Slovenski biografski leksikon

Steržiner (Sterschiner, Stershiner, Steržinar, Stržinar) Ahac, pesmar, r. 11. maja 1676 na Suhi pri Škofji Loki Marku (verjetno kmet) in Maruši (priimek ni naveden), u. 17. maja 1741 v franč. samostanu v Nazarjah. Bil je šesti izmed osmero otrok. Verjetno se je šolal pri jezuitih v Lj. Na Dunaju je poslušal svobodne umetnosti in filoz., postal magister ter dokončal bogosl., 1702 je bil v Vidmu posvečen v duhovnika in postal 1703 kaplan pri Sv. Petru v Lj., hkrati tudi vikar na Brezovici, a bival tu le ob nedeljah in praznikih. V l. 1707–13 je služil kot spovednik pri klarisah v Lj. Nato je postal župnik in komisar (t. j. dekan) v Gornjem gradu, 1733 se je tej službi odpovedal, da bi se posvetil češčenju sv. Frančiška Ksaverija v Radmirju pri Gornjem gradu. Tu je pod vplivom jezuit. agitacije za pobožnost na čast tega svetnika že 1715 ustanovil božjo pot, ko je v p. c. po-stavil njegovo sliko, delo lj. slikarja Iv. Mih. Reinwalda (SBL III, 72); sezidal je tudi novo cerkev, posv. 8. okt. 1728. Ustanovitev božje poti je popisal v spisu Origo devotionis (1716), a njen razmah v prvih desetih letih pod naslovom Decas Xaverianae devotionis (1726); oboje se je ohranilo v rkp. v Radmirju. Verjetno je sodeloval tudi pri rkp. Annales rev. dominorum sacerdotum curatorum ad s. Franciscum Xav … et alia notata posteritate digna, ki popisuje dobo 1733–9. K uspevanju božje poti so pomagale publikacije z naslovom Xaverianische Ehr- und Gnadenburg ali Fortsetzung Xav. Ehr- und Gnadenburg, ki so jih na podlagi S-jevega gradiva drugi sestavljali; izšle so v nem. 1729 in 1732 (Gradec), 1734 (Praga), 1738, 1741, 1758 (Dunaj), v lat. 1736 (Trnava na Slovaškem) in v ital. 1741 (Dunaj). Nem. izdaja npr. iz 1738 obsega dva dela: v prvem (str. 1–160) so zgod. božje poti in čudeži, v drugem, ki ima poseben naslov (Zwo sonderbare Andachten) in posebno paginacijo (str. 1–104), pa so molitve in pesmi z notami. Božja pot je zelo uspevala in cerkev je dobivala dragocena darila; tako je mdr. cesarica Marija Terezija podarila mašni plašč in kelih z zlato kupo, hči polj. kralja Avgusta III. zlat kelih in mašni ornat. L. 1783 je dvorni dekret kakor druge odpravil tudi to božjo pot. S. je v lat. napisal Psalterium magnae dominae s. Mariae … 8 terniones comprehendes, a ta rkp. se je izgubil. – V slov. je S. izdal: Katoliš kršanskiga vuka pejsme, katere si per kršánskimo vuko, božih potih, per svétimu misiónu inu zlasti per svétimo Francisko Ksaverio na Straže Gorniga gradu fare nucnu pojo … V Nemškim Gradcu … 1729; na 266 straneh je poleg tega, kar navaja naslov, tudi prva slov. peta maša. V naslednjem l. je dal natisniti v Lj. še drobno knjižico Pejsem od teh velikih odpustikov, nanašajočo se prav tako na pobožnosti v Radmirju. S. je izdal svoje pesmi, da bi se mladi ljudje učili krščanskega nauka, pa tudi zato, »de bi te druge prazne, nanucne, folš pejsme opustili«. V mislih ima tu najprej tiste, »katere so od godcov sturjene«, zakaj, »aku so lih od svetnikov, vendar so folš, čez božjo vejro inu več k špotu koker k časti teh svetnikov, koker je ena sila dovga pejsem od psalmista Davida, od zlatiga očanaša«; potem pa meri na »te hude, navarne, nasramne pejsme, katere so grešne inu vse ludi pohujšajo«. Njegove pesmi pa so razvlečene in brez pesniškega duha, tudi oblikovno niso veliko prida. V njegovem jeziku se kažejo precejšnji vplivi gorenj. in posebej škofjelošk. narečja. S. je svojo pesmarico opremil tudi z notami. Večina tekstov je, se zdi, prevedena iz nem. pesmaric, tudi melodije niso izvirne. V predg. je avtor opozoril, da bi bilo dobro, ko bi mladina znala brati. Tudi mu gre zasluga, da je prvi ustregel potrebi svojega časa z izdajo pesmarice. Z njo je vplival na kasnejše pesmarje, zlasti na Primoža Lavrenčiča (SBL I, 620–1) in Franč. Paglovca (ib. II, 246–9). – Slika, nastala najbrž po njeg. smrti, je ohranjena v župnišču v Radmirju in nosi podpis Sapottnegg. – Prim.: r. matice Suha pri Škofji Loki; Erberg 322; Kidrič, Zgod., kazalo; Marn XXII, 5–6; Orožen II/2, 46–8, 84–110; Simonič 493; Zssl I, 36, 309; Drobt. 1857, IX–XX; Slekovec, Odlični Kranjci. Lj. 1887, 69–70; Benkovič, DS 1899, 296; Stegenšek, Dekanija gornjegrajska. Mrb 1905, 27–52; J. Novak, Zgod. brezoviške fare. Lj. 1907, pass.; Steska, IMK 1909, 65–78; Grafenauer, Č 1916, 314; Steska, Bg 1941, 375–7; Jesenovec, Loški razgledi 1962, 126–39. Rpl.

Rupel, Mirko: Steržiner, Ahac (1676–1741). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi612214/#slovenski-biografski-leksikon (23. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine