Šimenc, Mario (1896–1958)

Šimenc Mario (Marij), operni pevec, r. 23. jan. 1896 v Gor. cerkovniku Matiju in Katarini r. Bratuš, u. 26. nov. 1958 v Zgbu. Obiskoval je v Gor. osn. šolo, učiteljišče do mobilizacije 1914, bil 1918–20 dram. igralec v Slov. gledal. v Trstu (Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Hlapci, Veriga, Deseti brat), hkrati študiral solo petje na Tartinijevem konservatoriju. Po požigu Nar. doma 1920 se je preselil v Jslo, bil v mrb gled. 1920–2 igralec in pevec s prvim večjim uspehom v vlogi Janka (Smetana, Prodana nevesta), neposredno nato angažiran v lj. Operi 1922–4, 1924–41 pa v operi zgb Nar. kazališta. Po 1945 je nekaj časa sodeloval pri ustanovitvi makedon. opere v Skopju do svoje dolgotrajne bolezni. — Š., ki mu je na drž. vadnici prvi zbudil veselje do petja učitelj Iv. Mercina (SBL II, 96), je bil pevec velikih sposobnosti; odlikoval ga je prodoren glas junaš. značaja, fina muzikalnost in izvrstna igra. Uveljavil se je v domovini, zlasti v Lj. na najrazl. koncertih z dom. izvirnim repertoarjem in na inozem. odrih (Berlin, Bologna, Budimpešta, Praga, Sofija idr.). — Prim.: dopis Nadškofij. ordinariata v Gor. (arhiv SBL); Muzička enciklopedija II, Zgb 1963, 673; SDL II, 154–5; J 1925, št. 142; KGMD 1925, 107 (s sliko); Borba, Zgb 1958, 28. nov.; Soča 1958, št. 47; SPor 1958, št. 281; GLLjO 1959–60, 220–4. Svc.

ŠIMENC Mario (Marij), operni pevec, r. 23. jan. 1896 v Gor., u. 26. nov. 1958 v Zgbu. Oče Matija, cerkovnik, mati Katarina Bratuž. V Gor. je opravil osn. š. in študiral na učiteljišču do momilizacije 1914. Od 1918–20 je bil dram. igralec v Slov. gled. v Trstu; hkrati je študiral solo petje na kons. Tartini. Po požigu Nar. doma 1920 se je preselil v Jslo. Od 1920–22 je bil v mrb. gled., kjer je nastopal v dram. vlogah, v igrah s petjem in v operetah. Upodobil je nekaj pomembnih vlog: Bil je župnik v Cankarjevih Hlapcih, župan v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Obrščak v Jurčičevem Desetem bratu, Komar v Kristanovi drami Samosvoj idr. Po uspehu, ki ga je dosegel v sezoni 1921–22 z vlogo Janka v Smetanovi operi Prodana nevesta, se je posvetil samo pev. dejavnosti. Od 1922–24 je bil angaž. v lj. O in pel samo velike vloge: Mefisto (Gounod, Faust), Cavaradossi (Puccini, Tosca), des Grieux (Massenet, Manon), Herman (Čajkovski, Pikova dama), Radames (Verdi, Aida). V dobi 1924–41 je bil prvak zgb. Nar. kazališta, razen sezon 1925–26 in 1926–27, ko je bil v Bgdu in v Osijeku. Do 1937 je redno gostoval v lj. O. Ustvaril je številne zahtevne tenorske vloge. Med temi izstopajo Wagnerjevi in Verdijevi liki, Tanhäuserja, Lohengrina, Parsifala, Waltherja (Mojstri pevci), Manrica (Verdi, Trubadur), don Alvara (Verdi, Moč usode), Othella. Odlikoval se je še kot Pedro (D'Albert, V dolini), Eleazar (Halévy, Židinja), Enzo (Ponchielli, Gioconda), Canio (Leoncavallo, Pagliacci), Don Jose (Bizet, Carmen), Sanson (Saint-Saëns, Sanson in Dalila), Sergej (Šostakovič, Katarina Izmailova), Calaf (Puccini, Turandot), Andrea Chénier (Giordano), Galicin (Musorgski, Hovanščina), Sadko (Rimski-Korsakov). Pel je naslovno vlogo na praizvedbi Gotovčevega Era s onoga svijeta in vlogo Janka v prvi jsl. izvedbi Gotovčeve Morane. - Med vojno ni nastopal. Po vojni je nekaj časa sodeloval prd ustanavljanju maked. O v Skopju do svoje dolgotrajne bolezni. S. je bil izredno nadarjen pevec. Imel je dramski tenor, prodoren glas junaškega značaja, zlasti je blestel v visokih legah. Poleg tega je bil še izvrsten igralec. Z velikim uspehom je gostoval v Nemčiji, na Madžarskem, v It., na Češkoslovaškem in v Bolgariji.

Prim.: Leksikon jsl. muzike II, 404; SBL III, 619 in tam navedena liter.; MuzE III, 503; SGL III, 692.

Har.