Slovenski biografski leksikon

Schilling Janez Jakob, lj. generalni vikar, kanonist in mecen, r. v Lj. (stolna ž.) 17. maja 1664 meščanu Danielu in Mariji Magdaleni, u. v Kranju 17. jul. 1754 in pokopan v Lj. Latinske šole je prejkone opravil v Lj., filozofijo je »cum gradu« končal v Gradcu, teologijo na Dunaju, kjer je 1687 prejel duh. redove; 1689 je bil spet v Gradcu slušatelj tedaj vodilnega kanonista Ferdinanda Krimerja in vzbujal pozornost z bistrostjo teološkega razpravljanja. 1697 ga viri imenujejo še baccalaureus formatus, pred 1708 je postal doktor teologije (kraj ni znan). Služboval je (po navedbi Fr. Pokorna) najprej v Gornjem gradu, nato je bil tajnik škofa žige Kr. Herbersteina. Ta ga je 20. sept. 1696 imenoval za svojega vikarja v Kranju (umeščen 2. jun. 1697). 1713–4 je upravljal še župnijo Šmartin pri Kranju. Dne 7. febr. 1715 se je vrnil v Lj. in prevzel službo generalnega vikarja za u. Jan. Ant. Dolničarjem; obdržal jo je 29 let, ne da bi opustil vodstvo župnije v Kranju. Vrh tega je bil od 1718 prvi kanonik nove Codellijeve ustanove. Škof Kauniz, ki ga je imenoval za gen. vikarja, je u. že 1717, star šele 41 let; sledila sta mu stari in bolehni Leslie in Schrottenbach, ki se ni nikoli povsem vživel v lj. razmere, tako da je S. sam odločujoče upravljal škofijo. Šele E. A. Attems (1742–57) je vzel vodstvo škofije v svoje roke in pustil, da se je S., tedaj že v 80. letu, z vsemi častmi in priznanji 12. apr. 1744 umaknil na kranjsko župnijo. Vodstvo semenišča (Collegium Carolinum), ki ga je S. prvi praktično imel na skrbi, je obdržal še do l. 1746. Duševno svežost je S. ohranil prav do 90. leta.

Akademija operozov je S-a že 1701 sprejela med svoje prve ude. Izbral si je naslov Sedatus, kar se je prilegalo njegovemu značaju, ki je bil umirjen, razsoden in neutrudljivo delaven. Akademiji je predložil edini znani spis: Constitutiones et Decreta Synodalia. Tractatus in V libros Decretalium, napisan pod vplivom slovečega Krimerjevega dela Quaestiones canonicae in V libros Decretalium (Augsburg 1706–9). S. je bil (najbrž zadnji v prvem razdobju) tudi predsednik akademije, a ni imel ne dovolj osebnega zanimanja in ne kulturno-ustvarjalnega daru, da bi družbo ohranil na višini prvega zaleta; v njegovem času je prenehala z delom. Očitek barona Russensteina, da se S. na umetnost ne razume bolje ko na turški koran, ni utemeljen, zakaj vsaj umetnostno je kvalitetno nadaljeval po Dolničarju zastavljena dela v stolnici, semenišču in drugod. Podpiral je slikarja Quaglija (SBL II, 609–10) in sposobne domačine, L. Misleja (SBL II, 135), Ilovška (SBL I, 362–3) in Mačka (SBL II, 4); v njegovi dobi so nastale najlepše baročne umetnine, med drugimi uršulinska in šentpetrska cerkev v Lj., cerkev na Šmarni gori in Dobrovi. O njegovem izbranem okusu priča novo župnišče v Kranju, ki ga je S. dal zgraditi na lastne stroške in ga je dokončal 1753, malo pred smrtjo.

Osebno se je S. z ljubeznijo vrgel na delo pri cerkveni upravi, kjer mu je koristilo temeljito znanje kanonskega prava. Spretno, a na blag in spravljiv način je vodil nešteto pravd, a posebno so ga veselila zapletena vprašanja, ki se jih dotlej nihče ni upal lotiti. Hotel je odpraviti anomalije in neskladnosti, ki jih je opazil pri upravi škofije. Tako je 1733 odkupil od stiške opatije župnijo Soro in jo poklonil škofu, sebi pridržal patronstvo, obenem pa podprl več drugih šibkih vikariatov in župnij. V Sori je ustanovil beneficij za novo kaplansko mesto; prav tako je poskrbel za Podbrezje in Križe. V oporoki (1752) je v take namene določil 17.000 gld, svoje glavno imetje, po končni cenitvi vredno 82.826 gld, pa je zapustil kot S-ov beneficij šentpetrski župniji v Lj.; prvi upravnik tega beneficija po njegovi ureditvi je bil Jurij Japelj (SBL I, 382–5). Župnija sv. Petra je bila dotlej vtelešena škofijski menzi; S. ji je pomagal, da se je osamosvojila, hkrati pa je s svojim beneficijem pripravil gmotno podlago za župnije, ki so se v 18. stol. od nje odcepile. — Bistveno dopolnilo S-ovega delovanja je bila stalna in modra skrb za sirote, reveže in onemogle, ki je izvirala iz njegovega zvestega in preudarnega človekoljubja. Bedo je sproti lajšal, kjerkoli jo je srečal. L. 1720 je kupil Tholmeinerjevo pristavo pri Sv. Petru in tu hranil sirote; tako je bil začetnik tretje lj. dobrodelne ustanove (za meščanskim in dvornim špitalom). Ko je 1727 vlada ustanovila Komisijo za ubožce, kjer je bilo 9 mest, tri stalna (dež. glavar, škof in vicedom) in 6 voljenih, se je S. kot izvoljeni ud te komisije izkazal kot njen najprizadevnejši in najizkušenejši delavec; organiziral je skrb za reveže po vsem podeželju. — Posebej je magistratoma v Lj. in Kranju daroval po dve glavnici; iz prve sta dobili vsako leto doto dve revni nevesti, iz druge pa pomoč dve vdovi v Lj. in ena v Kranju. Stisko je najraje odstranjeval tako, da je prizadetim omogočil trdnejši gospodarski obstoj. Ko se je za 10 let 1744–54 vrnil v Kranj, so ga sprejeli z očitnim veseljem prav zaradi njegove dobrosrčnosti. Izkusili so jo v obilni meri zlasti 1749, ko je požar uničil več ko polovico mesta. — Užival je zaupanje vseh slojev in nesporen osebni ugled. Iz Rima je dobil naslov apostolskega protonotarja. — Oljnata portreta sta se ohranila v župniščih v Kranju in pri Sv. Petru v Lj., njegov cerkveni grb v barvah pa na sliki Mar. Magdalena pod križem (v cerkvi sv. Petra v Lj.), naročeni pri Ilovšku očitno v spomin na mater. — Prim.: Apes D 3; DAS, ustanove in beneficiji dr. J. J. S.; MALj, fasc. 91 in kresijski akti, fasc. 9 in 10; ŠkALj, protok. zapisniki št. 33–52; Dolničarjev Ectypon, 4. pogl.; Dimitz VII, 144, 157; Gruden 961–2; Kidrič, Zgod. 174, 183, 201, 221, 229, 262; Orožen II/2, 92; Pohlin 48 (ta se moti, ko S-u pripisuje Paglovčeve Tobijeve bukve; S. je samo pomagal kot založnik); župn. arhiv Sv. Peter v Lj., II/2, fasc. 1–9; E. H. Costa, MHK 1861, 44; A. Koblar, Zgod. sorške fare (1884), 111; J. Lavtižar, Zgod. župnij v dekaniji Kranj (1898), 20–2; V. Steska, IMK 1900, 46, 53, 168; Iv. Vrhovec (z bistvenimi dopolnili in popravki Iv. Vrhovnika), ZMS 1903, 61, 63–8, 71–80, 84–8 (najbolje obdelano gradivo); Fr. Pokorn, IMK 1903, 147; isti, Kranjski zvon 1933, št. 10; V. Steska, Glasnik S. J. 1938, 138; J. Žontar, Kranj, 181 (slika), 216, 225, 232, 242; A. Zdešar, BV 1940, 108–14, 119; Fr. Lukman, ZUZ N. V. 1959, 473. Slika: Ms 1044 (NUK). Mkč.

Miklavčič, Maks: Schilling, Janez Jakob, operoz (1664–1754). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi542358/#slovenski-biografski-leksikon (17. november 2017). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine