Sulčič, Viktor (1895–1973)

Sulčič Viktor, arhitekt in slikar, r. 2. avg. 1895 v Sv. Križu pri Trstu kmetu Jožefu in Mariji r. Bogatec, živi v Buenos Airesu (Argentina). Po osn. šoli v r. kraju je 1914 končal obrtno sred. šolo v Trstu, nato študiral kiparstvo na Umetn. akad. v Firencah (prof. Domenico Trentacosta) in dipl. v Bologni 1922. Delal je kot arhitekt v Rivi ob Gardskem jezeru, 1923 v Zgbu pri arh. Lubinskem, 1924 pomagal I. Meštroviću prezidati njegov zgb dvorec, h koncu 1924 se izselil v Buenos Aires. Tu je bil risar do konca 1925, se seznanil z inž. Delpinom in geometrom Besom ter ustanovil stavbno društvo Delpin, S. & Bes. — V Buenos Airesu je bil S. podstarosta Sokol. društva (1931), predsednik Izseljeniške zaščite in (večkrat) Jsl Doma na Dock-Sud (Avellaneda) pri B. Airesu; generalni tajnik Jsl nar. odbrane v Argentini med 2. svet. vojno; soustanovitelj glasila Novi list za izseljence v Argentino. Sredi 1956 se je S. mudil v Evropi (Trst, Lj., Opatija, Dalmacija).

S. in družabniki so: 1.) med 46 konkurenti zmagali s I. nagrado 1926 pri natečaju za gradnjo ogromne palače hipotekarne banke (reprodukcijo načrtov gl. Revista de arquitectura, Buenos Aires 1927, III, št. 78, junij). Zaradi spremembe pri vladi 1928 je bilo delo ustavljeno, tožečim projektantom je sodišče prisodilo honorar; 2.) uspeli 1929 s I. nagrado (občina B. Aires) in z zlato kolajno za najlepše pročelje na natečaju deln. družbe Mercado de Abasto Proveedor v Buenos Airesu za gradnjo tamkajšnje tržnice, največje v Juž. Ameriki. Začeli so zidati 1930, po naročilu izdelali 1932 še načrte za rekonstrukcijo velikanskih hladilnic v bližini tržnice, zgrajene 1938 (reproduk. tržnice gl. Toy 1957, 9; La Prensa 1932, 1. dec.; Nuestra Arquitectura 1934, jan.; Novi list 1934, 26. maja, vsi v Buenos Airesu); 3.) prav tako na natečaju za veliko športno igrišče nogometnega kluba (Club Atletico Boca Juniors) za 100.000 gledalcev (prostor le za polovico, zato bila 2 tuja prejšnja natečaja brezuspešna); 4.) izvirno cerkev iz betona, stekla 1939 (repr. Tov 1957, 10) pri italij. bolnišnici v St. Justu prov. B. Aires; več palač v tem sklopu. — Vmes je S. napravil načrte za 7-, 6-, 4-nadstropno hišo, vhod na pokopališče v Lujanu, knjižnico Ameghino (vse B. Aires), več monumentalnih grobnic.

Kot akvarelist slika S. krajine, zlasti gorske, »s potezami velike umetn. moči, jasnostjo barv, pravi čudež v simfoniji barv, svetlobi, njenih menjajočih se videzih« (El Magallanes 1955, 6. apr., Magallanes, Chile). Razstavil je v: Buenos Airesu 1929 z argent. slikarji; 1954 Galerija Witkomb, samostojno; Punta Arenas, Chile 1955; Bgd 1956. — V kastilščini je spesnil, sam ilustriral in izdal pesniško zbirko Luces y sombras. 1965. — Prim.: osebni podatki; gradivo dr. Josipa Regalija v arhivu SBL; La Nacion, Buenos Aires 1929, maj; La Prensa, ib. 1929, 29. maj; La Razon, ib. 1929, 8. jun.; Slov. tednik, ib. 1929, 15. jun. (reprodukcije akvarelov); KMD 1936, 91–2; Jelinčič Z(orko), PDk 1956, št. 190 (s slikami); Tov 1957, 9–10 (s sliko in repr. Mercado in cerkve); PDk 1966, št. 37 (s sliko in naslovno stranjo pesn. zbirke); SIK 1967, 223–6 (s sliko); Kol Izselj. matice za 1970, 250–8. — Slika: NG (Trst) 1928, 63. Mšč.

SULČIČ Viktor, arhitekt, slikar, pisatelj, kult. delavec v argentinski slov. in jsl. skupnosti, r. 2. avg. 1895 v Sv. Križu pri Trstu, u. 9. sept. 1973 v Buenos Airesu (Arg.). Oče Jožef, kmet, mati Marija Bogatec. It. osn. š. je končal v domačem kraju, 1914 pa Še obrtno š. v Trstu in bil takoj vpoklican k vojakom. Po prvi svet. vojni je študiral kiparstvo pri prof. Domenicu Trentacosti na Akad. lepih umetnosti v Firencah. Po prvem letniku se je prepisal na arhitekturo, kot sam razlaga v pismu Venu Pitonu sept. 1920. S Pilonom sta skupaj stanovala v Firencah 1921, naslednje leto je odšel na Akad. v Bologno in tam diplomiral 1922. Najprej je poskusil srečo v Rivi ob Gardskem jezeru, a se je kmalu odločil za Zgb in tam 1923 sodeloval z arh. Haroldom Bilinićem pri prenovi Meštrovićeve hiše na Mletački ulici. V tem času je dobival iz Argentine pisma starega kolega inž. Luisa Migonija, ki ga je navduševal za mlado obetajočo deželo. Konec 1924 je odpotoval v Argentino in se najprej zaposlil kot risar pri neki projektantski organizaciji, kjer je ostal 8 mesecev in spoznal kasnejšega družabnika geometra Besa. Skupaj z inž. Migonijem sta sodelovala pri natečaju za občinsko hišo v mestu Bragadu in dobila drugo nagrado. V mar. 1926 je S. prepričal Besa, da sta začela delati na natečaju za osrednjo stavbo Hipotekarne banke, ki naj bi še zgradila v samem središču mesta. Natečaj je bil najpomembnejši tistih let in so se ga udeležili najvidnejši predstavniki arhit. in gradb. inženirštva v Arg. Ko je bil načrt že končan, sta S. in Bes ugotovila, da ne moreta sodelovati v natečaju, ker nista imela nostrificiranih diplom. Poiskala sta mladega inž. Delpinija in mu predlagala, naj on podpiše načrt. Delpini je pristal s pogojem, da vsi trije napravijo še eno varianto. Tako je Delpini podpisal obe varianti, ICATU in IMPROBUS. 31. dec. je žirija podelila prvo nagrado projektu ICATU. Vsi trije so takoj osnovali projektantsko firmo Delpini, Sulcic. Bes - Ingenieros, arquitectos. Sprememba argent. vlade 1928 je preprečila graditev banke, ko so imeli avtorji že končane vse potrebne načrte. Po sodni izterjavi honorarjev so dobili znatno odškodnino. Ta projekt je S. omogočil vstop v najvišje strok. kroge. Firma je potem projektirala več stanovanjskih, industr. in drugih objektov, med njimi monumentalen vhod na pokopališče v Lujanu, knjižnico Ftorentino Ameghino v istem kraju, tržnico Velez Sarsfield itd. 1929 so dobili privatno naročilo za rekonstrukcijo največje pokrite tržnice v Buenos Airesu. S. je napravil idejno skico, ki jo je investitor, družba Mercado de Abasto Proveedor S. A., navdušeno sprejel. Prvo fazo zgradbe so slovesno odprli 26. maja 1934 – dan prej je sam arg. preds. general Agustín P. Justo obiskal zgradbo –, naslednje leto pa še drugo fazo. Zgradba je ob znameniti aveniji Corrientes v slikoviti okolici, kjer se je razvil značilen buenosaireški ples, tango. Tržnica združuje grosistično in drobno trgovino vseh vrst živil, od mesa do sadja z vseh koncev države. Objekt upošteva razporeditev stare tržnice s širokimi notranjimi ulicami, ki v višino tvorijo paviljone. Osrednja polkrožna ladja je široka 20,60 m, štiri stranske ladje pa 14,50 m. Teh pet vzporednih ladij tvori 115 m široko fasado. Osrednja ladja je tudi najvišja, 30 m. Druga faza je dodala tri prečne ladje istih dimenzij kot stranske vzdolžne. Tretja – nedokončana faza – bi vključila še dve prečni ladji in podaljšek petih vzdolžnih. Kompleks bi bil resnično monumentalen, celotna površina zemljišča je 21.259 kv. m, zgrajeni fazi pa pokrivata 12.161 kv. m. Stavba ima dve podzemski in dve višji etaži. V najnižji podzemski etaži je železniška postaja. V prvo nadstropje, kjer poteka trgovina na drobno, se pride po trojih tekočih stopnicah, prvih z zmogljivostjo 6.000 oseb na uro v Južni Ameriki. Stavba je bila tudi prva na tej celini zgrajena iz surovega armiranega betona, brez ometov. Polkrožni oboki imajo v kasetonih vgrajene steklake, ki omogočajo osvetlitev ogromne notranjosti. Tržnica je harmonična sinteza zgod. spomina in modernih materialov in funkcij. Fasada je dobila prvo občinsko nagrado za 1937. Bližajoča se druga svet. vojna z gosp. posledicami za investitorja je onemogočila dograditev tretje faze. - 1937 je firma dobila naročilo za nogom. stadion najpopularnejšega kluba v Arg., Boca Juniors. 1940 so odprli prvo fazo in naslednje leto dokončali drzno rešitev, ki je na tesnem zemljišču omogočala gradnjo stadiona in spremljajočih prostorov za 100.000 gledalcev. - S. je bil od prihoda v Arg. aktiven član slov. skupnosti, v kateri je deloval z različnimi funkcijami: med njimi je vredno poudariti večletno predsedovanje Jugoslovanski narodni zaščiti, dobrodelni ustanovi, ki je skrbela za rojake v primeru bolezni, pri iskanju službe ipd. 1933 je bil na čelu konzorcija, ki je začel izdajati tednik Novi list (izh. 1933–36). Deloval je v Sokolu, kjer je bil podstarosta. S prihodom dr. Iz. Cankarja kot veleposlanika kraljevine Jugoslavije ob koncu 1936 je bila dana glavna pobuda za ureditev šolskega vprašanja. V osrednjem šol. odb. je bil tudi arh. S. Med številnimi nalogami lahko omenimo še tečaj španščine za rojake v Jsl. društvu medsebojne pomoči v predelu Boca v Buenos Airesu. Dr. Cankar je S. naročil načrt za Jugoslovanski dom v Dock Sudu, južnem delu Velikega Buenos Airesa. 1939 je S. predstavil načrt v člankih v časopisu Naša sloga. Dom je bil v okrnjeni obliki odprt 1943. Med arhitektovimi deli za slov. skupnost je treba omeniti še projekt za Sred. š., ki so jo odprle slov. Šolske sestre v Formosi, glavnem mestu province ob meji s Paragvajem (1940), in še nagrobni spomenik (1942) prvemu izseljenskemu duhovniku Jož. Kastelicu, ki se je ponesrečil med vzponom na najvišji vrh Amerike, Aconcaguo. Po vojni je napravil tudi idejno skico za sedež povojne slov. skupnosti v Buenos Airesu. Med pisanimi prispevki je treba poudariti serijo člankov Priseljenčeva hiša. Serija je izšla v tedniku Novi list (1933–34) in je S. v njej temeljito proučil zidanje zasebnih hiš, ki so jih takrat že začeli postavljati slov. priseljenci. Članki so opremljeni s številnima praktičnimi nasveti in z načrti. Za njegovo delo v jsli skupnosti je S-u dr. Iz. Cankar 1939 izročil odlikovanje sv. Save pete stopnje. - Vrh S-evega arhit. opusa je cerkev Srca Jezusovega pri domu za ostarele Italijanske bolnišnice v kraju San Justo. Zgrajena je bila 1941–42. Gre za dovršeno interpretacijo gotskega duha višin v sodobni obliki. S. je tudi oblikoval celotno notranjo opremo, kjer je ustvaril posebno »nadzemsko« atmosfero mirnega in zatemnjenega okolja, ustreznega za meditativno poglobljenost. - 1953 je S. zapustil aktivno vlogo projektanta in se povsem posvetil slikarstvu in literaturi. Že 1929 je sodeloval v vsakoletnem arg. salonu. S. je predvsem dovršen akvarelist, upodabljalec značilnih arg. pokrajin. Veliko je potoval, predvsem po južnem delu Arg. in Čila. 1954 in 1959 je samostojno razstavljal v znani gal. Witcomb v Buenos Airesu. 