Slovenski biografski leksikon

Stelzich Anton, upravni uradnik in tarča Prešernovi proticenzurni satiri, r. 10. jun. 1791 v Košeticah (Češka), u. 6. maja 1858 v Clcu. Študiral je neznano kdaj in kje, bil 14. avg. 1814 ord. ter po raznih službah postal kanonik v Kromĕřížu. Cesar ga je 11. marca 1834 imenoval za gubern. svet. in čast. kanonika v Lj., kamor je prispel pred 2. majem. Tu je S. 1. jun. prevzel referat o cerkv. in šol. stvareh (o Jak. Zupanu je 22. maja 1834 še poročal Spiegelfeld, 12. jun. že S.), cenzuriral nem. lokalne liste, predlagal lokalne cenzorje; 8. avg. 1843 je bil imenovan za gubern. svet. in stolnega prošta v Clcu, okt. 1843 menda zapustil Lj., 1851 bil upok. in ostal v Clcu do smrti. — S-evo imenovanje v Lj. je bil nedvomno uspeh lj. škofa A. Wolfa: S. ni pripadal nobeni od treh ilir. škofij (kranj. ali kor. duhovnik zaradi ljubosumnosti dež. duhovn. strank neprimeren), zato je delal »brezstrastno in mirno« (škof Wolf); ni bil janzenist. rigorist, dasi se je v skupnem prepričanju, da je slov. erot. poezija nepotrebna in škodljiva, zvezal z J. Pauškom (SBL II, 267 sl.), ki mu je morda v začetku tudi razlagal slov. tekste; verjetno je podpiral škofa Wolfa pri zasedbi praznih vplivnih duhovn. mest z nejanzenisti.

S-evo delovanje je segalo v zelo razgibano dobo: Prešernov boj s cenzorji zaradi elegije Dem Andenken des M. Zhop; njegov Krst pri Savici; poslednje objave Juliji namenjenih slov. in ponemčenih pesmi 1836–7, pesmi pred njeno zaroko ter čas med le-to in poroko 1837–8; L. Kordeševa (SBL I, 515–6) prizadevanja za ustanovitev novega nem. lista 1838; cenzuro IB (od jul. 1835) in Carn., ki sta prinašali tudi slov. stvari; prošnje za slov. časopis, izdaje gledal. tekstov, Vodnikovih pesmi in slov. nar. pesmi. — Kot cenzor je S. med 6. in 25. jul. 1835 črtal v Prešernovi elegiji Dem Andenken des Mathias Zhop (IB 1835, 25. jul., 6 osred. Tercin, (28.–45. verz) o Čopovi ljubezni in upravičenem razočaranju nad življenjem (zaničevanje najplemenitejšega; triumf ošabnega, podrejena vloga slovenstva); prav tako njegov sonet z akrostihom An Pauschek und Stelzich, oddan kot gradivo za IB 1835 (grožnja cenzorjema). Morda je S. prav pod vplivom tega soneta 21. jan. 1836 predlagal Andr. Gollmayerja (SBL I, 229) kot cenzorja Krstu pri Savici. Zaradi te pesnitve pa je bil odslej pripravljen Prešernu »tudi prejšnje grehe odpustiti« (Prešeren-Čelakovskemu 22. avg. 1836). Po pomladi 1836 mu ni več nagajal; sicer je tudi Prešeren postal pri svojih objavah previdnejši. S. se je toliko preusmeril, da je utegnil postati sumljiv predsedniku najviš. polic. in cenzur. urada na Dunaju, Sedlnitzkemu, ker je kar v Lj. (moral bi poslati na Dunaj!) 6. marca 1838 ugodno rešil Kordeševo prošnjo za nem. lj. list Carn.; v njem tudi ni črtal uvodnega soneta (namigavanja o nasprotovanjih) in A. Babnigga novele Der Stiefel (poudarjanje poljske samostojnosti), kar je Sedlnitzkemu povzročilo nevoljo. Kordeševi prošnji 2. jul. 1838 za list Slov. novice je S. sprva sicer nasprotoval, pozneje pa se je vdal. Odslej je bil sploh prijazen prošnjam za slov. časopis: 9. marca 1840 je priporočil drugo Blaznikovo (SBL I, 41–2) prošnjo za list Zora kot pril. Carn.; 25. jun. prvo Andr. Smoleta (list Ilir. novice, pril. Ilir. Merkur je Sedlnitzky zavrnil); 29. jan. 1841 podprl priporočilo Društva za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Notr. Avstriji (Blaznik za list Zarja; ob predloženem programu preimenovan v Kmetiške in rokodel. Novice). – Nobenega odpora ni kazal S. v svojih referatih o Smoletovih prošnjah za natis gledaliških iger: dovolil je 9. apr. 1840 Linhartovega Matička; 23. apr. 1840 Varha (David Garrick-Smole, The Guardian); 29. maja 1840 Linhartovo Županovo Micko (ki pa potem ni izšla); 18. avg. 1840 Norenje sreče (John Till Allingham-Smole, Fortunes Frolic; lj. gubernij je dunajsko dovoljenje dal šele 11. dec. 1840 na znanje, ker pa je Smole medtem u., je nadaljnjo usodo rkpa določilo so-dišče); 25. sept. 1840 Stisko (Kotzebue-Malavašič, Brandschatzung; črtati je le moral kočljivo mesto na str. 14). – S. je odobril Korytku (SBL I, 521–3) 6. avg. 1838 izdajo slov. nar. pesmi, Smoletu pa še 28. avg. 1840 izdajo Vodnikovih pesmi (tudi anakreontika, ki jih je Paušek z Ilirijo oživljeno črtal) z dodatkom Popisovanje kranj. dežele in Iskrice (ponat. iz KČ IV). – S-ev odnos do češ. preroda je bil menda hladen, ob prihodu v Lj. je imel o slovenščini pač samo toliko pojma, kolikor ga je utegnilo posredovati znanje češčine. L. 1835 se je v Lj. javil za člana Kazin. društva. Glede slov. črkopisa se zdi, da sta mu bila M. Čop in Prešeren vendar večji avtoriteti od J. Kopitarja, ki sta se nanj obrnila za posredovanje Metelko (SBL II, 106–9) in J. Burger (SBL I, 65–6): gubernij in zlasti S. sta namreč na vprašanje (25. jan. 1835) študij. komisije, če kaže črkovne tabele z metelčico še uporabljati, odločila, da poslej (9. marca 1835) zadostujejo lat. tabele. – Prim.: akti o Jak. Zupanu (NM); Grafenauer, Zgod. I, 118, 128; Mal 316–8, 407 (tenja); SBL II, 76, 268, 269, 270, 345, 539, 540, 541, 542, 547, 553; Verz. d. Mitglieder d. Casinoges. Lb. 1835 –; N 1858, 151; ZD 1858, 86; L. P(intar), LZ 1898, 255; Prijatelj, ib. 1902, 543; isti, ZMS 1902, 195–8; isti, Veda 1912, 70, 71, 75, 296–7, 299; 1913, 60, 63; A. Žigon, ČZN 1906, 195, 196; isti, Kronološki pregled. Clc 1913, 33, 44, 47, 48, 49; isti, Fr. Prešeren. Clc 1914, Pripombe, 24–5; isti, DS 1925, 279, 281–3; 1930, 306; dr. Al. Res, Dante 1321–921. Lj. 1921 (Puntarjev prispevek str. 95–260), 218, 221, 225, 232, 242; Kidrič Fr., LZ 1925, 128; isti, PA 106–8, 279, 281, 299, 300; isti, Prešeren II, 268, 318, 319, 320, 346, 380, 391, 392, 393; isti, LZ 1939, 131; Vidic Fr., ib. 1935, 177–84; France Prešeren. Pesnitve in pisma. Uredil Ant. Slodnjak. Mlad. knj. Lj. 1962, 164–70, 339–41; Schmidt Vlado, Zgod. pedagogike na Slov. II, 1964, 147, 262; A. Slodnjak, Prešernovo življenje. Lj. 1964, kazalo. – Silhueta: Kidrič, PA 98; DS 1930, 306. Kd.

Kidrič, Francè: Stelzich, Anton (1791–1858). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi609110/#slovenski-biografski-leksikon (15. avgust 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine