Tattenbach, Ivan Erazem, grof (1631–1671)

Tattenbach Ivan Erazem, graščak na Štaj. in udeleženec v zrinjsko-frankopanski zaroti, r. 3. febr. 1631 v Gradcu grofu Gottfriedu Wilhelmu in Rosini Susanni r. Triebeneck, usmrčen 1. dec. 1671 v Gradcu (pok. ob c. sv. Andreja na dominik. pokopal.). Plem. družina T. (tudi Tattenbeck, Tattenpeckh) izvira iz Porenja, njeni prvi člani so znani že v 13. stol.; na slov. tleh — spod. Štaj. — se je začela uveljavljati sredi 1. pol. 16. stol., odkar je Ivan (Hans) postal oskrbnik graščine krške škofije v Podčetrtku (1527, po 1567 jo dobil v zakup sin, 1612 pa vnuk v dedno lastnino) in v bliž. okolici, kamor se je sprva širila družin. posest (1532 Bizeljsko, 1543 Olimje, 1556 Korpule pri Šmarju, 1576 Nezbiše, 1585 Kunšperk in pribl. v istem času tudi Škofja vas). Konec 16. stol. (1592 prvič, 1597 trajno) se je preneslo težišče v gospostvo Konjice, kjer so si T-i pridobivali manjša gospostva v okolici (ok. 1600 Zg. Zreče, Freudenberg pri Sp. Zrečah, Kebel, do 1666 Jelše pri Šmarju, 1621 Trebniški dvorec pri Konjicah, 1630 Štatenberg), medtem ko so ok. 1604 prodali Olimje, Korpule in Škofjo vas. L. 1669 je Ivan Erazem dokupil k posesti graščino Račje jvzh od Mrba, imel še hišo v Mrbu in stanovanje v Gradcu; s pridobitvijo »drž.« grofije Reinstein na Nem. je že Erazmov oče pridobil družini grofov. naslov, Erazem sam pa bil tudi »svetovalec« notranje-avstr. regimenta v Gradcu in obenem s svojima bratoma Janezom Krištofom in Otonom Friderikom eden izmed najpremožnejših in najuglednejših gospodov v slov. delu dežele. Popis bogate hišne opreme, zaplenjene marca 1670 (prek 20 voz zlatega, srebrnega, kristaln. in jaspisovega posodja idr. dragocenosti), sporočilo o nekoliko razvezanem seksual. življenju in »pustna knjižica« (Faschingsbüchlein — prepis še v 1. pol. 19. stol. ohranjen na grašč. Račje) s temu primernimi nem. verzi iz predpusta 1670 (izvode T. delil svojim gostom) kažejo značilno podobo življenja baročn. velikaša tedanj. časa, ki jo dediščina dinastične publicistike in historiografije do našega stol. zlorablja za dokazovanje, češ da je izjemna lahkomiselnost T-a pripeljala med ogrske in frankopan. zarotnike 2. faze, čigar sodelovanje v tej zaroti je iz njega ustvarilo izjemno in v literaturi ter zgodovinopisju opaženo osebo v spodnještaj. plemstvu.

Za zaroto je T-a pridobil pol leta po smrti ogr. palatina Fr. Wesselenyja Peter Zrinjski (1621–71), v čigar roke je prišlo tedaj vodstvo zarotnikov. Konec avg. in v zač. sept. 1667 (ne 1665, kot navaja včasih literat. po Kronesu) mu je na sestanku v Lapšini ob Muri (Medjimurje) in v Čakovcu razložil vzroke in namere zarotnikov, ki so pri T-u zbudili najprej vrsto pomislekov in vprašanj: na čigavo pomoč se lahko največ zanašajo, ali jih Turki ne bodo napadli v hrbet, kakšno je stališče krajišnikov v Hrv. in Slavonski Krajini, na Kor., Kranj., v Benetkah, odkod bodo dobili orožje, smodnik, izvežbane častnike, hrano, denar, kakšno vojsko lahko zberejo in kako bo vse ostalo v tajnosti itd. Zrinjski je T-a očitno pomiril, saj je 9. sept. podpisal pismeno prisego (»ligo«) in se z njo zavezal Zrinjskemu »biti zvest in stanoviten do zadnjega diha, njeg. namere na vse možne načine z besedo in dejanjem pospeševati in ga tako v sreči kot v nesreči nikdar ne zapustiti, tudi če bi bilo treba žrtvovati življenje«. Po obljubah Zrinjskega je upal si tako pridobiti vsaj »četrt pod Dravo« (tj. skoraj vse štaj. ozemlje južno od Drave s središčem v Celju), če že ne vse vojvodine Štaj. Še večkrat se je sestal v Lapšinu in na Račjem z zastopniki Zrinjskega — Jan. Locattelijem in Katarino Zrinjsko, ki je imela na T-a močan vpliv. Vendar je o T-ovem sodelovanju v zaroti znanih le nekaj podatkov, v glavnem iz zadnjih mesecev: a) 18. jul. 1668 je v Gradcu pridobil tudi avanturist. gor. deželn. glavarja Karla Thurna-Valsassino (gl. čl.), ki se je zavezal T-u v »ligo« z enako prisego kot T. Zrinjskemu. Glavna Thurnova naloga naj bi bila pač zveze zarotnikov z beneško republiko in z razl. ljudmi na njenih tleh (Thurn imel tam nekaj gospostev); b) T. naj bi za sam upor oborožil večje štev. kmetov (na gradovih od Konjic do Račjega je bilo orožja za ok. 500 ljudi), se pridružil v Medjimurju Zrinjskemu ter pripravil osvojitev mest od Ptuja prek Radgone in Mrba do Gradca; c) v zadnjih mesecih pred poskusom upora marca 1670 je T. res skušal pridobiti nekaj štaj. plemičev za voj. poveljnike na svojih gradovih, pletel zveze z nekat. mrb meščani in trdil, da ima zarota pristaše tudi med delom Ptujčanov; č) napovedoval zmanjšanje deželn. davkov za kmete; d) ob zlomu zarote konec marca so oskrbniki vsaj nekaterih T-ovih gradov (pri Konjicah) imeli zbran in oborožen del podložnikov. Toda po enem izmed obveščevalnih uspehov dunaj. centr. uradov (že od 1667 večkrat in jasneje sumili vodilne zarotnike) so bili na Dunaju 1669 opozorjeni tudi prav na T-a, po zaslugi njeg. komornika Balt. Riebla (menda zaradi neke ljubez. avanture v sporu s T-om vržen v ječo z obdolžitvijo, da se je okoriščal pri njeg. gospodarstvu, a čez čas izpuščen), ki je spravil v roke deželn. profosa Jur. Fr. Willa T-ove zapiske o sestanku z Zrinjskim sept. 1677 in celo T-ov izvod pismene prisege Zrinjskemu. Tako so konec 1669 na Dunaju sklenili nadzorovati T-a po Juriju bar. Losensteinu, ki je bil večkrat T-ov gost. Za načrte o zbiranju vojske zoper Zrinjskega in Frankopana je T. sicer zvedel, ne pa za uspelo poslanstvo Fr. Bukovačkega pri sultanu, se zato mudil 15.–21. marca 1670 v Mrbu in na Račjem in se tam — kot je v 2 pismih Zrinjskemu zahteval — sestal z Rud. Latinom, zastopnikom Zrinjskega, kjer sta še enkrat določila T-ove naloge v uporu, hkrati pa je T. opozoril na zbiranje vojske zoper Zrinjskega ter sporočil, da je upati na uspeh pri osvajanju Ptuja, Radgone in Gradca le še 2 tedna, sicer da bo prehitro prišel udarec nad zarotnike. V uspeh zarote T. že sam ni povsem verjel (zavaroval se je tako, da je o svojem sestanku obvestil v več pismih preds. graške komore grofa Ferd. Breunerja, češ da bo skušal zvedeti za resnične namene Zrinjskega); ker pa so prestregli neko sumljivo T-ovo pismo, je preds. grašk. regimenta Jurij grof Saurau dal T-a takoj po vrnitvi v Gradec 22. marca 1670 in brez naloga z Dunaja prijeti in zapreti v grad. Pet dni nato se je začela sodna preiskava; po prvi sodbi (notranjeavstrij. regimenta in dvorne komore 9. okt. 1670) naj bi bil obsojen le na zaplembo premoženja in zapor; po drugi (dunaj. tajne dvorne konference kot prizivne instance, ki bi prvo m rala potrditi) pa na zaplembo premoženja (izvrš. 25. marca 1670) in usmrtitev. Po razglasitvi sodbe 26. nov. 1671 je bil T. na zasedanju štaj. deželn. stanov izbrisan iz vrst štaj. deželn. plemstva obenem s svojimi potomci ter po odvzemu plemstva poslan v mest. hišo v Gradcu, kjer je bil 1. dec. na dvorišču obglavljen. — T-ova usoda je dala snov za romane pri Nem.: J. Hammer-Purgstall, Die Gallerin auf der Riegersburg. Histor. Roman mit Aktenstücken u. Urkunden. II. 1845 (avtor znamenit orientalist, pisec ene izmed 1. zgod. osman. države, je uporabil še neobj. in neobdelano arhiv. gradivo v Gradcu); J. Erben, Die St. Aegidiuskirche in Graz. Vaterl.-histor. Roman. Gradec 1857 (tudi z arhiv. gradivom); F. I. Proschko, Erasmus T. Gradec 1873; pri Slov.: J. Jurčič, SN 1873, št. 1–63 (podlistek) in v ZS ter ZbD (vse izdaje s komentarji Iv. Grafenauerja, I. Prijatelja, M. Rupla), gl. odmeve: J. Vošnjak, Sn 1911, 311–2; F. Ilešič, ib. 313 sl., 337 sl.; J. Lokar, ib. 1912, 107–8; G. Čremošnik, LZ 1915, 185–8; I. Koštial, ib. 1924, 702–4. — Prim.: ADB 37, 415–8; Gruden 912–7; Orožen VI, 455 sl.; Schiviz, Graz 53, 273; R. G. Puff, Berichtigung einiger geschichtl. Irrthümer …, Oesterr. Blätter f. Lit. u. Kunst 1848, 29; K. Harb, Auszug aus einem Stammbuche des 17. Jh …, MhVSt 1850, 155; R. G. Puff, Marburger Taschenbuch … III. 1859, 168–205 (prev. v sloven. J. Jurčič, ZbD V, 355–65); F. Krones, Aktenmässige Beitr. zur Gesch. d. T-chschen Prozesses … MhVSt 1863, 83–112 (obj. arhiv. vire, večinoma le izvlečke); F. Rački, Isprave o uroti bana P. Zrinskoga … 1873 (z obj. arhiv. virov); B. Bogišić, Acta coniurationem P. a Zrinio et F. de Frankopan … Monum. spect. histor. Slavorum Meridian. 1880 (isto); F. Bischof, Zur Lebensgesch. d. Carlo Grafen della Torre, MhVSt 1900, 225–70; I. Steklasa, ZMS 1901, 115; 1907, 87–118; F. Kovačič, Slov. Štaj. in Prekmurje. 1926, 257–60; E. Lilek, Kritische Darstellung ungar.-kroat. Verschwörung u. Rebellion (1663–71). I. 1928, II. 1930; H. Pirchegger, Gesch. d. Steiermark 1282–1740. 1931, 517–8; isti, Die Untersteiermark in d. Gesch. ihrer Herrschaften u. Gülten, Städte u. Märkte. 1962 (širjenje T-ovih posesti); J. Koropec, ČZN 1971, 27–35; 1972, 1–13 (Krško, Bizeljsko in Konjiško gospostvo); J. Mlinarič, Kartuzija Žiče, ib. 1974, 111 sl.; o zaroti v celoti: Zgod. narodov Jsle. II. 1959, 639–46 (bibliogr. virov, tu prim. tudi podatke o viroslovni vrednosti del Gy. Paulerja in K. Szehyja); J. Šidak, Urota Zrinsko-Frankopanska kao historiografski problem, Radovi Inst. za hrv. povijest univ. u Zgbu 1972, 5–21. BGrf.