1955 je svoje akvarele predstavil v mestu Punta Arenas v Čilu. 1956 je obiskal staro domovino in tudi razstavljal v Beogradu. Sodeloval je tudi na raznih skupinskih razstavah, tudi v slov. skupnosti. Po smrti so organizirali veliko retrospektivo njegovih del v dvorani občinske palače v Buenos Airesu. - Kot pisatelj je S. 1965 izdal pesniško zbirko Luces y sombras, ki vključuje tudi tri pesmi v slov., 1968 pa zbirko povesti La olla. Obe knjigi je tudi ilustriral. Med svojimi potovanji je 1943 obiskal znamenitega slov. antropologa Janeza Benigarja v Aluminéju v provinci Neuquén, ob čilski meji. Na nekem prejšnjem potovanju mu je bil o Benigarju govoril salezijanec Ludvik Pernišek. Benigarja je S. izčrpno predstavil v knjigi Ivan Benigar el sabio che murió sentado, ki je izšla 1970 v Buenos Airesu. Vse tri S-eve knjige so izšle v samozaložbi. Po upokojitvi se je ukvarjal tudi s projektom montažnih hiš, negorljivih in protipotresno grajenih. S tem je hotel prispevati k reševanju stanovanjskega vprašanja najrevnejših plasti prebivalstva. Projekt je objavljen v biltenu Asociación Sarmientina v Buenos Airesu, avtor pa ga je poklonil občini Buenos Aires. - S. ima pomembno mesto v arg. arhitekturi, poleg tega pa je bil viden soustvarjalec v kult. razvoju slov. skupnosti v Arg. Zaveden Slovenec, globoko veren, široko razgledan, skromen po značaju, se ni rad postavljal na vidne položaje. Da bi ga kar najbolj opisali, citiramo besede dr. Viktorja Kjudra, ur. tednika Novi list, iz razprave ob odprtju tržnice: »Ko smo sprožili misel, da bi nekaj napisali o Mercado, je (Sulčič) po raznih premislekih (končno privolil, ker smo ga prepričali, da je vendar dolžnost našega lista, ki takšnega dogodka ne sme prezreti. In nam je tudi postregel z nekaterimi podatki, le to si je izgovoril, da ne bomo njega "vlačili po stolpcih". Mnogo opreznosti je bilo treba z naše strani, preden smo mu ob raznih prilikah ukradli nekaj prav skromnih osebnih podatkov. Takšna skromnost je morda tudi lepa čednost, a ni vedno umestna. In po našem mnenju ni umestna v primeru Mercada, ker tu ne gre samo za arhitekta Sulčiča, marveč za vso našo skupnost. Naše izseljenstvo, posebno pa slovensko izseljenstvo v Južni Ameriki, je v svoji ogromni večini delavsko, tiho in skromno dela in ustvarja na poljih, v tvornicah, pri zgradbah in v delavnicah ter tako tudi s svoje strani pomaga deželi, v kateri smo gostje, do vsak dan lepšega napredka, do vedno lepšega razmaha. To delo pa vkljub vsej svoji važnosti ne vzbuja posebne pozornosti in pri širši javnosti ne najde onega priznanja, kot ga zasluži in ki bi mu po vsej pravici šlo. Nekaj čisto drugega je s takšno ogromno in tako originalno zamišljeno tržnico, kakršna je Mercado, ki pritegne nase pozornost stotisočev. Zakaj bi ne smeli pokazati s prstom nanjo ter povedati, da je vzrastla po zamisli našega človeka, po načrtih Slovenca, Jugoslovana?!« - Goriški muzej hrani zbirko S-evih akvarelov in drugih dokumentov. Do sedaj je bila zbirka dvakrat razstavljena, v Kanalu in Tolminu. V Pilonovi galeriji v Ajdovščini so odprli retrospektivno razstavo življenja in dela arh. Sulčiča (febr. 1989).

Prim.: Veliki uspeh slov. arhitekta, E 5. mar. 1927; Revista de Arquitectura, Buenos Aires 1927, III, št. 28; Novi list, B. Aires, 30. dec. 1933, 13. jan., 3. febr., 26. maja 1934; Nuestra Arquitectura, B. Aires, jan. 1934, febr. 1939; Slov. tednik, B. Aires, št. 7. in 11. maja 1929; El Gráfico, B. Aires, 25. maja 1940; Duh. življenje, B. Aires, febr. in sept. 1942, št. 169 in 176; Arh. V. S., Medd., B. Aires, XII/1972, 77 s prilogami fotografij cerkve Srca Jezusovega, Tržnice, Stadiona in Tržnice Mercado Velez Sarsfield; Glas SKA okt.-nov. 1973, jan. 1974; SIK 1967, 223–26; 1970, 250–58; 1972, 199–202; M. Mušič, SBL III, 545-46; M. Jevnikar, V. S., KolGMD 1974, 126–27; Sandor Tence, Posmrtna oddolžitev Križanov svojemu zaslužnemu rojaku, PDk 2. okt. 1981 s sl.; Berjman-Fiszelew, El Mercado de Abasto de Buenos Aires, B. Aires 1984; Irene Mislej, Prispevek slov. arhitektov k razvoju mesta Buenos Aires, Lj. 1987 (doktorska disertacija); podatki iz Inštituta za zgod. arhitekture v Buenos Airesu; Br. Marušič, Z zlatimi črkami, Trst 1987, 206–08 s sl. in sliko Tržnice; Ir. Mislej, Arh. V. S., predstavitvena študija in dokumentacija, Lj. 1989, v slov. in it.

Ir. Mislej