Smrekar, Hinko (1883–1942)

Smrekar Hinko (Henrik), risar in slikar, v Lj. r. 13. jul. 1883 postreščku Janezu ter Marjani r. Kern in u. 1. okt. 1942. Tu je obiskoval osn. šolo, od 1893 gimn. (1901 mat.). Risarski talent je kazal že v višjih razr. gimn., želel sprva študirati medic., a se je zaradi pomanjkanja sredstev 1901 vpisal na pravno fak. v Innsbrucku, 1902 je nadaljeval študij na Dunaju. Pred I. drž. izpitom je odstopil in se posvetil umetn. poklicu. Vpisal se je na Avstrij. muzeju za umetnost in obrt v tečaj za učitelje risanja na sred. šolah; ker ni imel sredstev, je 1905 Dunaj zapustil. Vrnil se je v Lj. in Kranj (kamor se je S-jeva družina 1904 preselila), kmalu zatem pa je odšel z M. Gasparijem (SBL I, 205) v München in tam skoraj leto dni študiral po zaseb. šolah. Po vrnitvi je bil 1907–11 še nekajkrat na Dunaju in se vračal odtod v Kranj. L. 1911 je vnovič odšel s kiparjem L. Dolinarjem (SBL I, 142) na Dunaj in v München, se v pozni jeseni vrnil v Lj., kjer se je naselil z materjo za stalno. L. 1915 je bil na ovadbo vpoklican k vojakom in kot srbofil aretiran; zaprt najprej v Lj., potem v Wagni pri Lipnici na Štaj., v Enzersdorfu in Mittergrabernu; tu se je sešel z Vlad. Levstikom (SBL I, 659–61), Iv. Lahom (ib., 604–5), R. Pustoslemškom (ib. II, 601–3), V. M. Zalarjem, F. Žgurom idr. Odtod je moral še 1915 v Judenburg na Zgor. Štaj., kjer so ga potrdili v voj. službo. Začel je simulirati duševno bolezen, prišel v bolnišnico v Scheiflingu ter Gradcu, od tam so ga apr. 1916 po mučnih preiskavah odpustili kot popolnoma nesposobnega. Vrnil se je za stalno v Lj., živel kot svoboden umetnik, kratko učil na Probudi (1926–7 C odd.). Po materini smrti 1927 si je sezidal na Aleševčevi c. 38 »vilo Kurnik«, jo prezidaval in širil, da bi uredil delavnico, kjer je tudi poučeval risanje. Kot izrazito svobodoljuben in socialno čuteč narodnjak 1941 ni skrival svojega mišljenja. Javno je razstavljal žgoče satirične risbe, ostre pamflete in karikature po izložbah in jih širil med ljudmi; 29. sept. 1942 je S-ja prijela italij. patrola in pri njem našla ilegalni Radio-vestnik OF. Zato je bil dva dni zatem brez sodnega postopka v Gramozni jami na lj. polju ustreljen.

I. Priložnostno delo. Po prihodu na Dunaj (1902) je S. z bivšimi učenci lj. umetno obrtne šole S. Šantlom, G. Birollo (SBL I, 40–1), M. Gasparijem, S. Peruzzijem (ib. II, 312–3) idr. hrv. tovariši ustanovil 1903 pod vplivom ondotne Secesije in po zgledu drugih Slovanov (zlasti Čehov in Poljakov) društvo Vesna s programom: ustvarjati v pristno slov. duhu. Proučevali so redke ostanke dom. ljud. umetnosti in ornamentike, kmečko umetno obrt, zbirali in risali pohišnino, oblačila ter iskali izvirne tipe, stavbe in motive. S. se je v tem društvu živahno udejstvoval; ilustriral je besedila ljud. pesmi, črpal motive iz pravljic in praznoverja. L. 1905–6 je precej risal za lj. Oso; 1904 se je na Dunaju seznanil z Iv. Cankarjem, se z njim dve leti pozneje tesneje povezal, ko mu je po uspelem osnutku za ovitek Gospe Judit (Lj. 1904) izdelal še: Krpanova kobila (1907), Hlapec Jernej (1907), Pohujšanje (1908), Za križem (1909), Milan in Milena (1913) itd.; ostala sta prijatelja do Cankarjeve smrti. Baje je S. 1908–10 sodeloval še pri neki socialist. dunaj. satir. reviji (Die Muskete, Neue Glühlichter, Kikeriki?). Tudi v Münchnu se je moral S. poleg romantično nastrojenih del ukvarjati s priložnostnimi nalogami. Risal je ovojne naslove (R. Murnik, Lovske bajke in povesti. Lj. 1914), inicialke in vinjete za razne revije (Jež, Zk, DS) ter pozneje sodeloval pri knj. opremi slov. revij DS (1914, ilustrator 1909 in 1911), LZ (1917), PV itd. Po vrnitvi v Lj. 1916 je ilustriral, se udejstvoval v kombiniranih risarskih tehnikah in slikal z oljem; tudi poslovnih reklamnih del (L. Schwentner, gl. čl., knj. prospekt) ni odklanjal. Risal je častne diplome, priložnostne razglednice (1913) in plakate; njegove slov. igralne karte, ki so izšle v Lj., so se že močno udomačile, dokler jih ni 1916 policija zaradi panslavist. tendenc zaplenila in prepovedala. Na kartah za tarok je uporabil najrazl. motive iz življenja slovan. narodov, v posameznih figurah je upodobil slov. vladarje. Malo pred 1914 se je S. pogajal s Srbsko AZ zaradi ilustr. srb. ljud. pesmi: Margita devojka in Rajko vojvoda (perorisbi) sta bili reproducirani šele po končani vojni. L. 1919 je za Slov. socialno Matico v Gor. izdelal več osnutkov za razglednice z aktualnimi motivi in risal ovoje ter ilustr. za prvi socialist. spis Prvi majnik (Lj. JSDS 1919) in za nekaj nasl. št.

II. Kot karikaturist je 1918 in 1919 živahno sodeloval pri šaljivem listu Kurent (oz. Kurentov album, Lj. 1918–9, ur. B. Kozinc), risal še za druge šaljive liste, objavljal satir. kompozicije in aktualne karikature v dom. dnevnikih, tednikih ter v zgb Koprivah. Poskusil je tudi izdajati lastni litograf. šaljivi list Pikapok. Posvetil se je zlasti upodabljanju sodobnih slov. umetnikov, znanstvenikov, politikov in drugih javnih delavcev; med njimi so največkrat ljubeznivo karikirani I. Cankar (KCkD 1930, 47, 48), Župančič, R. Jakopič (SBL I, 370–2), Peruzzi, Dolinar, Gaspari idr. (prim. DS 1917, pril. 6, 7; IS 1926, 76, 77; 1927, 252, 276; 1931, 48, 156, 172, 220, 300; Um 1937–8, 18). Posebej je narisal Legijo slov. umetnikov (1912), skupino literatov (1913) in skupino upodabljajočih umetnikov (1913), obe skupini pa še ponovil v maskah (1913). Še obsežnejša je zbirka S-jevih lastnih karikatur (IS 1926, št. 10; L. Menaše, Avtoportret na Slov., 1958), saj si ni prav nič prizanašal. Vso pozornost je posvečal družb. satir. kompozicijam in kar sproti komentiral polit. dogodke doma in na tujem (IS 1926–7). Njegove satire so pronicljiva kritika dom. kult. življenja in resničen dokument tedanjih razmer.

III. Iustrator. S-jevo prvo večje samostojno delo so bile risbe za Literarno pratiko. Lj. 1914. V zaglavjih in risbicah posameznih svetnikov je narisal brez števila zares duhovitih domislekov in šegavih zgodb. Konec 1917 je ilustr. Levstikovega Martina Krpana. Lj. 1917, 12 slik s poudarjeno satir. ostjo. Nekateri kritiki so S-ja grajali (LZg 1918, št. 4), češ da je zgodbo postavil preveč realistično v dobo baroka. S. se je odločno branil (Jsln 1918, št. 11). L. 1919 je izšlo delo Hinko Smrekar – črnovojnik (litograf.), S. ga je sam napisal in opremil z risbami. V njem popisuje lastne doživljaje 1915–6 z veliko mero humorja in dovtipnosti, pa tudi z žgočo in jedko satiro; i. l. je izdelal risbe za Milčinskega (SBL II, 124–5) zbirko ribniških okroglih zgodb Süha roba. Lj. 1919, 32 str. Za šaljivi sestavek Vikt. Murnika (SBL II, 178–81) Sistem brata Krpana (Prednjak 1928, 61 sl.; nat. v knjigi 1928) je narisal več karikatur. Zelo značilne za njegovo zares toplo socialno čustvovanje so risbe za Milčinskega povest Ptički brez gnezda (1917, 1935², 1950³, 1955´); prizori iz proletar. lj. predmestja so resnična podoba bridkih razmer, ki jih je S. v mladih letih sam doživljal. Ilustriral je še knjige: Fr. Bertelli, Jurček-Kozamurček. 1927; V. Hey, Sto basni za otroke. 1936; D. Ravljen (SBL III, 39), Grajski vrabec. 1938; M. Jezernik, Beli bratec. 1938; G. Strniša, Satire. 1938; V. Klemenčič, Iz starih in novih časov. 1939; v samozal. je 1940 izdal in ilustr. Sedem Andersenovih pravijic. V inicialkah in risbah za to knjižico je videti že očitna namigavanja na strahote svet. vojne. Zadnje ilustr. delo je zbirka humoresk J. Vovk, Zaplankarji. Kranj 1941.

IV. S. je tehnično obvladal skoraj vse izrazne načine, mojster pa je bil v perorisbi s tušem; med laviranimi perorisbami gre nedvomno umetnostno prvenstvo zbirki Zrcalo sveta (več kot 30 listov, prvič razst. 1933 v Jp); to pretresljiva izpoved o pošastnih zablodah, strasteh in norostih sodobne člov. družbe je ustvarjal, ko je zavladal v Nem. hitlerizem.

V. Kot grafik je S. tudi umetnostno dognan. Njegove jedkanice in akvatinte (Rajska ptica 1915, Prerokova kletev 1916, Moja mati 1926 itd.) ga uvrščajo med najboljše dom. grafike v dobi, ko je bila ta umetnostna zvrst pri nas šele v povojih. Tehnično dovršeni so tudi S-jevi

VI. lesorezi. Med najboljše šteje venec z roko barvanih lesorezov Sedem naglavnih grehov. 1927, kjer je pokazal nekatere najbolj pogoste člov. napake in slabosti. Z lesorezi sta opremljeni bibliof. izdaji Fr. Prešeren, Strunam. Lj. 1940 in Pod oknom. Lj. 1941. Kot zanimivost je treba omeniti S-jevo kiparsko delo in fresko, kar pa je ostalo le v poskusih in osnutkih.

S. je razstavljal le poredkoma, čeprav ga je R. Jakopič večkrat vabil, naj se udeležuje skupnih razstav. Prvič je razstavil v Bgdu 1904 na I. jsl umetn. razstavi, sicer pa večinoma po izložbah lj. trgovin; za skupne umetn. razst. v Lj. (1912, 1916, 1917, 1922 Jp in NarG, 1926, 1931, 1933, 1934, 1937, 1938, 1939, 1940 Mest. dom; velesejem 1941, 1942), v Celju (1931, 1933), v Mrbu (1934, 1938), v Zgbu in v Gor. je prispeval le po nekaj listov. Lastno retrospektivno razst. je priredil po dolgem prigovarjanju šele 1940 v Lj. v Obersnelovem razstav. salonu na Gosposvetski c. Tu je razstavil tudi poslednjič l. 1942 s Šantlom, z Gasparijem in z I. Sajevicem (SBL III, 184). Ob 10. obletnici smrti je 1952 NarG priredila S-ju veliko spomin. razstavo; ob 20. obletnici je Kostanjevica 1962 razstavila 50 S-jevih del, NarG pa 40 del l. 1963.

S. je bil tudi imeniten stilist: napisal je precej duhovitih sestavkov (J 1931, št. 61, 106, 209; 1932, št. 208; 1936, št. 177 a; M 1937, 235–6; Odmevi 1929–30, 67 sl.; 1932, 86 sl.; Živa njiva 1941–2, 31–2, pril. Um), ki jih je objavil v slov. dnevnikih in tednikih. Večinoma gre za polemike s kritiki (Dan 1912, št. 281; SN 1912, št. 24; J 1924, št. 87; S 1933, št. 39 a) in javnostjo sploh, za šegava in dovtipna kramljanja (SN 1930, št. 42; J 1937, št. 209; Koprive 1928, 13; KCkD 1931, 36–41), pa tudi persiflaže. Ok. 1927 je začel pisati svoj življenjepis, ki naj bi bil tudi ilustriran (po vzoru H. S.–črnovojnik); načrta ni izvedel in je doslej znan samo osnutek uvoda, ki obsega otroška leta (NS 1952, 961–72; H. S., Lj. 1957, 35–42). Za bibliogr. revijo Naša knjiga v Zemunu je 1931 napisal v 10. snop. navidez hudomušno, v resnici pa prav bridko: Autobiografija jednog umjetnika (prim. tudi J 1924, št. 87).

S. je bil naravnost virtuozen risar, odlično je obvladal anatomijo, imel je globok smisel za kompozicijo. Predmete je videl kot kombinacije linij in obrisov, svetlobe in senc. Vidnega sveta ni dojemal kot slikarski pojav, zato so tudi njegove zasnove, kadar je uporabljal barve, v bistvu samo kolorirane risbe. Najvišje učinke doseza tam, kjer gradi s čistimi obrisnimi linijami brez preobloženosti. Nadrobnosti pogostoma kvarijo preglednost celote. S-jeva posebnost je perorisba, kombinirana s pasteli, včasih tudi z akvarelom ali s tempero. Tako ima barvne podobe svojstvenega značaja, ki jim je na prvi pogled težko določiti tehn. način izdelave. S-jev umetn. izraz niha med dvema skrajnostima: intelektom in čustvom. Ker je rojen humorist, je pretežni del njegovega ustvarjanja posvečen karikaturi, satiri, persiflaži, pamfletu in dovtipu, ki pa ima resno ozadje in je izraz kritike, ki naj razgali bistvo vsakega pojava. Včasih je ta satira fantastična, čudaška, vselej pa jedka in ostra, kdaj pa kdaj docela abstraktna, da prehaja v simboliko ali grotesknost. Groteska se mu skoraj vselej sprevrže v tragiko. »Smeje se govoriti resnico« je bilo njegovo vodilo. S tem geslom je postal slaven kronist in oster kritik svojega časa, ki pa zaradi umetnostnih pojmovanj tedanje dobe in zaradi svojega temperamenta ni bil vedno pravilno vrednoten. – Čustvo vodi S-ja zopet k delom, ki ga kažejo kot sanjača, živečega zunaj resnične stvarnosti. To so globoko občutene risbe k pravljicam, bajkam, ljud. pesmim in kompozicijam s področja ljud. praznoverja, risbe so kakor ulite, izdelane v enem zamahu; v teh je S. tudi najbolj slovenski, kronist odmirajočega sveta, ki ga je izmed vseh tovarišev gotovo najbolje zajel in ohranil potomcem.

Razen monograma je S. uporabljal zlasti na karikaturah psevd.: Žane Brunda (IS 1926, 404), Enrico Pizzicagnola (ib., str. 136, 284, 308; 1927, 96), Enrico P. (ib. 1926, 340, 396), Boštjan Kozobrin (IS 1927, 88), Jaka Krulc (ib. 8), Ramon de Siscara (ib. 144), Giovanni Senzapara (ib. 1926, 80), Areh S. (Kurent 1918) itd. – Ocene: R-O, Gorica 1912, št. 57; J. Jurkovič, LZ 1912, 612–4; (J. Šlebinger), ib. 1913, 560; J. Wester, ib. 1914, 96–9; I. Zorman, ib. 1915, 127–30; 1917, 665–6; M. Zarnik, ib. 1918, 222–4; K. Dobida, ib. 1927, 177–84; 1933, 762–5; 1939, 170–2; LZg 1914, št. 61, 86; 1915, št. 12; 1916, št. 172; G. Porenta, Mentor 1917, 131–6; J. Kremen, SN 1919, št. 234; Frst, DS 1922, 46; I. Samsa, ib., 41; F. Stele, ib. 1934, 185; J 1921, št. 268; 1932, št. 105; (L. Mrzel), ib. 1940, št. 138; (Kos F. K.), ib. 1942, št. 87; R. Ložar, Ilustr 1930, 250; K. Dobida, M 1937, 234; S. Mikuž, S 1941, št. 146 a; 1942, št. 89; Slov. list 1940, št. 181.

Prim.: NE IV, 249–50; PA, kazalo; Thieme-Becker XXXI, 154; A(nton) P(esek), SIT 1912, št. 4; H. S., J 1926, št. 105; S. Šantel, ib. 1933, št. 161; B. Borko, ib. 1941, št. 285; S 1928, št. 287; Artem, DP 1940, 98–100; emka (Mirko Košir), LdP 1945, št. 203; L(ojz) K(raigher), ib. 1951, št. 159; 1952, št. 6; I. Juvančič, št. 40 (s slikami); Nedog Janez, št. 42 (s karikat.); S. Mikuž, št. 46; Č(oro) Š(kodlar), SPor 1945, št. 32 (s sliko); (S. Mikuž), št. 141 (s sliko S-jevega kipa); B. Borko, ib. 1951, št. 88; L. A. (= K. Dobida), ib. 1952, št. 233 (s sliko); št. 235; N(ovšak France), št. 254; V. Bartol, št. 282; CP 1948, II, 325; III, 5–7, 82, 175; E. Justin, Tov 1948, 970–2 (s slikami); 1951, 260 (s slikami); -dr- (D. Ravljen), ib. 1952, 817 (z reprod. Dolinarjevega kipa H. S.); Franjo Aleš, DEn 1952, št. 42; F. N. (Fr. Novšak), LDk 1952, št. 254; Miran Sattler, ib. 1957, št. 239; K. Dobida, Mlada pota 1952–3, 38–42; M. F. (Majda Frelih), NŽ 1952, 356 (s slikami); Bojan Štih, NRazgl 1952, 17–8 (s slikami); B. Jakac, ib., 19; 1958, 316–7; K. Dobida, Obz 1952, 50–4; Avg. Reisman, ib. 1954, 62–5; S. Rupel, ib. 1957, 914–6 (s slikami); (Davorin Ravljen), PDk 1952, št. 241, št. 259 (s slikami); B. Jakac, SocM 1952, 35 (s sliko); B. R. (Branko Rudolf), VMrb 1952, št. 244; K. Dobida, H. S. 1883–942. Lj. 1952 (razst. katalog); K. Dobida, Pionir 1953, 238; Č. Z. (Črtomir Zorec), GG 1954, št. 1 (s sliko); K. Dobida, GLLJ Mest. gled. 1956, 22; H. Grün, NOja 1957, 488–90; B. Rudolf, ib. 1960, 225–8; K. Dobida, H. S. Lj. DZS 1957 (monografija); A. Gspan, Iz časov naše moderne, Sd 1963, 790; MohBibl; BiblLZ; M. Juteršek, Razst. katalogi um. razstav, Lik. Revija 1961–3. – Slike: B. Jakac, Portret H. S., M 1937, 234; L. Dolinar, Portret H. S. (žgana glina, last H. S.); Lastna podoba, 1908 (risba s svinčnikom, v NarG); Lastna podoba (olje, platno) 1939 (Lj., Josipina Ham); Lastna podoba, 1942 (risba s svinčnikom, NarG). Dbd.