Stanič, Valentin (1774–1847)

Stanič (Stanig) Valentin, preroditelj, človekoljub in alpinist, r. 12. febr. 1774 v Bodrežu blizu Kanala na Goriškem, u. 29. apr. 1847 v Gor. Oče Andrej, premožen kmet, pd. Cerovšek, in mati Marija r. Ipavec sta imela 6 otrok in že doma oskrbela obema sinovoma zas. pouk; Valentina so nato 16-letnega poslali v trivialko na Trbiž; tretji razr. je obiskoval v Clcu, najbrž tudi 1. in 2. razr. gimn. (1791–3), nato je prišel v Salzburg: tu je končal gimn., filoz. in bogosl. (ord. 6. jan. 1802). Pri tem je verjetno vplival kanalski dekan Iv. Sovič, ki je nekoč sam študiral v Salzburgu in je S-u v enem tamkajš. konviktov priskrbel hrano, deloma pa se je S. sam vzdrževal s poučevanjem. Sovič ga je najbrž hotel odvrniti od osrednjega semenišča v Gradcu, ki je bilo izrazito jožefinsko. S-a so poslali za kaplana najprej v Nonnberg na Salzb., odtod 19. nov. 1802 na Banjšice, kjer je ostal do 1809, nato v Ročinj do 1819; ko se je brez uspeha potegoval za župnijo Kanal, ga je novi škof Jožef Balant (SBL I, 22–3), s katerim je bil že prej v pismeni zvezi, poklical za kanonika v Gor.; tu je bil S. tudi viš. šol. nadzornik.

S. je izredno zanimiva osebnost gor. preroda: bil je pesnik, vzgojitelj, delavec za ljud. izobrazbo in humanitarnost. Pesniti je začel že v Salzburgu; sam sporoča, da je Večerno pesem fantiča zložil 1797. Na Banjšicah je za ljud. petje zlagal in prirejal posvetne in cerkv. pesmi; nekaj jih je tudi tiskal v svoji mali, prvi slov. tiskarni, ki jo je sam 1807 odprl, postavil črke, tiskal in knjižice vezal. Te pesmi so se na Banjšicah ohranile še dolgo po njegovi smrti. Levec (SBL I, 640–5) sporoča 1873, da jih je takrat krožilo med ljudmi še kakih 30 do 40. Napeve je S. zlagal sam ali je besedilo prilagodil znanim napevom ali pa stare pesmi popravil in očistil. Iz tega časa je tiskana Pesm per predomishlovajnu Jesusoviga terplenja (1807). Iz ročinjskega časa so tiskane Sacris solemniis ali zerkovna pejsem od svetiga Reshnjega Telessa (1813), Stabat mater ali zerkovna pejsem od shalostne matere Boshje in najbrž že prej natisnjena Na moje lube sholerje in sholerze (1816). V Gor. je izdal Pesme sa kmete ino mlade ludí. 1822, 1838². Predmet teh 24 pesmi so kmetska opravila, oranje, sejanje in mlatev, prošnja za lepo vreme in dež, pesem o slabi in dobri letini, po nevihti, po toči, kmetova jutranja in večerna pesem; predvsem poudarja veselje do dela in misel, da zemlja ni solzna dolina; zbirko zaključujejo šol. pesmi Veseli učenci, Pesem deklice, ki je v šolo hodila, Tičje gnezdo, Mladi drev in Sova. Značilna je v Vodnikovem načinu občutena kitica o Veselih učencih: Kar Jurček se noče vučiti / Tud' Juri veliki nevé: / 'Če Micka le h'plesu hoditi / K'bo Mina, bo jokala se. Na koncu knjižice prosi bralca, posebno tiste, ki jim bodo pesmi všeč: »meni s' svetam, ali tudi s'pesmimi na roke jiti«. V knjigi Molitve in premishlovanja per objiskovanju shtirih k'sadoblenju odpustkov svetiga léta odlozhenih zerkva (Videm 1826) je zgodovinsko zanimiva in pretresljiva Prošnja za dobro leto (108–15), to je molitev ob veliki lakoti 1817. Za nauki, psalmi in litanijami v tej knjigi pride še Perstavik nekterih zerkvenih ino drugih Pesem: 41 večinoma mašnih in prazniških. Drugi Perstavik starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem je izšel v Gor. 1838: 30 novih, večinoma Marijinih in prazničnih pesmi; božični pesmi Kaj more to biti in Poslušaj sosed moj spominjata na variante v Štrekljevih SNP (III, 4818, 4819), kar dokazuje, da se je S. v resnici opiral na že znane pesmi med ljudmi. Na koncu knjige se v zagovoru Še ena beseda pritožuje, da ljudstvo tako malo pozna pesmi in tako malo v cerkvi poje. »Le kadar folk poje, je prava andoht v' cerkvi. Kadar vlažni mladostni ino ženski glas z' bolj terdim fantovskim ino moškim združen, se vzdigne, takrat, mislim jest, predere on nebo in gre do trona nebeškega Očeta!«

Pri zlaganju se je S. (Pesme za kmete ino mlade ljudí, 1822 I. izd., zagovor) opiral na nem. zglede. V izdaji 1838 pove že v naslovu, da je prevajal iz Mildheimske pesmarice (Rudolf Zacharias Becker, Mildheimisches Liederbuch 1799) in pri posameznih pesmih navaja tudi avtorje. Med mnogimi neznanimi so zastopani pesniki poznega baroka in utilitarnega psevdoklasicizma kakor Matthison, Hölty, Stollberg, Denis, Blumauer, Voss, Weisse. Pesmi je S. po domače prikrojil. Izvirna je gotovo pesem Zdihovanje ovčic po pastirju iz 1818, zložena novemu škofu Jož. Balantu, ko še ni prišel v Gor.: Vučenik, pastir in oče pridi! / Naj veselje čeda vidi, / Brez pastirja smo že dolgo bili, / Pot zgubili. Pozdravlja ga kot Jožefa II.: Pridi Jožef, da tàmò raztrosiš, / Ko cesár, kterga ime ti nosiš, / Da, ko ón, trud ino luč razširiš, / Čednosti meriš. Iz tega sklepamo, da S. ni bil samo praktičen ljudski razsvetljenec, pač pa se je kljub molitvenim knjižicam in mnogim nabožnim pesmim v svojem mišljenju nagibal k racionalizmu. Značilno je, da je prevedel tudi Burgerjevo hudomušno romanco Cesar ino Prelat (Gor. 1828); z njo skupaj je tiskal tudi Roš'ce na grob Marjane D(urjava), ktera je v jeseni 1820 umerla; vendar je ta na videz izvirna pesem le prepesnitev iz Höltyja. L. 1840 je ponovno dal natisniti več iz nem. na slov. ali iz slov. na nemško prevedenih pesmi, med njimi znano Veselo pastirico, Pesem deklice, ki je v šolo hodila in Vakance.

V Molitvah in premišlovanjih (1826) je S. povedal, da s svojimi prvimi knjižicami ni imel uspeha: »Ako bi le-té Pesme več bravcov dobile, kakor unih 24, ktere so v' letu 1822 za kmete ino mlade ljudi von dane bile, bi se znalo za naprej več drugih bolj popravljenih von dati.« Konča z verzi: »Pa huda je, / to čutim sam! / Več k' sto špendat / ak smil se vam / za bukvize / Petico dat — Toljko perzvečit / In še zgubit.« Vendar ni omagal. Ko so 1843 začele izhajati N, je poslal dr. J. Bleiweisu Pesme za kmete iz l. 1838, in ta mu je ponatisnil Kmetovski stan (N 1843, 9), Domača živina (ib., 73), Kmet svojemu sinu (ib. 1844, 17), Orač (ib., 73), Pesem po dokončanem poljskem delu (ib., 197), Pesem deklice, ki je v šolo hodila (ib. 1845, 73). Iz l. 1843 je njegova zadnja in najboljša pesem Hvala vinske trte, ki jo je poslal Bleiweisu, ko je Matija Vrtovec objavil svoj spis Vinske trte hvala (N 1843, 11; gl. tudi Bleiweisov Koledarček za l. 1856, 17–26, s sliko).

Šolo na Banjšicah in v Ročinju je S. imel za mlade in odrasle, navadno na prostem in menjal kraj in vasi. Skupaj z učenci se je igral, telovadil, vojskoval, jih učil plavati, navajal spoznavati naravo in jim razkazoval zvezde; odrasle je poučeval v kmetovanju in sadjarstvu ter uvajal novo kmetijsko orodje. Za vzgojo je porabljal tudi pridige: vanje je vpletal navodila za gospodarstvo in nauke za vsakdanje življenje. Sam je delal vse: kmetoval, drvaril, zidal in mizaril, kolaril in koval. Kljub treznemu in skromnemu življenju je bil dovzeten za veselje, rad je popeval, tu in tam tudi zaplesal. Cepil je zoper koze, ob času lakote in pomanjkanja 1816 in 1817 je lajšal revščino; da bi ljudem pomagal do zaslužka, se je odločil za zidavo kanalskega mostu. Za pomoč se je obrnil do cesarja in prošnjo sklenil z verzi: Uns drückt Not, / Franz, gib Brot! / Sonst, o Gott / Schneller Tod. — Neposredno pred odhodom v Gor. je 1819 začel v Ročinju zidati šolo; zanjo je sam stesal pòd in ga sam vložil. Tudi kot kanonik je ohranil svoj preprosti in samosvoj način življenja. Levec je nabral celo vrsto anekdot o njem.

S-evo preroditeljsko delo je bilo omejeno na Goriško. V ročinjski dobi je imel sicer zveze z Jož. Balantom v Lj., ki mu je pošiljal knjige za šolo; poznal je tudi osrednji knjižni jezik in pri prevodu Sacris solemniis uporabil Japlja (SBL I, 382–5), toda pozneje ni sledil jezikovnemu razvoju. Kopitarjeve reforme in lepota Ravnikarjeve (SBL III, 46–8) proze so šle mimo njega. Zato je njegov jezik pomanjkljiv. V zagovoru k Pesmim za kmete (1822) sam pravi: »Starih bukev navajenim bom prenov, in novih prestar.« Vendar je S. poznal ves tedanji književni razvoj. Dokazane so njegove zveze z Metelkom (SBL II, 106–9) in M. Čopom. Metelku, ki mu je poslal svojo slovnico, piše S. 12. sept. 1825, da jo je tu in tam prebiral, a ne s toliko zbranostjo, da bi mogel kaj pripomniti o knjigi, ki je pisana skrbno in premišljeno. Odkrito pa priznava, da mu nekatere nove črke niso všeč, želel bi si bolj jasnih znakov. Iz pisma je čutiti, da je S. pristaš starega črkopisa, zakaj tudi pri svojem poskusu nove latinsko-kranjske velike tabele, ki so jo poslali v Lj. strokovnjakom, želi, da bi bila taka, da bi vsak, ki pozna prejšnji pravopis in zna brati, našel poleg novih črk tudi stare (NUK, Ms 572–3). Čopu odgovarja 29. marca 1831 na njegovo prošnjo, naj mu sporoči podatke o slov. gor. tiskih; S. našteva svoje dosedanje izdaje in njihove vire ter omenja tudi večje prevode iz Bürgerja in Gellerta, ki jih ima v rkp. Ponovno mu piše 28. jul. 1833: ker Čopa v kratkem pričakujejo v Gor., mu bo vse povrnil, ali če ga ne bo, mu bo denar takoj poslal (NUK, Ms 489). — Zvezo s S-em omenja M. Čop v pismu Šafařiku 6. jan. 1834 (prim. LZ 1898, 377; ZMS 1899, 128, 151–2). — Ok. 1840 je S. osnoval nekako knjigarniško posredništvo in 1842 izdal katalog Perporozhenja vredne bukvize sa Slovenze, ki se tudi v Gor. dobijo. V njem navaja 109 knjig od 1810 do 1840 in njih ceno; tu niso samo nabožna dela, temveč tudi Vodnikova Pismenost, Metelkova slovnica, Prešernov Krst pri Savici, Linhartov Matiček, Smoletov Varh, Korytkove Slovenske pesmi kranj. naroda. Ko so 1843 izšle N, jih je S. širil med kmeti in gospodo. Zase je naročil 9 izvodov, pridobil pa 52 naročnikov; Slomškovih Drobt. je 1846 naročil 100 iztisov.

Zgod. pomen ima S-evo delo za gluhoneme in boj zoper trpinčenje živali. Že 1836 je na opozorilo dež. vlade vplival v konzistoriju, naj se duhovščina zanima za pouk gluhonemih; 1840 so v Gor. ustanovili gluhonemnico. S. je sam vodil zavod in posvetil gojencem ves svoj čas, zlasti jih je vodil na izprehode in izlete. O tem priča Die Wahlfahrt der Taubstummen auf den hl. Berg bei Görz am 21. Juni 1844. Njegove so tudi Gefühle einer Taubstummen, vorgetragen bei Gelegenheit der am 9. Sept. 1844 abgehaltenen Prüfung der Taubstummen. — L. 1845 se S. priključi Društvu zoper trpinčenje živali v Münchnu, 1846 ustanovi sam podobno društvo v Gor. (prvo tako v Avstriji) in prevede iz nem. Kratke povesti za mladino, v katerih nastopa zoper surovosti in neusmiljenost do živali. Društvo je zbudilo pozornost v Franciji in Nemčiji. Za propagando je S. izdal tudi Kurzer Bericht über den görzer Verein wider die Thierquälerei u. Einladung zum gefälligen ferneren Beitritte (Gor. 1846).

S. je bil prvi slov. hribolazec in eden od pionirjev modernega evrop. alpinizma sploh. Že kot dijak je od 1795 delal iz Salzburga zmerom težavnejše vzpone in se kmalu razvil v enega prvih samohodcev, zimskih turistov in drznih plezalcev. Na svojih turah, ki včasih presenečajo po izvirni zamisli in pogumni izvedbi, ni le užival veličastja alpskih pokrajin in preskušal svoje telesne zmogljivosti, marveč se je ukvarjal tudi z botaniko, geologijo in zemljemerstvom, določal je višine vrhov z barometrom, njih lego s kotomerom ter proučeval klimatske razmere s termometrom in higrometrom. Med njegovimi, za takrat izrednimi alpinist. dejanji v območju Salzburga in Berchtesgadena sta prvenstvena vzpona l. 1801 na Watzmann (sev.-vzh. vrh Hoheneck) in l. 1802 na Hoher Göll, na Untersberg (tudi zimski), Schafberg, Hohenstaufen idr.; v Nizkih Turah na Präber in Gstoden; v Visokih Turah na Heukaareck, Gamskaarkogel, Türschlwand, zlasti pa na Veliki Klek: na njegov vrh se je povzpel 29. jul. 1800 kot prvi turist in udeleženec znamenite odprave, ki sta jo organizirala krški škof kardinal Fr. Ks. grof Salm in kanonik, naravoslovec Sigismund grof Hohenwart (SBL I, 335), z 2 vodnikoma in 2 tesarjema. Po ordinaciji je S. v 6 dneh prepešačil vso pot od Salzburga do Kanala ob Soči. L. 1808 je stopil z vodnikom Ant. Kosom, ki pa mu je bil nosač, kot 4. turist Triglavu na teme (za Hacquetom in bratoma Dežmanoma) ter mu izmeril višino. V Jul. Alpah se je povzpel še na Prestreljenik, Mangrt, Krn, Matajur, Kanin idr. vrhove; v Karnijskih Alpah je bil ok. 1827 prvi na Clapsavónu in Bíberi, na Monte Pramaggiore in Cimon de Cavallo. L. 1835 je z zvonika oglej. katedrale razkazoval znane mu vrhove A. M. Slomšku (gl. čl.), ki je zapisal o njem, da je »v poznejših letih prehodil vse narviše hribe per Belči, Bevci [na Bovškem], Forlanih, po Koroškim ino Kranjskim«. – Nekatere svoje vzpone je S. popisal ter v Intelligenzblattu von Salzburg mimo pesmi Auf die Glockner-Reise (1800, 541) objavil: Etwas über meine Exkursion auf den Schafberg bey St. Gilgen (1802, 423–8), Neue Reise auf den Glockner (1802, 602 sl.), Aus einem Briefe eines Reisenden von Canal in Görz (1802, 629 sl.); postumno so izšli: Meine Erfahrungen bei den Exkursionen auf den Hohen Göhl. Mit Notiz über die erste Watzmann-Ersteigung (Zft d. deut. u. österr. Alpenver. 1881, 386–400; rkp. v münchenski drž. knjižn., fotogr. posnetek v NUK), Etwas über meine Reise auf den Triglov in Oberkrain, angefangen am 18. Sept. 1808 (BK 1857, 73; Zft d. deut. u. österr. Alpenver. 1885, 418–30, obe objavi sta okrnjeni; rkp. v DAS). Nekateri takrat skoraj neponovljivi alpinistični podvigi so prinesli S-u zlasti med Nemci, ki ga po krivem štejejo za svojega rojaka, sloves izrednega hribolazca, češ da je za Vzh. Alpe pomenil to, kar za Zah. prvi pristopnik na Mont Blanc, Horace B. de Saussure. Po S-u so imenovane ulice v Münchnu in v več naših krajih, zaklonišče zoper neurja pod vrhom Triglava (Staničevo zavetišče) ter planinska koča vrh Pekla nad triglavsko dolino Kot (nekdanja Deschmann-Hütte, last. nem. planin. društva); v Kanalu ob Soči pa ima spomenik, delo Jan. Pirnata.

Premoženje, ki si ga je S. napravil s skromnim življenjem, je razdajal za človekoljubne namene. Tudi svojo oporoko je tako uredil; zapustil je glavnico za dij. ustanovo, ki je bila določena za kanalske študente, podobno glavnico je namenil za učila ubožnim kanalskim in ročinjskim šolarjem. – S-evo življenje in delo je v leposl. obliki prikazal dr. Joža Lovrenčič v povesti Cerovš(č)kov gospod (Gor. Straža 1924–5, št. 33 sl.; 1925, št. 1, 2). – Prim.: k bibliografijam v Kidrič, Dobrovský (kazalo); Staničev vestnik 1927, št. 8; Evgen Lovšin, Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, uredil – 1956 (z opombami in slikami) dodaj: SBibl 1947–9, 1954, 1957, 1958, Wurzbach XXXVII, 133–6; Zssl I, 424–5 (s sliko); IB 1847, 57–8, 61–2, 66–7; F. J. Cafov, N 1848, 62; Sja 1849, št. 84, 336; Car. 1859, 13; A. L. Mozirski, V 1877, 28–9; L. Legiša, Slov. poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino …, disert., Lj. 1938, 22 (SJ 1938, 82); A. Gspan, SR 1950, 43; Ziak Karl, Der Mensch und die Berge. Salzburg-München 19562, 74, 102, 186, 206, 338; Iv. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk …, Lj. 1960, 127, 258; dr. Viktor Vovk, PV 1962, 348, 354, 405, 410, 411, 492; ib. 1964, 96; 1966, 373, 375; Tine Orel, ib. 1965, 407. – Slike: Fertig, litografija po risbi W. Gaila v Mal 350; M 1922, 79 (s podpisom); lesorez M. Maleša v Pirjevec, Slov. možje. MK 20, 1927, št. 225; KMD 1948, 154. Kr.+Gpn.

STANIČ (STANIG) Valentin, veliki goriški narodni buditelj, pesnik, vzgojitelj in alpinist, r. 12. febr. 1774 v Bodrežu pri Kanalu ob Soči trdnemu kmetu Andreju, po domalče Cerovškovemu, in Mariji Ipavec, u. 29. apr. 1847 v Gor. Imel je še brata Tomaža in štiri sestre. Zavedni starši, ki so znali ceniti izobrazbo, so poskrbeli za sinova zasebni pouk najprej doma v Kanalu. Nadarjenega, zelo delavnega in dobro vzgojenega 16-letneva Valentina, ki je kazal veliko veselje do učenja, je oče peljal na Trbiž, da bi se čimprej naučil nemščine. Tu je S. obiskoval dva razr. osn. š. (im. trivialke). Nato se je preselil v Celovec, kjer je opravil 3. razr. osn. š. ter 1. in 2. razr. gimn. Tu je sklenil tesne prijatejske stike s sošolcem Matijem Ahacljem. S. ni študiral v Gor. Tu je bila namreč vzgoja nekaj časa po ukinitvi jezuitskega reda poverjena šolskim bratom (piaristom) (1780–1810). Gor. bogosl. semen., ki ga je ustanovil 1757 nadškof Attems, je cesar Jožef II. 1783 ukinil, ker je hotel, da bi se bogoslovci šolali na novo ustanovljenih »generalnih semeniščih«, v katerih bi dobili »enotni pouk in razsvetljene poglede« ter v tem smislu vplivali na ljudske množice. Ustanovil je več takih semenišč. Eno izmed teh je bilo v Gradcu, namenjeno Notranji Avstriji, torej tudi Trstu in Gorici; bilo je seveda zelo naklonjeno vladarjevim željam. Jožefinske odredbe niso bile na Gor. ugodno sprejete. Po odstopu nadškofa Edlinga 8. avg. 1784 je cerkvene posle v Gor. vodil konzistorij; temu je načeloval kapiteljski vikar Matija Godina, ki ga je imenoval metropolit Mihael de Brigido. Cesar Jožef II. je namreč izhajal iz načela, da spada v vladarjevo pristojnost vse, kar »ni dogma ter strogo verska stvar«, zato si je lastil pravico določati razsežnost škofij ter razmejitev cerkvenih provinc. Papež je moral zaradi močnega cesarskega pritiska 8. mar. 1788 ukiniti gor. nadškofijo. Po šestih mesecih (20. avg. 1788) je bila ustanovljena škofija s sedežem v Gradišču ob Soči s škofom Filipom Inzaghijem na čelu (26. apr. 1789), ki je za Gor. imenoval svojega generalnega vikarja msgr. Jožefa Križmana. Nadškof. sedež so prenesli iz Gor. v Lj. Leta 1790 pa je novi cesar Leopold II. izdal ukaz, da se prenese sedež škofije s kapitljem v Gor. z naslovom »goriška in gradiščanska škofija«. Ukinil je »generalna semenišča« in dovolil, da škofje spet ustanovijo škof. semenišča. V Gor. to ni bilo mogoče, ker je bila škofija omejena in dohodki razpršeni. Od 1805 je bila dana po šolskem zakonu pristojnost Cerkvi, da upravlja in nadzoruje delovanje nižjih šol. Iz vsega navedenega je razvidno, kako so bile zapletene razmere na Gor. Bogoslovci so zato morali še nadalje hoditi v semenišča v tujino, saj je bilo gor. bogosl. odprto šele 12. nov. 1818 (35 let po ukmitvi). Mladi S. je nadaljeval študij gimn. (1793) in filoz. ter bogosl. (1798) v Salzburgu, kamor ga je preusmeril domači župnik, kanalski dekan Ivan Sovič, ki je tudi sam tam študiral. Odsvetoval mu je študij v gener. semen. v Gradcu, kjer so bolj vzgajali uradnike v smislu Jožefovih odredb. S. se je tam deloma sam vzdrževal s poučevanjem v bogati plemiški družini. V duhovnika je bil posvečen 6. jan. 1802. Po novi maši v Kanalu (20. febr.) je bil kpl. nekaj mesecev v Nonnbergu na Salzb. Nov. istega leta se je vrnil na Gor. Bil je najprej kpl. na Banjšicah pri Sv. Duhu do 1809. Dne 7. apr. 1809 ga je nadškof Inzaghi imenoval za vikarja v Ročinju, kjer je S. služboval več kot deset let. Toda novi gor. škof Jožef Walland (posvečen 22. nov. 1818, ustoličen 10. jan. 1819) ga je 26. jul. 1819 z dekretom št. 709/1819 imenoval za kanonika gor. stoln. kapitlja »zaradi zaslug v dušnem pastirstvu in v šolskem pouku mladine kot tudi zaradi njegovih zmožnosti...« Bil je tudi imenovan za vrhovnega šol. nadzornika za gor. škofijo, za konzistorialnega svetnika in za referenta za šol. zadeve pri drž. upravi v Trstu. Z Wallandom je bil že prej v pisemskih stikih (180942), saj je »po njegovi prijaznosti prejemal slov. šol. knjige iz Lj. za ročinjsko šolo«. S S-evim prihodom v Gor. se začenja nova, zanj izredno pomembna življenjska doba, ko mu je bilo dano uresničiti marsikatero zamisel za vsestranski dvig. gor. ljudstva. S. je postal eden najbolj delavnih in zmožnih Wallandovih sodelavcev. - S. spada med najpomembnejše osebnosti na Gor. pred 1848. Z njim se res začenja kult. prebujanje gor. Slov. Čeprav močno navezan na habsb. Avstrijo, se je čutil dolžnega pomagati ljudstvu, da bi se dvignilo iz ponižujočega socialnega in gosp. stanja. Bil je duhovnik, pesnik, preroditelj, prosvetitelj, socialni delavec, publicist, alpinist. Vse te dejavnosti je opravljal z enako zavzetostjo in požrtvovalnostjo. - Njegova glavna skrb je bilo dušnopastirsko delo, ki so ga ovirale tedanje slabe življenjske razmere. Z leti se je navzel jožefinskih nazorov, saj je videl v Jožefu II. »največjega pospeševatelja pravega in trajnega blagostanja človeštva« (J. Pogačnik). V duhu idej razsvetljenstva je hotel biti ljudstvu v oporo. Globoka vera v božjo previdnost ga je zmeraj spodbujala k delu, tudi ko je trpel zavoljo strašnih nesreč, ki so pestile naše ljudi. Zato jim je pomagal, kolikor je mogel. Upravičeno trdi Marijan Brecelj: »Med ljudi je hodil, kot Kristus njim enak, pomagal jim najprej na telesu, da je mogel potem tudi njihove duše za božjo čast vnemati. Vse njegovo delo (pa naj si bo pisana pesem ali zapeta melodija, telesna ali duhovna dela usmiljenja) so pravzaprav le izhodišče za njegovo pastoralno delovanje.« Vsem ljudem ni bil samo duhovnik, bil jim je oče, dobrotnik in zgleden vzgojitelj. Iz poročila ob kanonični vizitaciji, opravljeni 19. jun. 1804, ko je bil S. kpl. na Banjšicah, je razvidno, da je bil vzoren duhovnik; ljudje so se o njem izražali, da je »vreden velike hvale in časti (ipsum magna laude et honore dignum esse!)«. - Druga zelo pomembna S-eva dejavnost je bilo literarno ustvarjanje. Pesniti je začel že kot študent v Salzburgu, kjer je napisal 1797 prvo pesem Večerna pesem fantiča; o tem priča njegova pripomba pod pesmijo v zbirki Pesme za kmete ino mlade ljudi (2. izd., Gor. 1838). S-ev biograf Fr. Levec trdi, da je S. nadaljeval s pisanjem pesmi na Banjšicah in da je to delal ne toliko zaradi resničnega nagnjenja do pesnjenja, ampak zaradi navdušenja nad petjem, ki ga je posredoval ljudstvu s pomočjo svojih pesmi. Tudi če S. sam pravi, da je s pesmimi želel idejno pomagati in koristiti ljudem, moramo priznati, da se je marsikatera pesem porodila po pravem pesniškem navdihu. M. Brecelj zato pravi: »Verjetnejša bo razlaga, po kateri je bil S. rojen pesnik, ki pa je svoje pesniške sposobnosti vklenil v službo socialnih in pedagoških idej...« Na Banjšicah je za ljudsko petje pisal in prirejal posvetne ter cerkvene pesmi. Ker je vedel, da ljudstvo rado poje, je to izkoristil, vlival mu je večjega veselja do petja, da ovrednoti in obogati duhovno dediščino in ohrani jezik ter tako zbudi hrepenenje po bolj dostojanstvenem življenju. Zato je ob prostem času, posebno po sv. obredih, zbiral mladino in tudi odrasle ter jih učil petja in z njimi pel. Da bi dosegel večji uspeh, je nekaj pesmi sam tiskal na Banjšicah in kasneje v Ročinju v majhni tiskarni, ki si jo je sam ustanovil, potem ko si je nabavil črke (1807). Te pesmi so peli ljudje na Banjšicah še dolgo po S-evi smrti. Po Levčevem mnenju jih je 1873 krožilo med ljudmi okrog 30 ali 40. Ko ni zadostovalo število ljudskih napevov, je moral sestavljati nove cerkv. in posvetne pesmi ali pa prevajati iz nem. ter lat. Na Banjšicah je natisnil 1807 Pesm per predomishlovajnu Jesusoviga terplenju (35 strani), v Ročinju pa Sacris solemniis ali zerkovna pejsem od svetiga Reshnjega Telessa (1813), Na moje lube sholerje in sholerze (1816) in Stabat mater ali zerkovna pejsem od shalostne matere Boshje (1816). V Gor. je 1822 izdal zbirko Pesme sa Kmete ino mlade ljudi; to je prva natisnjena slov. knjiga v Gor. 1838 je izšla 2. izdaja. V zbirki se zvrsti 24 pesmi različne vsebine: kmečko delo, oranje, sejanje in mlatev, prošnja za lepo vreme in dež, slaba in dobra letina, po nevihti, po toči, kmetova jutranja in večerna pesem itd. Značilne so še pesmi o kmetovem veselju do dela, o zemlji, ki ni solzna dolina, ter o deklici, ki je hodila v šolo. Med poučnimi je zanimiva Veseli učenci, zložena po Vodnikovem načinu. V njej pravi: »Kar Jurčik se noče vučiti, / Tud' Juri veliki neve: / če Micka le h'plesu hoditi, / K' bo Mina, bo jokala se.« Pri zlaganju navedenih pesmi se je opiral na nemške zglede; v 2. izd. 1838 sporoča, da je prevajal iz Mildheimske pesmarice (Rudolf Zacharias Becker, Mildheimisches Liederbuch 1799), in omenja celo nekatere avtorje (Matthison, Hölty, Stollberg, Denis, Blumauer, Voss, Weisse itd.), katerih pesmi je po svoje preoblikoval. Ko je bil 1818 imenovan za gor. škofa Jožef Walland, mu je S. posvetil izvirno pesem Zdihovanje ovčic po pastirju. Ta se glasi takole: »Vučenik, pastir in oče pridi! / Naj veselje čeda vidi, / Brez pastirja smo že dolgo bili, / Pot zgubili.« Pozdravlja ga kot Jožefa II.: »Pridi Jožef, da tamo raztrosiš, / Ko cesar, kterga ime ti nosiš, / Da, ko on, trud ino luč razširiš, / Čednosti meriš.« Liter. zgod. sklepajo iz tega, »da S. ni bil samo praktičen ljudski razsvetljenec, pač pa se je kljub molitvenim knjižicam in mnogim nabožnim pesmim v svojem mišljenju nagibal k racionalizmu« (SBL III, 440). 1826 je izšla v Vidmu obsežna zbirka Molitve in premishlovanja per objiskovanju shtirih k'sadoblenju odpustkov svetiga leta odlozhenih zerkva. V njej je zanimiva Prošnja za dobro leto oz. molitev ob veliki lakoti 1817. Knjiga vsebuje tudi nauke, psalme, litanije in Perstavik (= dodatek) 41 predvsem cerkv. pesmi; drugi Perstavik starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem je izšel v Gor. 1838. V zbirki se je S. potožil, da s prvimi knjižicami Pesme za kmete ni imel uspeha med ljudmi. Kljub temu mu pogum ni upadel. V Gor. je 1828 izdal prevod Burgerjeve romance Cesar in prelat (v izvirniku Der Abt von St. Gallen); dodal ji je še Höltyjevo Roš'ce na grob Marjane D(urjava). Vakanze je spesnil najprej v nem. (Ferienfahrlied, 1834). Leta 1840 je dal ponovno natisniti več prevedenih pesmi iz nem. v slov. ali iz slov. v nem. (npr. Vesela pastirica; Pesem deklice, ki je v šolo hodila; Vakanze). Ko je začel Bleiweis izdajati 1843 Novice, mu je S. poslal Pesme za kmete iz 1838. Urednik se je o njih laskavo izrazil in nekatere takoj objavil. 1843 je S. napisal zadnjo in najboljšo pesem Hvala vinske trte in jo istega leta poslal Bleiweisu, ko je bil natisnjen v N spis Matije Vrtovca Vinske trte hvala. - S-eve pesmi so preprosto zgrajene, saj mu ni bilo do tega, da bi iskal stilistično dovršenost ali izrazno čistost; uporablja germanizme, arhaične in napačne izraze kanalskega narečja. 1843 piše Bleiweisu: »Ušesa so mi edino merilo in slovnica mi ni zmeraj v glavi, kakor bi mogla biti.« Vendar je zmožen samouk in ljubitelj zapostavljenega slov. jezika. Liter. zgod. menijo, da se je S. pri pesnjenju »zgledoval po Vodniku, pa se mu ni posrečilo«. »Imel je prirojen čut za melodiko in tečnost stiha, to je njegove poskuse približalo ljudstvu. S-eva slovstvena stvarilnost torej nima umetniških pretenzij, v sestavu njegovih celotnih prizadevanj pa je pomembno obogatila ljudsko omiko in razširila ideje slov. preroda tudi po Goriškem in Primorskem« (J. Pogačnik). – S. je veliko napisal tudi v prozi, tako v slov. kot v nem. Pomembna so besedila njegovih pisnih izpitnih nalog, ki so ohranjena v nadškof. arhivu v Gor. Poleg štirih v lat. in dveh v nem. je ena v slov. za izpit iz govorniške umetnosti. To je menda prvi ohranjeni S-ev slov. cerkv. govor, jezikovno zelo pomemben, saj »gre pač za dokument žive slov. govorice na Gor. v času franc. zasedbe, za pismeno pričo posebne stopnje slov. jezikovnega razvoja v Posočju... Govor je neodvisen od tujih jezikovnih vplivov, zares samonikel in pristen izraz gor. slovenščine na začetku 19. stol.« (R. Klinec). Čeprav vsebuje germanizme in nedoslednosti v pravopisju, se odlikuje po jedrnatosti, izrazni barvitosti in nazorni poučnosti kot posledica razsvetljenske dobe. S temi župnijskimi izpiti, ki jih je S. opravil v 10 dneh, od 15. okt. 1811 dalje, je bil namreč usposobljen za katero koli dušnopastirsko službo v škofiji. - Čeprav je bilo njegovo preroditeljsko delo namenjeno Goriški, je sklenil stike z osebnostmi iz oddaljenih krajev. Po njih je spoznal osrednji knjižni jezik; pri prevodu Sacris solemniis mu je bil za zgled Japelj; a nadaljnjemu jezikovnemu razvoju ni sledil. Ni se zanimal za Kopitarjeve reforme in Ravnikarjevo prozo. Zato je njegov jezik pomanjkljiv. Sam pravi v knjižici Pesme sa Kmete (1822): »...one (= pesmi) veliko pomankanja imajo... Starih bukuv navajenim bom prenov, in novih – prestar«. - Bil je tudi v pismenih stikih v nem. z Metelkom in Čopom. Metelkovo slovnico, ki mu jo je avtor poslal, je le površno prebiral; priznal je (1825), da mu nekatere nove črke metelčice niso všeč; morali bi jih nadomestiti z bolj jasnimi znaki. S. je bil pristaš starega črkopisa. V dobi abecednega boja je natisnil 1827 posebno primerjalno tabelo s črkami v latinici, bohoričici in metelčici, da so se mogli ljudje pri teh novotarijah hitro spoznati. Študijska dvorna komisija je 1828 dovolila, da so smeli rabiti to črkovno tabelo tudi pri pouku v ljudskih šolah (J. Mal). Zmagala je bohoričica, nato pa dokončno gajica. - Na Čopovo prošnjo, s katero je želel zvedeti, kaj je bilo v slov. natisnjenega na Gor., je S. odgovoril (1831), da ni nič izšlo, razen njegovih del (tj. Stanjčevih). Stike s S-em je omenil M. čop v pismu Šafařík 6. jan. 1834 (LZ 1898, 377). - Tesno povezana s šolstvom je bila S-eva knjižna dejavnost, saj so bile zanj knjige najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudstvom. Zato je okrog 1840 ustanovil nekako knjigarno (bolje knjigarniško posredovalnico). Naročal je in kupoval knjige ter jih delil. Zbiral je naročnike za Novice in Drobtinice. 1842 je izdal prvi knjižni katalog Perporozhenja vredne bukvize sa Slovenze, ki jih lahko vsakdo kupi v Gor. V njem je navedel 109 knjig, ki so izšle od 1810 do 1840 (npr. Metelkova slovnica, Prešernov Krst pri Savici, Linhartov Matiček itd.). Ko so izšle 1843 Kmetijske in rokod. novice, je naročil 9 izvodov zase in 52 za naročnike; Slomškovih Drobtinic 1846 pa 100 izvodov. Pisatelj Joža Lavrenčič, avtor povesti o Valentinu Staniču (Cerovškovem gospodu), pravi, da se je zamisel o ustanovitvi Mohorjeve družbe porodila v Ogleju, ko sta priromala 1835 h grobu ogl. škofa sv. Mohorja A. M. Slomšek in V. Stanič. Slomšek je to zamisel uresničil 1852. - Izredno pomembno vlogo je odigral na vzgojnem področju. Rasel je in se razvijal v času, ko so bile v Evropi vidne posledice franc. revolucije. Navzel se je idej razsvetljenstva. Bil je kult. razgledan, zelo podjeten, nesebično je posvečal vse svoje sile vzgoji, da bi izboljšal socialne razmere, odpravil zaostalost, nevednost in hlapčevstvo gor. ljudstva in obenem pospešil gosp. razvoj z bolj racionalnimi, za tiste čase revolucionarnimi metodami. Z vso požrtvovalnostjo je na Banjšicah in v Ročinju tudi na prostem učil mlade brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil tudi plavati. Z njimi se je rad igral, saj je bil vedrega značaja, čudovit v govorjenju in obnašanju. Odraslim je dajal navodila za boljše kmetovanje in opravljanje drugih del. Tudi sam se je lotil vsakega dela (kmetovanja, zidanja, cepljenja drevja, mizarjenja, kovanja itd.). »Bil je praktičen gospodarstvenik, ki je širil miselnost fiziokratizma« (Jože Pogačnik). Vzgajal je z zgledom. Na svoje stroške je na Banjšicah izdelal klopi in pripravil vse potrebno za šolo, v Ročinju je 1819 celo zidal šolsko stavbo in župnišče. Tu je skrbel za »ljudske šole« (soholae populares) in v njih sam učil tudi med tednom. O tem priča dejstvo, da je dekan zaprosil po S-evem odhodu iz Ročinja, naj pošljejo v vas duhovnika, ki bi učil »v ljudskih šolah«. A žal kmalu nato govorijo viri le o »nedeljskih šolah« (scholae dominicales) (Tabellae sacerdotum, 1820). Ker v Ročinju tedaj ni bilo knjig za pouk, se je S. obrnil do šol. nadz. Jožefa Wallanda v Lj. Kmetom je pomagal gojiti sadno drevje in s tem dvignil sadjarstvo na zadovoljivo stopnjo, uredil je drevesnico. Postal je odbornik Kmetijske družbe in tudi njen podpreds. (1822). Levec poroča: »Pravi mož, kolikor ga je bilo... bil je v vseh občinskih zadevah prvi svetovalec, v kmetijstvu najboljši voditelj; skratka pravi ljudski učitelj v najširšem pomenu besede... Zdi se mi Staničeva vse obsegajoča delavnost za goriške Slovence neizmerno znamenita in plodonosna...« Tudi v Gor. je kot višji šol. škof. nadz. zelo skrbel za šole, zlasti trivialke in normalke; pomagal jih je ustanavljati v vseh večjih središčih, saj se je s škofom Wallandom lotil važnega organizacijskega dela za rast in razvoj slov. šolstva na podeželju in v mestih. - Vzornega človekoljuba se je izkazal tudi, ko je pomagal revnim v vseh potrebah. Preskrbel jim je dela in kruha v letih 1816–17, ko jih je mučila strašna lakota. Poslal je celo cesarju pismo s poročilom, v katerem je popisal revščino v krajih Soške doline in prosil, naj poskrbi stradajočim delo in zaslužek, s tem da ukaže zidati v Kanalu čez Sočo most, ki so ga Francozi 1813 porušili pri svojem umikanju. Pismo je sklenil s temi verzi: »Uns drückt Not, / Franz, gib Brot! / Sonst, o Gott, / Schneller Tod.« Cesar je prošnjo uslišal. S. se je lotil tudi cepljenja otrok proti črnim kozam; ker ni imel na razpolago primernega orodja, je to delal kar s trnom. Ko je bral 1836 predgovor v knjigi o gluhonemih Versinnlichte Denk- und Sprachlehre Frančiška Hermana Czecha, se je v njem porodila misel, da bi tudi na Gor. morali skrbeti za izobraževanje in poučevanje gluhonemih in zanje ustanoviti redno šolo. Treba je bilo dobiti denarnih sredstev in podpore. S. je vplival na konzistorij, da se je zavzel za zadevo, in z okrožnicami ter priporočili od 1836 do 1839, naslovljenimi duhovnikom in prebivalstvu, pridobil mnogo dobrotnikov. Gluhonemnica je bila tako ustanovljena 22. apr. 1840. Med soustanovitelji je bil tudi Janez Budau (PSBL I, 151), prvi ravn. gluhonemih; za njim je vodil zavod Janez Della Bona, nato pa S. do svoje smrti. Največ zaslug pri vsem delu sta imela S. in knezoškof F. Ks. Lušin. S. je gojence vodil celo na izlete in sprehode. O izletu na Sv. Goro poroča v posebni brošuri Die Wallfahrt der Taubstummen auf den hl. Berg bei Görz am 21. Juni 1844. Njegovo je tudi delo Gefühle einer Taubstummen... (1844). – Leta 1845 je pristopil k Društvu zoper trpinčenje živali v Münchnu. 1846 je z gimn. prof. A. Füstrom ustanovil podobno društvo v Gor., prvo take vrste v Avstriji. Da bi opozoril ljudi na problem trpinčenja živali, je prevedel iz nem. Kratke povesti za mladino (1846). Društvo je zbudilo precej zanimanja v Franciji in Nemčiji; njegov pomen je pojasnil v spisu Kurzer Bericht über den görzer Verein wider die Thierquälerei u. Einladung zum gefälligen ferneren Beitritte (Gor. 1846). - S. se je ukvarjal tudi z alpinizmom. Zaslovel je kot prvi slov. hribolazec. Bil je eden izmed začetnikov modernega evrop. alpinizma. Že kot študent v Salzburgu (od 1795 dalje) se je z veseljem vzpenjal na vrhove. Pomembnejše vzpone je opravil: na Watzmann (1801), Hoher Göll (1802), Veliki Klek (29. jul. 1800), Triglav (1808, zmeril mu je višino; pod vrhom je Staničevo zavetišče), Mangart, Krn, Matajur, Kanin, Clapsavon v Karnijskih Alpah, Monte Pramaggiore, Cimon de Cavallo itd., skratka na najvišje vrhove v našem delu Evrope. Rad je tudi pešačil; 1802 je prehodil v 6 dneh pot od Salzburga do Kanala. V višine ga je vlekla skrivnostna sila, iskanje duhovne sproščenosti, prav tako tudi ljubezen do narave, želja po spoznavanju širokih obzorij ipd. Poglabljal je znanje prirodoslovnih ved. Svoje vzpone in poti je opisal v mnogih sestavkih v nem. Najbolj zanimivi so: Die Reise auf den Glockner; Etwas über meine Exkursion auf den Schafberg bei St. Gilgen (1801); Neue Reise auf den Glockner (1802); Der zufriedene Landpriester (1802); Aus einem Briefe eines Reisenden von Canal in Görz (1802); Etwas über meine Reise auf den Triglou in Oberkrain (obj. 1857); Meine Erfahrungen bei den Exkursionen auf den Hohen Göhl (obj. 1881) itd. - Človekoljubni in plemeniti S. je posvetil vse življenje nesebičnemu delu. Umrl je, potem ko se je prevzdignil na vrtu poleg gluhonemnice. Pokopali so ga na starem pokopališču, kjer je danes spominski park. Svoje premoženje je v oporoki namenil dobrodelni ustanovi za šolarje v Ročinju in dijake v Kanalu. Njegovo življenje je v obliki povesti prikazal dr. Joža Lavrenčič v Cerovškov gospod (Gor. Straža 1924–25).

Prim.: Drobtinice, 1848, 81–87; Št. Kociančič, Historia Semin. Centr. Gor., 1868; Paulus (Fr. Levec), V. Stanič, Gor. 1873; A. Rudež, Gluhonemi, Gor. 1894, 49–51, 92–102; S. Rutar, K Staničevemu životopisu, LZ 1883; Bleiweisov zbornik, J. Lokar, Bleiweis in Novičarji, Lj. 1909, 129; Gabršček I, 4; KolGMD 1925, 103; Staničev vestnik, 1927, št. 8; J. Mal, Zgod. slov. naroda, 416–20; F. Klinec, Zgod. gor. nadškof., Gor. 1951, 35–46; Evg. Lovšin, V. Stanič, prvi alpinist v Vzh. Alpah, 1956; SBL III, 43942; KolGMD, Gor. 1967, 32–33; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, II, Mrb. 1969, 221–22; Zbornik o Valentinu Staniču, GMD, Gor. 1973, ur. Marijan Brecelj; Zbornik ob 50-letnici GMD, Gor. 1974, 41; PSBL I, 151; B. Marušič, Z zlatimi črkami, ZTT, Trst 1987, 29–31; Avg. Pirjevec, Slovenski možje, DSM, Prevalje 1927, 254.

E. D.