Slovenski biografski leksikon

Tomažič Ivan, organizator in mecen, r. 17. jun. 1919 na Pregarjah zidarju Jožefu in Frančiški r. Jenko, živi na Dunaju. Osn. šolo je obiskoval 1926–31 v r. kraju, gimn. in licej 1931–9 v Frascatiju pri Rimu; 1935 je stopil v red klaretincev, študiral bogosl. 1939–44 v Zafri (Španija), 1943 ord. V l. 1945–6 je bil učitelj v Almendralejoju (Španija), 1946 do 1953 kaplan v Rimu (okraj Parioli), od 1954 dalje je bolniški kaplan ter vodja študent. doma Korotan na Dunaju. - Kot kaplan na Dunaju je T. začel zbirati okoli sebe slov. visokošolce in jim nuditi pomoč, ki je dozorela v organiziranje gradnje študent. visokošolskega doma. S T-u lastno iniciativo, s svojimi prihranki, ob pomoči clc MD, po tujini razkropljenih Slovencev ter ob pomoči matične domovine (lj. univ. dala notr. opremo) je med 1964–6 po T-evi zaslugi zrasel v 8. okraju na Dunaju moderen, udoben študentski dom Korotan z 90 ležišči, 10 let pozneje dve ulici dalje dom Koper za visokošolke s 50 ležišči, ki ju T. upravlja; od 1966 izdaja in ureja letna poročila doma Glas Korotana. - Prim.: osebni podatki; Glas Korotana 1966—; AD 1969, št. 16; NRazgl 1968, 285, 386–7, 419; Katedra 1968, št. 9–10; Slov. vestnik 1968, št. 25; Tribuna 1968, št. 20, 21; F. Lipusch, Mladje 1972, št. 12, 67–80; NRazgl 1978, 250. *

Uredništvo: Tomažič, Ivan (1919–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi704984/#slovenski-biografski-leksikon (14. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TOMAŽIČ Ivan, duhovnik, mecen, založnik in publicist, r. 17. jun. 1919 na Pregarjah, živi na Dunaju. Oče Jožef, zidar, mati Frančiška Jenko, gospodinja. Po osn. š. v rojstnem kraju je z dvanajstimi leti odšel v It., kjer je v Frascatiju zaključil gimn. in licej (1931–39). Leta 1935 je vstopil v red klaretincev. Po maturi je odšel v Španijo, kjer je 1939–44 študiral teolog. v Zafri (Estremadura), bil 1943 posv., nato je eno leto učil. 1946 se je vrnil v It., kjer je do 1953 kaplanoval v rimskem okraju Parioli. 1954 se je preselil na Dunaj. Ker si je od nekdaj želel vrniti se med Slov. in kaj storiti za svoj narod, je začel okoli sebe zbirati študente s Koroške. Najprej jim je 1961 preskrbel društvene prostore na Bennogasse, pozneje pa je ta skrb prerasla v organiziranje gradnje visokošolskega doma. S T. lastno iniciativo, s svojimi prihranki, ob pomoči po svetu razkropljenih rojakov, matične domovine in celovške Mohorjeve družbe je bil 1964–66 v 8. dunajskem okraju zgrajen moderen šestnadstropen študentski dom Korotan. Deset let po njegovi dograditvi je v neposredni bližini v kooperaciji postavil še dom Koper s 50 ležišči. Poleg svojega rednega dušnopastirskega dela v bolnišnici za ostarele v okraju Baumgarten je T. dolga leta vodil oba domova, kjer so poleg študentov vselej dobrodošli tudi drugi Slov. V času svojega upravljanja je v Korotan povabil predavat vrsto priznanih slov. in tujih strokovnjakov najrazličnejših profilov in polit. nazorov. Od 1966 do 1987 je T. izdal 12 št. publikacije Glas Korotana, v kateri je sprva spremljal življenje v Korotanu in razvoj manjšinske politike v Avstriji ter opisal zasluge nekaterih Slov., ki so v preteklosti delovali na Dunaju (npr. Slatkonja, Baraga, Iv. Cankar...). - V sedemdesetih letih pa se je značaj te publikacije precej spremenil. Po vrnitvi med rojake je bilo namreč T-evo posebno prizadevanje usmerjeno k spoznavanju in uveljavljanju zgod. podobe Slov. Od nekdaj ga je zaposlovalo premišljevanje o izvoru Slov., pri čemer so ga motila nasprotja, ki jih je zasledil v različnih interpretacijah najstarejše slov. zgodovine. Sčasoma je k reviji pritegnil nekaj raziskovalcev slov. zgod. jezika in ljudskih šeg (B. Grafenauer, R. Ložar, E. Körner, V. Murko, J. Šavli, V. Mirt). V 10. št. Glasa Korotana je izšla obsežna študija Veneti, naši davni predniki, v kateri je J. Šavli (gl. čl.) predstavil Slov. kot potomce praslovan. Venetov, ki so po 1200 pr. Kr., izhajajoči iz lužiške kulture žarnih grobišč, naselili ozemlje med Baltikom in Jadranom. Ker sta T. in Šavli s tem postavila v novo luč dosedanje razlage o naselitvi Slov. v 6. stol., so proti njima ostro nastopili slov. zgodovinarji. Polemika se je iz domačega tiska (Delo, Književni listi od 6. do 17. okt. 1985) kmalu razširila na jsl. (Nin, Borba, Politika) in naletela na odmev tudi v nekaterih tujih časopisih (Frankfurter Allgemeine, Die Welt, La Stampa, La Repubblica). Tezo o avtohtonosti Slov. v Srednji Evropi je T. in Šavliju v nadaljevanju pomagal razvijati in uveljavljati tudi pesnik in slavist Matej Bor, ki je objavil študijo o razrešitvi venetskih napisov iz kulture Este (5. stol. pr. Kr.). Vsi skupaj so pripravili knjigo Unsere Vorfahren die Veneter (Wien 1988), ki jo je v okviru lastne založbe Editiones Veneti izdal T. Leta 1989 je v Lj. pod naslovom Veneti - naši davni predniki izšla slov. izdaja. 15. jun. 1989 so jo predstavili najprej v Lj., potem pa še po drugih večjih slov. središčih. Ker se je T. zdela knjiga preobširna, da bi lahko zajela širši krog bralcev, je 1990 v Lj. izdal strnjeno verzijo z naslovom Novo sporočilo knjige Veneti - naši davni predniki, v kateri se je omejil le na bistvene argumente avtohtonistične teorije. Zagovornikom prihoda Slovanov v 6. stol., ki so se zbrali 18. apr. 1990 v Cankarjevem domu v Lj. in so svoje ugovore na venetsiko teorijo ponatisnili v zborniku Venetovanje (Arheo 10/1990), T. vnovič odgovarja v zborniku Z Veneti v novi čas (Lj. 1990, v tisku). - Leta 1981 je T. ustanovil Sklad za pospeševanje raziskovanja in uveljavitev slov. zgod., iz katerega je 24. maja 1986 podelil prvo nagrado Jožku Šavliju in Mateju Boru. - V tujini rojenim slov. študentom T. od 1982 podeljuje Slomškove štipendije z namenom, da spoznajo in vzljubijo domovino in jezik svojih prednikov ter se usposobijo za nosilce slov. omike v svetu. Doslej podeljene štipendije so zajele Slov. iz Južnoafriške republike in Argentine.

Prim.: Osebni podatki; Glas Korotana razni letniki; SBL IV, 105–06; NRazgl 1968, 285, 386–87; Katedra 1968, št. 9–10; Slov. vestnik 1968, št. 25; Tribuna 1968, št. 20, 21; F. Lipusch, Mladje 1972, št. 12, 67–80; NRazgl 1978, 250; B. Pogačnik, Osti Jarej! - Stay Young!, Slovenija 4. nov. 1988; J. Cundrič, Stvari sem hotel do živega, Večer 24. jun. 1989; L. Lesar, Venetske korenine slov. drevesa?, Nedelj. dnevnik 2. jul. 1989; I. Tomažič, Od kod prihajamo Slovenci?, Večer 15. jul. 1989; B. Gradišnik, Smo Slovenci starejši od (božjega ljudstva) Izraelcev?, Kmečki glasnik 20. setpt. 1989; L. Lesar, Strgajmo masko z obličja naroda!, Nedelj. dnevnik 22. okt. 1989; R. Škrlj, Razkrinkali smo mit o preseljevanju narodov, PrimN 23. okt. 1989; (pr), »Veneti - naši davni predniki« ali o dveh različnih resnicah, PDk 11. nov. 1989; M. Bor, Matičetova venetofobija, Delo 21. dec. 1989; L. Lesar, Strgajmo masko z obličja naroda!, Rodna gruda, dec. 1989; I. Sivec, Brkinec na življenjski poti od mecenstva do venetovanja, Delo 31. jul. 1990; I. Tomažič, Veneti in Mladika, PDk 16. avg. 1990; L. Lesar, Žabji raj v vaški luži, Nedelj. dnevnik 26. avg. 1990.

B. Ur.

Uršič, Borut: Tomažič, Ivan (1919–2014). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi704984/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine