Schneider, Matija (1784–1831)

Schneider Matija, preroditelj in leposlovec, r. 7. febr. 1784 kmetom v Šent Ilju (Zgornji Rož na Kor.), u. 7. maja 1831 v Gradcu. V Clcu je obiskoval 1797–804 gimn. in študiral bogosl. (ord. 1808). Bil je kaplan v Štebnju (Ziljska dolina) od 2. okt. 1808 do konca 1810 ali zač. 1811, provizor v Žabnicah do jan. 1815, od koder je hodil pastirovat na Višarje, kaplan v Tinjah do konca okt. 1815, prof. moralne teol. in študij. podravnatelj semenišča v Clcu; to mesto je zaradi neozdravljive bolezni 1818–9 odložil, imel 1822–3 v bogosl. suplenta, sam se zdravil v Gradcu, od 1826 do smrti pa tam v bolnici usmiljenih bratov.

S-ja, kakor tudi Ahacla (SBL I, 3–4), Grundtnerja (ib., 271–2) in U. Jarnika (ib., 386–9) je pridobil za prerodno miselnost tedanji podravnatelj clškega semenišča J. Japelj (SBL I, 382–5); razvijala se je ob osebnih stikih z Jarnikom, ko je S. služboval v njegovi r. fari (Štebenj). Bil je 1809–13 zun. član graškega slavist. krožka Societas slovenica ter poleg Jarnika največji kor. prerodni entuziast te dobe. V romar. krajih (Višarje, Tinje) se je s poslušanjem rojakov iz vseh predelov učil narečij, besedje pa posredoval (Jarnik-Kopitarju 5. avg. 1813, NUK, Ms 361 II) Primcu (SBL II, 579–83) in Vodniku (Jarnik-Vodniku 3. apr. 1815). Dopisoval si je z Dobrovskim, vneto proučeval njegova dela, ga opeval v pesmi med največjimi dobrotniki Slovencev, a ga obsojal (tudi v pesmi), ker je pisal lat. in nem., ne pa v češčini. Bil je tudi dopisnik J. Kopitarju, ki je S-jeve zapise molitvenih in kateh. besedil v beneški slovenščini pošiljal Dobrovskemu.

S. je bil Jarnikovo veliko upanje ne le kot zbiratelj etnograf. gradiva in besedja, marveč tudi kot pesnik (Jarnik-Kopitarju 1. dec. 1813). Naravnost poznamo le Podbudenje k veselju: nastalo sredi 2. desetletja, najbrž po Jarnikovem posredovanju med gradivom za KČ IV; kot Poserčenje pa z nekaterimi Kastelčevimi popravki natisnjeno v KČ V, 90–1, (ponat. v N 1849, 7). Sodi med boljše prispevke KČ po razmeroma močnem občutju in spretnih verzih. V Uhlandovem duhu budi veselje do življenja, ki je »predokušenje nebes«, saj nas obdaja živa narava, razveseljujejo vino, strune in lepa dekleta. — Basne. Tud za poskušino: 384 str., 42 pesmi, drama, zapiski. Danes izgubljeni rkp., začet 12. okt. 1817 v Vratih (Thörl med Trbižem in Beljakom), je po Kidričevem mnenju (Dobrovský 228–9) S-jev. Opisal ga je V. A. Globočnik (Politik 1888, št. 56, Praga; SN 1888, št. 48). Izrazito domoljubne pesmi so bojevitejše od Vodnikovih: ena npr. roti starše, naj vzgajajo otroke v slovan. duhu; druga očita kor. slov. kmetom, da zametujejo materinščino v korist nemščini, kliče Slovane, naj pomagajo ogroženemu slovenstvu; tretja opeva zasluge največjih dobrotnikov Slovencev: Trubarja, Valvasorja, Zoisa, Dobrovskega in Napoleona. — Trodejanka v jambskih desetercih Ulrich Graf Zellsky je šibka dramatizacija ljud. pesmi o kralju Matjažu in celj. bobnarici (SNP I, 12). — S. išče svoj izraz v ódičnih oblikah, izogiblje se Vodnikovim gorenj. poskočnicam; vpliv le-tega je čutiti samo v naslovu zbirke. — Prim.: cerkv. šematizmi; Ist. II, 235, 254, 273, 292–3; Kidrič, Dobravský; isti, Zgod., kazali; Marn XV, 3; XXIV, 90; SDL I, 116; Trstenjak 83–4; Wollman 23–4; Scheinigg, Kres 1883, 477; Grafenauer Iv., Iz Kastelčeve zapuščine. Lj. 1911, 57; Kidrič, Korespondenca Jan. Nep. Primca. Lj. 1934, kazalo; Legiša, SJ 1938, 93; Slodnjak Gesch. d. slow. Lit. Berlin 1958, 110. Gpn.