Slovenski biografski leksikon

Tušek Ivan, naravoslovec in leposlovec, vajevec, r. 13. avg. 1835 na Martinj Vrhu (Megušnica št. 3, nad Selcami pri Šk. Loki) kmetu Janezu in Maruši r. Bertoncelj, u. za jetiko 10. marca 1877 v Lj., pok. na Navju (nečak Mihaela T-a). Osn. šolo je obiskoval 1844–5 v Železnikih in 1845–7 v Šk. Loki, gimn. 1847–55 (z mat.) v Lj., štud. naravoslovje 1855–9 na Dunaju, 1859 opravil usposoblj. izpit za pouk fizike in prirodopisa na sred. šolah. Služboval je 1859–61 na viš. realki v Schottenfeldu na Dunaju, 1861–71 na viš. realki v Zgbu, 1871–7 na gimn. v Lj. V l. 1873–6 je bil tajnik SM.

T. se je kot srednješolec (vedno med boljšimi) usmeril v naravoslovje, največ v botaniko, s sošolcem Fr. Erjavcem je dosti zahajal v naravo (prim. zapiske v T-ovem izvodu Slov. koledarčka za 1854, NUK Ms 72978), si ogledoval naravosl. zbirke v lj. muzeju in obiskoval amater. zoologa Ferd. Schmidta (SBL III, 225–7) v Šiški, ki ga je s F. Erjavcem navajal k prakt. naravoslovju, poslušal neobvezna botan. predavanja A. Fleischmanna (ib. I., 181) na gimn. in zbiral med ljudstvom ter v tisk. in pisanih virih slov. rastl. imena. Od gimn. učiteljev je imel nanj in na sošolce največji vpliv K. Dežman (ib. 131–5), ki je dijakom ugajal s svojim enciklop. znanjem in do 1855 tudi še borbenim slovenstvom; v skupini gimnazijcev, ki so se zbirali okoli njega, je bil tudi T. (gl. Dežmanovo omembo v pismu Val. Zarniku, NZ 1909, 11 do 12). Prvi uspešni korak na poti k javnemu delovanju so mu bile Vaje, vendar njegovi prispevki v tem dij. listu še ne dajejo slutiti bodočega naravoslovca: v 1. zv. 1854 sta T-ova Žilštanj (ljud. blago z Martinj Vrha) ter Kavkaz in ondotno ljudstvo (poročilo; odmev na takratne vojne dogodke v juž. Rusiji); v 2. zv. 1855 pa šaljiva sestavka En košček iz življenja učenca ter Nestanovitnež. V drugem delcu gre za liter. program, ki ga je T. ob koncu gimn. iskal. Nabožnih knjig, pravi, ne bom pisal, ker je tega blaga že dovolj, pa tudi do pisanja o posvetnih rečeh ima pomisleke: »Bom li srečen v strahu, zavolj kake 'Ilirije oživljene' v bohinjske hribe pregnan biti? Učenih bukev še ni med Slovenci, pa kdo bi jih kupoval, ko kmetje še davke težko zmorejo?« Zadnji T-ov prispevek v 2. zv. Vaj je Sorica (topogr. in etnogr. opis vasi z narečnimi posebnostmi). V viš. razr. gimn. se je T. učil tudi neobveznega risanja, Vaje opremil z nasl. vinjeto ter s po eno risbo k Erjavčevi Odesi in Mandelčevemu Tihotapcu; v gimn. dobi je imel znatno boljše ocene iz naravosl. predmetov kakor iz jezikov in zanimivo je, da je v 8. razr. (pri Metelku) imel najslabšo oceno iz slov., torej v času, ko je bilo delo za Vaje, po vsem sodeč, na višku.

Tudi v času dunaj. študija je imel v delovni in idejni skupnosti vajevcev dovolj vidno mesto. Ljud. blago in naravosl. članke je objavljal v N (Potopis vodene kapljice, 1855, 99–115; Rastlina, 1856, 113 sl., tudi samostojno; Poljedelstvo in kemija, 1857, 189 sl.), naravosl. snov povzemal nekaj po nem. izvirnikih, marsikaj sestavil sam; v Slov. koledi (1857, 1859) in največ v SG, kjer je izhajalo ljud. blago Pripovedke iz Martiniverha (1858 II, 80, 97; 1859, I, 45, 176; II, 43, 107; pripovedko Ož je obj. Miklošič v Slov. berilu za 8. razr. gimn. Dunaj 1865, 183–4) idr. spise, mdr. O čarovnih zeliščih I–V (1863, 51 sl.). Kasneje se je še oglašal v Cvetniku (1865, 35, 96, 105; 1876, 24, 97) in SV (1860, 1861). T-a prištevamo tudi k našim prvim planin. pisateljem zaradi članka Potovanje okrog Triglava (SG 1860, 7 sl., nastalega morda pod vplivom stričeve Triglau-Besteigung v IB 1843, št. 15–8), ki je prvi opis vzpona na Triglav v slovenskem jeziku.

Po zlomu Bachovega režima so Hrvati pohiteli z delom za nar. osamosvojitev šolstva in kulture. T. jim je med bivanjem v Zgbu pomagal; 1863 je bil izvoljen v Muzej. odbor za naravoslovje. Posebne zasluge ima za hrv. terminologijo. L. 1864 izvoljen v pododbor za fiziko in matem. hrv. terminol. slovarja je prispeval izraze z obeh področij v Rječnik znanstvenog nazivlja … Zgb 1874 in v Šulekov (SBL III, 720) Jsl imenik bilja. Zgb 1879 (rastl. imena iz lastne zbirke in gradivo drugih zbiralcev, kolikor mu je bilo dostopno). Napisal Računico za male realke i samouke. I, II. Zgb 1868–9 (učbenik), v izv. zgb realke 1870 pa razpravico Nešto o merstvu višeplošacah.

Iz Zgba je spremljal dom. kulturnopolit. razmere, tako eno najvažn. in najtežjih vprašanj: poslovenjenje slov. srednjih šol, ki so ga na Slov. zaman zahtevali že 1848. Dunaj. vlada je slej ko prej pošiljala slov. prof. v tujino, na sred. šole po Sji pa nameščala Nemce (gl. statist. podatke v N 1860, 251; 1870, 270–2), tako je mdr. 1865 namestila na lj. gimn. Fr. Wastlerja nam. T-a (N 1865, 313–4, 370); T-ova prošnja za prof. v Lj. je 1866 postala predmet interpelacije L. Svetca (SBL III, 558–60) v kranj. dež. zboru in celo predmet polemike (N 1866, 42, 58–9); premestil ga je šele resorni min. Jos. Jireček v Hohenwartovi vladi. Vprašanje pouka v nar. jezikih na sred. šolah in potreba po slov. učbenikih je slov. šolnike spodbujala k pospešenemu delu za učbenike (SG 1861, 68, 75; N 1861, 368), tudi v obliki prevodov iz nem. (verjetnejše je bilo, da bodo od oblasti odobreni). Pogoj je bila seveda izdelana slov. terminologija (SG 1862, 67–72) in predlog, naj bo SG »dušno središče za terminol. slov. in to za vse predmete ali nauke sred. šol«. Anonim je v istem letniku (str. 263–8) na konec poziva po učbenikih pribil: »Tako bo že enkrat pred vsem svetom razodet pravi in edini zadržek vpeljave slov. jezika v šole in urade. Kjer namreč še kak ,profesor' ne more po slov. učiti, ali še kak uradnik ne po slov. uradovati, tega ni kriv slov. jezik, temuč letak ,profesor' in uradnik, ki ga dovoljno ne zna za svojo službo …« Ti pozivi so prišli T-u kakor nalašč, ker se je na pisanje učbenika, posebno botaničnega, že prej pripravljal. Takrat je bila med slov. intel. botanika zelo popularna (Fleischmann imel med dijaki tudi čez 100 slušateljev), posebno botan. imenoslovje, zbiranje takšnega gradiva pa že od bratov Zoisov sèm veljalo za nar. zaslužno delo. Posebno vneti zbiralci so tedaj bili H. Freyer (SBL I, 189), Jern. Medved (SBL II, 84), Janez Zalokar, A. Žvegel in celo Jož. Stefan (SBL III, 453–6), ki je pripravljal objavo svojega in Žveglovega gradiva za SG. V teh okoliščinah je T. objavil Najbolj potrebne stvari iz botan. terminologije (SG 1862, 160–71), ki obsega organografsko terminol. cvetnic, imena rastl. vrst ter imena za botan. sistematske skupine in taksonomne kategorije. Čeprav tu niso zajeti izrazi za vse botan. discipline, je vendar to gradivo temelj naše botan. terminologije in nomenklature, ki ga je prvi kodificiral T. S kakšnim posluhom za ustrezne izraze in s kakšnim čutom za čisto slovenšč. je to opravil, spričuje dejstvo, da so ti izrazi ostali (z redkimi izjemami) v veljavi do danes. Ob ponavljajočih se klicih po učbenikih (N 1863, 176) je A. Janežič (SBL I, 376–80) sprejel v program zbirke Cvetje iz dom. in tujih logov po prednaročniški poti oba prevoda, namreč T-ov: Alois Pokorny, Prirodopis rastlinstva s podobami … 1864, 1872² (pri SM, izboljšan) in Erjavčev Živalstvo istega avtorja. Izid obeh prvih srednješol. učbenikov (razen veroučnih knjig) je slov. kult. javnost sprejela s pravim zmagoslavjem (N 1864, 208); v takratnem narodnostnem boju sta imela vidno vlogo; dne 12. febr. 1866 je v kranj. dež. zboru prišlo celo do incidenta (gl. N 1866, 59–60; Prijatelj, KPZS IV, 149–50) in dogodek je spodbodel Jurčiča in J. Stritarja, da sta začela izdajati Klasje (ib. 153). – Da se je T. posvetil predvsem botaniki, kaže tudi knjiga Štirje letni časi. 1867 (SM), ki jo je prevedel in deloma priredil po E. A. Rossmässlerju. Gre za delo na fenološki podlagi, kateremu je T. dodal lat.–slov. imenik za čez 700 rodov cvetnic slov. ozemlja, za katerega je uporabil tudi gradivo iz zapušč. Jern. Medveda. V l. 1862–7 je tako trikrat objavil botan. terminol. gradivo v slovenščini in s tem utrjeval njeno veljavo. Upoštevanja vredna je tudi Matem. terminol. (N 1871, 381–2, 388–9, 395, 404–5). – Ko se je odbor SM odločil, da izda prevod Schödlerjevega spisa Das Buch der Natur (zaključen pregled naravosl. znanja tistega časa) v obliki, primerni za izobražence, je T. prevzel prevod Fizike (1869) in Botanike (1875). Posebno v fiziki je uspešno oral termin. ledino. – V pismu 23. febr 1871 je odboru SM predložil v objavo Knjigo človeških ved, skrajšano prireditev dela Das Buch der Erfindungen (nenavedenega avtorja); objava je bila 23. febr. 1871 odobrena, a ne uresničena (LMS 1871, 18) in tudi prizadevanje, da bi podoben spis izdala MD (gl. J. Moder, Iz zdravih korenin … I (2, 338–40, 358–9), ni uspelo. – Šolski tekst je še Nižje merstvo. 1872 (prevod hrv. učbenika za gozdarje, izd. kranj. dež. odbor).

Dec. 1870 so T-a izvolili v odbor SM, kmalu še v 3 odseke: za izdajanje šol. knjig, za izdajanje knjig in v odsek za »mali naučni slovnik« (zamišljen po češ. zgledu), 6. nov. 1873 pa je prevzel na lastno pobudo mesto tajnika; tej in vsem drugim dolžnostim se je febr. 1876 odpovedal, verj. zaradi bolezni; zapisnika sej z dne 26. maja 1875 in febr. 1876, ki ju je pisal T. sam, navajata očitke Marna (SBL II, 56–61) T-u kot tajniku, branila sta ga L. Svetec in Jan. Šolar (SBL III, 665). Čudno je, da se je SM ob T-ovi smrti omejila le na kratko poročilo, medtem ko se je drugim odbornikom oddolžila z nekrologi; N so celo prezrle T-ovo sodelovanje pri SM. Značilno je tudi, da vdova ni objavila osmrtnice, pogrebcem pa se je zahvalila v LZg in SM ni omenila. Tudi iz drugih poročil o pogrebu ni nikjer razvidna udeležba SM, nekaj let po T-ovi smrti pa sta N in LZ objavila hudo kritiko Lesarjevega (SBL I, 637) in T-ovega tajnikovanja ter predsednikovanja E. H. Costa (SBL I, 85–6) pri SM in navedla, da je T. vodil precej površno evidenco članstva (povod za upad in denarno škodo). Očitek je zaslužil ves takratni odbor, T. verj. najmanj (prim. SN 1874, št. 238: T-ov poziv za plačilo zaostale članarine), njegove zasluge kot slov. kulturnika pa je močno poudaril prav J. Marn (S 1877, št. 29, podpis Istinič).

T. sodi v prvi rod slov. naravosl. piscev, ki so se strok. usposobili na dunaj. univ. po izboljšanju naravosl. študija v reformiranem avstr. visokem in sred. šolstvu. Z uvajanjem sodobnega naravoslovja v slov. literaturo so širili njeno motiviko ter bogatili strok. in knjižni jezik ter prispevali k razvoju samonikle slov. znanosti. S tem in s prirejanjem naravosl. učbenikov v sloven. so občutno podprli jezikovna kulturna prizadevanja slovenstva v njegovih kritičnih desetletjih. T-ove izraze za botan., fiziko in matem. so najprej uporabili v svojih slovarjih Cigale (SBL I, 78–9), Janežič (ib. 376–80) in Pleteršnik (ib. II, 381–4), iz njih pa so prešli v splošni besednjak slov. jezika. K. Glaser (ib. I, 215–6) in A. Breznik (ib. 59) sta hvalila tudi T-ov liter. slog in lep slov. jezik.

Prim.: r. matice župnije Selca n. Šk. Loko (prepis ŠkALj); katalogi lj. gimn. 1847 do 1856 (MALj); fasc. 20–Ga II/1; fasc. 29–Ga IV/15 (MALj); T-ova korespondenca, NUK (grafična zbirka: fotokopije T-a, sorodnikov in r. hiše); T-ova korespondenca, Dunaj, Nationalbibliothek (Handschriftenabt., Nachlass Miklošič, sign. 133–9); fasc. 1871/1, št. 17, 22; fasc. 1874–6 (arhiv SM) Lj.; Seznam spomenikov na Navju (dokument spomeniškega varstva za Lj.); ASK XXVI, 52 (slika); Cuvaj II, 907; III, 84 (s sliko); Glaser III, 201–3, 256, 308; Grafenauer II, 61–4, 67, 70, 78, 81; Levstikova pisma 63; Marn XXVIII, 45–8 (popravi datum smrti); Prijatelj, KPZS I, 237–9; II, 296–300; V, 113–5; Vošnjak, Spomini II, 180–1; Zssl II, 74, 217, 221, 266, 332, 335, 380; letna poročila zgb realke 1861 do 1871; SN 1869, št. 73; 1874, št. 203; LMS 1871, 9, 10, 14, 31; 1872–3, 68; 1874, 10; 1876, 221; 1877, 347; Verordnungsblatt f. d. Dienstbereich d. Min. f. Cultus u. Unterricht. Wien 1871, 108; izv. lj. gimn. 1877, 48 (popravi r. datum); N 1874, 141, 149–50; 1877, 87; 1879, 100; 1881, 248; LT 1877, št. 58; LZg 1877, št. 58, 60; S 1877, št. 29; SN 1877, št. 57, 59; SU 1877, 94; UT 1877, 96; M. Cigale, Znanstvena terminologija … Lj. 1880 (predgovor); LZ 1881, 254; 1889, 255; (Fr. Erjavec), Sn 1886, 1; Festschrift zum 50. Jahresber. d. Schottenfelder Staatsrealschule im VII. Bezirke in Wien. 1901, 2–3, 78, 81; Botanik u. Zoologie in Oesterr. in d. Jahren 1850 bis 1900. Wien 1901, 34, 86, 279, 282, 284, 333; F. Kos, DS 1903, 180; S 1927, št. 209; P. Blaznik, Kolonizacija Selške doline. 1928, 113; R. Andrejka, Selški predniki dr. Jan. Ev. Kreka. 1932, 75; isti, S 1933, št. 187a (tudi o Mihaelu); F. Erjavec, ZbD I. (1934), 8–44; Wester, PV 1934, 77, 286–7 (s sliko Ivana in M. T-a); M. Bajuk, Vodnik po lj. pokopališčih. II. 1937, 19; A. Breznik, Jezik naših časnikarjev in pripovednikov. 1944, 77; E. Lovšin, V Triglavu in njegovi soseščini. 1946², 125–31 (s sliko); F. Planina, Blegoš in kraji pod njim, Loški razgledi 1956, 149; B. Berčič, ib. 276–8; B. Kiauta, Proteus 1959/60, 184; Z. Bufon, Loški razgledi 1961, 136 do 150 (s slikami); J. Mencinger, ZbD III (1963: Moja hoja na Triglav) 123–5; SM 1864–1964. Zbornik 1964, 334–79 (Z. Bufon, Biologija); Vaje – faksimile rkp iz NUK. 1968, XX do XXI. Bfn.

Bufon, Zmagoslav: Tušek, Ivan (1835–1877). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi738872/#slovenski-biografski-leksikon (13. avgust 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine