Velikonja, Narte (1891–1945)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Velikonja Narte (Leonard), pisatelj, r. 8. jun. 1891 v Dolu pri Otlici gozdnemu pazniku Ignaciju in Mariji r. Beuk, usmrčen 25. jun. 1945 v Ljubljani. Po osn. šoli v r. kraju je 1903/4 obiskoval pripravljalni razred in 1904–12 gimn. v Gorici, študiral pravo na Dunaju (dipl. 1918), bil med študijem prefekt v Gor., nato v lj. Marijanišču, nekaj časa v vojski. 1919–33 je kot upravni jurist služboval pri pokrajin. namestništvu in na banovini v Lj. (opravljal šolski, obrtni in turistični referat), obenem sodeloval pri katol. prosvetnih organizacijah, bil predsednik Ljudskega odra in vodja dij. lit. krožkov. Jeseni 1933 ga je zadel mrtvoud in se je do poletja 1934 zdravil na zgb kliniki; bolezen mu je pustila delno ohromelost in vplivala tudi na njeg. duševnost. Med nem. okupacijo 1943–5 je bil ožji sodelavec L. Rupnika in vodja propagande proti NOV (brošura Malikovanje zločina, 1944). Na procesu pred izr. voj. sodiščem v Lj. je bil 23. jun. 1945 obsojen na smrt z ustrelitvijo.

V-evo lit. delo je raznovrstno. Kot tretješolec je pisal v dij. list Cvetke in nato Alfa (1910, psevd. Marij, Igor Etran), ko se je slovstveno izobraževal v družbi z Al. Resom in F. Bevkom (gl. Moje lit. lavorike, DS 1941, 335–8). Hkrati je sodeloval s pesmimi in krajšo prozo pri DP (1908–13, psevd. Orin) in Zori (1907/8–1913/4, psevd. Izor Etran, Josip Oblak, Narte V., I. N. V.), ki jo je 1912/3 tudi urejal in vzgajal mlade sodelavce. Za ta čas je značilen njeg. članek Naše dijaštvo in umetnost (Zora 1912/13, 84–8, 117–20), v katerem obravnava razmerje mladine do modernega slovstva, ugotavlja nejasnosti v pojmovanju narodne umetnosti ter se zavzema za avtonomnost ustvarjanja: »Rešite umetnost politike, rešite umetnost politične kritike in dajte ji globokega čustva in globoke misli.« Njegovo tedanjo nazorsko in življenjsko usmerjenost razodeva razmišljanje o Kettejevih sonetih Nekaj misli pri pesnitvi »Moj Bog« (Alfa 1910, št. 2/3; tudi v Zori 1912/13, 169–74). — Od 1913 je v DS objavljal pesmi in prozo. Posebno v prozi je iskal mimo tedanje »moderne« pot v realizem ali, kakor je to sam imenoval, realni idealizem. Uveljavil se je v DS s kratkimi novelami s presenetljivimi, večkrat nenaravnimi preobrati, z usodno ironijo in ostro nravstveno kritiko. V snovi in jeziku se najraje opira na kraški svet, se poglablja v življenje otrok in mladih ljudi; takšne so npr.: Novela (1913, pozneje Tat), Med dvema vojnama (1914), Na morju (1915). Vojne zgodbe so močno zastrte, npr. Pismo (1915), parabola Okameneli kralj, Številka 478 (oboje 1917), pač pa izpovedujejo Pisma I (1917, 302–3) duševno stisko in grozo vojnega časa. Pozneje je pisal večje pripovedne celote, tako satiro zoper nravno otopelost in hinavščino Tri gracije (1920), zgodbo o ljudski brezsrčnosti Sirote (1925) in psihol. najbolj dognano zgodbo Pomlad (1933). Še najmočnejši pa je ostal pri kratkem, močno zaostrenem dogodku, npr. Dražba, Verižica, Skrivnost (vse 1923), Nedolžnost (1924), Obraz (1933). Po bolezni je napisal mdr. novele Na kliniki (1935), Na hodniku (1936), Zanka (1943). V njeg. pripovedni zgodbi so opazni organski prelomi, zapletenost in želja po učinkovitosti, ki meji na ekspresionizem. Rad združuje tragičnost in komičnost, kar priča o šoli humoristov, pa tudi o njeg. svojstveni naravi. V delih, ki jih je napisal po bolezni, je oblikovna problematičnost še občutnejša. Bolj urejena sta kmečka zgodba Andrej Prem (M 1935) in cikel družinskih in družbenih podob Nepotrebni ljudje (M 1936); očitno je njeg. prizadevanje za novo, realistično novelo. — V posebnem slogu se je nagibal tudi k ljudskemu pripovedovanju. Z Iz. Cankarjem sta (pod psevd. Ivan Dolinar) napisala senzacionalno »povest iz balkanske vojske« Albanska špijonka (IG 1914–5, v knj. 1917). Razmere ob italijan. zasedbi na Primor. je zajel v povesti V Smrlinju (M 1921). Avtobiografska je humoreska Kako sem prišel na svet (S 1931, št. 36). Njeg. najbolj zavestno poljudno delo je povest Višarska polena, 1928 in Gorica 1934 (oceni F. Koblar, DS 1928, 51–2; J. Vidmar, LZ 1929, 185–6; V. je povest dramatiziral pod nasl. Njiva, upriz. v lj. Mostah). V posebnih knjigah so izšle: povest Sirote, Gor. 1930 (shrv. prevod Gor. 1932; ocena J. Šilc, DS 1931, 179); novele Otroci, 1931, 1944² (oceni T. Debeljak, DS 1931, 531–4; J. Vidmar, LZ 1932, 570–3); mladinske zgodbe Naš pes, 1936 (ocena V. Smolej, M 1937, 71–2); povest Besede, Gor. 1937 (ocene A. Budal, LZ 1938, 286–7; I. Grafenauer, DS 1938, 290–2, V-evo pojasnilo ib. 292–3; F. Vodnik, Oja 1938, 317–9); humorne spomin. zgodbe Pod drobnogledom, 1941 in Zbiralna leča, 1941; 3 X 88 anekdot,1943; 888∕3 anekdot, 1944. Postumno sta izšla v Buenos Airesu izbora novel Ljudje, 1955 (uvod sin Jože V., opombe T. Debeljak) in Zanke, 1969 (spremna beseda T. Debeljak).

Iz občutja 1. svet. vojne in primor. begunstva je napisal dramo v verzih Suženj (DS 1916), v skrbi za ljudsko dramatiko pa igri Župan (upriz. v Lj. na Ljud. odru 1952) in Tabor (M 1940), ki obravnava snov iz turških časov. Vse to leposlovje nakazuje umetn. nadarjenost, ki ni dozorevala v organ. skladnost in urejenost, pač pa se razraščala v motivnih posebnostih in samosvojih psihol. iznajdljivostih. — Nekaj svojega značaja je izrazil tudi v lit. kritiki. Ocenil je knjige: J. Lovrenčič, Deveta dežela (Luč 1918); F. K. Meško, Mladim srcem (3. zv.), Ob tihih večerih in Naše življenje (DS 1923); J. Jalen, Srenja (DS 1925).

Opazno ideološko in krit. dejanje je bila študija o romanu I. Preglja Plebanus Joannes (Č 1922). Gled. ocene je pisal v list Gorica (1910), dogodke v lj. Drami 1919 spremljal v S, npr. št. 97 (L. N. Tolstoj, Moč teme), 111 (Cankar, Lepa Vida), 147 (o H. Nučiču).

Velika prizadevnost in družinske potrebe so ga silile k preobilnemu pisanju in drugemu kult. delu. Sodeloval je skoraj pri vseh mladin., družin. in organizac. glasilih, posebno pri katol., npr. Goriški list, Domoljub, Družina, zbornik Kresnice (1928), Mentor, Naš čolnič, Naša moč, Njiva, Novi čas, NR, Slov. čebelar, Vigred. Za S je pisal priložnostne podlistke (včasih z lit. zgod. in polit. vrednostjo) npr. o I. Grudnu (1930, št. 51, 83), J. Abramu (1933, št. 144), Gospod prelat (1933, št. 129, o A. Kalanu), o L. Resu (1936, št. 129), J. Kreku (1936, št. 142) in J. Puntarju (1937, št. 175). Strokovni, deloma polit. značaj imajo članki: Problemi naše obče uprave (S 1928, št. 61 in 62), Nove oblastne lovske uredbe (S 1928, št. 257), Nove oblastne naredbe in davščine (S 1928, št. 277–8), Vpliv tujskega prometa v kulturno-socialnem pogledu (Č 1931/2, 28–35), Par aktualnih vprašanj glede tujskega prometa (S 1932, št. 1). Jegličeve misli je zbral v knjigi Oporoka nadškofa Jegliča, 1938 (samozal.). S Ferd. Jelencem je napisal knj. Serviranje, 1932.

Iz nemšč. je prevajal prozo, npr.: P. A. Sheehan, Kresalo duhov, IG 1915–6 (v knjigi 1917; prev. z Iz. Cankarjem, obakrat pod psevd. Davorin Ciuha); isti, Nodlag, 1926; B. Kellermann, Tunel, 1922; A. Bitzius, Stric Jaka (Mladost 1922) in krajša besedila v IG (1914–5). Urejal je kulturnoinformativno in modno revijo Ilustracija (1929–30) in bil predsednik ur. odbora Zbornika Zimske pomoči (1944). — Prim.: r. matice (mat. urad Ajdovščina); izv. gimn. Gor.; Bibl JLZ; Zssl VI (s sliko); I. Grafenauer, DS 1915, 92–5; S 1941, št. 135 (s sliko); SPor 1945, št. 56–7; F. Papež, Meddobje, Buenos Aires, 1970, 146–8. Kr.

Koblar, France: Velikonja, Narte (1891–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi768824/#slovenski-biografski-leksikon (13. september 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine