žen (ib. 105), Ibikovi žerjavi (N 1847, 193, 197), tragediji Divica Orleanska (N 1848, št. 38–52, pril.) in Mesinska nevesta (N 1949, št. 40, pril.). Drugi prevodi so šibkejši, npr.: poglavje o Jobu iz stare zaveze z nasl. Ne sodi! (N 1847, 29–30); G. A. Bürger, Pesem od verliga moža (N 1844, 181–2), isti, Divji lovec (ib., 201–2, 205); A. Chamisso, Orjaška igrača (ib., 161); G. Deržavin, Bog (N 1846, 181–2); Homer, Iliada, XIX. spev (N 1852, št. 69–74). Sredi 1867 se med V-om in Bleiweisom začno pogovori o objavi prevoda Mazeppa. V. je čutil, da je v jeziku zaostal in da ga je mladina prehitela. Zahteval je, naj mu Bleiweis koncept vrne, češ da prevod ni primeren za objavo v Lj. To spoznanje mu je verjetno vzbudila izdaja Prešerna s Stritarjevim uvodom 1866. Zdi se celo, da je V. hotel izpolniti nekdanjo Čopovo željo o rabi južnih, t. j. renesančnih oblik; svoj uvod k Mazeppi je napravil v tercinah, I. in III. spev v stancah, medtem ko Byron uporablja nekitični rimani enajsterec. Mazeppa je vseeno izšel (N 1868, št. 4, pril.) z bobnečimi napovedmi (N 1867, 257, 431), kar je bilo za pesnika usodno. Sledila je uničujoča Stritarjeva kritika V-a kot pesnika (SG 1868, 130–7) in posebej kot prevajalca Mazeppa (ib., 226–30), ki je obveljala kljub Cigaletovim ugovorom (N 1868, 127–8; prim. Stritar, ZbD VI, 452–61). Vendar je V. prevajal naprej, le da sedaj še slabše, mdr.: Rusko-Puškinovih petero (N 1869, št. 2–22: Ribič in zlata riba, Kavkazki vjetnik, Mertva carevna in sedmero vitezov, Bakčisarajski vodomet, Car Saltan in knez Gvidon), celotno Visoko pesem (ib., št. 40–50), Dante, Paklo(LMS 1877, 233–50, spevi 1–4, 34; LMS 1878, I/II, 79–186, vsi spevi).

1870 mu je SM izdala obsežno (690 str.) knjigo Razne dela pesniške in igrokazne. V njej so izvirne pesmi in zlasti prevodi, večinoma ponatisnjeni. Novi so mdr. nekateri spevi iz Homerjeve Iliade (I, III, V, XII, XIV; prim. K. Gantar, Balkan studies, Solun, 1969, 233) in izvirne, a skrajno banalne glose Jugo-Evropejski glosar ali Slovenski glasnik. 1879 je pri SM izšla še knjiga prevodov Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela Koseskega dodatek (ocena: Slavoljub, t. j. F. Levstik in L. Žvab, SN 1880, št. 91–3). Obe knjigi vsebujeta večino njeg. izvirnih pesmi in prevodov, med katerimi prevladujejo Chamissova (47 pesmi) in Schillerjeva dela (23 pesmi in 2 tragediji); poleg teh so še pesmi G. H. Bürgerja (2), G. Byrona (Mazeppa), G. R. Deržavina (oda Bog), J. W. Goetheja (4), Homerja (5 spevov Iliade), Th. Körnerja (2), G. E. Lessinga (odlomek iz Nathana), A. Manzonija (1), A. S. Puškina (5), L. Uhlanda (15) in P. Zajottija (4) ter Visoka pesem.

V izvirnih pesmih je V. miselno jasnejši, jezikovno čistejši in v ritmu gibkejši kot v prevodih. Pomemben je zaradi domovinskega in religioznega zanosa, s čimer si je tedaj pridobil veliko slavo. Vzpodbudne izreke iz njegovih pesmi so pogosto navajali slavnostni govorniki v času narodnega prebujenja. Postavljali so ga ob Prešerna ali celo nad njega. Bleiweis ga je imenoval Dichterfürst, nekateri novičarji pa Orfej slovenski ali mojster pevcev. Da so ga zelo cenili, pričajo tudi vzpodbudne prigodnice ob bolezni (gl. Marn XXIV, 97). Starinski jezik, nasilno oblikovanje besed in samovoljne prispodobe pa so pri mlajšem rodu zbujale odpor. Za Stritarjem ga je odklonil S. Rutar (Z 1879, 274–7, 290–2), nato na široko Levstik ob izidu obeh V-ovih knjig in Kleinmayrove Zgod. slov. slovstva (LZ 1881, 502–9, 566–74, 631–3) in ugotovil, da V. nikoli ni bil pesnik; pravično sodbo pa je izrekel F. Levec ob 100-letnici rojstva (KK 1898, 191–209), ko je pretehtal dobre in slabe strani V-ovega dela. Sodil je med tiste pesnike, ki so, da bi zadostili zahtevam metrike pri pisanju heksametrov, »rajši naredili slovniško napako, nego li žensko zarezo« (F. Levec, Pravda o slov. šestomeru, 1878, 27; K. Gantar, NSd 1960, 350). V. je bil svojstven pojav v slov. lit. preteklosti; sad nepristne romantike in nerazčiščenih estetskih pojmov, posledica nezdrave zveze med politiko in kulturo, ki je pesem zamenjavala s samovoljnim prisvajanjem tujih literatur in narodna čustva presiljevala z retoriko. Pri tem ni bil odrinjen samo Prešeren, marveč se malokateri lit. začetnik ni mogel ubraniti V-ovega vsebin. in oblikovnega vpliva. Sam je bil baje skromen, priznaval Prešernovo veličino, vendar mu je tolikšna slava otopila spoznanje o lastnih napakah in onemoglosti.

Prim.: r. matice Moravče (DAS); arhiv. gradivo in korespondenca; Album academicorum lycei Labacensis, 50 (oboje v rkp. odd. NUK); katalogi normalke Lj. 1809–10 (MALj); izv. gimn. Celje; Bibl JLZ; EJ; Gabršček I, 10, 42, 171; Glaser III, 66–8; Grafenauer II, 44, 84, 91, 122, 127–36; F. Levstik, ZbD; Marn XXIV, 90–8; NE; Pol stoletja 144–5; Slodnjak 150–3; J. Stritar, ZbD VI, 76–88, 452–8, 471–3; J. Trdina, ZbD; Wurzbach; Zssl II; N 1847, 32; 1852, 221, 225; 1853, 5; 1854, 200; 1855, 315, 408; 1856, 203; 1869, 290, 431; 1880, 133; 1884, 105; Vodnikov spomenik, 1859, 250; LMS 1868, 4; 1869, 4, 21–2; 1870, 2, 13; 1871, 6; 1880, 347; 1881, 202–8; F. Wiesthaler, Programm k. k. Staats-Gymnasiums, Mrb 1874; SN 1880, št. 88, 91–3; 1884, št. 71, 73–4; LZ 1884, 251–2; 1898, 563–4; 1909, 703; 1911, 501–2; Kres 1884, 224; 1885, 431–4 (V. Kermauner); S 1884, št. 71–2, 74; M. Pirnat, DS 1898, 708–14 (s sliko); INK 1899, 69–80; ZMS 1909, 88–112, 245–59; J. Kugy, Arbeit-Musik-Berge, München 1931, 12–3; J. Gregorič, RSAZU, 2. r., 1965, 42–66; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva III, 1969; Glas 1968, št. 69 (s sliko); A. Inkret, J. V. Koseski, 1971; PDk 1972, št. 108; A. Slodnjak, Obrazi in dela slov. Slovstva, 1975, 109–11. – Slika: Razne dela pesniške … 1870. Kr.

Koblar, France: Vesel - Koseski, Jovan (1798–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi778833/#slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VESEL (VESSEL) Jovan-Koseski, pesnik in prevajalec, r. 12. sept. 1798 v Spodnjih Kosezah pri Moravčah, u. 26. mar. 1884 v Trstu. Oče Martin, premožen kmet, mati Marija Cerar. Prva dva razr. normalke v Lj. (1808–10), 5–letna gimn. v Celju (1811–15), filoz. na lj. liceju (1816–18), pravo na Dunaju (1818–20) in v Gradcu (1820–23), kjer je diplomiral. Od 1823–25 je bil konceptni praktikant pri polic. ravnateljstvu v Lj., konec leta 1825 je prišel kot koncepist k Finančnemu ravnateljstvu za Primor. v Trstu, najprej v Tolminu in Gor., od 1832 v Trstu, kjer je ostal do smrti. Napredoval je do c. kr. finančnega svetnika. 1852 je zaradi nespretne operacije tura na licu tako zbolel, da so mu otrpnili udje, zato so ga upokojili. Po zdravljenju v toplicah Abano Terme pri Padovi 1856 si je telesno spet opomogel in hodil. – V. se je poročil (ne ve se, kje in kdaj) z Juliano Theresio, hčerjo trž. veletrgovca Andreja Tomana (Tomann, Thoman) (r. 24. jul. 1808, u. 11. maja 1882); tudi njen boter Anton Thomann (očetov brat?) je bil trgovec. Imela sta 5 hčera in 2 sina. Fr. Koblar piše v SBL IV, 423, da »so se potujčili«. Vnuk Julius Kugy trdi: »Materin jezik moje matere je bil italijanski« (J. Kugy, Delo, glasba, gore, Mrb. 1966, 16). Najbrž pa so v družini govorili slov., it. in nem., ker so se štiri hčere poročile z Nemci, ena z Italijanom, Julija s Pavlom Kugyjem, koroškim Slovencem, ki pa se je čutil Nemca; Marija z Josipom Tschurtschenthalerjem; Justa (Giusta) z Neuhoferjem; Ivana z Antonom Panfillijem, k. k. Corveten-Cpt.; Matilda z dr. Theodorjem Escherjem (prim. parte v Triester Tagblatt 27. mar. 1884); sin Viktor je govoril slov. na očetovem pogrebu: »Starši sin rajncega, Viktor, sedaj c. kr. notar v Gradišči, šel je nato h g. Cegnarju in se mu v slovenskem jeziku toplo zahvalil v svojem in v imenu vse rodbine in ga pred vsemi srčno poljubil« (E 2. apr. 1884). Prav tako se je »Rodbina Vesel« v S (1884, št. 74) v slov. javno zahvalila vsem udeležencem pogreba; tudi mrtvaške liste so izdali v slov.-it.-nem. Najbrž se je V. tudi v družini držal it.-slov.-nem. sodelovanja, ki mu je zapel slavospev v Viribus unitis (1850). – V Trstu je nastopil V. v javnosti leta 1848, ko so se trž. Slov. narodno prebudili in se začeli organizirati. Tako je z nekim trž. kanonikom svetoval uradniku in časnikarju Ivanu Cererju (PSBL I, 180–81), da je kandidiral jun. 1848 v dunajski parlament, a ni uspel. V dveh člankih v N je nastopil proti slov. zastopstvu v Frankfurtu ter poudaril zvestobo Avstriji: Moje misli in Potrebne besede (N 1848, št. 83, 88). Sept. 1848 so začeli trž. Slov. pripravljati ustanovitev Slavjanskega društva in za preds. pripravljalnega odb. izvolili V. Na ustanovnem občnem zboru 10. nov. je bil V. potrjen za preds. Ko so 6. dec. odprli svoje prostore v uglednem Tergesteju na Borznem trgu, je imel slavnostni govor V. Najprej je omenil žalostno stanje Slov. v času, ko se niso zavedali svoje narodnosti, nato je nakazal, kako lepa bodočnost se obeta, končno je opozoril na nasprotnike, ki bodo hoteli Slov. kratiti njihove pravice. Slavjanski rodoljub je poročal, da je V. odprl sedež »s krepkim slovenskim, serca vsih pričijočih ginečim govoram« (1849, št. 1). V. se ni strinjal s polit. delovanjem Slavjanskega društva, zato je že 28. jan. 1849 odstopil kot preds., izgovoril se je s prezaposlenostjo, odstop pa je bil tudi dokončni umik iz javnega življenja. – V. je začel že v gimn. zlagati nem. pesmi pod močnim Schillerjevim vplivom. V javnosti se je prvič oglasil s hvalnico J. Strassoldu Ode auf die Ankunft Sr. Excellenz des Herrn Landes-Gouverneurs (LW 1817, št. 3). Sledilo je še nekaj nem. balad in romanc, 1818 pa sonet Potažba - Der Trost (LW 1818, št. 24) v slov. in nem. Glede naslova se je posvetoval z Val. Vodnikom, M. Čop pa je bil vesel sonetne oblike. Oblika in zgradba sta klasični, ideja pa, da je pesnikov »stalni dom: veseli dom Očeta!« – Po odhodu na Dunaj je V. umolknil do 1844. Vzrok ni jasen, prof. Fr. Koblar domneva, da mu je mogoče slov. pesniški jezik povzročal preveč težav, na kar kaže njegovo pismo 3. nov. 1845 J. Bleiweisu. Vendar pa ga je Bleiweis tako spodbujal k delu, da se je končno odločil, da se upre omalovaževanju slov. jezika. Iz pisem Bleiweisu (1845–52) je vidno, kako sta se posvetovala o jeziku, kako je V. poznal slov. slovnice, zlasti Metelkovo, in kako je zagovarjal svoje posebne oblike zaradi ritma in rime. – Ko si je V. v Trstu uredil življenje (29. febr. 1836 se mu je rodila prva hči Julija, stanoval je v ul. Ghega 6 – v lepem predelu), se je 1844 oglasil z odo Slovenija presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu ob veselim dohodu njih veličanstva v Lj. (N 1844, št. 36, pril. – 4. sept.). V njej je z nezgodovinskimi podatki razširil Vodnikovo Ilirijo oživljeno, naslikal veličino slov. preteklosti in zatrdil vladarju zvestobo: »Hrast se omaje in hrib, – zvestoba Slovencu ne gane!« Za njo je objavil vrsto pesmi, kot so: miselna parabola Zima (N 1845, 25); Legenda (ibid., 41, po Kosergartnu); Raj zgubljen (ibid., 141-42); Vojaška (ibid., 181, uglas. B. Ipavec); Bravcam Novic h koncu leta 1845 v spomin (ibid., 209) je V-ova izpoved in program: Bogu dušo in vest, vladarju zvestobo, veri zaupanje, zakonu posluh, starosti čast, mladeniču pouk, otroku ljubezen, ženi pomoč, bratu Slovencu objem, »biti slovenske kervi, bodi Slovencu ponos ... Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti.« In še: »Jezik očistite peg ...«; Kdo je mar? (N 1846, 121, uglasbil K. Mašek) poveličuje kreposti, pogum, nadarjenost in uspehe sinov slov. kmeta ter budi narodni ponos; Pohlep oslepi (ibid., 133, 137, 141); Novice bravcam ob novim letu 1847 (N 1847, 1) kliče na delo za izobrazbo in napoveduje lepšo narod. prihodnost; Začarana puška (ibid., 117, 121, 125); Naprej, slavenski Jug! (N 1848, 171) je bojna pesem proti Madžarom; Nemškutar (Sja 1848, 96) je udaril po narod. odpadniku in slavil zamisel zedinjene Sje; Viribus unitis (Ob prihodu presv. ces. Franc Jožefa v Terst 1850. leta) (Jadranski Slavjan 1850, 45; N 1850, 88) je slavospev it.-slov.-germ. sodelovanju »na bregu Jadre«; v Doveršivni odkrito priznava, da bodo po njegovih pesmih nastale nove, boljše. – V. je veliko prevajal iz svet. poezije, da bi Slov. približal tuje zglede in širil obzorje, zato je prevodom sam ali Bleiweis večkrat dodajal pojasnila. Najbolj so uspeli prevodi Schillerjevih pesmi, posebno pred boleznijo: romanca Grof Habsburški (N 1844, 149), Hoja na plavž (N 1845, 113, 117), Vodotop (ibid., 197), Pesem o zvonu (N 1846, 37–38, 41–42, 45–46), Bor z Drakonam (ibid., 65–66, 73), Rokavica (ibid., 89), Vrednost žen (ibid., 105); Ibikovi žerjavi (N 1847, 193, 197), tragediji Divica Orleanska (N 1848, št. 38–52, pril.) in Mesinska nevesta (N 1849, št. 40, pril.). Drugi prevodi so šibkejši, tako pogl. o Jobu iz stare zaveze z naslovom Ne sodi! (N 1847, 29–30); G. A. Bürger, Pesem od verliga moža (N 1844, 181–82) in Divji lovec (ibid., 201–02, 205); A. Chamisso, Orjaška igrača (ibid., 161); G. Deržavin, Bog (N 1852, 69–74). – Sredi 1867 so se začeli med V. in Bleiweisom pogovori o objavi prevoda Byronovega Mazeppa. V. je čutil, da je v jeziku zaostal, da prevod ni zrel za objavo, zato je zahteval rkp. nazaj. Zdi se, da je hotel izpolniti nekdanjo Čopovo željo o rabi renesančnih oblik. Uvod v Mazeppi je namreč napisal v tercinah, I. in III. spev v stancah, Byron pa je uporabljal nekitični rimani enajsterec. Mazeppa je kljub vsemu izšel (N 1868, št. 4, pril.) z glasnimi napovedmi (N 1867, 257, 431), sledila pa je uničujoča Stritarjeva kritika V. kot pesnika in prevajalca Mazeppe (SG 1868, 130–37, 226–30; ZbD VI, 452–61). Zagovarjal ga je samo Cigale (N 1868, 127–28). V. je nadaljeval s prevajanjem, a je vidno nazadoval, mdr.: Rusko-Puškinovih petero (N 1869, št. 2–22: Ribič in zlata riba, Kavkazki vjetnik, Mertva carevna in sedmero vitezov, Bakčisarajski vodomet, Car Saltan in knez Gvidon), celotno Visoko pesem (ibid., št. 40–50), Dante, Paklo (LMS 1877, 233–50, spevi 14; LMS 1878, I/II, 79–186, vsi spevi). – 1870 mu je SM izdala obsežno knjigo (692 str.) Razne dela pesniške in igrokazne Jovana Vesela-Koseskiga. V njej so izvirne pesmi in zlasti prevodi, večinoma ponatisnjeni. Novi so mdr. nekateri spevi iz Homerjeve Iliade (I, III, V, XII, XIV) in izvirne, toda zelo banalne glose Jugo-Evropejski giosar ali Slovenski glasnik. 1879 je izšla pri SM še knjiga prevodov Raznim delom pesniškim in igrokaznim Jovana Vesela-Koseskega dodatek (66 str.). V obeh knjigah je izšla večina njegovih izvirnih pesmi in prevodov, med temi so: Chamisso (47 pesmi), Schiller (23 pesmi in 2 tragediji), Bürger (2), Byron (Mazeppa), Deržavin (oda Bog), Goethe (4), Homer (5 spevov Iliade), Körner (odlomek iz Nathana), Manzoni (1), Puškin (5), Uhland (15), Zajotti (4) in Visoka pesem. – V. je razen Potažbe napisal vse pesmi v Trstu, vendar pa se samo ena nanaša na Trst, še to pa je spodbudil cesarjev prihod v mesto. K pesnjenju ga je spodbujal Janez Bleiweis, s katerim je bil močno povezan, zato je zagovarjal polit. in kult. program, ki ga je ta razvijal v Novicah. Svoj program pa je razgrnil v Bravcam Novic ...; bil je za narodno prebujenje, spodbuden, praktičen in usmerjen v prihodnost. Narodno kult. in versko noto je ohranil v vseh pesmih, pel jih je z zanosom, baročnim kopičenjem besed, s tekočimi verzi, z miselno jasnostjo in v jeziku tedanje proze. Pesmi so pogosto recitirali in poslušalci so od navdušenja jokali in kričali. Prav tako so slavnostni govorniki navajali spodbudne izreke iz njegovih pesmi. Fr. Levec je zapisal, da so njegove pesmi »v Slovencih zbudile narodno zavednost in silno povzdignile narodni ponos«; povzročile so, da so Slov. »opustili tisto klečeplazenje pred svojim mogočnim gospodarjem, in oživila se jim je zavest, da so tudi sami sicer majhen, toda vrl in čil narod na svetu«; po Levcu je bil »naš prvi in naš največji politični pesnik, s katerim se gledé faktičnega uspeha nobeden naših pesnikov ne more primerjati« (Fr. Levec, Ob stoletnici J. Vesela Koseskega). Sodobniki so V. precenjevali, Bleiweis ga je imenoval princa pesnikov, drugi Orfeja, tretji mojstra pevcev, ob bolezni so mu zlagali spodbudne prigodnice. V. je bil pesnik svoje dobe in razmer, ko se je to spremenilo, so izgubile pomen tudi njegove pesmi, ker je imel premalo ustvarjalne nadarjenosti in jezikovne izvirnosti. Tega se je sam zavedal, kar lahko beremo v pesmih Uvodivna in Doveršivna. – Posebno vprašanje pa so V-ovi prevodi iz svet. poezije. Tukaj je njegov jezik pomanjkljiv, starinski, samovoljen, ker je besede sam koval, krčil ali daljšal. Izpopolnil je slov. šestomer in petomer, toda pri teh se je tako držal zahtev metrike, da je »rajši naredil slovniško napako, nego li žensko zarezo« (Fr. Levec, Pravda o slov. šestomeru, 27). Pravi vihar je zbudil njegov prevod Byronovega Mazeppe, ki ga je v SG tako odločno raztrgal J. Stritar, da je občutil posledice tudi SG. Obe knjigi V-ovih Zbranih del je ostro ocenil Fr. Levstik in zapisal, da V. nikoli ni bil pesnik. Pravično sodbo je izrekel Fr. Levec ob 100-letnici rojstva (KK 1898, 191–209), kjer je ocenil pesmi in upošteval razmere. Fr. Koblar je zapisal, da je bil V. »svojstven pojav v slov. lit. preteklosti; sad nepristne romantike in nerazčiščenih estetskih pojmov, posledica nezdrave zveze med politiko in kulturo, ki je pesem zamenjavala s samovoljnim prisvajanjem tujih literatur in narodna čustva presinjevala z retoriko« (SBL IV, 424). Najizčrpneje je analiziral V-ovo izvirno poezijo Andrej Inkret v knjigi Jovan Vesel Koseski, vprašanje liter. zgodovine (Mrb. 1971). Alfonz Gspan je ponatisnil v Cvetniku slov. vezane besede, II. knjiga, SM 1979, naslednje V-ove pesmi: Potažba, Slovenija presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu..., Bravcam Novic h koncu leta 1845 v spomin, Kdo je mar?, Nemškutar in Visoka pesem III. – S-ov pogreb v Trstu je bilo pravo narodno zmagoslavje. Fr. Cegnar je navdušeno govoril in pevski zbor je mogočno zapel Jelenovo Molitev. »Mej govorom so se mnogim ulile solze, a britko so jokale posebno njega hčere in sinova, in ko je Cegnar nehal, zaklicalo je na vso moč ganjeno občinstvo trikratni "Slava" ... Tako smo dostojno pokopali našega pesnika in le en glas gre po Trstu, da Slovenci znajo čestiti svoje slavne mrtve« (E 2. apr. 1884).

Prim.: Fr. Koblar, V. J.-K., SBL IV, 423–25 in tam navedena liter.; posebej: roj. matice Novi sv. Anton v Trstu; arh. SBL; Triester Tagblatt 27. mar. (osmrtnica) in 29. mar. 1884 (članek); E 1884, št. 26, 27; Fr. Levec, Pravda o slov. šestomeru, Lj. 1878; Isti, Ob stoletnici Jan. Vesela Koseskega, KK SM 1898, 191–209; Bleiweisov zbornik, SM 1909; J. Kugy, Delo, glasba, gore, Mrb. 1966, 10, 16; Andr. Inkret, J. V. K., vprašanje liter. zgod., Mrb. 1971; Dj. Planjavec, Grob pesnika J. V.-K., PDk 7. maja 1972 s sl. pesnikovega nagrobnika pri Sv. Ani v Trstu (na nagrobniku je samo napis FAMIGLIA VESSEL; Vessel piše tudi v osmrtnici v Triester Tagblatt); Alf. Gspan, Cvetnik slov. vezane besede, II: knj., SM 1979, 185–98, 406–14; v vseh liter. zgodovinah; slika v ASK; Celjski zbornik 1989; Tita Kovač Artemis, Slovenski oratar. Dr. J. Bleiweis, Lj. 1990, pass.; Ar. Bressan, Dante in sloveno, Udine 1990.

Jem.

Jevnikar, Martin: Vesel - Koseski, Jovan (1798–1884). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi778833/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine