Tuma, Henrik (1858–1935)

Tuma Henrik, politik, publicist in alpinist, v Lj. r. 9. jul. 1858 čevljarju Matiji (češk. priseljencu) in Ani r. Vidic ter u. 10. apr. 1935. Po osn. šoli in 6 gimn. razr. je 1875/6 absolviral 1-letni tečaj na učiteljišču v Lj. in 1876–9 učiteljeval v Postojni. Iz službe odpuščen (republikanska izjava v nekem zas. razgovoru) je postal dom. učitelj v družini švicarskega hotelirja Proglerja v Postojni. Med službo 1879/80 in med polletnim poučevanjem na protestantski dekl. šoli v Trstu 1881 se je T. pripravil na gimn. maturo, hkrati se učil franc., ital. in angl.; ker v Trstu ni dobil učitelj. mesta, je 1881–5 štud. pravo na Dunaju ter bil dom. učitelj v raznih družinah, se ukvarjal s slovan. jeziki. L. 1886 je postal koncipient pri Maxim. Wurzbachu v Lj. (do 1887), enoletno sodno prakso opravil v Trstu, kjer so ga obdržali pri sodišču do 1890, po sodnij. izpitu bil premeščen v Tolmin, 1894–7 pa v Gor. (na lastno željo zaradi poroke). V Gor. so T-o pridobili za polit. delo, 1897 je zapustil sodišče in bil znova koncipient, najprej pri A. Franku, 1898–900 pri J. Staniču; po advokat. izpitu v Trstu je odprl advokaturo v Gor., kjer je ostal, s presledkom 1915–7, ko je bil adv. v Trstu, do 1924. Ker mu je ital. vlada zavrnila opcijo za ital. državljanstvo, se je preselil v Lj. in bil tu advokat do smrti. – L. 1975 so v Novi Gor. T-i odkrili spomenik, delo kiparja B. Kalina (PDk 1975, št. 220; PV 1975, 705 sl.).

V politiko so T-o pritegnili vodilni gor. narodnjaki kot strokovnjaka pravnika, ga po izvolitvi za dež. poslanca 1895 poslali v dež. odbor, hkrati mu zaupali gospodar. organizacije: Gor. ljud. posojilnico in Trg. obrtno zadrugo. Poskus, da bi samost. usmerjal slov. dež. poslance (sklenili opustiti 1-letno abstinenco), so stari politiki z A. Gregorčičem (SBL I, 248–51) močno napadli; uspešno jim je kljuboval, zvezan z A. Gabrščkom (ib. 195–6), in 1900 ustanovil nar. napredno stranko, ki je na Goriš. (enako liberal. stranki na Kranj.) predstavljala predvsem meščan. plast. L. 1901 je kot kandidat za drž. poslanca proti A. Gregorčiču podlegel, osvojil pa znova dež. zbor. mandat do 1907, čeprav se je zaradi navzkrižja z A. Gabrščkom 1902 umaknil iz izvršn. odbora stranke in iz vodstev gospodar. zavodov. Po tem umiku iz vodstva in iz Soče je T. še ostal v polit. stikih z vodilnimi tržašk. narodnjaki in opozicionalci zoper kranj. liber. vodstvo, prvim že 1901 svetoval lepše ravnanje s tržašk. soc. demok. (E 1901, št. 183 omenjen anon.: ljubi prijatelj iz Gor.); začetniki nar. radik. struje med dunaj. slov. študenti pa so v T-i videli prvoboritelja moderne nar. ideje in voditelja obmejnih Slov. (E 1902, št. 89 uvodnik, bržčas oznaka G. Žerjava). Takrat je T-o mikalo, da bi samost. polit. nastopil najprej s tednikom (D. Hribarju 13. sept. 1903), 1905 se znova ukvarjal z načrtom izdajati levoliber., vseslovan. demokr. in realno glasilo (gl. napad v uvodnikih SN 1905, št. 110 in št. 129 ter obrambo K. Škapina v RP 1905, št. 20).

T-ovo zavzemanje za dvojezično ital.–slov. (hrv.) univ. v Trstu je pomenilo za SN poseben izziv; zamisel se je rodila že 1902–3 v vodstvu trž. slov. nar. stranke kot taktična povezava slov. zahteve po univ. s takrat aktualno ital. zahtevo po visoki šoli v Trstu, a T. jo je prestavil s taktične na »primerjalno« raven (gl. Omladina 1904/5, 137–9, 164–6, 181–7, ponat. v E 1905, št. 12–3, 41, 69, z dodatkom v št. 22 anon., št. 80–1; SN 1905, št. 8, uvodnik; Zgod. slov. univ. v Lj. 1929, 116). Tržaško vseučil. zamisel je po nekaj letih zastopalo več publicistov na družbeni levici (D. Lončar, K. Slanc, V. Knaflič), posebej pa primor. štud. mladina pred 1914.

T. je za Trst in za Gor. računal, da bi Slovenci v doglednem času prevladali, če bi tja osredotočili prizadevanja vsega slov. (ne le primor.) meščanstva. Za gospodar. preusmeritev k Primorju je nastopil 1905 v Trstu (I. shod nar. radik. dijaštva, gl. Slov. tednik 1906, št. 2, 3, 5), s člankom (Naš list 1908, št. 17) in v referatu O pomenu Trsta za naše narodnogosp. življenje na I. vseslov. trgov. shodu 20. okt. 1907 v Lj.

Ugled samost. misleca si je T. pridobil zlasti s spisom Jsl ideja in Slov. (Sloboda-Split 1907, št. 4–8, 10; Naš list 1907, št. 20–31 ter brošura), napad split. Nar. jedinstva odbil (ib. št. 41). Ugajali sta predvsem T-ova zahteva za enakopravno veljavo Slov. med jsl narodi ter optimizem, da si bodo z gospodar. uveljavljanjem Slov. v primor. mestih priborili enakopravnost v upravi in šolstvu; tako tudi uvodni članek, ki je poročal o nem. brošuri Der oesterr.-ungar. Ausgleich (RP 1907, št. 87).

Medtem ko je slov. javnost nasploh, levoliber. mladina pa z navdušenjem sprejemala T-ovo nar. polit. zamisel (razmah slov. naroda bo zagotovilo energ. vodeno meščanstvo s smotrnim osredotočenjem lastnih sredstev v gospodar. postojanke v Trstu in Gor.), pa se je T. s svojo tehtno, a nekoliko zapleteno radikalno soc. demokr. filozofijo bolj oddaljeval od povprečne slov. meščan. miselnosti, kakor je sodil in hotel (gl. Naš list 1906, št. 2, 3, 6–7). Obrazložil jo je v živahno pisanem kritičnem pretresu obeh polit. ideologij – liberalizma in klerikalizma – ter levoliber. struj in z argumenti vplival (ib. št. 8–13, 15, 17–8 ter 77–8) na razvoj dela mladine, ki je resno težil na levo. Četudi se je med temi javno najbolj zvezal z nar. radik. strujo, se je njenemu omejevanju na narodnostni aspekt ostro odrekel. Po T-ovi zamisli bi malomešč. demokrat. ljud. stranka ustrezala pretežno maloposestn. strukturi slov. naroda ali konkr. na Goriškem »kmetska soc. dem. stranka, ki bi sporazumno nastopala z delavsko« (A. Kraigherju 25. maja 1907). V nasprotju z načelnim odklanjanjem liber. stranke je maja 1907 na shodih v Tolminu in v Ročinju še nastopil kot liber. drž. zbor. kandidat proti A. Gregorčiču (S 1907, št. 103; Soča 1907, št. 52), sept. i. l. na shodu zaupnikov nove gor. kmečke stranke izjavil, da ne more pristopiti k stranki z drugač. načeli, ker je soc. demokrat, čeprav ni pristaš njene stranke (E 1907, št. 253; S 1907, št. 213) ter jo kritično zavračal v NZ (1907, 83–5, 100–2). Dne 9. marca 1908 pa je T. senzacionalno vstopil v JSDS (RP 1908, št. 21) in dokončno pretrgal z liberalnimi krogi z izjemo, ko je sredi 1909 govoril na proslavi 40-letnice Sje na Dunaju (SN 1909, št. 122) ali ko je za III. nar. radik. študent. shod 1909 v Lj. v poseb. pismu skušal socialist. pretolmačiti osred. misli spisa Jsl ideja in Slov. (Omladina 1909/10, 158–60). Zaradi pristopa k JSDS (sledil le ml. levodem. inteligentom, predvsem masarikovcem ter F. L. T-i) sta T-o napadla SN (1908, št. 97, 104) in Soča (1908, št. 52), medtem ko se je S vzdržal in se obregnil le ob njegove izjave o verstvu (1908, št. 107); v T-ovo obrambo pa je nastopil Vekoslav Mrak (Naš list 1908, št. 32, psevd. Korotanski). T. je napade zavračal v RP (1908, št. 37, 41–3, 45: Pojasnila) in v trž. Delav. listu ter tako izzval A. Gabrščka (Soča 1908, št. 57–9); vso filipiko oz. polemiko je ponat. Gorica (1908, št. 94–103; 1909, št. 1–6 pass.), ki je prinesla še T-ovo zavrnitev (1909, št. 17) nekega Gabrščkovega popravka. Sicer pa je polnil stolpce Delav. listu ves čas izhajanja (1908–9, deloma anon.) in izzval s kritiko trž. narodnjaštva ter njeg. sovražnosti do soc. dem. silovito reakcijo E (1908, št. 334–6; 1909, št. 4, 10, 12, 14) in Soče (1908, št. 134, 136, 140, 145; 1909, št. 6, 11, 12, 15–8, 20, 25).

V zunanjepolit. razpravljanju o Aneksiji BiH v luči slovan. vprašanja … (RP 1908, št. 96–7, 102; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 160–5) je T. zastopal avstroslovan. perspektivo, ki jo je kot izročilo vse slov. politike prinesel s seboj v JSDS in ki si jo je v tej le še utrdil v pričakovanju zmagovitega pohoda demokracije in socializma v celotnem drž. sklopu. Kritično je pretresel Neoslovanstvo (RP 1908, št. 105; 1909, št. 1) ter še pisal o svojem učenju jezikov (RP 1909, št. 3, 5); o zamisli široke ljud. stranke z delav. jedrom (Razprave VIII. redn. zbora JSDS … 1909, 59 do 71, referat; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 1951, 172–8); o agitaciji med kmeti, ki se je je na Gor. sam uspešno loteval (RP 1909, št. 44, 47, 51; 1910, št. 108–9; Zarja 1912, št. 205 do 208; 1913, št. 603–4); o balkan. soc. konfer. v Bgdu (RP 1910, št. 7; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 1951, 211); o Darwinu in Marxu (Majski spis 1909). Objavljal je nazorska predavanja delavcem (RP 1910, št. 31, 41–3, 50, 52, 54, 60, 62, 66–8); od štev. so pomembna: Naša inteligenca in soc. dem. (ib. 1909, št. 132; ponat. Svoboda 1934, 320–1), DCM in soc. dem. (ib. 1910, št. 17), O bistvenem smislu mladin. organ. (ib. št. 111, 114), Šolske družbe in trž. dež. konferenca (Zarja 1912, št. 180–1), Prolet. soc. in kult. vprašanja (ib. št. 214), Nar. vprašanje v Trstu in zidar. organizacija (ib. št. 312). Ostro je grajal balkan. politiko Avstro-Ogrske in pozdravil zmage nad Turčijo (ib. št. 423, uvodnik št. 424; 461 o T-ovem predavanju v Lj.) Pisal je o Jsli in balkan. problemu (NZ 1912, 226–46), jsl vprašanju (Veda 1913, 352–70), tu predvsem razlagal priljubljeno tezo o slovan. poljedel. pastir. značaju prebivalcev Podonavja, Alp in Balkana. V RP in Zarji je stalno razčlenjeval spremembe v polit. položaju na Goriškem.

Ko je 1913 prevzel od A. Dermote (SBL I, 128) uredništvo NZ, je želel označiti bolj izrazito razredno usmeritev revije s spremembo podnaslova – socialist. revija – z uvodnikom Naš program ter člankom o K. Marxu (1913, 65–83), bil naklonjen radikalizmu mladin. gibanja okrog Preporoda (ib. 129–36, 264–72), vendar vztrajal pri avstroslovan. perspektivi kot edini smotrni in realni za Slov. Tu je obj. večino polit. pregledov in nekaj ocen (A. Battare, L. Furlanija, I. Regenta, B. Vošnjaka, G. Le Bona).

Povečanju T-ovega vpliva na politiko JSDS se je odprla prosta pot potem, ko se je E. Kristan (SBL I, 572–3) odločil, da se sredi 1914 odseli v ZDA in po IX. strankinem zboru, ki je sklenil (tudi po prizadevanjih T-e) prenesti sedež vodstva iz Lj. v Trst (Zarja 1914, št. 843; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 275–6). T. naj bi bil prvi delegat stranke na mednar. socialist. kongresu na Dunaju poleti 1914 ter bi tam obrazložil njeno stališče o jsl vprašanju.

Dezorientacijo spričo razpada socialist. internacionale ob zač. vojne (NZ 1914, 225–33) je spretno prekril z upanjem, da bo iz vojne izšla zmagovita »avtonomija malih narodov«, da usode povojne Evrope ne bo krojil noben od vojnih taborov, marveč socialist. sile. Tej želji in upanju je ustrezala nadaljnja T-ova pacifist. internacionalist. usmeritev, ki jo je uveljavil na izr. konferenci JSDS konec 1916 v Trstu (gl. Zgod. arhiv KPJ V, 281–3), za nameravano socialist. konferenco v Stockholmu pa je sestavil nem. Spomenico (Naprej 1917, št. 26; Socialist 1925, 28–53 in pass.; delno Zgod. arhiv KPJ V, 452–6); s pretendentom na vodstvo stranke A. Kristanom (1917 dosegel premestitev vodstva iz Trsta v Lj.) se je zvezal v enakem nasprotovanju do stališča opozicionalne socialist. mladine. Na zboru JSDS konec 1917 v Lj. je imel referat (delno ponat. v A. Prepeluh, Pripombe k naši prevr. dobi. 1938, 84–98 in v D. Kermavner, I. Cankar in slov. politika … 1968, 108–10), pred njim in tudi po njem v Napreju obj. štev. članke, apr. 1918 pa prenehal sodelovati (Naprej ni obj. T-ove ocene 1. zv. Demokracije) in se hkrati umaknil iz izvrševaln. odbora JSDS (A. Kristan se je odločil za sodelovanje z vsenar. meščan. polit. skupnostjo). Ostro je obsodil sodelov. z antantofilskim meščanstvom (Il Lavoratore 1918, št. 3941, povzetek v Napreju 1918, št. 134, prevod v E 1918, št. 161–2 z odklonilno polemiko O. Rybařa v št. 168–9) v pismih 29. sept. 1918 jsl socialist. konferenci v Zgb ter tajništvu JSDS 26. okt. 1918 (gl. Zgod. arhiv KPJ V, 265–6, 369–70). - V dunaj. reviji Der Kampf 1918 so izšle tri T-ove razprave (gl. št. 2, 5–6, 8–9), nad zadnjo se je spravil trž. socialist Edm. Puecher s člankom L'appetito di un social. Jugoslavo per Trieste (La Lega delle Nazioni 1918, št. 2, T-ov odg. ib. št. 3). V prevratnih dneh je menil, naj bi trž. socialisti obeh narodnosti prevzeli oblast v mestu in oklicali svobodni Trst, namesto da so po odposlanstvu prosili za antantino pomoč Trstu, ki je prišla po morski poti kot pospešena ital. zasedba mesta (pismo I. Regentu 6. nov. 1918, obj. Zgod. arhiv KPJ V, 370).

Po zasedbi Primorja je T. zastopal revolucion. usmeritev na obeh konferencah slov. primorskih socialistov (6. apr. in 21. sept. 1919), tu kot referent utemeljeval predlog za priključitev h »komun. organizaciji delavstva v Ital.« in na kongresu ital. socialist. stranke v Bologni okt. 1919 razglasil svoj pristop k njej (Zgod. arhiv KPJ V, 394–5; Resoconto stenogr. del XVI. Congr. Naz. d. Partito Soc. It. Roma 1920, 18–21; Prispevki za zgod. del. gibanja 1965, 48); napade E, Gor. straže in M je zavrnil v Il Lavoratore (1919, 6. okt.) in v Delu (1920, št. 18, 29). Začel je prirejati agitac. predavanja (prvo pri Sv. Križu nad Trstom jul. 1919), od pomladi do jeseni 1920 pa imel ok. 40 večjih shodov po Gor. in Vipavskem (gl. Delo 1920, št. 4, 12, 14, 21). Pripravljal je ljudstvo na samoupravo (zagotovile jo bodo revoluc. spremembe), hkrati pa mu je ostajala tuja Leninova teorija o partiji in revoluc. boju za prevzem oblasti; gesla ruske revoluc. sprejemal kot levi socialist, njena pot mu v neruskih pogojih ni bila obvezna. Študija o ruski revoluc., napisana tik pred okt. revoluc. 1917, je ostala v rkp. (obj. Sd 1968, 88–93). V lj. komun. listu Baklja je hotel obj. Socializem in ruska revolucija (izšlo naj bi nam. nekrologa ob zmotni vesti o T-ovi smrti v 1. in edini št.), a prinesel ga je Naprej (1919, št. 180; ponat. GN 1919, 16. sept.; Delo 1920, št. 2; Ujedinjenje 1920, št. 4, anon.).

Konec 1920 se je levi socialist T. ločil od komunist. levice v predkongresni diskusiji (= predstavnica ekstremizma v ruski obliki) s polemičnima člankoma: Naš položaj in razkol v stranki (Delo 1920, št. 87; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 460–2) in Razkol v stranki (Delo 1921, št. 1); brezobzirno ju je zavrnil D. Godina (ib. 1920, št. 88; 1921, št. 2), blaže pa I. Regent (ib. 1920, št. 88; 1921, št. 3). Komunist. razkol ital. socialist. stranke na kongresu v Livornu jan. 1921 je obsodil v Il Lavoratore socialista, nakar je T-o najostreje zavrnil Il Lavoratore sam (gl. E 1921, št. 35), ital. soc. stranka pa ga je 1921 zaradi popolne pasivizacije izbrisala iz članstva. Odtlej je bil T. zunaj strank in je lahko le kot osamljena osebnost sprejel konec 1921 imenovanje v izredni drž. odbor za Gor. (gl. napade v Delu 1921, št. 23; 1922, št. 114). V času, ko je čakal na rešitev opcije za ital. državljanstvo, je še predaval na učiteljskih »socialnih tečajih« na Mostu na Soči (1922 o socializmu, 1923 o sociologiji, gl. Učit. list 1923, št. 18; 1924, št. 14–5; 1925, št. 13); ob odhodu iz Gor. pa objavil polit. izpoved V slovo (Gor. straža 1924, št. 66).

Po preselitvi v Lj. 1924 se je konec l. najprej oglasil kot zagovornik komunistov, gl. zapisnik Celjske razprave Prvi junij 1924 v Trbovljah. Lj. 1925 (zaplenjena in uničena), 1964², 151–78, 1974³, nato je s člankom v S (1924, št. 277) opozoril na diskriminacijo, ker je bil kazen. pregon orjunašev ustavljen. L. 1925 je spet začel socialist. dejavnost, pisal v Socialista (1925, št. 20, uvodnik anon.), prevedel Stockholmsko spomenico iz 1917 (od št. 28 dalje). Delavstvu je predaval v Lj. in Trbovljah, a je T-ovo tolmačenje marksizma naletelo na kritike Z. Bernota (Naprej 1925, št. 26) in L. Klemenčiča (ib. št. 17, nepodp.) ter D. Gustinčiča (Del.–kmetski list 1925, št. 42, 45), ki jih je T. zavračal v Socialistu (št. 29) in Del.–kmetskem listu (št. 45, 47). Nasploh pa ni nastopal protikomunist. in si tako varoval izjemno stališče neodvis. socialista, kar mu je lajšalo predsedovanje 1926–8 skupni socialist.–komun. prosv. organizaciji Svoboda; v njenem glasilu objavljal članke (1925, št. 50–2; 1926, št. 66–71), smernice skupnemu prosv. delu začrtal v DPol (1927, št. 30). V obnovlj. Svobodi 1929 je izšlo več T-ovih prispevkov (Soc. vzgoja v Prusiji, Gospodar. in umstvena kriza), v Zadružnem kol 1929 in KCkD 1932 o zadružništvu, v Konsumentu (1929, št. 2–3) je zagovarjal A. Kristana in razen govora na njeg. pogrebu (Svoboda 1930, št. 209–11) napisal nekrolog (J 1930, št. 161; Socialna misao, Zgb, 1930, 123–4). 1933 je predaval o dialekt. materializmu v štud. društvu Triglav. Val (1934, 109–10) je prinesel T-ov pogled na mladino, zadnji spis, o liberalizmu, pa je izšel v Sd (1935, 204–10, 254–62). – Od polit. zgod. spisov je omeniti prikaz slov. nar. razvoja (za madž. prijatelja Slov. Rob. Brauna, obj. v Sd 1938, 195 sl.), sestavek o Stj. Radiću (Pod lipo 1928, 157–8) in prikaz začetkov Trsta (Sja 1934, št. 13–4).

T-ove literar. črtice Izza fronte (trž. Njiva 1919, št. 13, 16–7; Delo 1920, št. 2; NZ 1922, 7–10) se dotikajo polit. publicistike oz. vojnih dogodkov v Posočju; v njih in še v razpravljanju o H. Barbussu (Njiva 1919, št. 15, 17) ter o njeg. reviji Clarté (Delo 1920, št. 14–6) je izrazil odpor zoper vojno in njeno nečlovečnost. (Skupen ponat. z nasl. Izza velike vojne je ostal v načrtu.) Od vojne razdejano gor. okolico je opisal v feljtonih Na shode (Delo 1920, št. 7) in Na shod v Čepovan (ib. št. 12). S slovstvenega področja je priobčil študijo o S. Gregorčiču (Naš list 1907, št. 4–7) ter recenzijo del I. Šorlija (ib. št. 18–20), največ pisal o L. N. Tolstoju (NZ 1909, 7–10, 31–4, 65–7; 1911, 383–4; Zadružni kol 1929, 86–94), poročal o Sanjinu Arcibaševa (NZ 1910, 40–50), o prevodih M. Gorkega, L. Andrejeva in Sema Benellija (ib. 1913, 188–9, 320–3, 355), ocenil Cankarjev roman Milan in Milena (ib. 187–8), I. Preglja Mlado Bredo (ib. 1914, 62–4) in F. S. Finžgarja Pod svob. soncem (ib. 285–90); razglabljal o J. Galsworthyju (Pod lipo 1926, 91–2), poročal o slov. umetn. razst. v Trstu (NZ 1907, 190–2) in o VIII. benešk. bienalu (ib. 1909, 135–8).

Med splošnimi spisi je zbujala najv. pozornosti T-ova vsestranska obravnava seksualn. problema (NZ 1911, 101 sl.), ki jo je že v zač. zavračal S (1911, št. 110), nato Fr. Terseglav (gl. čl.) v Č (1912, 407). Razpravljal je o verstvu in etiki (Omladina 1908, 154–9, 177–9; 1909, 5–6) v zvezi z Masarykovim stališčem proti V. Zupanu (NZ 1914, 290–6), ki je napadal pok. A. Dermoto. Verstvu je posvetil predavanji o Socializmu in veri (RP 1910, št. 50, 52, 54) in Evharistija in socializem (Zarja 1912, št. 433). Pretresal je slov. filoz. izrazje ob knjigi M. Rostoharja Uvod v znanstv. mišljenje (NZ 1910, 286–98, 335–43), obravnaval problem mišljenja in volje (ib. 1912, 196–208). V spisu Sociologija (ib. 1911, 16–23, 39–45) razodeva, da je bil najbolj pod vplivom L. Gumplowicza (gl. A. Ušeničnik, Č 1911, 233–4), enako oceni Jerajeve Sociologije (P 1932, 62–3); odklonilno je osvetlil agrarizem filozofa Fr. Vebra (Pod lipo 1928, 153 sl.). V SP je obj. Opazke k pravni terminol. (1915, 97–108, 129–38), spomin na prve letnike SP in društva Pravnik (1929, 49–53), poročilo o mednar. kongresu advokatov (1930, 181–90) in prikaz Avtonomna uprava beneške Sje (1933, 231–43).

V nasprotju s splošnim mnenjem v sočasni filol. in historiografiji je T. vztrajal pri apriorist. praslovan. avtohtonizmu (iz odpora zoper Slovanom nenaklonjeno nem. znanost). Izhodišče je najbolj razvidno iz člankov v Omladini (1907, 177–9, ugovarja takratnemu pouku zgod.), D (1907, 89–92), kjer je branil odklanjanega M. Žunkoviča, četudi je še v NZ (1914, 61–2) imel njeg. filološke dokaze za »filol. sanje«. V oceno Vojvodine Kor. M. Potočnika (P 1910, 81) je že pritegnil terminologijo in si pozneje prizadeval imenoslovno podzidati prvotno le sociološko utemeljevani (L. Gumplowiczev) slovan. avtohtonizem. Iz istih nagibov je poročal o N. Županiču (NZ 1909, 213–4), A. Dopschu (ib. 236–8), L. Niederlu (ib. 1910, 311–3) in branil avtohtonizem zoper kritiko I. Koštiála (Veda 1913), v NZ (1913, 387–8) ga obsežno razvijal v odgovoru na jsl anketo Vede (1913, 352–70) in v okviru recenzije Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem (NZ 1914, 287–8). Utemeljeval ga je na široko s pomočjo toponomastike v tržaškem Pravnem vestniku pod naslovom Prispevki k slov. sodni terminol. (1921, 1922) oz. Opazke k pravni terminol. (1915, 97–108, 129–38) idr. (1929, 49–53; 1930, 181–90), bolj sistematično pa v Krajevnem imenoslovju (Jadr. almanah 1923, 127–58). Razlage planin. tlopisnih imen je objavil najprej v GV (1925, 86–97; 1926, 96–101) ter zavračal filol. ugovore I. Koštiála (ib. 1926, 53–5). Toponom. študijam posvetil VII. pogl. v knjigi Pomen in razvoj alpinizma. 1930, 257–76; iz T-ove ostaline je Et (1936, 33–61) obj. njeg. obrazložitev avtoht. teze (uredniku je bil T. »zanimiv pobornik slovan. avtohtonizma«).

Že pred 1910 je T. sistemat. zbiral tlopisna imena ob opazovanju terenov v predgorju in vrhovju Julijskih Alp. SM je predložil Nomenklaturo Poliške in Višenjske skupine … (PV 1910, 133), delo razširil v Imenoslovje Julij. Alp (ib. 1928–9), ponat. v knjigi 1929 (z diletant. razlago slovan. izrazov, ki jo je znanstv. kritika odklonila: A. Melik, GV 1929/30; F. Baš, ČZN 1930; Jos. Tominšek, PV 1930; J 1930, št. 63), zbiranje razširil še na Karavanke: Begunjščica (PV 1932, navedbe deloma s popravki dopolnil v PV 1933 domačin J. Prešern); K imenoslovju Stolove skupine (1933, izšlo šele v Gore in ljudje. 1947, 157 sl.; PV 1948, 129 sl.); beležil tudi slov. alpinist. izrazoslovje (PV 1909–10, 1932 in v litogr. snopičih). V Alpah razširjena tlopisna imena (tamar, mandrije, konta ip.) je imel za slovan. (dejan. predslovan. in predroman. relikti: F. Bezlaj, NSd 1958, 685, 691; V. Novak, Volkskunde im Ostalpenraum 1961, 130; B. Grafenauer, Alpes Orientales 1969, 68; S. Vilfan, ib. 99 in v Rechtsgesch. d. Slowenen. 1968, 51). V slovan. tolmačenju krajevnih imen zah. od slov. ozemlja je T-i sledil J. Srebrnič (SBL III, 431–2), le da je pretrgal T-ova zvezo med toponomastiko in geomorfologijo (Srečanja 1969, 18–9); poglavitni zbiralec slov. tlopisnega besedja R. Badjura (SBL I, 21) se je v tolmačenjih odmikal od T-e (Ljud. geografija. 1953), strok. kritika pa odklanjala njeg. etimologiziranje kot vseskozi diletantsko (F. Bezlaj, SR 1954, 374–5). – T-ovi opisi planšarstva in sirarjenja so povzeti v knjigi Narodopisje Slov. I. 1944.

L. 1905 je T. oddal PV prvi opis vzpona na Rombon; od 1907 dalje tu obj. vzpone na vrhove Julijcev ter pisal o alpinizmu, plan. terminologiji, recenzije (gl. J. Wester, Bibl PV 1940, 1950). V knjigi Pomen in razvoj alpinizma. 1930, je z vseh plati utemeljeval lastno »športno« pojmovanje alpinizma, z njim že prej naletel na odpor J. C. Oblaka (estetski alpinizem, gl. Hrv. planinar 1928; PV 1928, 194; 1930, 69, zlasti pa J 1930, št. 274, 282, 288) in se tako znašel sredi boja med dvema strujama v SPD kot zaveznik mladega plezal. rodu (gl. J 1930, št. 108, 109); knjigo je načelno zavračal R. Ložar (DS 1931, 85–9), medtem ko so jo drugi sprejeli – bodisi s poudarki ali celo vseskozi – priznavalno (A. Budal, LZ 1931, 702; J. Pretnar, Naš obzor 1931, 20–1; C. Štukelj, Svoboda 1930, 281–3; SN 1930, št. 255; A. Gspan, Jsln 1930, št. 137; S 1931, št. 12) ali pretežno pohvalno (J. Tominšek, PV 1931, 17–28; S. Ilešič, GV 1931, 169–70; Aristides, P 1930/1, 156–7). Drugod je objavil še: predavanje o alpinistiki za jeseniške delavce (RP 1910, št. 58–9; Naprej 1910, št. 16), opis panoram z vzpetin nad trž. zalivom v raznih letnih časih (trž. Delo 1920, št. 1, ponat. v PV 1934, 193–4), priznanje J. Kugyju (J 1928, št. 304), Delavec in priroda (Svoboda 1929, št. 168–71, prevod v Soc. misao 1929, št. 19–21), Cankar – priroda – alpinizem (KCkD 1930, 113–23) ter članek o gamsih (L 1933, 215–7).

Med domoznanske spise sodijo obj. o Kanalskem podolju (Njiva 1919, 184–7), Reziji (KGMD 1924, 116–9) in Beneški Sji (PV 1933–4); o stanju planin. pašnikov na Gor. (Jadr. almanah 1924, 76–94; Gospodarska čitanka. Gorica 1925, 36–47). Zgodovinsko je razpravljanje o vzpetini, s katere je Albuin zagledal »Italijo« (KGMD 1926, 58–62). V tujem tisku pisal v Alpský vĕstník (1910–2, 1914) ter Oesterr. Alpenzg. Sestavil Vocabolario botanico latino–sloveno (Studi Goriziani 1924, 160–94) s predg. Carla Battistija, ki mu je dodal ital. imena.

Zadnja leta je T. pisal spomine o slov. politiki v Primorju tik pred prevratom 1918 in v prvem obdobju ital. zasedbe (do rapalske pogodbe), iz njih najprej objavil kritične Misli in spomine (Sja 1934, št. 3), proti se je oglasil R. Golouh (DPol 1934, št. 10; gl. tudi A. Gabršček, Istra 1934, št. 9), le-tega zavrnil L. Golobič (S 1934, št. 9); obema je T. ugovarjal pod nasl. Utopije in fantazije (Sja 1934, št. 7). Dalje je priobčil odlomek o svojem šolanju Spomini na dr. Franca Zbašnika (J 1935, št. 32). Po T-ovi smrti je Sja prinesla dva odlomka iz istega rkp (1935, št. 18, 23–4), Sd (1937, 97–104) pa od cenzure na koncu okrnjeno zaključno poglavje iz že za natis pripravljenega dela z nasl. Moja izpoved. – T. spominov ni dokončal, vse do smrti je dostavljal »vrinke«, ki jih je urednik D. Kermavner uvrstil v že od T-e zredigirano besedilo in izdal pod vnaprej določenim nasl. Iz mojega življenja. Spomini, misli in izpovedi. 1937, z uredn. dopolnitvami (str. 419–73). V njih je T. pokazal svoj razvoj v družin. in družb. okolju ter hkrati odprl širok vpogled v slov. družbenopolit. življenje tistega časa. Loteval se je vsega z izredno energijo, a to so občudovali le takšni spremljevalci T-ovega dela, ki jih niso motila njeg. stališča; pri znatnem delu onih, ki se z njim niso strinjali ali polit. ne soglašali, pa je zadeval ob stopnjevan odpor. Noben drug slov. politik ni bil toliko napadan kot T., nekaj so sprožili tudi postumni spomini. Njeg. protimeščanska, nenarodnjaška stališča so ostala še po smrti predmet pamfletne obdelave, vendar kot njihov avtor zavzema odlično mesto v slov. kulturno polit. zgod. Bil je predvsem politik, na slov. javno življenje znatneje vplival s polit. publicistiko zlasti od 1906 v levoliberalni, od 1908 v socialist. smeri, se ukvarjal tudi s filoz. in sociol. vprašanji, pisal o knjiž. pojavih, o lik. umetnosti, dosti o slov. alpskem svetu (zlasti o zah. Jul. Alpah in njih. predgorju). Ta večstranost je T-i prinesla oznako slov. polihistorja (V. Knaflič, Soča 1913, št. 52), četudi v znatnem delu na stopnji diletanta–samouka. – V T-ovi ostalini se je ohranila bogata zbirka polit. korespondence (prejeta pisma in kopije T-ovih); mnenje, da je bila med vojno uničena, je zmotno. V načrtu je celotna objava, drobci so pa že izšli delno v urednikovih dopolnitvah v Zgod. arhivu KPJ V, 1951 in v NS 1949, 1120–38.

Prim.: osebni podatki; ASK 107; Pol stoletja 69; Veselovo gradivo; S 1908, št. 156 (Slov. Fichte); SN 1912, št. 102 (Fetiši); Delavec 1919, št. 28 (uvodnik – zmoten nekrolog, domn. pisec J. Mlinar); Naprej 1919, št. 154 (zmoten nekrolog, domn. pisec R. Golouh); ib. št. 155 (zmoten nekrolog, pisec A. Kristan); DPol 1928, št. 60; K-ja (V. Knaflič), J 1928, št. 159 (70-letnica); J. Tominšek, PV 1928, 236–7; DPol 1935, št. 29 (nekrolog, polit. strankarska usmerjenost 1905–8 napačno prikazana); GN 1935, št. 1; GV 1935, 189–90; Istra 1935, št. 15–7; J 1935, št. 85 (s sliko); Kron 1935, 180 (s sliko); B. Kreft, LZ 1935, 317 sl.; J. Tominšek, PV 1935, 133–42; S 1935, št. 84; D. Lončar, Sd 1935, 200; isti, Sja 1935, št. 15, 16 (govor ob grobu); SN 1935, št. 83; R. Sajovic, SP 1935, 205; C. Štukelj, Svoboda 1935, št. 142–8 (stališča 1914–8 prikazana napačno); Et 1936, 125–6 (s sliko); KMD 1936, 88 (s sliko); Zgod. arhiv KPJ. Zv. V (Bgd) 1951 (kazalo); Zadružni leksikon FNRJ. Zgb 1957, 1360; Fr. Koblar, S. Gregorčič … 1962, 153 sl. (s sliko); PDk 1975, št. 31, 217; PV 1975, 389–92; kot politik: Gabršček (kazala); Lončar 72, 78–80, 82, 87, 109–11, 174; RazstSN 256; Zssl V, VI (kazala); A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. 1938, 71, 84, 90, 92, 95, 99–100, 234, 239, 336–7, 383, 455–6, 458–9, 462, 474; E. Kardelj, Razvoj slov. nar. vprašanja. 1957 (kazalo); Fr. Zwitter, ZČ 1947, 53; 1972, 103–17, 120–30, 132–6, 138; I. Regent, Poglavja iz boja za socializem. I. 1958, 234–7, 240–2, 415–6; III. 1961, 54, 57, 60–1, 101–2, 191, 307; isti, Spomini. 1967 (kazalo); isti, PDk 1966, št. 81–5; A. Filipič (= J. Mohorič), Zbornik Svob. Sja. 1965, 27, 31–2; D. Kermavner, NRazgl 1966, 498; isti, I. Cankar in slovenska politika. 1918. 1968 (kazalo); R. Golouh, Pol stoletja spominov. 1966 (kazalo); isti, Sd 1967, 413–24, 665–6; 1968, 81–96; L. Ude, Jsl narodi pred prvi svetski rat. 1967, 889, 897–8, 905–6, 919–20, 922, 924; J. Vilfan, Obala 1969, št. 2; isti, PDk 1969, št. 131; M. Britovšek, Revolucionarni idejni preobrat med prvo svet. vojno. 1969, 31–3, 285; L. Čermelj, Spomini na moja tržaška leta. 1969, 94, 105 (odg. Kermavner v Delu 1969, št. 175); M. Britovšek, Prilozi za istoriju socializma 1970, 469–71; F. Klopčič, ZČ 1970, 54, 60–4, 66, 69–70; D. Kermavner, ib. 1973, 108–9, 118–24; kot pisec spominov: I. P. (= I. Grahor), Istra 1937, 50–1; J. Vilfan, Sd 1938, 79–83; A. Gabršček, S 1937, št. 129, 136 (anon., zavrnitve: Sja 1937, št. 24, 25, 29, 143); A. Brecelj, Dejanje 1939, 6 (zavrnitev Sd 1939, 62–4, 385 sl.); Sja 1937, št. 23; B. Merhar, LZ 1939, 503–6; L. Kuhar–Prežihov Voranc, ZbD V. (1969), 260; D. Kermavner, Prispevki za zgod. del. gibanja 1968/9, 291–2; kot alpinist: P. Kaltenegger, Oesterr. Alpenzg 1930, 1931; Naš alpinizem. 1932, 30–4; J. Mlakar, PV 1937, zlasti 180–4, 205–6; 1953, 625, 627–9, 631, 691–2, 695–6; J. Abram–Trentar, KGMD 1938, 81; E. Lovšin, V Triglavu in v njegovi soseščini. 1946², 193–202; M. M. Debelak-Deržaj, PV 1949, 204; T. Orel, ib. 33–4, 36–7; 1968, 526, 551; Ana Tuma, ib. 1954, 94–5; 1961, 565–8; V. Mazi, ib. 1958, 434–40; M. Kajzelj, ib. 1961, 404; E. Lovšin, Gorski vodniki v Julij. Alpah. 1961; V. Škerlak, PV 1961, zlasti 469–77, 554, 558–62; PV 1962, 359–61; U. Župančič, Glas 1968, št. 49; A. Reisman, PV 1969, 332–3; D. Kermavner, ib. 1972, 64–5 (odnos do K. Juga; zmote V. Bartola v NRazgl 1952, 566); Nacionalni in soc. programi pri Slov. 1975, 36 (razst. katalog); T. Strojin, dr. H. T. 1976; Delo 1978, št. 83; Slov. in ital. socialisti na Primorskem 1900 -18. 1979; Prispevki za zgod. del. gib. 1978/9, 93–4, 103–4. – Slika: Zadružni kol 1919, 49; RazstSN 256–7; doprsni kip pred hišo v Novi Gor. – Popravi: zamenjave T-e z njeg. nečakom F. L. T-o v J. Šlebinger, Slov. bibl za 1905, 1907–12 ter v Radosl. Perović, Prilog bibliografiji srp. radničkog pokreta. 1957; dvakrat omenjeni postojnski učitelj T. oz. Th. v Z. Verstovšek, Dve imenski kazali … 1946, 74–5, je Johann T.; enota v Bibl LZ 7697, označena s H. T.: Nove knjige luž. Srbov, avtor ni T.; avtor članka o hrv. kralju Petru Svačiću, E 1902, št. 276–8, sign. Dr. T., je Dr. Trnoplesar (= K. Lukež), libretist za Mandićevo opero, gl. E 1904, št. 15. Krm.

TUMA Henrik, odvetnik, politik, publicist, alpinist, domoznanski pisec, r. 9. jul. 1558 v Lj., u. 10. apr. 1935 prav tam. Oče Matija, čevljar (po rodu Čeh), mati Ana Vidic (s Police pri Višnji Gori). Oče Matija je bil dvakrat poročen, v prvem zakonu z Nežo Perdan sta se mu rodila sin Ferdinand (1843-1926) in hči Marija Ana (1845–1936). T-ov polbrat Ferdinand je bil socialist in zaradi polit. aktivnosti 1884 zaprt (»krvavški proces«), njegov sin Ferdinand Lev Tuma (1883–1961; SBL IV, 230–31) je bil publicist in strokovnjak za zavarovalništvo. Matiju se je v drugem zakonu rodilo 8 otrok. T. je bil četrti. Osn. š. in 6 razr. gimn. je obiskoval v Lj., potem je opravil enoletni tečaj na lj. učiteljišču (1875–76) in pričel službovati v Postojni (1876–79). Zaradi izjave v nekem privatnem razgovoru, da bo tudi Avstrija nekoč postala republika, je bil odpuščen iz službe, zato je postal domači učitelj v družini hotelirja Švicarja Proglerja v Postojni (1879–80). Iz Postojne se je jeseni 1880 odpravil v Trst, da bi se pripravil tam za gimn. maturo; v začetku 1881 je postal učitelj na nem. protestantski š. v Trstu. Isto leto je opravil v Trstu gimn. maturo, nameraval je ostati v Trstu na isti š., a tudi ker ni dobil stalnega mesta, je sklenil, da bo na Dunaju študiral pravo. Sem je prišel z bogatim znanjem tujih jezikov (poleg nem. še it., franc. in angl.). Študiral je med 1881–85, v tem času je služboval kot domači učitelj pri uglednih dunajskih družinah (zavarovalniški inšpektor E. Regen, grof Welsersheimb, baron Lago), kjer se je navzel svetovljanskih navad, prihajal v stike z uglednimi osebami avstrij. javnega življenja (grof Taaffe) in širil obzorja svojega znanja. Na Dunaju in na potovanjih s svojimi delodajalci se je učil madž. in slovan. jezike. Med študijem je delal tudi v društvu dunaj. slov. študentov Slovenija (bil je tajnik) in v drugih društvih slovan. študentov. 1885 je absolviral študij prava in se po štirih letih odsotnosti vrnil v Lj., potem ko ni uspel v celoti uresničiti zastavljenega študij. načrta. V Lj. se je pripravljal na izpite, obenem, pa je bil privatni učitelj. Po tretjem drž. izpitu (akt. 1886) je postal v Lj. koncipient pri odv. Maksimilijanu Wurzbachu do jeseni 1887. Potem je stopil v službo na dežel. sodišču v Trstu kot pripravnik. V jeseni 1888 je opravil na Dunaju zadnji rigoroz, naslednje leto pa sodnijski izpit. V jeseni 1890 je zapustil sodno prakso v Trstu in postal sodnik v Tolminu. Tu je služboval do pomladi 1894, nato je bil imenovan za sodnika v Ajdovščini s sedežem v Gor. V začetku sept. 1894 se je poročil in s soprogo Marijo sta se naselila v Gor. Takrat je pričel tudi polit. delati in pri odločitvi, ali naj vztraja v sodni službi ali pa se odpove javnemu delovanju, je zaprosil za upokojitev. 1. okt. 1897 je bil upokojen, še prej pa si je zagotovil mesto koncipienta v pisarni dr. Alojzija Franka, ker je za to, da postane odvetnik, potreboval še tri leta prakse. Po nekaj mesecih mu je dr. Franko odpovedal mesto koncipienta (febr. 1898). Nameraval je v Trst v pisarno dr. Otokarja Rybařa, končno pa je ostal v Gor. pri odv. dr. Jos. Staniču. 1900 je v Trstu opravil odvetn. izpit, dosegel konec istega leta vpis v gor. odvetniško zbornico in z novim letom 1901 odprl pisarno v družbi z dr. Dragotinom Treom; z njim sta se razšla konec istega leta. Potlej je imel v Gor. lastno pisarno, ki je delovala do 1924, ko mu je oblast zavrnila vpis v it. državljanstvo. Zato se je preselil v Lj., kjer je opravljal odvetn. prakso do smrti. Zaradi vojne je imel med 1915–18 pisarno v Trstu, kamor se je začasno preselil tudi z družino. - T. je javno delal že kot učitelj v Postojni, ko je agitiral pri dežel. volitvah (1877) in si zato nakopal disciplinsko preiskavo. Kasneje se je v Trstu (1887–90) udeleževal čitalniškega življenja, na svoje javno delo pa je opozoril zlasti med bivanjem v Tolminu (1890–94). Uradoval je dosledno slov., predramil je delovanje tamkajšnje čitalnice. Pravo polit. delo pa je začel s prihodom v Gor. (1894). V tistem času je v taboru gor. Slov. vladala navidezna enotnost, ki jo je na zunaj kazala dejavnost polit. društva Sloga (vodil ga je dežel. in drž. poslanec dr. A. Gregorčič); izhajanje dveh glasil, Soče in Primorskega lista, pa je kazalo, da je sloga zasnovana na trhlih nogah. Pred deželnozborskimi volitvami je A. Gabršček povabil T., da kandidira v deželni zbor. Po premisleku se je odločil za kandidaturo in bil 19. sept. 1895 kot kandidat Sloge izvoljen v mestni kuriji (kraji Tolmin, Bovec, Kobarid, Kanal, Ajdovščina), v isti kuriji je bil ponovno izvoljen 7. dec. 1901 (pri tem je premagal protikandidata dr. J. Tonklija). Deželnih volitev se je kot kandidat udeležil tudi 1908, a na listi socialdemokratske stranke ni bil izvoljen (splošna kurija), prav tako ne 1909 in 1913. - T-ov prihod v gor. dežel. zbor in nato njegova izvolitev v dežel. odb. je radikalizirala slov. politiko na Gor.; deloval je vsestransko in dosledno. Pri uresničevanju slov. programa je oviro predstavljal gor. dežel. zbor z it. večino in bil je prav T., ki je v imenu slov. poslancev 3. febr. 1897 proglasil abstinenco dežel. zbora. Končala se je po dveh letih, kriza gor. dežel. zbora pa je trajala pravzaprav vse do novih volitev (1901). Kriza je napovedala tudi razplet gor. slov. polit. razmer, ki so vodile v razcep med skupino dr. Gregorčiča ter skupino A. Gabrščka in T. K temu je seveda dal delež tudi novi gor. nadškof J. Missia, ki je prišel v Gor. spomladi 1898. Ko je prišlo 1899 na Gor. do ločitve, je bil T. že močno uveljavljena polit. osebnost, zlasti je bila opazna njegova prisotnost v gospodar., ko je sodeloval pri ustanovitvi Trgovsko-obrtne zadruge, po razkolu pri ustanovitvi Goriške ljudske posojilnice, pri Trg.-obrtnem društvu, pri Mizarski zadrugi v Solkanu itd. Skupaj z Gabrščkom je ustanovil 1900 v Gor. liberalno narodno-napredno stranko. Naslednje leto (3. jan.) je kandidiral za drž. poslanca v splošni kuriji, a ga je premagal z minimalno večino glasov dr. Gregorčič; prav tako ni uspel s svojo državnozborsko kandidaturo v mestni kuriji (11. jan. 1901), kjer je v izrazito it. okolju zmagal It. A. Lenassi. Po volitvah pa se je začel razkroj tudi med T. in Gabrščkom., 1902 se je T. umaknil iz izvrš. odb. narodnonapredne stranke in iz vodstev ustanov, ki jih je dotlej ustanavljal ali vodil. Ohranil pa je stike s trž. narodnjaki pri E, kazal je zanimanje za socialiste, zanimanje za T. pa so takrat pokazali tudi predstavniki narodne radikalne struje med slov. študenti na Dunaju. - Kakor je bil T. v letih 1899–1900 zelo pogosto tarča napadov katol. tabora (zlasti časopisja), tako mu je po tem času kritično pozornost namenjal s svojim časopisjem tudi A. Gabršček. Med 1903 in 1908 je T. živel v obdobju, ki ga v spominih imenuje kot »idejna preosnova«. Sicer je 1903 pomislil, da bi izdajal lastno glasilo, zasnovano na levoliberalnih, demokratičnih temeljih. V času do pomladi 1908, ko je stopil v vrste slov. socialistične demokracije, pa je marljivo publicistično delal. Opazna je bila njegova zahteva za dvojezično U v Trstu, vključil se je v razpravljanje o slov. U, kar je bilo eno izmed pomembnih gibal slov. javnega življenja tistega časa. Na gospodar. področju je zagovarjal vlogo Trsta pa tudi Gor., v obeh mestih bi Slov. prevladali, če bi združili svoje sile. S takim polit. in gospodar. programom je nastopil na prvem shodu slov. radikal. dijaštva v Trstu (1905) ter na prvem slov. trgov. shodu v Lj. (1907). - 1907 je objavil dve brošuri, ki sta mu zagotovo utrdili mesto med slov. polit. publicisti. Kot ponatis iz splitske Slobode je v Gor. izdal Jugoslovanska ideja in Slovenci ter v nem. Der österreichische-ungarische Ausgleich, v katerih je pokazal poznavanje madž. razmer in jezika. V prvi brošuri je postavil zahtevo po enakopravnem položaju Slov. v družbi z drugimi jsl. narodi, govoril o skupnem in različnem v tej skupnosti in poudarjal gospodar. moment pri uveljavljanju Slov. na Primor. Prikaz slov. polit. razmer pa je podal v Našem listu (1906, št. 8–18), kjer se je kritično lotil obeh slov. polit. ideologij, liberalizma in klerikalizma. Poudarjal je, da je za razvoj slov. naroda potrebno smotrno vlaganje denarja v slov. gospodarstvo Trsta in Gor., zamislil si je neko slov. demokratično stranko, ki bi povezala male posestnike in kmete z delavskim slojem. Pri tem je bil kritičen tudi do socialne demokracije. V času »idejne preosnove« je T. pretehtaval, ali naj osnuje lastno polit. skupino, pri čemer bi mu pomagal časnik, ali pa naj se na drug način vključi v organizirano javno delo. Povezoval se je tudi s skupino Vladimira Ravniharja, ki je ustanovila slov. gospodar. stranko konec 1906 (glasilo Nova doba). T. tudi s tako stranko ni soglašal. Še spomladi 1907 je v volilni kampanji za drž. zbor nastopal kljub načelnemu odklanjanju liberalne stranke kot liberalni kandidat proti dr. Gregorčiču (shodi v Tolminu in Ročinju spomladi 1907), volitev pa se kot kandidat ni udeležil. Zavračal pa je tudi pristop h kmečki stranki na Goriškem, ki jo je 1907 ustanovil dr. Alojzij Franko. Takrat je javno priznal, da je po prepričanju socialni demokrat, da pa ni pristaš stranke. Zato je toliko bolj vzbudil zanimanje njegov formalni vstop v JSDS 9. mar. 1908. T-ovo dejanje je vzbudilo v slov. javnosti prave polemike, ki se najbolj kažejo v časopisju (S, SN, S, RP, Delavski list, Soča). V stranki ni postal aktivist, marveč je postopoma prevzemal vlogo ideologa ali, kakor je v spominih zapisal: »Kakor sem v prejšnjem političnem življenju zavzemal stališče, da je moja naloga vplivati na ljudstvo v demokratičnem avtonomnem smislu, tako mi je tudi v socialni demokraciji šlo za vzgojo delavstva... vendar sem uvidel kot prvo nalogo vsakega marksista, vzgajati delavce, da temeljne nauke marksizma prav razumejo« (315–16). V tem duhu je nadaljeval s polit. publicistiko pri RP, pri čemer je zagovarjal politično smer, ki je označena kot avstroslovanstvo (avstromarksizem), zagovarjal vključevanje kmetov v vrste socialistov, razmerjal odnose med socialisti in inteligenco, govoril o mladinskem gibanju in pisal o splošnih polit. razmerah na Primor., na Slov., v Avstriji ter drugod po Evropi in svetu. Njegovo javno publicistično delovanje je dobilo še poglobljene oblike, ko je 1913 prevzel od dr. A. Dermote urejanje revije NZ, ki se je iz socialne revije pod T-ovim vodstvom spremenila v socialistično revijo. T-ov uredniški in avtorski delež pri NZ je izjemen in vsebinsko zelo pisan. Na področju polit. je bil sicer naklonjen programu mlade slov. radikalne mladine, a vendar je ostajal pri svoji avstromarksistični rešitvi slovenskega vprašanja. Po odhodu E. Kristana v ZDA (sredina 1914) se je povečal T-ov vpliv v JSDS, med drugim je dosegel, da se je sedež stranke iz Lj. preselil v Trst. T. je še pred tem delal kot pomemben reprezentant slov. socialdemokratov. Jan. 1910 se je udeležil v Bgdu konference jsl. socialdemokratskih strank, 23. avg. 1914 pa naj bi na Dunaju prisostvoval mednar. socialističnemu kongresu; preprečila ga je vojna. - Med prvo svet. vojno je T. zagovarjal misel, da bo iz vojne izšla zmagovita avtonomija malih narodov, da bodo usodo Evrope krojile socialistične sile. V duhu pacifistične internacionalistične usmeritve je delal tudi v JSDS v izrednih razmerah, ki jih je prinesla vojna. Sodeloval je na konferencah JSDS (1916, 1917), pripravljal se je na mednar. socialistično konferenco v Stockholmu (poleti 1917), delal v avstrij. socialističnem gibanju in vodil v domačih krogih polemike z »omladino« v slov. socialističnem gibanju. V pripravah za konferenco v Stockholmu, (ki je ni bilo), je sestavil daljši tekst (spomenico), s katero je želel evrop. javnosti predstaviti problem Slovencev, zlasti v okviru evropskih razmer ter namenov it. imperializma, čemur je namenjen večji del spomenice. Na prelomu 1917–1918 je želel posredovati pri reševanju nesoglasij med posameznimi socialističnimi strankami Avstrije. Sodeloval je na konferenci na Dunaju 20. jan. 1918, kjer naj bi reševali vprašanje usode socialističnih strank, če bi Avstrija v primeru poraza razpadla. V tem času pa je tudi doma dozoreval spor med »mladimi« in »starimi« v JSDS; prevladovala je vloga A. Kristana, ki se je tako kot predstavnik mladih zavzemal za nacionalistična stališča in se približeval slov. nemarksističnim strankam. T. se je zato umaknil iz vodstva stranke, javno je obsojal sodelovanje s klerikalno in liberalno stranko ter se v nekaterih člankih lotil reševanja trž. vprašanja (zlasti dunajska revija Der Kampf 1918, št. 2, 5–6, 8–9). Odklanjal je nacionalistično reševanje tega problema in se zavzel za »nezavisno mestno republiko«. Podobno je sodil v dneh, ko je v Trst prišla namesto antantnih sil It.; trž. delavsko gibanje naj bi takrat zamudilo priložnost, da okliče »svobodni Trst«. To T-ovo stališče je sprožilo v zgodovinopisju val polemik, če je bila v Trstu okt. in nov. 1918 mogoča izvedba socialistične revolucije (L. Čermelj, D. Kermavner, M. Kacin-Wohinz, F. Klopčič). - Po prvi svet. vojni je sodeloval pri vzpostavljanju socialistične organizacije v SlovPrim. Na kongresu it. socialistov v Bologni (okt. 1919) je razglasil pristop slov. socialistov na Primor. k it. socialistični stranki. To odločitev so spremile polemike (GorS, E), nanje je T. odgovarjal (Delo), hkrati pa je začel nastopati kot aktivist in po slov. vaseh zlasti na Gor. pripravil celo vrsto javnih sestankov, na katerih je uvajal ljudi v samoupravo, ki naj bi jo prinesle revolucionarne spremembe, obenem pa je ustanavljal »komunistične sekcije«, reševal sindikalno organiziranost, različna gospodar, vprašanja, med njimi tudi kolonstvo v Brdih in vzhodni Furlaniji. Pri tem je bil T. dosleden internacionalist in je delal tudi na furl. podeželju in v Kanalski dolini (Trbiž, Rajbelj). Konec 1920 je pred kongresom it. socialistov odklonil ekstremna ruska komunistična stališča, nakopal si je polemiko socialistične levice. Po livornskem kongresu (1921) pa se je umikal tudi iz socialistične stranke in polit. ni bil več aktiven. Konec 1921 je bil imenovan v dežel. odbor za Gor., kar pa je bila le kratkotrajna obveznost. Sodeloval je še s predavanji na učiteljskih tečajih (Sv. Lucija, danes Most na Soči 1922, 1923). Od druge pol. 1924 je živel v Lj. (še 1925 je pomislil, da bi se z družino preselil v Rusijo), nerad je zapustil Gor., o čemer piše v GorS (1924, št. 66). - Po preselitvi v Lj. je bil odmeven zlasti T-ov nastop kot zagovornika komunistov zaradi dogodkov 1. jun. 1924 v Trbovljah na sodni razpravi v Celju. Pričel je ponovno publicistično delati in tako je v Socialistu (1925) objavil v prevodu besedilo stockholmske spomenice, delal je kot neodvisni socialist, sodeloval pri socialistično-komunistični prosv. organizaciji Svoboda (dopisoval v njeno istoimensko glasilo), ustanovil in vodil delavsko turistično organizacijo Prijatelj prirode (1929). - T-ove članke in razprave s področja politike in družboslovja so takrat objavili Naprej, Delavsko-kmetski list, Delavska politika, Zadružni koledar, Koledar Cankarjeve družbe, Socialna misao (Zgb), Socialna politika, Volksstimme (Mrb.), Slovenija, Istra, Pod lipo itd. Poleg polit. in družboslovske publicistike ter polit. organizatorskega in ideološkega dela sestavljajo T-ovo življenjsko delo tudi drugi vsebinski kompleksi, kot: književnost, književna esejistika in kritika; psihologija in filoz.; historiografska dela s posebnim poudarkom na avtohtonistični teoriji; toponomastika in jezikoslovje; planinstvo in planinski spisi; domoznanstvo ter memoaristika. T-ove liter. objave niso številne, črtice Izza vojne je objavil kmalu po vojni (Njiva 1919, Delo 1920, NZ 1922), podobne zapise iz svojega polit. delovanja po vojni je objavil v Delu (1920). O vojni govore tudi T-ovi zapisi o pisatelju H. Barbussu (Njiva 1919, Delo 1920). Načrt, da bi vse te zapise o vojni objavil v knjigi Izza velike vojne, je ostal nerealiziran. T-ovo esejistično delo obsega daljšo študijo o S. Gregorčiču (Naš list 1907, št. 4–7), več objav o L. N. Tolstoju ter recenzije del I. Šorlija, M. Gorkega, L. Andrejeva, S. Benellija, I. Cankarja, I. Preglja, F. S. Finžgarja in J. Galsworthyja. Povečini so te objave izšle v NZ. Pisal je tudi o umetnosti. V NZ je objavljen velik del T-ovih pogledov na psihologijo, filoz. in sociologijo. Velik odmev je imela razprava o seksualnih problemih (NZ 1912), ki je naletela na kritičen odmev v katol. slov. tisku. Več razprav je posvetil verskim vprašanjem, tako je pisal o razmerju med verstvom in etiko (Omladina 1908, 1909), o socializmu in veri (RP 1910), o evharistiji in socializmu (Naprej 1912). Ocenil je nekaj filoz. del (M. Rostohar, A. Ušeničnik, K. Ozvald) in odklonil nekatere poglede F. Vebra (Pod lipo 1928). Pri raziskovanju starejše slov. zgod. je vztrajal pri apriorističnem slovensko (slovanskem) avtohtonizmu kot odgovor na trditve in domneve nem. znanosti. Izhodišče tega nazora je članek v Omladini (1907), pojasnjeval pa je, ko je branil prav tako avtohtonista M. Žunkovića (Domovina 1907). Najprej je svoje nazore utemeljeval le sociološko, kmalu pa je v dokazovanje sprejel tudi imenoslovje. S tem v zvezi je ocenil v NZ dela N. Županiča, A. Dopscha, L. Niederla. V SP je objavil opazke k pravni terminologiji (1915, 1929, 1930), prispevke k slov. sodni terminologiji (Pravni vestnik 1921, 1922), v JAlm 1913 pa daljšo študijo Krajevno imenoslovje. Razlago planinskih imen je objavil v GV (1925, 1926), gradivo iz zapuščine pa je objavil Et (1936). Avtohtonizem preveva tudi druge T-ove objave, v planinskih spisih pa je veliko gradiva za imenoslovje slov. gora. Večji del gradiva, lei ga je zbral v Julijskih Alpah, je objavljen v knjigi Imenoslovje Julijskih Alp (Lj. 1929), kasneje je objavil gradivo, ki ga je zbral v Karavankah (PV 1932, 1933, Gore in ljudje 1947, PV 1948). Strokovna kritika je T-ove razlage krajevnih imen odklonila, 1954 je jezikoslovec F. Bezlaj v SR odklonil T-ovo etimologiziranje kot vseskozi diletantsko. Vsa v Alpah razširjena imena, ne le toponomastična, temveč tudi tista, ki so bila vezana za planšarsko kulturo, je razglasil za slovanska. - Obsežno je število T-ovih planinskih člankov. V PV se je prvič oglasil 1905, ko je opisal vzpon na Rombon. Sicer je T. planinaril že od študentskih let, prehodil je bližnjo in daljno okolico Postojne v času, ko je tu služboval (ukvarjal se je tudi z jamarstvom in telovadil), prav tako tudi okolico Trsta, hodil je po delu Karpatov in po avstrij. gorah (Salzkammergut, Štajerska), ko pa je prišel v Tolmin (1890), je pričel sistematično raziskovati Julijske Alpe pa tudi Karnijo. Iz planinca se je tedaj razvil v športnega alpinista, čeprav je plezal že pred tem, pa je vendar najpomembnejši uspeh, ko je skupaj z Jožetom Komacem 21. avg. 1910 preplezal severno steno Triglava. Opravil je več prvenstvenih vzponov. S planinskimi prispevki je zalagal predvsem PV, svoje planinske izkušnje pa je združil v knjigi Pomen in razvoj alpinizma (Lj. 1930), v kateri je razložil tudi poglede na športno pojmovanje alpinizma. Pri tem je naletel na ugovore, vendar je na svoji strani imel mlajši rod alpinistov, s katerimi je imel prav prisrčne stike (M. M. Debelakova, E. Deržaj). čeprav je spočetka delal v planinstvu kot izrazit individualist, se je po prihodu v Lj. vključil tudi v vodstvo SPD. Veliko je predaval (Lj., pa tudi Zgb in drugi kraji). Pomembne stike je imel kot planinski pisec in poznavalec gora z avstrij. planincema Paulom in Hansom Kalteneggerjema (mnogo manj z J. Kugyjem). T-ovi domoznanski članki posegajo v različne probleme preteklosti in sodobnosti. Tako je npr. napisal članek o avtonomni upravi Beneške Slovenije (SP 1933), popisal je Beneško Slov. (PV 1933–34), pisal o stanju pašnikov na Gor. (JAlm 1924). Posebne vrste objave je T-ov latinsko-slovenski botanični slovar (StudG 1924). - Proti koncu življenja je T. pisal spomine, del teh je objavil v S ji (1934); takoj po izidu so vzbudili polemike. Knjiga spominov Iz mojega življenja (Lj. 1937) je izšla po njegovi smrti, uredil jo je in ji napisal komentar D. Kermavner. Tudi ta objava je spodbudila polemike (A. Brecelj v zvezi s T-ovim slikanjem podobe pesnika S. Gregorčiča). T-ovi spomini spadajo med najbolj pomembna dela slov. memoaristike. Tudi v njih se nam kaže podoba javnega delavca, ki se je problemov loteval z izredno energijo, vztrajnostjo in trdnim prepričanjem v stališča, ki jih je zagovarjal. Zato je T. učinkoval tudi samosvoje in v javnosti doživel prenekatere kritike in nasprotovanja. Njegov razvoj, ki ga je od prirojenega radikalizma privedel v marksizem, je temeljil na trdnem študiju ne le enega, marveč cele vrste problemov, predvsem s področja družboslovja. Prav zato je veljal za polihistorja (zlasti je bil dober poznavalec marksistične filoz. in sociolog.), v nekaterih strokah pa je le ostal na ravni samouka (npr. etimologija). Bil je v prvi vrsti politik, saj je, kakor je sam izjavil, vsakomur, ki se je polit. lotil, usojeno, da se je ne more več znebiti. Sam sebi je nalagal tudi dolžnosti vzgojitelja. Ob vsem tem se nam T. kaže kot posebna oblika polit. delavca, ki je zapustil pomembno sled v slov. kulturnopolit. zgod. - Po T. je poimenovana planinska koča na Slavniku (odprta 1957), po njem se imenuje ul. v Gor., v Novi Gor. ima spomenik (delo B. Kalina, odkrit 1975). O T-ovem življenju in delu so razpravljali na simpoziju v Trstu (1977), gradivo je objavljeno v dvojezični knjigi Slovenski in italijanski socialisti na Primorskem 1900–1918 (1979). T. je bilo posvečenih več predavanj in okrogla miza v Gor. (1988). V zapuščini (v rokah sina Branimira T. v Lj.) je zapustil veliko gradiva, poleg zapisov, neobjavljenih člankov, opažanj itd. tudi bogato korespondenco, ki čaka na izid. Imel je veliko korespondentov na Slov. in drugod. T. je zapustil tudi bogato knjižnico, v kateri so dela najrazličnejše vsebine, prevladuje pa družboslovje. Bil je naročnik na mnoge domače in tuje časnike ter časopise, kar dokazuje T-ovo nenehno skrb za informacijami in za spoznavanje dosežkov različnih strok doma in v svetu.

Prim.: Dr. D. Kermavner, SBL IV, 231–36 in tam navedena liter. med besedilom in v Prim.; L. Zorzut, KolGMD 1976, 154–56; PDk 6. febr. 1976; 17. okt. 1978; 7. okt. 1980; 14. apr. in 31. dec. 1985; V. Škerlak, PV 1961, pass.; J. Wilfan, Delo, spomini, srečanja, Koper 1978, 181–86; M. Košir, Dnevnik 13. apr. 1985; B. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 86–89 s sl.; Naša alpinistična misel, Lj. 1988, 18–37; Zbornik obalnega planinskega društva Koper 1949–1989, Koper 1989, 740; Dve kazenski obravnavi proti dr. Henriku Tuma in Andreju Gabrščku, Gor. 1900; podatki NadškALj. (pismo 15. okt. 1990).

B. Mar.