Slovenski biografski leksikon

Sever Anton, kipar in medaljer, r. 14. jun. 1886 v Šenčurju pri Kranju dacarju Andreju iz kmečke družine v Predjami pri Postojni, u. 29. jan. 1965 v Lj. Obiskoval je osn. šolo 1892–900 na Igu pri Lj., 1900–4 v Lj. umetnoobrt. strok. šolo, odd. za podobarstvo (učitelj Al. Gangl, SBL I, 203–4), nato do 1905 drž. obrt. šolo v Gradcu, odd. za rezbarstvo (prof. Brandstetter, J. Fankhauser); tu je od 1905 delal kot risar za pohištv. okrasje v les. podjetju, devet mesecev kot podobar in rezbar na Dunaju (češ. kipar Gasarik). Od tu se je preselil v Lj. in rezbaril do konca avg. 1907 pri miz. podj. J. Mathian. Jes. 1907 se je vpisal S. na specialko za graverstvo in medaljerstvo pri AUU na Dunaju (prof. Rud. Marschall), kjer se je bliže seznanil s hrv. medaljerjem Ivom Kerdićem. Po predavatelju za perspektivo in oblikoslovje, arh. G. Niemannu, tu ponujenega asist. mesta ni sprejel, pač pa si je z njegovim priporočilom prisluževal nadaljnji študij, ki ga je 1912 končal. Nato je kot svoboden umetnik živel v Lj., od 1914 do konca vojne bil stavb. risar v mornar. arzenalu v Pulju; 1920 je opravil prof. izpit iz ris. in modeliranja na zgb akad. in bil v Lj. do upok. 1960 prof. na TSŠ, hkrati predstojnik (od 1939) odseka moš. obrtne šole (odd. za kiparstvo, graverstvo, keramiko) ter učil risanje, modeliranje, medaljerstvo. L. 1924–41 je še vodil javno umet. šolo društva Probuda in tu tudi učil.

S. je izjemoma slikal z olj. barvami, izdeloval jedkanice, manjše število okroglih plastik; sicer se je posvečal ustvarjanju medalj in plaket. Med le-temi so portreti naših starejših in sodobnih kult., polit. idr. javnih delavcev: 1909: Doktor Francè Prešeren (zal. akad. druš. Sja, Dunaj; reprod. gl. PA 1950, 204; ocenil Iv. Prijatelj, Omladina 1909, 41), prva S-jeva bronasta medalja, Iv. Prijatelj (SBL II, 571 sl.), levi profil, Gregorčič S.; 1910: Starka, Stric; 1911: Trubar; 1919: general Maister (SBL II, 14–5; repr. M 1928, 33); 1924: dr. Edv. Šlajmer; 1929: dr. Gregor Žerjav; 1930: Dušan Sernec (gl. čl.); Anton B. Jeglič (SBL I, 390–2); ravn. Iv. Šubic; 1931: Iv. Hribar (SBL I, 353–4); 1933: Karla Bulovec (SBL I, 65); dr. Val. Rožič (SBL III, 151–2); 1937: Julija Primic (na ovitku rkp. izdaje Prešernovega Sonetnega venca Stanka Gradnika); 1938: Iv. Lah (SBL I, 604–5); 1943: Saša Šantel; 1951: Primičeva Julija; 1952: Viktor Gostiša; 1954: Jos. Plemelj (SBL II, 378–9); 1956: Marjetica. — Portrete je modeliral zlasti en face. — Plakete: 1910: Slepec; 1911: Moja mati; 1912: Materina sreča. — Modeliral je osnutke za: spomin. značke (sokol., gasil. druš.), ščitke, grbe, embleme (množična produkcija); drobne plastike (keramična razmnož.); prstan Življenje in smrt (1912), izvirno, figuralno plastično; reliefne stropne dekoracije v mavčnem štuku (Živalski krog, 1937); obesek za rektorsko verižico (1957).

S. se je lotil tudi tolčenja medalj iz bakrene pločevine, obvladal je različne vrste okroglega in relief. plastič. oblikovanja (L. N. Tolstoj; Amor in Psiha, oboje 1904). Napravil je tudi portretni kip Iv. Vurnika (1909).

Razstavil je: 2 deli, Bruselj, Svetov. medalj. razst. 1911; 6 del, Bgd, V. jsl razst. 1922; 7 del, zbirko fotogr. osnutkov svojih del, z avtobiogr. New York, Mednar. medaljerska 1924 (po imenu vabljen); 3 dela, Varšava, Mednarod. medaljerska 1926; 5 del, Lvov, Slovan. razst. medaljerjev 1931; Lj., ModG 1955; 5 del, Bgd, Jsl umet. obdelava kovin 1956. — S. se je po smrti medaljerja Fr. A. Schege (gl. čl.) kot prvi, za desetletja tudi edini Slovenec skoraj izključno posvetil medaljerstvu. Za njegovo delo je značilno temeljito obvladanje forme, globoko poznavanje zakonov perspektive, čistost kompozicije in občutek za smotrno izpolnitev prostora; šibkejša je čista fantazij. ustvarjalnost. Pri portretih je opazen poduhovljen individualni značaj in poudarjena težnja po portretni zvestobi. Zgodnja dela kažejo s svojimi slikovito razkrojenimi obrisi opazen vpliv impresionist. teženj sodobnega kiparstva, ki pa se polagoma umaknejo realist., vse bolj strogo kiparsko občutenemu, dosledno strnjenemu načinu. Že od mladega mu je bil klasič. renesančna, še bolj pa baročna medaljerska umet. vzor, ki ga je skušal čim popolneje doseči. Njegove medalje in plakete so zgovorna zgodovina dobe, neposredna likov. kronika dom. dogajanja v prvi pol. 20. st. — L. 1961 je S. poklonil lj. NarG svoja preostala dela (63 kosov, od teh 15 bronastih medalj, 17 plaket). — Prim.: NE IV, 91; Kidrič, PA 204, 324; Veselovo gradivo; Spominska knjiga 1888–938, 142, 169; LZ 1911, 604; Kidrič, ib. 1935, 556, 559; M 1928, 33; DP 1930, 5–6; J 1931, št. 141, 151, 258; 1935, št. 109; 1943, št. 32; SN 1933, št. 155; Umetn. zbornik. Lj. 1943, 254; Menaše Luc, Avtoportret na Slov. 1958, 99; Delo 1961, št. 90 (s sliko); Fr. Šijanec, Sodob. slov. lik. umet. 1961, 286. — Slika: na skupni sliki Spominske knjige pri str. 138. Dbd.

Dobida, Karel: Sever, Anton (1886–1965). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi564542/#slovenski-biografski-leksikon (21. junij 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine