Slovenski biografski leksikon

Seliškar Tone, pesnik in pisatelj, rojen 1. apr. 1900 v Lj. žel. strojevodju Antonu (gl. LZ 1929, 1–2) in delavki v tobačni tovarni Mariji r. Selan, živi v Lj. Tu je obiskoval osn. šolo na Vrtači (1907–11), I.—III. razr. I. drž. gimn. (1911–4), učiteljišče (1914–9; mat. 1919) in študiral 7 sem. pedagogiko (1937–41). Služboval je 1919–25 kot učitelj in šol. upravitelj v Dramljah pri Celju, Št. Lovrencu, Trbovljah, Reki pri Laškem in Cerkljah na Dol.; 1925–42 je bil strok. učitelj na mešč. šoli v Lj. (Prule), 9. sept. 1943 — 10. maja 1945 v NOV. Tu je urejal mesečnik Naša pest, tednik Glas osemnajste, Novice, in v Dalmaciji tednik Bratstvo. Nato je bil org. sekretar SPor, 1947–55 glavni urednik DEn, 1955 invalidsko upok. Deloval je v mnogih družb. organizacijah kot: član republ. sveta sindikatov Sje in Zvezn. sveta sindikatov Jsle, predsednik komisije za mlad. lit. pri Svetu za mlad. skrbstvo v Bgdu, član založn. sveta Združenja založb Jsle, predsednik Svobode-Center v Lj., član predsedstva mednar. kuratorija za mlad. knjiž. v Zürichu; od 1964 je pedag. svetnik.

S. je izrazit socialni pesnik in pripovednik; svoj socialni nazor je uveljavil tudi v mlad. slovstvu in publicistiki. Odločilno so vplivali nanj družinsko okolje, proletarsko predmestje v Lj. (Tržaška c.), 1. svet. vojna, služba v Trbovljah in udeležba v NOV; njegova umetnost posega tudi v polit. dogajanje. Nazore o slovstvu in umetnosti, posebej svojo socialno usmerjenost je večkrat izpovedal kot svoj program (prim.: I. Traven, DS 1927, 91, 93, 94; S. Škerl, S 1930, št. 293; B. Borko, J 1932, št. 255; GL Celje 1953, št. 2). Kot pisatelj hoče biti delavec v množici, v odporu zoper bedo in nasilje, buditi vero v delavsko prihodnost in svetovni mir. Kot pesnik in pripovednik je sodeloval pri LZ (1922–35), DS (1923–8), Kresu, Rdečem pilotu, Svobodi, ŽS (1931, 1932), posebno v ameriških listih in ADK, po 2. svetovni vojni v DEn, NŽ, Obz in SPor.

Največjo pozornost je vzbudila prva pesniška zbirka Trbovlje (1923); nastala je pod vtisi rudar. življenja in posledic 1. svet. vojne ter posvečena »vsem sajastim bratom in sestram, ki umirajo na našem s krvjo omadeževanem planetu«. Pesmi so bile po eni sodbi »vulkan s sveto lavo« (S. Majcen, DS 1923, 64), po drugi sodbi »posoda, v katero je mladi pesnik ugnetel ves svoj socialni obup in gnev svoje mladosti, vso svojo lepo vero v človeka, najbednejšega in najbolj poraženega na svetu (Fr. Albreht, LZ 1923, 523). Zbirka je bila značilna priča tedanjega ekspresionizma in se ji pozna evropsko lit. občutje. — Druga knjiga Pesmi pričakovanja (SM 1937) obsega pesn. delo 1924–36. Simbolni naslov daje zbirki časovno polit. poudarek; glede motivike je širša in tudi bolj osebna. Posebno cikla Stekleno oko in Človek sam s seboj segata v pesnikov intimni svet, nova je zlasti svojska erotika; tudi oblikovno je knjiga bolj umirjena, svobodni verz do skrajnosti preprost; njegovo širino je kritika primerjala z Whitmanovo sproščenostjo. — Zbirka V naročju domovine (SKZ, Lj. 1947) je nastala 1944 v NOV. Prva knjižica teh pesmi Sovražnik je izšla že 1944. To novo zbirko preveva partizanska vedrost, uporen, neuklonljiv duh in vera v zmago. Nekdanji ekspresionist se je v ljud. motivih naslonil na preprosto popevko, ki je v ritmu uglašena za pohod, v ciklu Obličja domovine pa segel celo po tradicionalni sonetni obliki. — Četrta zbirka Pesmi in spevi (DZS 1951; uvod Fr. Albreht) je izšla ob pesnikovi 50-letnici; deloma je izbor iz prvih treh knjig, dodaja pa nov cikel Svobode rdeči cvet. Zaključuje s Partijsko pesmijo in s himno S pesmijo na delo. — S-jeve pesmi so uglasbili: Radovan Gobec, Marjan Kozina, Ant. Lajovic, Slavko Osterc, Karel Pahor, Rado Simoniti, Breda Šček, Pavel Šivic.

Skoraj vzporedno s pesmijo se je razvijala S-jeva proza. Od krajših slik in novel v DS in LZ, posebno pa v ameriških listih, kjer sta izšla tudi roman Divji plameni in tragedija Kamnolom, dobi proza prvi veliki obseg v malomešč. romanu Nasedli brod (TZ 1932; CZal 1960²); v njem se prikazuje nravni razkroj predvojne, vojne in povojne družbe, zlasti v vprašanju zakona. Ob široki faktografiji in zolajevski naturalistični opisnosti stopa v ospredje pisatelj kot družbeni in nravstveni ideolog. — Drugi roman Tržaška cesta (I. del SKZ 1947) je nastal po motivih pisateljeve mladosti in ustnega izročila polpretekle dobe; prikazuje čas ok. 1870, ko so zidali tobačno tovarno, eno največjih industr. podjetij starejše Lj. — Poleg teh dveh najznačilnejših del sta še zbirka povesti in črtic Hiša brez oken (Lj. 1936, 1950²), novele Rake Andreja Podlipnika (Cankarjeva družba, Lj. 1937). — Na motiviki NOB sta reportaža s pohodov XVIII. divizije Zmagali bomo (Lj. 1946) in povest partizanske zvestobe Tovariši (Lj. 1946; 1961); zaključek partiz. proze so Ljudje z rdečim cvetom (Dol. zal. 1961).

Kot mlad. pisatelj je S. začel z igro Morje plaka (Zk 1920, 172–5). Značilna za pisateljevo social. usmerjenost je Rudi (Mlad. matica 1929, 1938², 1963⁴), zgodba rudar. dečka, ki potuje čez morje, skozi amer. farme, rudnike in tovarne. Nasproti čustveni romantiki pisatelj obrača pogled v nove tehn. pridobitve, budi pogum in vodjo ter ljubezen do dela. Novost je tudi Bratovščina sinjega galeba (ilustriral Albert Sirk, Lj. 1936, 1948², 1952³; poprav. 1961⁴, 1965⁶): v dramatizaciji L. Filipiča 1953 je prišla tudi na gled. odre. Predvojno mlad. prozo zaključuje povest Hudournik (Lj. 1939) in Janko in Metka (Mlad. matica 1939, ilustr. Drago Vidmar; 1964). — Iz partiz. življenja je zbirka povestic Mule (Mlad. knjiga 1948, 1957², 1962³); njih nadaljevanje so povestice Liščki (ib. 1950); pravljična povest Dedek som (ib. 1953, 1962²); roman Posadka brez ladje (ib. 1955; 1965); Indijanci in gusarji, povest za dečke in deklice (1957; 1965); mlad roman Velika gala predstava (Preš. druž. 1958, 1965); povest Deklica z junaškim srcem (1959; 1964); Volk pogoltnik (Borec 1961); robinzonski motiv z moderno social. tematiko uporablja povest Jadra na robu sveta (Dol. zal. 1962). — S-jeve mlad. povesti označuje živahno pripovedovanje, dobra tehnika v zgradbi, manj pronicujoče je njegovo dušeslovje. Ta proza je doživela številne prevode (10 jezikov).

Kot kritik in člankar se je S. seznanjal z lit. vedo in umetnostno publicistiko; ocenil je mdr. A. Vodnika Žalostne roke (LZ 1923, 119–20), napisal referat John don Passos (ib. 1932, 101–12), oceno knjig Cankarjeve družbe 1932, (ib., 734–8). Kot sourednik LZ 1933 je objavljal poročila o delu G. Hauptmanna (str. 128), E. Ostwalda Jer oni znaju, šta čine (493), o Hitlerjevi cenzuri (512), Sinclair Lewis (631). — Iz posebnega zanimanja za lik. umetnost je uredil knjigi Tine Kos (Zbirka del slov. lik. umet., št. 1, Lj. 1929) ter Drago in Nande Vidmar (ib., št. 2, 1930); v obe knjigi je napisal uvod; gl. tudi članek Slov. lik v Zagrebu (LZ 1935, 476–8). — Obširna je S-jeva polit., organizacijska in kult. ideološka publicistika po 2. svet. vojni v DEn, LdP, Mladini, SPor in drugod (gl. SBibl 1963, str. 57, 74, 79, 103, 109, 144, 245, 426, 431, 445, 447, 450, 462, 476, 479, 482, 487, 510–1, 515). — V prevodih je S. posredoval Jacka Londona Zgodbe z Juž. morja (Lj. 1928), Mož z brazgotino in druge novele (Lj. 1930), Pidmogilni Valerijan, Mesto (Lj. 1938). — Celotno bibliografijo S-jevih del je setavil Jože Munda (gl. T. Seliškar, Noč in svitanje. Roman. M. Sobota 1964, 297–386).

S. ima 4 odlikovanja in je dobil nagrade: Mlad. matice 1929; Prešernovo 1946; Levstikova 1949 in 1955; Mladega pokolenja 1957; Žirije mladih v Bgdu 1959. — Prim. mdr.: Bibl LZ; Moh Bibl; Suvremeni pisci Jsle, 310–1 (s sliko); S. Majcen, DS 1923, 123; F. Albreht, LZ 1923, 523–4; J 1929, št. 174; J. Vidmar, LZ 1929, 573; A. Ocvirk, ib., 575–6, 712; 1938, 461; Talpa (B. Teply), KCkD 1930, 106–7; S. Škerl, S 1930, št. 293; B. Borko, J 1932, št. 255; J. Vidmar, Sdb 1933, 87; A. Vodetova, ŽS 1933, 25, 49; R. Ložar, Slov. sodobna lirika. 1933, XLIV-XLV; L. Legiša, Sdb 1938, 63–5; DEn 1947, št. 18; B. Grabnar, LdP 1947, št. 112; Iv. Potrč, ib. 1950, št. 78; DEn 1950, št. 14; Fr. Albreht, NS 1950, 441–3; Fr. Onič, SPor 1951, št. 137; M. Mejak, NS 1951, 260–3; T. Pavček, LdP 1957, št. 219; M. Brezovar, NSd 1958, 468–9; T. Pavček, Delo 1960, št. 5; M. Mejak, Knjiga 1960, 145–8; M. Boršnik, Študije in fragmenti. 1962, 272; SBibl 1945–63; Delo 1964, št. 167 (s sliko). Kr.

Koblar, France: Seliškar, Tone (1900–1969). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi559746/#slovenski-biografski-leksikon (15. avgust 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine