Slavik, Antonija (1868–1938)

Slavik Antonija r. Lavrenčič, nar. delavka, r. 1. maja 1868 v Trstu mag. uradniku Andreju, u. 18. maja 1938 v Lj., pok. na Proseku. Že 1884 je S. na Jenkovi proslavi v Trstu deklamirala; 1887 je opravila na slov. oddelku učiteljišča v Gor. mat. z italij. in slov. poučevalnim jezikom. Kot mlada učiteljica je bila med prvimi Slovenkami, ki so z deklamacijami, gled. nastopi in s petjem nastopale po primor. ljud. odrih. Od 1888 je pisala narodnobodrilne članke v E in druge primor. slov. liste (šifra B.). Udejstvovala se je v vseh tržaških slov., zlasti kulturnih (Žen. podružnica Šol. društva; ŽS) in dobrodelnih (Rdeči križ; Organizacija vdov in sirot; Žen. dobrodelno udruženje 1922) društvih, kjer je zlasti med 1. svet. vojno skrbela za slovan. ranjence in ujetnike, po vojni pa za vdove in sirote. Por. je bila z dr. S-om (gl. čl.): njuna zgodaj umrla hči Nada je bila prva slov. zdravnica v Trstu (ŽS 1924, 163–4). – Sin Slavoj, pravnik, r. 9. jul. 1896 v Trstu, u. v maju 1945 (op. ur.: v marcu 1945) v taborišču Mauthausen je bil po gimn. med 1. svet. vojno mobiliziran, nazadnje kot podporočnik na albanski fronti; nato je študiral pravo v Zgbu (prom. v Sieni) ter prevzel 1923 očetovo pisarno. Kot zaveden Slovenec je bil 1941 v tržaškem procesu obsojen na 15 let ječe; po zlomu Italije je zbežal v Trst, vendar so ga Nemci internirali v Mauthausnu, kjer je ves izčrpan u. – Prim.: letno poročilo učit. v Gor. 1900, 50; SDL II, 130; ŽS 1924, 145–6; 1928, 188; 1938, 129 (s sliko); E 1926, št. 15, 21 (pril. III. za št. 15); J 1938, št. 115. Za Slavoja: informacije brata Borisa. Syr.

SLAVIK Antonija, roj. LAVRENČIČ, nar. delavka, r. 1. maja 1868 v Trstu (Greta), u. 18. maja 1938 v Lj., pokopana na Proseku. Oče Andrej, magistratni uradnik, mati je bila domačinka z Grete. 1887 je maturirala na gor. učiteljišču. Že v mladih letih se je vključila v družbenokult. življenje trž. Slovencev. 1884 je deklamirala na Jenkovi proslavi v Trstu, potem je bila kot mlada učiteljica med prvimi Slovenkami, ki so z deklamacijami in gled. nastopi ter s petjem gostovale po prim. ljudskih odrih. Od 1888 je pisala članke v E in druge slov. liste (psevd. B.). Delala je v številnih ženskih, kult. in dobrodelnih društvih (Žen. podružnica Šol. društva, Žen. dobrodelno združenje, Ženska podr. CMD, Rdeči križ, Organ. vdov in sirot). Dobrodelno dejavnost je razvila zlasti med prvo svet. vojno, ko je skrbela za slovanske ranjence in ujetnike, po vojni za vdove in sirote. Poročena je bila s politikom in pravnikom dr. Edvardom Slavikom (gl. čl.), s katerim sta najprej stanovala v vili v ul. Rossetti, nato sta si zgradila vilo z velikim vrtom na Kolonji (ul. Fabio Severo). Njun dom je bil polit. in družabno shajališče slov. trž. meščanskih krogov. V zakonu se je rodilo šest otrok:

Nada (30. jul. 1895 - 11. jun. 1924) je bila prva slov. zdravnica v Trstu. Medicino je študirala v Gradcu, a je morala iz polit. razlogov študije prekiniti. Med vojno je prakticirala v lj. bolnišnici, kjer se je v težkih razmerah znašla sama z enim zdravnikom. 1920 je promovirala v Pragi in po specializaciji v okulistiki prakticirala v trž. bolnišnici, kjer je tudi operirala v okulistiki. Nekaj časa je skrbela za brezplačno zdravniško oskrbo otrok na Ciril-Metodovi šoli;

Slavoj (gl. čl.); Slavica (25. jul. 1897–7. sept. 1919) in Vlasta(30. jul. 1898–21. dec. 1915) sta kot Nada mladi umrli za tuberkulozo; Dušica (9. avg. 1902–2. nov. 1979), por. Tolazzi, je bila prva ženska, ki je diplomirala na Ekon. fak. novoustanovljene trž. univerze;

Boris (1901–1987) je po prvi vojni stopil v jsl. vojno mornarico, dosegel čin kapetana, nato letalski polkovnik, komandant letališča v Pančevu; med vojno je bil partizan; po upokojitvi je živel v Sežani, kjer je vodil med drugim glasbeno šolo. Umrl je v Sežani, pok. v Splitu.

Prim.: SBL III, 359 in tam nav. liter.; ŽS 1924, 145–46; 1938, 129 s sl.; Slov. žena, 212; podatki Eleonore Grzinič Slavik; M(Trst) 1987, 119, več slik družine Slavik hrani Ods. za zgod. pri NŠKT.

ldt